Jedro

Sodišče začasno odredbo izda, v kolikor so razlogi, ki govore v prid obstoja dejstev, ki jih zatrjuje tožeča stranka, močnejši od razlogov, ki govore proti. V predmetni zadevi je sodišče zaključilo, da ni izkazan že prvi pogoj, to je verjetnost terjatve, pri čemer je obravnavalo tožnikove navedbe v zvezi z zmoto, prevaro in nemoralnostjo dednega dogovora. Spregledalo je, da je tožnik zatrjeval tudi četrto tožbeno podlago, to je nesporazum, o katerem govorimo tedaj, ko sta stranki prepričani, da se strinjata, vendar med njima ni soglasja.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep v zvezi s popravnim sklepom razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe, opr. št. II P 1476/2008 z dne 23.5.2008, in sklep o izdaji začasne odredbe razveljavilo, s popravnim sklepom pa je izrek sklepa o ugovoru zoper izdano začasno odredbo popravilo tako, da je zavrnilo tudi predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z dne 21.5.2008. Pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper izdajo začasne odredbe in popravni sklep vlaga tožeča stranka.

V pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o ugovoru tožene stranke zoper izdano začasno odredbo, tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da je pri sklenitvi dednega dogovora prišlo do nesporazuma, zaradi česar ta sploh ni bil sklenjen in tako ne more biti veljaven. Ne drži, da tožeča stranka ni navedla nobenih dejstev v zvezi z nemoralnostjo dogovora in prevaro ter predlagala dokazov. Zapuščinski narok je trajal le 40 minut, tožnik pa je star človek, naglušen, pa tudi sicer neizobražen in slabo pismen, zato je jasno, da je bila pri izvedbi naroka potrebna posebna pozornost in kontrola razumevanja. Na naroku se vprašanja med dediči niso razčiščevala, tožnik pa ni pristal na to, da polovico nepremičnine ne bi dobil. Če bi vedel, da je temu tako, bi se zoper sklep o dedovanju zagotovo pritožil. Tožnik ni imel razloga, da bi ugovarjal ali iskal strokovno usposobljenega pomočnika, ker je bil prepričan, da mu gre tudi polovica predmetne nepremičnine in ni vedel, da je zapis v dogovoru drugačen. Disenz je tako očiten. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da ugovor tožene stranke kot neutemeljen zavrne in začasno odredbo vzdrži v veljavi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V pritožbi zoper popravni sklep pa pritožnik navaja, da v resnici sploh ne gre za popravni sklep, saj zanj niso izpolnjeni zakonski pogoji. Popravni sklep predstavlja novo odločitev, o kateri v prvotnem sklepu ni bilo govora. Pri razveljavitvi sklepa o izdaji začasne odredbe se o predlogu za njeno izdajo ponovno odloča, za razliko od same zavrnitve predloga, ki pomeni konec postopka v zvezi z začasno odredbo. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in odloči o sklepu o ugovoru zoper izdajo začasne odredbe, ki naj ga kot neutemeljenega zavrne in začasno odredbo vzdrži v veljavi, tožeči stranki pa prizna tudi pritožbene stroške.

Pritožbi sta bili vročeni toženi stranki, ki odgovora ni podala.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in v kolikor upnik kot verjetno izkaže tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ). Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Sodišče začasno odredbo izda, v kolikor so razlogi, ki govore v prid obstoja dejstev, ki jih zatrjuje tožeča stranka, močnejši od razlogov, ki govore proti. V predmetni zadevi je sodišče zaključilo, da ni izkazan že prvi pogoj, to je verjetnost terjatve, pri čemer je obravnavalo tožnikove navedbe v zvezi z zmoto, prevaro in nemoralnostjo dednega dogovora. Spregledalo je, da je tožnik zatrjeval tudi četrto tožbeno podlago, to je nesporazum (16. člen Obligacijskega zakonika), o katerem govorimo tedaj, ko sta stranki prepričani, da se strinjata, vendar med njima ni soglasja. Izjavi volj se sicer ujemata, vendar jima stranki pripisujeta različen pomen. Tožnik zatrjuje, da je zaradi slabega sluha, pismenosti ter starosti napačno menil, da se stranke strinjajo, da vsaka prejme polovični solastni delež sporne nepremičnine, saj v kolikor bi menil drugače, sporazuma ne bi podpisal. V tem delu izpodbijani sklep nima razlogov in je tako podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

Odločitev sodišča prve stopnje je v tem trenutku tako preuranjena, saj niso bile ugotovljene okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, ali je verjetno, da je pri sklepanju dednega dogovora res prišlo do nesporazuma med dediči. Zato naj sodišče pred ponovnim odločanjem o začasni odredbi opravi narok, na katerem naj vsaj tožnika zasliši o tem, kako je potekal narok, na katerem je prišlo do sklenitve izpodbijanega dednega dogovora. Sodišče naj na naroku tožnika zasliši o tem, kaj so se stranke v zapuščinskem postopku dogovorile, kakšno je bilo njegovo videnje podanih dednih izjav, kaj je sam izjavil in želel ter glede na to presodi, ali je verjetnost terjatve po tej podlagi verjetno izkazana.

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep o ugovoru zoper izdajo začasne odredbe (3. točka 365. člena ZPP), je posledično razveljavilo tudi izpodbijani popravni sklep. Ker je odločitev o stroških začasne odredbe odvisno od (končnega) uspeha v pravdi (154. člen ZPP), so (pritožbeni) stroški nadaljnji pravdni stroški.