Jedro

V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari in bi bili tožniki izročeni Republiki Italiji, bi to pomenilo, da se v času odločanja ne bi več nahajali na območju Republike Slovenije. Tožniki ne bi bili več pod jurisdikcijo te države, zato v tem upravnem sporu ne bi več izkazovali pravnega interesa, saj bi ta naknadno prenehal. Njihov pravni položaj se namreč ne bi mogel več spremeniti. Zgolj ugotavljanje zakonitosti oziroma nezakonitosti izpodbijanega sklepa bi bilo za tožnike brez učinka, ker bi se prenehala možnost odločanja o tem, kar je bilo predmet upravnega spora.

Izrek

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se odloži izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve RS, št. 2142-6/2009/34 (1313-18) z dne 10. 10. 2012, do pravnomočne odločitve o glavni stvari.

Obrazložitev

Tožniki s tožbo izpodbijajo sklep tožene stranke, s katero je v prvi točki upravne zadeve tožnikov združila v en postopek, v drugi točki pa, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito prosilcev, saj bodo imenovani predani Republiki Italiji, ki je odgovorna članica za obravnavanje njihovih prošenj za mednarodno zaščito.

Tožniki vlagajo tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev določb postopka. Zahtevajo, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, zahteva tudi, naj se prošnja za mednarodno zaščito obravnava v Republiki Sloveniji. Hkrati s tožbo so vložili zahtevo za izdajo začasne odredbe v kateri predlagajo, naj sodišče odloži izvršitev sklepa o predaji Republiki Italiji do pravnomočne odločbe sodišče, saj bi bili v primeru izvršitve sklepa in vrnitvi v Republiko Italijo podvrženi nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Prosijo tudi za oprostitev plačila sodnih taks. V tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe navajajo, da so bili v Republiki Italiji kljub statusu humanitarne zaščite prepuščeni življenju na cesti brez kakršnekoli pomoči in brez perspektive, da bi si lahko uredili dokumente. Situacija v Republiki Italiji je, kar se tiče nastanitvenih pogojev prosilcev za azil in imetnikov mednarodne zaščite, izredno kritična in prosilci za azil ter imetniki enega izmed statusov mednarodne zaščite so podvrženi nehumanim razmeram. O tem pričajo številna poročila mednarodnih organizacij, ki jih tožniki v tožbi tudi naštevajo. Menijo, da bi bilo z izvršitvijo sklepa kršeno določilo 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in 18. člen Ustave RS, ki prepoveduje mučenje, nečloveško ter ponižujoče ravnanje. Poleg tega bi morala tožena stranka upoštevati individualne značilnosti prosilcev, v konkretnem primeru gre namreč za družino s šestimi mladoletnimi otroci, kar pomeni, da so še toliko bolj ranljivi. Poleg tega pa ima tožnik A.A. resne težave z zdravjem, saj ga je v Republiki Italiji zadela možganska kap. Tožena stranka ima tudi možnost uporabiti prvi odstavek 3. člena Dublinske uredbe, t.j. tako imenovano Klavzulo suverenosti in solidarnosti in prevzeti pristojnost za obravnavanje tožnikovih prošenj za mednarodno zaščito. Absolutno predpostavljanje, da je določena država Evropske unije varna država za prosilce za mednarodno zaščito pa ni v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice ter sodišča Evropske unije. Opozarjajo tudi na trenutno dogajanje v Evropski uniji, saj so sodišča kar nekaterim državam članicam že ustavila vračanje prosilcev za azil ali imetnikov statusa mednarodne zaščite v Italijo.

Tožena stranka odgovora na zahtevo za izdajo začasne odredbe v določenem ji roku ni vložila.

Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov: Glede na navedbe tožnikov v zahtevi za izdajo začasne odredbe izhaja, da so tožniki vložili zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) po katerem sodišče na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

Sodišče glede na nujnost zadeve še ni pridobilo upravnih spisov, niti ni prejelo odgovora na tožbo, zato o verjetnosti in utemeljenosti tožbe ni odločalo. Presojalo je, ali bi tožnikom z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda.

Tožniki s tožbo izpodbijajo sklep tožene stranke, s katerim je ta odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošenj tožnikov za mednarodno zaščito, ker bodo imenovani predani Republiki Italiji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj. Iz obrazložitve odločbe pa izhaja, da v kolikor prosilci za mednarodno zaščito pristojnim organom Republike Italije ne bodo predani v roku določenem v četrtem odstavku 19. člena Dublinske odredbe, bo njihovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala Republika Slovenija.

Po presoji sodišča bi tožnikom z izvršitvijo izpodbijanega akta še pred odločitvijo sodišča o tožbi nastala težko popravljiva škoda. Za odločitev o zadevi je po presoji sodišča odločilno, da je zoper odločitev tožene stranke sicer možen upravni spor, ki pa ne zadrži njene izvršitve. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari in bi bili izročeni Republiki Italiji, bi to pomenilo, da se v času odločanja ne bi več nahajali na območju Republike Slovenije. Tožniki ne bi bili več pod jurisdikcijo te države, zato v tem upravnem sporu ne bi več izkazovali pravnega interesa, saj bi zaradi dejstva, da se več ne bi nahajali na območju Republike Slovenije in bi bili izročeni Republiki Italiji, pravni interes naknadno prenehal. Njihov pravni položaj se namreč ne bi mogel več spremeniti. Zgolj ugotavljanje zakonitosti oziroma nezakonitosti izpodbijanega sklepa bi bilo za tožnike brez učinka, ker bi se prenehala možnost odločanja o tem, kar je bilo predmet upravnega spora. Sodišče je tudi presodilo, da odločitev izvršitve izpodbijanega akta ne nasprotuje javni koristi. Pripominja, da bo sodišče glede na naravo zadeve o tožbi tožnikov odločalo prednostno.

Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi tožnikov za izdajo začasne odredbe ugodilo na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišče o predlogu tožnikov za oprostitev plačila sodnih taks ni odločalo, ker so tožniki oproščeni plačila sodnih taks že na podlagi četrtega člena 10. odstavka Zakona o sodnih taksah (ZST-1).