Jedro

Stroški, o katerih pravdno sodišče odloči v pravdah, ki se končajo po začetku pravdnega postopka, se glede na določbo 354. člena ZFPPIPP ne poplačajo iz stečajne mase, temveč jih stečajni dolžnik poravnava iz stroškov stečajnega postopka (6. točka 355. člena ZFPPIPP). Za te terjatve ne velja obveznost njihove prijave v stečajnem postopku. Tretja točka drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP k prijavi uveljavljanih pravdnih stroškov, ki upniku še niso prisojeni s sodno odločbo, zavezuje le tiste upnike, ki v postopku zaradi insolventnosti uveljavljajo poleg glavnice terjatve tudi stroške, ki so jim nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku, (zaključenem) pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. V primeru, kot je obravnavani (tj. ko stroški nastanejo šele med stečajnim postopkom), pa uporaba pravila iz 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP ne pride v poštev. Ker za te stroške tudi ne veljajo določbe o prijavi in preizkusu terjatev, priznanje take terjatve s strani stečajnega upravitelja nima učinka pravnomočno razsojene stvari. Dejstvo, da je tožnica v obravnavani zadevi terjatev na povračilo pravdnih stroškov prijavila v stečajnem postopku, narave terjatve ne spreminja, ne glede na to kakšno je bilo ravnanje stečajnega upravitelja v zvezi z njo. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške pravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi umika tožbe ustavilo postopek (I. točka izreka sklepa) in toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti 991,57 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper navedeni sklep (smiselno pa le zoper odločitev o stroških postopka v II. točki izreka) se pritožuje tožena stranka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP, tj. zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in II. točko izreka sklepa spremeni tako, da ugotovi obstoj terjatve iz naslova pravdnih stroškov, podrejeno pa, da II. točko izreka sklepa razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da so pravdni stroški tožnici nastali že pred začetkom stečaja, zato jih je ta tudi prijavila v stečajnem postopku. S tem, ko je stečajni upravitelj priznal njeno terjatev na povračilo stroškov pravdnega postopka, je terjatev dobila naravo pravnomočno razsojene zadeve (tako tudi sklep Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cpg 108/2015). Sodišče prve stopnje je zato z izpodbijanim sklepom odločilo o že razsojeni stvari. V obravnavani zadevi bi moralo izdati ugotovitveni in ne dajatvenega sklepa. Odločitev sodišča prve stopnje je napačna tudi zato, ker pravdni stroški iz II. točke izreka sklepa predstavljajo stroške stečajnega postopka, kar je v nasprotju z določili Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Zaradi sprejete odločitve bodo tožnici pravdni stroški povrnjeni dvakrat. Tožnica lahko namreč na podlagi izpodbijanega sklepa (če bo ta postal pravnomočen) vloži predlog za izvršbo, v stečajnem postopku pa bo poplačana tudi iz stečajne mase kot navadna upnica. Z izpodbijano odločitvijo je bilo kršeno temeljno načelo stečajnega prava, da je treba upnike z enakim vrstnim redom obravnavati enako. Tožena stranka pritožbi prilaga Prijavo terjatve tožnice v stečajnem postopku opr. št. St 2472/2015 (B1), končni seznam preizkušenih terjatev ter sklep Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cpg 108/2015 (B2). Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje z vpogledom v javno objavljene podatke o sklepih, izdanih v postopkih insolventnosti, na spletni strani Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES) ugotovilo, da je Okrožno sodišče v Ljubljani 13. 5. 2015 izdalo sklep (opr. št. St 2474/2015) o začetku stečajnega postopka nad toženo stranko. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje iz končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 13. 11. 2015 izhaja, da je tožnica vtoževano terjatev prijavila v stečajnem postopku nad toženo stranko ter da je stečajni upravitelj v celoti priznal prijavljeno terjatev tožnice v skupnem znesku 34.944,51 EUR (tj. glavnico v znesku 30.655,20 EUR, obresti v znesku 2.533,19 EUR in stroške v znesku 1.756,12 EUR). Ker je tožnica v vlogi z dne 7. 9. 2016 tožbo v tem individualnem delovnem sporu umaknila, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka), toženi stranki strani pa naložilo, da naj tožnici povrne stroške pravdnega postopka, ki jih je odmerilo v znesku 991,57 EUR (II. točka izreka). Zoper odločitev o stroških v II. točki izreka se pritožuje tožena stranka.

6. Ne drži, da so tožnici pravdni stroški, o katerih je bilo odločeno v izpodbijanem delu sklepa, nastali že pred začetkom stečajnega postopka. V podobnih zadevah kot je obravnavana(1) , je namreč pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da terjatev do nasprotne stranke na povrnitev pravdnih stroškov nastane šele z odločitvijo sodišča, ne pa takrat, ko stroški dejansko nastanejo. Ker je bil sklep o ustavitvi postopka v obravnavani zadevi izdan med stečajnim postopkom nad toženo stranko, je tudi njena obveznost, da tožnici povrne pravdne stroške, nastala po začetku stečajnega postopka. Nasprotno pritožbeno uveljavljanje je neutemeljeno.

7. Stroški, o katerih pravdno sodišče odloči v pravdah, ki se končajo po začetku pravdnega postopka, se glede na določbo 354. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP; Ur. l. RS, št. 13/14 in nadalj.) ne poplačajo iz stečajne mase, temveč jih stečajni dolžnik poravnava iz stroškov stečajnega postopka (6. točka 355. člena ZFPPIPP). Za te terjatve ne velja obveznost njihove prijave v stečajnem postopku. Pritožbeno sodišče je v sklepu opr. št. Pdp 1228/2012 z dne 18. 1. 2013 pojasnilo, da 3. točka drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP k prijavi uveljavljanih pravdnih stroškov, ki upniku še niso prisojeni s sodno odločbo, zavezuje le tiste upnike, ki v postopku zaradi insolventnosti uveljavljajo poleg glavnice terjatve tudi stroške, ki so jim nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku, (zaključenem) pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. V primeru, kot je obravnavani (tj. ko stroški nastanejo šele med stečajnim postopkom), pa uporaba pravila iz 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP ne pride v poštev. Ker za te stroške tudi ne veljajo določbe o prijavi in preizkusu terjatev (to so določbe od 59. do 72. člena ZFPPIPP), priznanje take terjatve s strani stečajnega upravitelja nima učinka pravnomočno razsojene stvari. Dejstvo, da je tožnica v obravnavani zadevi terjatev na povračilo pravdnih stroškov prijavila v stečajnem postopku, narave terjatve ne spreminja, ne glede na to kakšno je bilo ravnanje stečajnega upravitelja v zvezi z njo. Ker terjatev na povračilo pravdnih stroškov ni imela narave pravnomočno razsojene stvari, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je o njej odločilo z dajatvenim in ne ugotovitvenim sklepom

8. Glede na navedeno je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje iz II. točke izreka sklepa, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 991,57 EUR (višini odmerjenih stroškov pritožba ne nasprotuje). Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

9. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Glej npr. sklepe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 758/2014 z dne 11. 9. 2014, opr. št. Pdp 1623/2014 z dne 16. 4. 2015 in opr. št. Pdp 1412/2014 z dne 25. 2. 2015.