Jedro

Upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila. Zato, če sodišče ugotovi, da je zoper upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, mogoča pritožba, pa ta ni bila vložena, tožbo zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 718/2003-5 z dne 24.4.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.9.1998, s katero mu je bilo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za nepremičnino na naslovu Š. pri J., v višini 670.666,00 SIT. V obrazložitvi sodbe se sodišče sklicuje na določbo 1. odstavka 3. člena ZUS, po kateri se sme sprožiti upravni spor le zoper dokončen upravni akt - to je upravni akt izdan na drugi stopnji, zoper upravni akt prve stopnje pa le, če proti njemu ni pritožbe v upravnem postopku, ter na določbo 2. odstavka 4. člena ZUS, po kateri upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno. V obravnavanem primeru tožnik v upravnem sporu izpodbija odločbo, izdano v davčnem postopku na prvi stopnji. Zoper to odločbo je po veljavni ureditvi (Zakonu o splošnem upravnem postopku, Zakonu o davčnem postopku in Zakonu o davčni službi) dovoljena pritožba na upravni organ druge stopnje. Glede na navedeno in glede na pravilen pravni pouk, po katerem je imel tožnik pravico pritožbe na drugostopni davčni organ, je sodišče presodilo, da izpodbijana odločba ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sicer res izpodbija odločbo izdano v davčnem postopku na prvi stopnji, vendar mu ta ni bila nikoli vročena. Kljub temu jo je prvostopni davčni organ obravnaval kot dokončno in izvršljivo in je na njeni podlagi izstavil seznam zapadlih obveznosti. Odločba je tako pomanjkljiva, da bi jo moralo sodišče odpraviti že na podlagi 1. odstavka 35. člena ZUS. Kljub njegovi zahtevi sodišče tudi ni opravilo glavne obravnave. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 4. člena ZUS, na katero se pravilno sklicuje že sodišče prve stopnje, upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno. Tožnik je glede na navedeno zakonsko besedilo, torej dolžan izkoristiti pritožbo zoper upravni akt, če jo ima na voljo v upravnem postopku. Ker v obravnavanem primeru tožnik te možnosti ni izkoristil, kar v zadevi niti ni sporno, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je njegovo tožbo že v predhodnem preizkusu zavrglo. Podlaga za tako odločitev je določba 5. točke 34. člena ZUS, po kateri sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da je zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena. Sodišče je sicer s tem, ko je svojo odločitev oprlo na določbo 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS kršilo pravila postopka v upravnem sporu, vendar ne bistveno, ker je odločitev na obeh pravnih podlagah enaka.

Sodišče pa s tem ko ni sledilo zahtevi tožnika, da opravi glavno obravnavo, ni kršilo določb postopka v upravnem sporu. Sodišče mora na zahtevo tožnika opraviti glavno obravnavo v primeru, če so izpolnjene predpostavke za vsebinsko obravnavanje tožbe. Te pa v obravnavanem primeru niso bile podane. Na odločitev o stvari tudi ne more vplivati zatrjevanje tožnika, da mu odločba ni bila vročena. Tožnik bi lahko, ko je zanjo zvedel, zahteval njeno vročitev ter vložil pritožbo, odločitev tožene stranke o njegovi pritožbi pa bi lahko izpodbijal s tožbo v upravnem sporu.

Ker glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga nista podana, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS v zvezi z 68. členom ZUS, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.