Jedro

Vprašanje, ali je zaradi narave bolezni potrebno, da se bolniku omeji svoboda gibanja in preprečijo stiki z zunanjim svetom, je predmet pravne presoje, ki jo opravi sodišče. Zaradi navedenega se sodišče pri ugotavljanju obstoja pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr ne more opreti le na mnenje izvedenca medicinske stroke, temveč mora oceniti tudi ostale navedbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je nasprotno udeleženko A. A. odpustilo iz psihiatričnega zdravljenja v varovanem oddelku oziroma oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice.

2. Zoper odločitev se pritožuje predlagatelj, ki pritožbenih razlogov ne navaja, poudarja pa, da je bila nasprotna udeleženka odpuščena proti nasvetu lečečega tima. Pritožnik meni, da nasprotna udeleženka zaradi svoje bolezni neposredno in hudo ogroža svoje zdravje in zdravljenje, svojo varnost in finančno stabilnost. Relaps dokazuje, da z zdravljenjem izven hospitalne obravnave ni bilo mogoče doseči remisije. Tudi v odprtem režimu hospitalnega zdravljenja ni bilo mogoče zagotoviti zadostnega nadzora in spremljanja. Zdravljenja brez nadzorovanega konteksta ni bilo mogoče realizirati, ker nasprotna udeleženka zaradi bolezni ni zmožna odločitve o svojem zdravljenju. Nasprotna udeleženka je zaradi svoje hude duševne bolezni ogrožala svojo varnost, se izpostavljala nevarnim situacijam, hodila po prometni cesti z nenavadnimi kretnjami tudi med vozečimi avtomobili. Načrtovala je preselitev v nepojasnjena in potencialno nevarna okolja. Svojega vedenja ni mogla kontrolirati. Neposredno je ogrožala tudi svojo materialno varnost. Zaradi bolezenskih simptomov je bila gnana v nakupovanja, kopičila je različne nove stvari, ki jih ni uporabljala, ni zmogla nadzorovati porabe svojega denarja, načrtovala je razveljavitev vezane vloge. Posredno je ogrožala tudi svoje aktualno delovno razmerje, kar bi dodatno poslabšalo njeno materialno in socialno varnost. Smiselno predlaga razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je odločilo, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) in nasprotno udeleženko odpustilo iz psihiatričnega zdravljenja v varovanem oddelku Psihiatrične bolnišnice. Svojo odločitev je oprlo na izvedensko mnenje dr. A. F. Z., ki je zaključila, da pri nasprotni udeleženki glede na njeno ugotovljeno zdajšnje stanje ni akutnih razlogov za nujno pridržanje na psihiatričnem zdravljenju na varovanem oddelku Psihiatrične bolnišnice, saj pri nasprotni udeleženki ni zaznati hujšega ogrožanja svojega zdravja ali pa ogrožanja zdravja kogarkoli drugega.

5. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja je izvedenka ugotovila mešano osebnostno motnjo, ki kaže znake kronificirane vedenjske in osebnostne spremenjenosti, najverjetneje po latentnem bolezenskem stanju (najverjetneje shizofrenije simplex). Dosedanje zdravljenje na odprtem oddelku ni prineslo zadovoljivejših rezultatov, saj se nasprotna udeleženka zaradi svojega stanja v manj strukturiranem okolju ni zmožna potrebno aktivno vključevati v terapevtske aktivnosti. Zaključila je, da si nasprotna udeleženka s svojim dosedanjim nerednim psihiatričnim zdravljenjem in s sedanjo željo po zdravljenju na ambulantni način, od česar je sicer pričakovati relativno počasno in manjšo korist, precej škodi na svojem nadaljnjem zdravju ter se bo ob opustitvi medikamentoznega zdravljenja njeno stanje ponovno poslabšalo. Vendar navedeno trenutno ni aktualno in torej ne gre za prisotnost hujšega ogrožanja njenega zdravja, tako da izvedenka ni mogla predlagati nadaljnjega zadržanja na psihiatričnem oddelku pod posebnim nadzorom.

6. Iz predloga za sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih, ki ga je podala Psihiatrična bolnišnica, izhaja, da se nasprotna udeleženka le redko hrani z bolnišnično hrano, porabi veliko svojega denarja, vsakodnevno večkrat odhaja iz bolnišničnega kroga, sebe in druge v prometu izpostavlja nevarnostim, z vedenjem, ki ga generira psihoza. Do navedenega se izvedenka ni opredeljevala, prav tako se do teh navedb ni opredelilo sodišče. Iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, razlogi pa so pomanjkljivi. Izvedenec v postopku odločanja o sprejemu osebe na zdravljenje pod posebnim nadzorom brez privolitve ugotovi obstoj duševne bolezni oziroma motnje, in s stališča svoje stroke oceni nevarnost, ki jo bolnik zaradi bolezni predstavlja sebi ali drugim. Vprašanje, ali je zaradi narave bolezni potrebno, da se bolniku omeji svoboda gibanja in preprečijo stiki z zunanjim svetom, pa je predmet pravne presoje, ki jo opravi sodišče. Zaradi navedenega se sodišče pri ugotavljanju obstoja pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr (ogrožanje svojega življenja ali življenja drugih ali hujšega ogrožanja svojega zdravja ali zdravja drugih ali povzročanja hude premoženjske škode sebi ali drugim) ne more opreti le na mnenje izvedenca medicinske stroke, temveč mora oceniti tudi ostale navedbe, česar sodišče prve stopnje ni storilo. S tem, ko se sodišče do navedb, ki so v zadevi pravno pomembne, ni opredelilo, je storilo kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V posledici pomanjkljive dokazne ocene sklepa sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, zato ga je pritožbeno sodišče razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP). Podana je kršitev, ki je glede na naravo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, saj dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno in določena dejstva sploh niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Dopolnjevanje postopka pred pritožbenim sodiščem pa bi pomenilo odločitev o bistvenem vprašanju utemeljenosti predloga, s čemer bi stranke prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja in bi torej pomenilo poseg v ustavno varovano pravico do pritožbe.

7. V novem postopku naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek z natančnim zaslišanjem izvedenke. Na zaslišanje naj povabi tudi lečečo zdravnico, kot osebo, ki bo lahko dala podatke, potrebne za odločitev (prvi odstavek 46. člena ZDZdr) ter nato v zadevi ponovno odloči, pri čemer bo moralo glede na sprejeto odločitev navesti razloge o vseh pogojih iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.