Jedro

Morebitne kršitve določb postopka v disciplinskem postopku pri delodajalcu se v sodnem postopku presojajo z vidika zmotne uporabe materialnega prava in ne z vidika kršitev določb postopka. Tožničin ugovor, da ni bila vabljena na disciplinske obravnave osebno kot stranka, ki bo zaslišana, ne predstavlja kršitve določb o disciplinskem postopku. Opis hujše kršitve delovne obveznosti brez posebne in dodatne določitve okoliščin in pogojev iz 3. odstavka 58. člena ZTPDR v splošnem aktu delodajalca, ne predstavlja bistvene pomanjkljivosti pri opredelitvi hujše kršitve - takšne, da bi zaradi tega celo odpadla možnost disciplinskega sankcioniranja. Za opredelitev pristojnosti disciplinskega organa, ki odloča o disciplinski odgovornosti direktorja, ni odločilen status direktorja v času disciplinskega postopka temveč, ali je očitano kršitev storil kot direktor ali po tem. Disciplinski organ, in tudi sodišče, so vezani na opis kršitve, ki se delavcu očita v postopku in mora biti navedena že v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka. Pri tem so nepomembne manjše nedoslednosti ali razlike pri opisu dejanj, saj od delodajalca ni mogoče zahtevati tiste natančnosti, ki se zahteva od sodišča. Nepomembno je tudi, če disciplinski senat ob razglasitvi odločitve ni točno navedel opisov dejanj vseh očitanih kršitev. Splošna dolžnost bivšega direktorja ali delavca po koncu dela oziroma razporeditvi na drugo delovno mesto je predati dokumentacijo v zvezi z dosedanjo funkcijo oziroma delom ali vsaj sporočiti, kje se ta dokumentacija nahaja in s tem omogočiti normalno nadaljevanje opravljanja dela. Gre tudi za dolžnost delavca, da obvešča delodajalca o bistvenih okoliščinah v zvezi z delom ali delovnimi sredstvi. V razmerju med delavcem in delodajalcem to predstavlja splošno zahtevo po vestnem izpolnjevanju delovnih obveznosti, za katero ni potrebno, da je izrecno določena ali navedena v opisu delovnega mesta ali v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev 2. točke sklepa z dne 23.4.2002 in prvega odstavka sklepa tožene stranke z dne 4.6.2002 ter za ugotovitev, da od 6.6.2002 dalje znaša osnovna plača tožnice povprečno bruto plačo v Republiki Sloveniji, pomnoženo s koeficientom 3,90. Zavrnilo je tudi zahtevke tožnice za razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 20.5.2002 in sklepa organa za varstvo pravic z dne 26.6.2002, ugotovitev, da ji delovno razmerje še ni prenehalo, vrnitev na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 1.7.2002 dalje. Odločilo je, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 81.325 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V zvezi z disciplinskim ukrepom prenehanja delovnega razmerja je sodišče zaključilo, da tožena stranka v disciplinskem postopku ni bistveno kršila določb postopka. Tožnica je storila lažjo kršitev delovnih obveznosti po 1. točki izreka odločbe disciplinske komisije in hujšo kršitev po 2. točki tega izreka - za to kršitev je predviden obvezen izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Kljub temu, da ni podana njena odgovornost za druge hujše kršitve (iz 3., 4. in 5. točke izreka sklepa disciplinske komisije), sodišče ni ugotovilo razlogov za pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti se je strinjalo z dokazno oceno in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, in sicer v delu, ki se nanaša na odločitev o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja, se pritožuje tožnica. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99). Navaja, da sta obe sodišči prezrli ugovore, da očitana hujša kršitev obveznosti iz 2. alineje prvega odstavka 33. člena Pravilnika o delavcih Študentskega servisa (v nadaljevanju Pravilnika) ni določena, saj v opisu kršitve niso natančneje določene okoliščine in pogoji, pod katerimi se za to kršitev lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja - v skladu s tretjim odstavkom 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se v Republiki Sloveniji smiselno uporablja kot republiški predpis). Sodišči sta napačno ocenili kršitev pravil postopka v zvezi z izključitvijo pravice tožnice do zaslišanja v disciplinskem postopku, saj ni bila vabljena kot stranka in ni bila zaslišana kot stranka (kot to določata drugi odstavek 63. člena ZTPDR in prvi odstavek 261. člena ZPP). Disciplinski organ tožene stranke je bil sestavljen v nasprotju s petim odstavkom 95. člena tedaj veljavne Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 36/98). V času od 25.1.2002 do 4.3. oziroma vse do 4.6.2002, ko je bila prvič po prenehanju mandata direktorice tožene stranke razporejena na novo delovno mesto, je delala na podlagi pisnih nalogov nove direktorice in je bila vse do tega datuma le na položaju "bivše direktorice". Zato bi bil stvarno pristojni organ za obravnavanje morebitnih kršitev obveznosti tožnice v tem obdobju svet tožene stranke in ne disciplinska komisija. Pri tem se sklicuje na določbo tretjega odstavka 59. člena ZTPDR in na številne odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki jih citira. V obdobju od 25.1. do 2.3.2002 je bila upravičeno bolezensko odsotna, zaradi česar v tem obdobju ni storila nobene od očitanih kršitev oziroma opustila dolžnega ravnanja. V vseh postopkih je opozarjala tudi na neskladje med vsebino zahteve z uvedbo disciplinskega postopka ter odločitvami disciplinskih organov v zapisnikih in v izdanih odločbah. Disciplinska organa bi smela obravnavati le tista dejanja, ki so ji bila očitana v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka in ne neka naknadno, v postopku ustvarjena dejanja. V reviziji primerja očitana dejanja v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, v zapisniku disciplinskega organa prve stopnje z dne 20.5.2005, v odločbah obeh disciplinskih organov ter v sodbah sodišča prve in druge stopnje. Ker ji je prenehalo delovno razmerje za dejanja, ki niso bila predmet zahteve za uvedbo postopka, gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga zavrnitev revizije. V kasnejših vlogah stranki opozarjata na začetek stečajnega postopka nad toženo stranko, ki pa ne vpliva na odločanje revizijskega sodišča (ob smiselni uporabi 2. odstavka 207. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožnica izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da sodba nima razlogov v odločilnih dejstvih oziroma, da so v teh dejstvih nasprotja, vendar konkretnih razlogov, ki naj bi jih sodba ne vsebovala, ne navede, ne konkretizira pa niti nasprotij v dejstvih. Zaradi značaja revizije kot izrednega pravnega sredstva revizijsko sodišče navedenih splošnih očitkov bistvene kršitve ni moglo upoštevati. Nadalje tožnica navaja, da naj bi šlo za isto bistveno kršitev določb postopka, ker sodišči druge in prve stopnje nista upoštevali zakonskih pravil glede izvedbe in vodenja disciplinskega postopka, ker je o njeni disciplinski odgovornosti odločal nepristojni organ, in ker ji je prenehalo delovno razmerje za dejanja, ki niso bila predmet zahteve za uvedbo postopka. Vse te navedbe ne pomenijo razloga bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Morebitne kršitve določb postopka v disciplinskem postopku pri delodajalcu se namreč v sodnem postopku presojajo z vidika zmotne uporabe materialnega prava in ne z vidika kršitev določb postopka. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo v svojih sodbah (npr. v sodbi, opr. št. VIII Ips 125/2003 z dne 6.4.2004).

Iz 63. člena ZTPDR izhaja, da je postopek pred disciplinskim organom javen in da mora biti delavec pred disciplinskim organom zaslišan, razen če se brez opravičenih razlogov ne odzove na pravilno poslano vabilo. Tudi drugi odstavek 81. člena ZTPDR določa, da ima delavec pravico biti navzoč na seji, na kateri se obravnava njegova zahteva oz. ugovor, in se izjaviti o dejstvih, ki so pomembna za odločanje. Tožena stranka sicer ni dokazala, da je bila tožnica zaslišana pred disciplinskim organom prve in druge stopnje, ali da bi bila tudi vabljena na zaslišanje, vendar zgolj to ne predstavlja kršitve navedenih določb. Tožnica je bila namreč vabljena na vse disciplinske obravnave pred organom prve in druge stopnje ter se je tudi osebno udeležila prvih dveh disciplinskih obravnav pred disciplinsko komisijo (dne 9.5.2002 in 13.5.2002), na prvi disciplinski obravnavi tudi odgovorila na dodatna pojasnila predlagateljice disciplinskega postopka v zvezi z zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka, že pred tem pisno odgovorila na posamezne očitke disciplinskih kršitev, na vseh disciplinskih obravnavah pa je bila prisotna njena pooblaščenka. Tožnica ni dokazala, da se zadnje disciplinske obravnave pred disciplinsko komisijo in obravnave pred organom za varstvo pravic ni mogla udeležiti oziroma se je ni udeležila zaradi opravičenih razlogov. Le v primeru dokazanih opravičenih razlogov za izostanek (in seznanitvijo tožene stranke s takšnimi razlogi), bi morala disciplinska organa obravnavo preložiti in ji kljub dotedanjemu aktivnemu sodelovanju v postopku omogočiti zaslišanje.

Tožničin ugovor, da ni bila vabljena na disciplinske obravnave osebno kot stranka, ki bo zaslišana, ne predstavlja kršitve določb o disciplinskem postopku. V tem primeru ni mogoče upoštevati določb ZPP, ki pri izvedbi dokaza z zaslišanjem strank v čl. 258 in 261 izhaja iz enakopravnega obravnavanja nasprotnih strank v postopku. Iz ZTPDR, Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.), Pravilnika in navedene kolektivne pogodbe ne izhaja, da bi moral biti delavec izrecno vabljen na disciplinsko obravnavo tudi s posebnim vabilom za zaslišanje.

V zvezi z očitkom nepravilne sestave disciplinske komisije glede na določbo petega odstavka 95. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic v Republiki Sloveniji (ki naj bi veljala tudi za toženo stranko), se je sodišče druge stopnje pridružilo in sprejelo zaključke sodišča prve stopnje. Po petem odstavku 95. člena navedene kolektivne pogodbe se v primeru, če število in struktura članov disciplinske komisije to omogoča, določi sestava senata tako, da bo delavec, ki je v postopku, obravnavan v senatu, sestavljenem iz članov z najmanj takšno stopnjo strokovne izobrazbe, kot jo ima sam. Najmanj takšna strokovna izobrazba članov disciplinske komisije kot jo ima delavec v postopku, je predvidena le, če število in struktura teh članov to omogoča, sicer pa ne. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka tega ni mogla uresničiti in da je to delno povzročila prav tožnica, saj je podala zahtevo za izločitev dveh članov, ki sta imela visoko izobrazbo. Glede na takšne ugotovitve, ki predstavljajo dokazni zaključek, na katerega je revizijsko vezano, očitana kršitev ni podana.

Po prvem odstavku 58. člena ZTPDR se ukrep prenehanja delovnega razmerja izreče za hujše kršitve dolžnosti in delovnih obveznosti, ki se nanašajo na posamezna, v tej določbi opisana dejanja. Ukrep prenehanja se lahko izreče tudi za druge hujše kršitve, določene z zakonom ali splošnim aktom (drugi odstavek 58. člena), v zadnjem odstavku istega člena pa zakon določa, da se s splošnim aktom oz. kolektivno pogodbo natančneje določijo okoliščine in pogoji, pod katerimi se kršitve iz prvega odstavka tega člena štejejo za hujše kršitve delovne obveznosti, za katere se izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, v skladu z naravo dejavnosti oziroma naravo dela, ki ga opravlja posamezni delavec. Okoliščine in pogoje je tožena stranka opredelila pri lažji kršitvi po 2. alineji prvega odstavka 32. člena Pravilnika, v zvezi z očitano hujšo kršitvijo delovne obveznosti iz 2. alineje prvega odstavka 33. člena Pravilnika pa je opredelila le kršitev delovnih obveznosti, brez določitve natančnejših okoliščin in pogojev. Kljub temu takšna opredelitev v splošnem aktu zadošča, saj je dovolj jasna in določna. Zgolj opis hujše kršitve, brez posebne in dodatne določitve okoliščin in pogojev, ne predstavlja bistvene pomanjkljivosti - takšne, da bi zaradi tega celo odpadla možnost disciplinskega sankcioniranja. Tudi dosedanja sodna praksa delovnih sodišč (ki so edina presojala zakonitost disciplinskih odločb) ni bila drugačna, saj je bilo odločilno, da je delodajalec kršitve določil v splošnem aktu ali kolektivni pogodbi, ne pa, ali je pri opisih hujših kršitev, ki so navedene v 1. odstavku 58. člena ZTPDR, natančneje določil še okoliščine in pogoje.

Glede pristojnosti disciplinskih organov tretji odstavek 59. člena ZTPDR določa, da o disciplinski odgovornosti poslovodnega organa odloča organ, ki ga imenuje oziroma postavi, sicer pa po drugem odstavku istega člena o disciplinski odgovornosti delavca za storjeno kršitev delovne obveznosti, za katero se izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, odloča disciplinska komisija. Pri razlagi te določbe je potrebno upoštevati tudi sodno prakso Vrhovnega sodišča, na katero se pravilno sklicuje tožnica. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da o disciplinski odgovornosti direktorja lahko odloča samo organ, ki je pristojen za njegovo imenovanje ali razrešitev, kar velja tudi, če se o disciplinski odgovornosti direktorja odloča v času, ko ni več direktor, kršitve disciplinske odgovornosti pa se nanašajo na čas, ko je to še bil. Za opredelitev pristojnosti disciplinskega organa, ki odloča o disciplinski odgovornosti direktorja, torej ni odločilen status direktorja v času disciplinskega postopka temveč, ali je očitano kršitev storil kot direktor ali po tem.

Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da tožnica dne 25.1.2002 ni bila več direktorica - torej je za presojo o pristojnem disciplinskem organu pomembno, ali gre za kršitve pred tem oz. po tem datumu. Neutemeljene so revizijske navedbe, da tožnica kljub prenehanju mandata še ni bila razporejena in je bila v obdobju do dokončnega sklepa o razporeditvi (do 4.6.2002) še vedno "bivša direktorica", zaradi česar bi o njeni disciplinski odgovornosti moral odločati svet tožene stranke. Pač pa je tožničin očitek stvarno nepristojnega organa utemeljen v primeru lažje kršitve delovne obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 32. člena Pravilnika - ker je tožnica shranila dokumentacijo, ki je bila predmet primopredaje dne 5.3.2002, v prostorih arhiva tožene stranke, glede tega pa ni obvestila nikogar, predvsem pa ne vodstva tožene stranke. Navedena kršitev sicer časovno ni točno opredeljena, se pa očitno nanaša še na obdobje, ko je bila tožnica direktorica tožene stranke, torej na obdobje pred 25.1.2002 - pojmovno te kršitve ni mogla storiti po tem. Pomembno je tudi, da se lažja kršitev po 2. alineji prvega odstavka 32. člena Pravilnika nanaša le na nevestno hrambo listin, materiala in podatkov, torej ne vključuje tudi tega, da bi delavec o nevestni hrambi dokumentacije ne obvestil nikogar (kot je del opisa kršitve v disciplinski odločbi). Nevestno shranitev dokumentacije je tožnica lahko opravila le v obdobju, ko je bila še direktorica tožene stranke, saj je dne 22.1.2002 nastopila bolniški stalež in bila odsotna (od 24.1.2005). Glede na navedeno o njeni disciplinski odgovornosti za to kršitev ni odločal pristojni disciplinski organ.

Druga, še edina hujša kršitev, ki je predmet presoje, se nanaša na neizpolnjevanje ali nevestno, nepravočasno ali malomarno opravljanje delovnih in drugih obveznosti (v glavnem) v obdobju po prenehanju mandata tožnice kot direktorice tožene stranke. Kršitev se nanaša predvsem na to, da tožnica ni izvedla dejanj v zvezi s primopredajo dokumentacije, listin in ključev, torej že po prenehanju mandata. Dejansko se kršitev vseeno navezuje na obveznosti bivšega direktorja (v zvezi s primopredajo); kljub temu ne gre več za kršitev, ki bi jo storila kot direktor, v času mandata, temveč za kršitev po tem. Zato pri tej kršitvi (razen enega od opisanih dejanj - več v nadaljevanju) ni bilo mogoče več uporabiti pravila o stvarni pristojnosti disciplinskega organa za direktorja, ki izhaja iz tretjega odstavka 59. člena ZTPDR. O tej kršitvi sta torej odločala pristojna organa.

V zvezi z opisanimi očitki hujše kršitve delovne obveznosti iz druge alineje prvega odstavka 33. člena Pravilnika tožnica v reviziji navaja, da se razlikujeta opisa tega dejanja v zahtevi za začetek disciplinskega postopka z dne 23.4.2002 in v odločbi disciplinske komisije z dne 20.5.2002. Identiteta med obtožbo in obsodbo je zlasti pomembna zaradi zagotovitve obrambe delavcu. Le ta se namreč ne more uspešno zagovarjati za tiste kršitve, ki v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka niso opredeljene. Disciplinski organ, in tudi sodišče, so vezani na opis kršitve, ki se delavcu očita v postopku in mora biti navedena že v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka ( tako npr. v sodbah, opr. št. VIII Ips 139/99 z dne 7.12.1999, VIII Ips 125/2003 z dne 6.4.2004, VIII Ips 214/2005 z dne 20.12.2005).

Pri primerjavi opisov očitanih dejanj v zahtevi za začetek disciplinskega postopka (v obrazložitvi zahteve) in v odločitvi disciplinskega senata niso pomembni tisti opisi kršitev, ki se pojavljajo le v zahtevi, ne pa v disciplinski odločbi. Nepomembne so manjše nedoslednosti ali razlike pri opisu dejanj, saj od delodajalca ni mogoče zahtevati tiste natančnosti, ki se zahteva od sodišča. Nepomembno je nadalje, če disciplinski senat ob razglasitvi odločitve ni točno navedel opisov dejanj vseh očitanih kršitev.

V zvezi z formiranjem oz. uporabo osebnega računalnika, itd., kot eni od očitanih kršitev v 2. točki izreka disciplinske odločbe, se opisa dejanja v zahtevi in disciplinski odločbi nekoliko razlikujeta, vendar je predvsem odločilno, da se očitana kršitev spet lahko nanaša le na obdobje, ko je bila tožnica še direktorica - torej tudi v tem primeru ni odločal pristojen organ.

Identiteta opisanih kršitev je podana glede opisa kršitev - da tožnica ni izročila direktorici ključev za vstop v pisarno direktorja, da od 15.1.2002 do 4.3.2002 ni dvigala pisanj, ki so ji bila poslana priporočeno po pošti, in da direktorici ni zagotovila dokumentacije o poslovanju z U. s.p. in da ni zagotovila dokumentacije za L. d.o.o. (razen pogodbe o vzdrževanju in računov), vendar pa navedena zadnja opisa kršitev nista pomembna, saj je že sodišče prve stopnje zaključilo, da teh dejanj tožena stranka ni dokazala.

Bistveni očitek tožnici se sicer tudi ne nanaša na zgornje opise kršitev, temveč na primopredajo dokumentacije - da tožnica s 25.1.2002 ni zagotovila direktorici akta o sistemizaciji, začasne sistemizacije, pravilnika o delavcih, začasnega pravilnika o delavcih, sporazuma o prevzemu delavcev, vloge za podaljšanje koncesijske pogodbe za posredovanje del študentom, itd.. Pri tem v zahtevi ti akti oz. dokumenti niso natančno navedeni, vendar iz zahteve izhaja, da se očitana kršitev po 2. alineji prvega odstavka 33. člena Pravilnika (ki je opredeljena) nanaša predvsem na to, da tožnica ni predala oziroma omogočila predaje dokumentacije. To izhaja iz opisa dejanskega stanja v zvezi s tem, da se tožnica ni udeležila primopredaje in da jo je tožena stranka večkrat pozivala, da to stori in tudi iz nekaterih dokazov, ki so navedeni v zahtevi. Tudi tožnica je zahtevo razumela tako, saj je že v pisni vlogi z dne 9.5.2005 (vloženi na prvi disciplinski obravnavi) na strani 4 ugovarjala, da primopredaja poslov nikoli ni bila njena delovna obveznost, itd.. Konkretni dokumenti, ki jih tožnica ni predala pravočasno (in so navedeni v disciplinski odločbi), so navedeni v seznamu aktov v prilogi primopredaje dne 5.3.2002, na katero se sklicuje tudi zahteva. Pomembno je tudi, da je predlagateljica disciplinskega postopka v uvodnih besedah na prvi disciplinski obravnavi podala dodatna pojasnila zahteve za uvedbo postopka in med drugim navedla, da je zahtevo potrebno obravnavati kot celoto in takoj za tem, da bi morala tožnica "pokazati odgovoren odnos do podjetja in omogočiti dostop do dokumentacije," in s tem omogočiti delovanje tožene stranke ter na izrecno vprašanje tožničine pooblaščenke o konkretnih dejanjih navedla, da "ni imela dostopa do vitalnih dokumentov npr. sistemizacije delovnih mest, itd." Zato v zvezi s to kršitvijo ni mogoče sprejeti revizijskih navedb, da je tožena stranka očitala tožnici neka naknadno ustvarjena dejanja, ki jih v zahtevi ni. Konkretnejša navedba aktov oziroma dokumentacije, ki je tožnica ni zagotovila direktorici, predstavlja le prepis seznama ob delni primopredaji dne 5.3.2002 in ne pomeni naknadno ustvarjenih disciplinskih kršitev. Revizijsko sodišče sprejema tudi razloge sodišča prve stopnje v zvezi s tem, da se ta kršitev ne nanaša le na 25.1.2002, temveč tudi na kasnejše obdobje (do 5.3.2002).

Dejanske ugotovitve o navedeni kršitvi niso predmet revizijske presoje - revizijsko sodišče je vezano na ugotovitve sodišča druge stopnje, ki je sprejelo dokazne zaključke sodišča prve stopnje o storjeni kršitvi, ne glede na to, da je bila tožnica v spornem obdobju v bolniškem staležu. Zdravstveno stanje (kar je spet dejanski zaključek) ji ni onemogočilo tega, da bi opravila primopredajo oziroma, da bi osebno ali po pooblaščenki sporočila, kje se nahaja dokumentacija tožene stranke. Neutemeljene so tudi njene navedbe, da ni imela nobenih dolžnosti v zvezi s predajo dokumentacije. Splošna dolžnost bivšega direktorja ali delavca po koncu dela oziroma razporeditvi na drugo delovno mesto je namreč predati dokumentacijo v zvezi z dosedanjo funkcijo oziroma delom ali vsaj sporočiti, kje se ta dokumentacija nahaja in s tem omogočiti normalno nadaljevanje opravljanja dela. Gre tudi za dolžnost delavca, da obvešča delodajalca o bistvenih okoliščinah v zvezi z delom ali delovnimi sredstvi. V razmerju med delavcem in delodajalcem to predstavlja splošno zahtevo po vestnem izpolnjevanju delovnih obveznosti, za katero ni potrebno, da je izrecno določena ali navedena v opisu delovnega mesta ali v pogodbi o zaposlitvi. Delavec ima pravico in dolžnost, da ekonomsko smotrno in odgovorno uporablja zaupana sredstva ter dosega rezultate dela (1. odstavek 23. člena ZTPDR). Glede na to in upoštevajoč dokazne zaključke sodišč nižje stopnje, je kršitev dokazana. V Pravilniku je opredeljena kot hujša kršitev delovnih obveznosti, za katero se izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Revizijsko sodišče se strinja tudi z nadaljnjim zaključkom, da niso podani razlogi za pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Tožnica krije svoje stroške revizije, saj z njo ni uspela. Tudi tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo - prvenstveno že zaradi tega, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja. V takšnem sporu nosi delodajalec svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka (2. odstavek 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS, Uradni list RS, št. 19/94, ki se glede na datum odločanja sodišča prve stopnje uporablja v tem sporu).