Jedro

Tožnik je utrpel hud strah za življenje ob sami prometni nesreči in kasneje, ko so ga prebudili iz umetne kome in se je priključen na aparature in z nezmožnostjo gibanja znašel na intenzivnem oddelku, in ob upoštevanju, da je trpel tudi strah za izid zdravljenja hudih telesnih poškodb, prisojene odškodnine ni mogoče znižati.

Pritožbeno sodišče ne vidi razlogov, zaradi katerih povprečni mesečni neto dohodek v znesku 818,26 EUR, izračunan ob upoštevanju enoletnega obdobja, ne bi odražal realnih dohodkov, ki bi jih tožnik prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka.

Izrek

I. Pritožbi tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi: - v IV. točki izreka za znesek 7.720,00 EUR s pripadki, to je glede odločitve, da se zavrne tožbeni zahtevek iz naslova izgubljenega zaslužka, - v V. točki izreka (stroškovna odločitev) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v roku 15 dni tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) plačati še odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 55.829,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 28. 2. 2013 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 30.000,00 EUR od 28. 2. 2013 do 11. 4. 2013 (I. točka izreka), iz naslova prevoznih stroškov še 134,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2013 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 463,30 EUR od 28. 2. 2013 do 11. 4. 2013 (II. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačevati mesečno rento v neto znesku 330,00 EUR od 1. 9. 2014 dalje do vsakega 5. v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, pri čemer mu mora vse do pravnomočnosti sodbe zapadle mesečne obroke rente plačati v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti plačila do dneva plačila (III. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 5.422,70 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od 16. dne od vročitve te sodbe toženki do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 86.000,00 EUR prenizka glede na utrpele poškodbe in njihove posledice. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem bi mu moralo sodišče prve stopnje prisoditi odškodnino v celotnem vtoževanem znesku 55.000,00 EUR. V prometni nesreči je namreč utrpel številne zelo hude in življenjsko ogrožujoče poškodbe, katerih zdravljenje je bilo dolgotrajno (trajalo je vsaj do junija 2013) in povezano s številnimi nevšečnostmi, še danes trpi kronične telesne bolečine. Glede intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin je sodišče prve stopnje sledilo izvedenskemu mnenju, brez da bi se opredelilo do pripomb na izvedensko mnenje, v katerih je opozarjal, da so bolečine subjektivne narave ter navajal daljše trajanje hudih in srednje hudih telesnih bolečin. Iz jasne in prepričljive izpovedi izhaja, da je imel bolečine kakšni dve leti in da jih ima še vedno. Na podlagi okoliščine, da bo bile telesne bolečine zaradi jemanja protibolečinskih tablet manjše, ni mogoče šteti, da so bile telesne bolečine manjše intenzivitete in krajšega trajanja. Na podlagi dejanskih ugotovitev o velikosti in vidnosti brazgotin na obrazu in nogah, izgubi las na zatilju, vidnem zmanjšanju mišične mase desnega stegna, 2,5 cm krajši desni nogi in vidnem šepanju ter duševnih bolečinah, ki jih zaradi skaženosti trpi, mu gre višja odškodnina od prisojene tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, in sicer je upravičen do celotnega zahtevanega zneska 5.000,00 EUR. Ostale so mu hude trajne posledice, zaradi katerih je njegova življenjska aktivnost zelo zmanjšana, bistveno zmanjšana je bila tudi v času zdravljenja. Njegove življenjske aktivnosti so trajno zmanjšane za 35%. Zaradi posledic prometne nesreče ni več sposoben za opravljanje svojega poklica, je pomembno gibalno oviran, ne zmore več športnih aktivnosti, za vsakdanja opravila pa potrebuje bistveno več časa in energije kot prej. Glede na vse ugotovljene trajne omejitve, pa tudi prehodne omejitve v času zdravljenja, na različnih področjih (delo, vsakdanja opravila, gibanje, rekreacija, vožnja z avtomobilom, družabno življenje) in ob upoštevanju njegove starosti ter dejstva, da je bil pred prometno nesrečo uspešen samostojni podjetnik, znaša primerna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 55.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo zahtevek iz naslova izgubljenega dohodka za čas od januarja 2012 do septembra 2014 na podlagi ugotovitve, da ni utrpel izgube na zaslužku. Takšna dejanska ugotovitev je zmotna, v nasprotju z izvedenimi dokazi in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je samo navedlo, da je bil tožnik pred nezgodo uspešen podjetnik, da je bil posel v porastu, kar dokazuje tudi večanje dohodka. Pri porastu dohodka v letu 2013 gre tako za normalen tek stvari (gre za plod dela prejšnjih let) in ne za izreden dogodek. Kot osnovo pri ugotavljanju izgubljenega zaslužka in določanju višine mesečne rente bi zato moralo sodišče prve stopnje upoštevati povprečen neto dohodek, izračunan v obdobju od 2011 do junija 2013. Zneski, ki jih je prejemal od ZZZS in kasneje od ZPIZ v času od februarja 2012 do septembra 2014, ne dosegajo zneska, ki bi ga v tem obdobju zaslužil, če ne bi prišlo do prometne nesreče. Januarja 2012 ni prejel nobenega nadomestila, od 1. 6. 2013 dalje pa je prejemal le pokojnino v znesku 487,81 EUR, zato ni jasno, zakaj je tožbeni zahtevek iz naslova izgubljenega zaslužka v celoti zavrnjen. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je bil dohodek v celotnem vtoževanem obdobju enak, da je pokril razliko, vendar tega ni obrazložilo. Znesek 1.733,43 EUR, izračunan na podlagi povprečja zadnjih treh let, je primerno in ustrezno izhodišče za določitev mesečne rente. Ob upoštevanju navedenega bi mu moralo sodišče prve stopnje prisoditi mesečno rento v višini 1.246,43 EUR. Obrazložitev, da dohodka iz leta 2012 in 2013 ni upoštevalo, ker tožnik ni bil dejansko prisoten pri ustvarjanju, ni pravilna, saj je za samostojnega podjetnika bistven zaslužek, ki mu ostane, ne glede na to, kdo ga ustvari. S takšno obrazložitvijo pride sodišče prve stopnje v nasprotje z lastnim stališčem, da ni pomembno, kdo dejansko opravi delo, saj čisti dohodek vedno pripada samostojnemu podjetniku. Upoštevanje povprečnega dohodka v letu 2011 v znesku 818,26 EUR je napačno tudi zato, ker bi bilo treba upoštevati realni dohodek tožnika, to pa ni čisti dobiček oziroma zaslužek, ampak ustvarjen zaslužek, ki je večji od davčnega zaslužka. Pri davčnem zaslužku in zmanjševanju le-tega, da se ne plača toliko davka, se upoštevajo tudi razne davčne oziroma računovodske postavke (amortizacija glede osnovnih sredstev, dajanje določenega zaslužka v dobrodelne namene, plačevanje prispevkov oziroma zavarovanj), ki jih ni mogoče upoštevati, ker se ugotavlja realni mesečni oziroma letni zaslužek. O tem se je že izrekla sodna praksa, npr. II Ips 114/2012 in II DoR 326/2011. Treba je upoštevati vse, kar lahko predstavlja osnovo za zaslužek in vsa možna razpoložljiva sredstva, ki jih lahko pridobi oziroma ustvari oškodovanec v določenem obdobju, ki je potem relevantno za nadaljnje upoštevanje. Znesek, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje, ne ustreza niti povprečni neto plači v RS, tožnik pa bi, glede na to, da je bila njegova dejavnost v porastu, nedvomno zaslužil bistveno več, kar se je pokazalo v letu 2013, ko je imel mesečnega dohodka 3.635,55 EUR.

3. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zniža prisojeno odškodnino in denarno rento, oziroma sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo pretirana in da odstopa od podobnih primerov v sodni praksi. Pri odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je treba upoštevati, da je intenzivno nepretrgano zdravljenje trajalo le do septembra 2012, kasneje pa je imel tožnik le občasne preglede do junija 2013. Glede na čas zdravljenja in z njim povezane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, katerih intenzivnost in trajanje je natančno opredelil izvedenec medicinske stroke (sodišče pa je sledilo predvsem izpovedbi tožnika in ni v zadostni meri upoštevalo zaključkov izvedenca), znaša primerna odškodnina iz tega naslova od 20.000,00 do 25.000,00 EUR. Upoštevati je treba tudi, da ima in bo imel tožnik težave oziroma bolečine tudi zaradi predhodne poškodbe desne petnice. Previsoka je odškodnina za strah, saj je glede na ugotovitve izvedenca primarni strah trajal le kratek čas, sekundarni pa 20 dni. Ob postavitvi diagnoz in začetku zdravljenja poškodb se je tožnik soočil z zdravstvenim stanjem in nadaljnjim potekom zdravljenja ter predvidenim uspehom, v življenjski nevarnosti pa ni bil. Četudi bi bilo zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika 35%, ni upravičen do tako visoke odškodnine, saj je srednjih let, že pred obravnavanim škodnim dogodkom je imel nezanemarljive težave z desno nogo in degenerativne spremembe na hrbtenici, zaradi česar so težave nedvomno izrazitejše. Kljub omejeni gibljivosti spodnjih okončin, zaradi katerih ni več delovno sposoben, je še vedno samostojen pri vsakodnevnih aktivnostih, lahko vozi avtomobil, se druži s prijatelji in znanci ter je, sicer z določenimi omejitvami, lahko tudi telesno aktiven. Kot osnovo pri določitvi višine mesečne rente (in tudi pri ugotavljanju izgubljenega zaslužka) bi se moralo upoštevati prihodke v triletnem obdobju pred škodnim dogodkom. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo njenega predloga, naj izvedenka finančne stroke dopolni mnenje tako, da ugotovi tudi neto prihodke tožnika v letih 2009 in 2010, in svoje odločitve ni obrazložilo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni opravilo poizvedb pri ZPIZ-u glede izpolnitve pogojev za starostno upokojitev in glede višine starostne pokojnine. Glede teh vprašanj ni izvedlo predlaganega dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca finančne stroke in se do njenega dokaznega predloga ni opredelilo. S tem, ko bi ugotovilo višino starostne pokojnine in presojalo upravičenost tožnika do rente tudi po času, ko bi že izpolnjeval pogoje za starostno upokojitev, ne bi časovno omejilo tožnikove pravice do rente, temveč bi zgolj presojalo upravičenost do rente v daljšem obdobju glede na to, da že sedaj razpoložljivi podatki to omogočajo. Stroškovna odločitev je napačna zaradi napačno izračunanega uspeha pravdnih strank in zaradi priznanja nagrade za predpravdni postopek.

4. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno.

5. Pritožbi tožeče in tožene stranke sta delno utemeljeni.

Glede nepremoženjske škode:

6. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku (prometni nesreči z dne 22. 12. 2011, v kateri je bil udeležen kot pešec) utrpel zlom srednjega dela leve stegnenice, večdelni zlom zgornjega dela desne stegnenice, znotraj možgansko krvavitev v predelu desne stranske možganske votline, obtolčenino obeh pljučnih kril, strganje prednje križne vezi desnega kolena, razpočne rane na levi strani zgornje ustnice, brade in glave s številnimi steklenimi tujki in nepopoln izpah dveh srednjih zgornjih sekalcev.

7. Prisojeni denarni odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem nasprotujeta obe pritožbi. Pritožbeno sodišče nima pomisleka v ugotovljeno intenzivnost in trajanje telesnih bolečin. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki imajo dokazno podlago v jasnem in strokovnem izvedenskem mnenju ter izpovedbi tožnika, je tožnik posebno hude telesne bolečine trpel prvih nekaj ur po poškodbi ter še deset dni od takrat, ko so ga zbudili iz umetne kome, od tega pet dni stalne, pet dni pa občasne, srednje močne bolečine je trpel deset dni in občasne srednje močne bolečine deset dni, nato pa je trpel lahke telesne bolečine. Po pojasnilih sodnega izvedenca ima tožnik kronične občasne bolečine, zaradi katerih občasno še vedno jemlje zdravila proti bolečinam in jih bo imel tudi v prihodnje. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za ugotovitev daljšega trajanja hudih in srednje hudih bolečin v obdobju po poškodbi, saj ga izvedeni dokazi ne potrjujejo. Izvedensko mnenje, na katerega se v pritožbi sklicuje toženka, in tožnikova izpoved, ki jo v pritožbi izpostavlja tožnik, se nekoliko razlikujeta le glede trajanja celotnega bolečinskega obdobja (vključno z lahkimi bolečinami) po poškodbi. Glede tega je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožnikovi izpovedi, da je imel bolečine kakšni dve leti in da jih ima še vedno, kar je utemeljilo s prepričljivimi razlogi (zadnji stavek 9. točke izpodbijane sodbe). Bolečina je predvsem subjektivna zaznava posameznika. Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema dejanske ugotovitve o nevšečnostih med zdravljenjem, ki imajo dokazno podlago tako v izvedenskem mnenju kot izpovedbi tožnika. Med njimi pritožbeno sodišče izpostavlja štiritedensko hospitalizacijo s šestdnevno umetno komo, intubacijo, cevko za odvajanje seča in kanilami, velikim operativnim posegom v splošni anesteziji, prejemanje injekcij proti strjevanju krvi pet tednov, prejemanje različnih zdravil (zlasti proti bolečinam), približno 70 kratno izpostavljenost rentgenskim žarkom, tritedensko rehabilitacijo v zdravilišču, najprej uporabo vozička, nato hodulj in kasneje osemmesečno uporabo bergel med rehabilitacijo, fizioterapije, preglede pri specialistih in izbranem zdravniku. Ker ugotovljenih nevšečnosti med zdravljenjem pritožbi konkretizirano ne izpodbijata (tožnik jim celo izrecno pritrjuje), preostalih ugotovljenih nevšečnosti med zdravljenjem pritožbeno sodišče ne povzema, temveč se v zvezi z njimi sklicuje na 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem primerna glede na povzeto stopnjo in trajanje bolečin, pri čemer velja zlasti izpostaviti, da jih tožnik občasno še vedno trpi in mora jemati analgetike, enako bo tudi v prihodnje, ter številne nevšečnosti med zdravljenjem, ki je po prepričljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje kot intenzivno nepretrgano kirurško zdravljenje trajalo do septembra 2012, po tem datumu pa je tožnik občasno prihajal na preglede do junija 2013. Ugotovljeni občasni pregledi po zaključku intenzivnega nepretrganega kirurškega zdravljenja nedvomno sodijo v okvir nevšečnosti med zdravljenjem. Iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, da je zaradi jemanja analgetikov tožniku prisojena nižja odškodnina. Prav tako iz razlogov sodbe ne izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi bolečine, ki jih tožnik trpi na račun predhodne poškodbe. Po pojasnjenem predstavlja prisojena odškodnina za to vrsto škode v znesku 35.000,00 EUR pravično denarno odškodnino (179. člen OZ, 182. člen OZ). Tožnik se zato v pritožbi neutemeljeno zavzema za njeno zvišanje, neutemeljeno pa je tudi toženkino pritožbeno prizadevanje za njeno znižanje.

8. Za strah je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo odškodnino v znesku 4.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče nima pomisleka v pravilnost dejanskih ugotovitev o intenzivnosti in trajanju primarnega in sekundarnega strahu, ki imajo podlago v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca in tožnikovem zaslišanju. S pritožbenim sklicevanjem na to, da tožnik ni bil življenjsko ogrožen, jih toženka ne more omajati, saj zaključki sodišča prve stopnje ne temeljijo na tej okoliščini. Glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje primarnega in sekundarnega strahu, kot izhaja iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je prisojena odškodnina primerna. Tožnik je utrpel hud strah za življenje ob sami prometni nesreči in kasneje, ko so ga prebudili iz umetne kome in se je priključen na aparature in z nezmožnostjo gibanja znašel na intenzivnem oddelku, in ob upoštevanju, da je trpel tudi strah za izid zdravljenja hudih telesnih poškodb, zato prisojene odškodnine ni mogoče znižati.

9. Dejanskih ugotovitev glede škode iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, vsebovanih v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, tožnik v pritožbi ne izpodbija. Na njihovi podlagi je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v znesku 2.000,00 EUR, kar je po presoji pritožbenega sodišča primerna odškodnina za to vrsto škode glede na tožnikovo starost. Z izpostavljanjem ugotovljenih brazgotin na obrazu in nogah, izgube las v zatilju, vidnem zmanjšanju mišične mase desnega stegna in vidnega šepanja, tožnik ne more doseči njenega zvišanja na 5.000,00 EUR. Pri tožniku je podana moška plešavost čela in senčnih regij. Z izjemo brazgotin na glavi, se brazgotine nahajajo na delih telesa, ki so večji del leta skriti. Enako velja glede vidnega zmanjšanja mišične mase desnega stegna. Dejstvo krajše noge se kaže v tožnikovem šepanju, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo. Ob upoštevanju navedenega ter dejstva, da je celotna odmerjena odškodnina primerna, zvišanje odškodnine iz tega naslova ni utemeljeno.

10. Iz ugotovitev izvedenca, ki jih povzema sodišče prve stopnje, izhaja, da ima tožnik zaradi poškodb iz prometne nesreče trajne posledice zlasti na desnem spodnjem udu. Desna stegnenica je anatomsko spremenjena, sprednja križna vez desnega kolena je pretrgana, desna noga je za 2,5 cm krajša od leve, gibljivost v desnem kolku in kolenu je zmanjšana. V obeh stegnenicah so še prisotni kovinski vsadki. Na levi nogi je zmerno omejena gibljivost levega kolka in rahlo omejena gibljivost kolena. Tožnikova hoja je sedaj šepajoča in upočasnjena že na nezahtevni podlagi, na zahtevnejši podlagi pa se tožnikove težave stopnjujejo, močno je omejeno premagovanje vertikalnih ovir (pri hoji po stopnicah si pomaga s prestopanjem, tekoča hoja po stopnicah pa ni možna), ne zmore hitre hoje, teka in skokov, močno je omejeno počepanje in klečanje na desno nogo, globokega počepa ne zmore.

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo jasnemu in strokovnemu izvedenskemu mnenju, da so izključno zaradi posledic poškodb, ki jih je utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, tožnikove življenjske aktivnosti na splošni ravni trajno zmanjšane za okoli 35%. Vpliv tožnikovih bolezenskih stanj in poškodb, ki ne izvirajo iz obravnavanega škodnega dogodka, na tožnikovo sedanje stanje (oziroma na njegove sedanje omejitve) je sodni izvedenec obširno in strokovno pojasnil. Na tožnikove zmanjšane življenjske aktivnosti odločilno vpliva predvsem poškodba desnega spodnjega uda, ki jo je utrpel v obravnavanem škodnem dogodku. Po pojasnilih sodnega izvedenca so bile tožnikove težave s križem v letu 2006 le prehodnega značaja in so po konzervativnem zdravljenju prenehale. V zvezi s predhodno poškodbo, to je večdelnim zlomom desne petnice v letu 2009 (zaradi katere je gibljivost v gležnju omejena in so prisotne občasne bolečine), je sodni izvedenec pojasnil, da je tožnik po zaključku zdravljenja te poškodbe lahko normalno funkcioniral v poklicnem in privatnem življenju.

12. Tožnik sedaj poklicnega dela ne zmore več, moral je zapreti tudi svojo pleskarsko dejavnost, za veliko vsakdanjih opravil tožnik potrebuje pomembno več energije in časa, športnih aktivnosti ne zmore in je pomembno gibalno oviran. Ima težave pri hoji, pri vožnji z avtomobilom ter pri vseh z gibanjem povezanih aktivnostih. Okoliščina, da je slabše pokreten, je vplivala tudi na njegovo socialno življenje. Glede na našteta prikrajšanja na različnih področjih življenja pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da znaša pravična odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 45.000,00 EUR. Ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb toženke, v katerih nasprotuje prisojeni odškodnini zgolj s pavšalnim sklicevanjem na navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje (konkretno v pripravljalni vlogi z dne 16. 12. 2014). Začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti v času zdravljenja, kar izpostavlja v pritožbi tožnik, pri odmeri odškodnine za to vrsto škode ni mogoče upoštevati (upoštevano je pri dosoji odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem).

13. Ni pomembna samo odškodnina, prisojena za posamezno vrsto škode, temveč je treba presojati primernost prisojene odškodnine kot celote.(1) V obravnavanem primeru je prisojena odškodnina primerna. Skupaj odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 86.000,00 EUR (približno 86 povprečnih neto plač v času sojenja) je v okviru odškodnin, ki jih sodna praksa priznava za podobne primere, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Odškodnine, ki so bile oškodovancem prisojene v podobnih primerih, se gibljejo v razponu od 68 povprečnih mesečnih neto plač do 114 povprečnih mesečnih neto plač.(2) Gre za primere, v katerih so oškodovanci utrpeli poškodbe okončin in stegnenice. Primerjava z omenjenimi primeri je po presoji pritožbenega sodišča utemeljena glede na to, da je prav poškodba spodnjih okončin tožniku pustila trajne posledice. Tožnik je sicer utrpel tudi poškodbe drugih delov telesa (glave in pljuč), vendar mu te niso pustile trajnih posledic. Zato pa se ta okoliščina (poškodbe drugih delov telesa) odraža v utemeljeno višji odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v primerjavi z zgoraj navedenimi primeri, v katerih oškodovanci niso utrpeli takšnih poškodb. Poleg tega se toženka v pritožbi zgolj sklicuje na to, da prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo odstopa od podobnih primerov v sodni praksi, pri tem pa ne navede primerov, v katerih je bila prisojena nižja odškodnina oziroma kolikšna odškodnina je bila prisojena. Enako velja glede tožnikovih pritožbenih očitkov, da je prisojena odškodnina prenizka.

Glede premoženjske škode (mesečne rente in izgubljenega zaslužka):

14. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik pred škodnim dogodkom opravljal pleskarsko dejavnost kot samostojni podjetnik. Sodišče prve stopnje je kot izhodišče pri izračunu izgubljenega zaslužka in pri določitvi mesečne rente upoštevalo tožnikov povprečni mesečni neto dohodek v letu 2011 (znesek 818,26 EUR). Po presoji pritožbenega sodišča je pristop sodišča prve stopnje pravilen.

15. Pritožbene navedbe toženke, da bi moralo sodišče prve stopnje kot osnovo za izračun mesečne rente upoštevati tožnikove prihodke v daljšem, in sicer triletnem obdobju pred nesrečo, niso utemeljene. Pritožbeno sodišče ne vidi razlogov, zaradi katerih povprečni mesečni neto dohodek v znesku 818,26 EUR, izračunan ob upoštevanju enoletnega obdobja, ne bi odražal realnih dohodkov, ki bi jih tožnik prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka. Pritožba zgolj na splošno navaja, da enoletno obdobje lahko tudi ne odraža realnih prihodkov posameznika in ne ponudi nobenih razlogov, zakaj bi bilo tako tudi v obravnavanem primeru. Uporaba metode, za katero se zavzema toženka v pritožbi, v konkretnem primeru ne bi dala bolj realne slike tožnikovih prihodkov, ki bi jih bilo mogoče utemeljeno pričakovati v prihodnosti. Kot izhaja iz prepričljivih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki imajo dokazno podlago v izpovedi tožnika, je tožnik začel delati kot samostojni podjetnik šele v aprilu 2008, v naslednjih letih pa je svojo dejavnost širil. Pred škodnim dogodkom se je dohodek iz dejavnosti iz leta v leto večal, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke finančne stroke. Posledično sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo toženkinemu predlogu, naj sodna izvedenka finančne stroke dopolni izvedensko mnenje s podatki o povprečnem mesečnem neto dohodku v letih 2009 in 2010, saj po pojasnjenem ne gre za pravno relevantna dejstva. Razlogi, zaradi katerih ni sledilo takšnemu toženkinemu predlogu, so iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje dovolj jasno razvidni, zato niso utemeljeni niti pritožbeni očitki o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka.

16. Na drugi strani je neutemeljeno tudi pritožbeno zavzemanje tožnika za upoštevanje povprečnega neto mesečnega dogodka, izračunanega ob upoštevanju obdobja zadnjih treh let pred izgubo statusa samostojnega podjetnika (po tožnikovem izračunu znaša 1.733,43 EUR). Pri izračunu utemeljeno pričakovanega izgubljenega dohodka iz pleskarske dejavnosti je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz stanja v letu 2011. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da normalni tek stvari v obravnavani zadevi predstavlja opravljanje pridobitne dejavnosti v približno enakem obsegu kot ob nastanku škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka v zaključek sodišča prve stopnje, da gre pri bistvenem povečanju prihodkov v zgolj zadnjih petih mesecih pred prenehanjem tožnikovega s. p.-ja za izjemen dogodek in ne za normalen tek stvari. Na pravilnost takšnega zaključka kaže že njihova neproporcionalna rast, to je rahlo znižanje v letu 2012, nato pa velik dvig v zgolj petih mesecih leta 2013, in to ravno pred prenehanjem s.p.-ja. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta tožnikova sinova po škodnem dogodku do prenehanja s.p. dne 31.5.2014 nadaljevala z delom po že prej sklenjenih pogodbah, tožnik pri tem ni sodeloval. Pritožba neutemeljeno meni, da tega dejstva ne bi smelo upoštevati. Relevantno je kdo dela.

17. Sodišče prve stopnje je dohodek, ki bi ga tožnik dosegel ob normalnem teku stvari, pravilno ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke finančne stroke, ki je izračunala, da je tožnik kot samostojni podjetnik v letu 2011 ustvaril 10.254,00 EUR dohodka iz dejavnosti, od česar je plačal 434,86 EUR dohodnine, zato je bil njegov čisti dohodek 9.819,14 EUR, kar znaša na mesec 818,26 EUR. Ta znesek je nato upoštevalo kot izhodišče pri določitvi višine mesečne rente. Pritožbeno sodišče v to nima pomislekov. Tožnik izračunu neutemeljeno oporeka. Podaja le pavšalne navedbe, da je realno ustvarjen dohodek večji od davčnega dohodka in se sklicuje na posamezne zneskovno nekonkretizirane postavke, ki jih po njegovem mnenju pri izračunu ne bi smeli upoštevati. Sodna praksa, na katero se sklicuje, ne potrjuje njegovega stališča, saj obravnava drugačna vprašanja (obravnava oškodovancev, ki pred škodnim dogodkom niso imeli stalne zaposlitve, a so vendarle z delom (pogodbenim, priložnostnim) redno pridobivali zaslužek(3); vprašanje pravilnosti izračuna mesečne rente, ko je bila tožniku, ki je bil z določenimi omejitvami še vedno sposoben za delo s polovičnim delovnim časom, prisojena mesečna renta v znesku polovice njegovega mesečnega dohodka(4)). V obravnavanem primeru tožnik ni podal zadostne trditvene podlage glede zatrjevanega realnega mesečnega dohodka, na katerega se sklicuje, saj ni podal konkretiziranih navedb glede realnih odhodkov. Brez njih ni mogoče izračunati zatrjevanega realnega mesečnega dohodka. Tožnikovo pritožbeno zavzemanje, da bi se kot njegov mesečni dohodek upošteval realni mesečni dohodek oziroma denarna sredstva, ki jih je v določenem mesečnem obdobju pridobil in jih je imel na razpolago, že zato ni utemeljeno.

18. Toženka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi se moralo ukvarjati z vprašanjem starostne upokojitve tožnika in s tem povezanim vprašanjem morebitne višje starostne pokojnine v primerjavi z invalidsko pokojnino. Zakaj se s tem ni ukvarjalo, je sodišče prve stopnje pojasnilo v zadnjem odstavku 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Razloge sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne in se nanje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Posledično sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo v tej zvezi predlaganih dokazov (poizvedbe pri ZPIZ-u in izvedenec finančne stroke za izračun višine starostne pokojnine). Razlogi za neizvedbo dokaznega predloga so glede na njegovo dokazno temo vsebovani že v razlogih za zavrnitev dokaza s poizvedbami pri ZPIZ-u. 19. Po povedanem je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku prisodilo mesečno rento v znesku 330,00 EUR.

20. Tožnik je zahteval povrnitev izgube na zaslužku za vsak mesec vtoževanega obdobja posebej, kar je utemeljeval z razliko med dohodkom, ki bi ga zaslužil, če ne bi bilo škodnega dogodka, in med dejanskimi prejemki iz naslova nadomestila ZZZS oziroma iz naslova invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo izgubljenega zaslužka v celoti zavrnilo, ker je zaključilo, da tožnik v obdobju od začetka leta 2012 do septembra 2014 ni utrpel izgube na zaslužku. Sklicevalo se je na to, da seštevek povprečnega čistega dohodka iz dejavnosti in nadomestila oziroma invalidske pokojnine presega znesek, od katerega razliko tožnik uveljavlja kot izgubo na zaslužku, ker se v prvem letu po poškodovanju njegov čisti dohodek ni bistveno zmanjšal, v letu 2013 pa se je celo povečal. Poleg tega je pojasnilo, da je bil dohodek iz dejavnosti ves čas takšen, da pokrije tudi razliko med tožnikovimi prejemki iz naslova invalidske pokojnine po prenehanju opravljanja gospodarske dejavnosti za mesece junij, julij in avgust 2014 ter pričakovanimi tožnikovimi dohodki v primeru, da ne bi prišlo do škodnega dogodka. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da takšni razlogi ne omogočajo preizkusa pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, ker so nejasni. Na njihovi podlagi ni mogoče zaključiti, kaj je sodišče prve stopnje upoštevalo kot relevantno. Obstajata dve možnosti. Glede na takšno obrazložitev je možno, da je sodišče prve stopnje kot relevantno upoštevalo primerjavo vseh dohodkov, ki jih je imel tožnikov s.p. v celotnem obdobju od januarja 2012 do avgusta 2014, to je seštevek dohodkov iz dejavnosti (iz leta 2012 in iz prvih petih mesecev 2013), prejetih zneskov nadomestil ZZZS in prejetih zneskov invalidske pokojnine, s seštevkom tožnikovih pričakovanih dohodkov, če ne bi prišlo do škodnega dogodka. Po drugi strani pa je glede na obrazložitev (sodišče prve stopnje posebej omenja razliko med tožnikovimi prejemki za mesece junij, julij in avgust 2014 ter pričakovanimi tožnikovimi dohodki) možno, da je sodišče prve stopnje primerjalo tožnikove mesečne dohodke z mesečnimi dohodki, ki bi jih tožnik imel, če ne bi prišlo do škodnega dogodka. V tem primeru ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo izgube na zaslužku za mesec januar 2012, pa tudi, zakaj mu ni priznalo izgube na zaslužku od junija 2013 (ko je tožnik prenehal opravljati dejavnost kot s.p. in ni imel več dogodka iz dejavnosti) do avgusta 2014. Relevantno je, koliko dohodka je imel tožnik osebno. Ugotovljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je razlog za razveljavitev odločitve sodišča prve stopnje glede tožbenega zahtevka iz naslova izgubljenega zaslužka.

Glede stroškovne odločitve:

21. Delna razveljavitev odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari narekuje tudi razveljavitev stroškovne odločitve, zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo tudi pritožbi tožene stranke.

22. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče obema pritožbama delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova izgube na zaslužku in v stroškovnem delu, ter zadevo v razveljavljenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbi tožnika in toženke kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s katero je obremenjena odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova izgubljenega zaslužka, nato pa odločiti tudi o stroških postopka, pri čemer bo moralo upoštevati, da v obravnavanem primeru temelj tožbenega zahtevka ni bil sporen.

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VSRS I Ips 977/2006 Op. št. (2): Berger Škrk Alenka, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, 2010. Op. št. (3): VS RS sodba II Ips 114/2012 z dne 9. 10. 2014. Op. št. (4): II DoR 326/2011z dne 20.10.2011.