Jedro

Ker v upravnem postopku pridobljeni podatki ne izkazujejo, da bi bilo AA na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojna v eno od jugoslovanskih občin, je po presoji sodišča odločitev, da AA ni bilo mogoče šteti za jugoslovansko državljanko v smislu Zakona o državljanstvu FLRJ pravilna, pravilna pa je bila tudi presoja tožene stranke, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku ugotovljeno na podlagi uradnih evidenc, ki imajo v primeru, da jih upravni organ vodi na podlagi zakona značaj javne listine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 8. 1. 2003, s katero je prvostopni upravni organ odločil, da AA, roj. 8. 9. 1893 v A po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije od 28. 8. 1945 ni štela za jugoslovansko državljanko. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da gre v konkretnem primeru za ugotavljanje državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, ker denacionalizacijska upravičenka ni bila vpisana v evidenco o državljanstvu. Pri ugotavljanju državljanstva povezanim z denacionalizacijskim postopkom je upravni organ dolžan upoštevati vse predpise veljavne od rojstva osebe, katere državljanstvo se ugotavlja, do trenutka ko se ugotavlja njeno državljanstvo oziroma če je že umrla do njene smrti (39. člen Zakona o državljanstvu RS, Uradni list RS, št. 1/91?I, 30/91?I, 38/92, 61/92, 13/94, 59/99 in 96/02). Ugotovitev prvostopnega upravnega organa, da AA v skladu s prvim odstavkom 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ ni postala državljanka FLRJ je pravilna. Po navedeni določbi so namreč za državljane FLRJ veljale vse osebe, ki so bile na dna 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. To je takrat pomenilo, da so na dan 28. 8. 1945, torej na dan ko je začel navedeni zakon veljati, postale državljani FLRJ vse osebe, ki so imele na dan 6. 4. 1941 domovinsko pravico v eni izmed bivših jugoslovanskih občin. Po paragrafu 3 Zakona o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije z dne 21. 9. 1928 je namreč moral imeti vsak jugoslovanski državljan domovinstvo po določbah o domovinstvu v eni od jugoslovanskih občin, tuji državljani pa niso mogli imeti domovinstva v nobeni jugoslovanski občini. Po paragrafu 15 Zakona o občinah je vsak državljan moral biti član kake občine, član občine pa je bil lahko samo državljan Jugoslavije. Domovinstvo po tem zakonu je bilo isto kot članstvo občine. Po presoji tožene stranke je imel prvostopni upravni organ dovolj tehtne razloge za dokazno presojo oziroma ugotovitev, da je bila AA do leta 1934 državljanka Kraljevine Jugoslavije domovinsko pristojna v bivšo Občino A in da ji je domovinska pristojnost v Občini A prenehala, saj je iz matičnega lista občanov Mesta A, ki se v fotokopiji nahaja v upravnih spisih razvidno, da je izbrisana, saj je bila v dokumentu prečrtana, poleg pa je tudi opomba, da je avstrijska državljanka pristojna v B, na podlagi dokumenta št. 14163/34. V postopku je prvostopni upravni organ sicer ugotavljal zakaj je imenovani prenehalo državljanstvo Kraljevine Jugoslavije, po mnenju tožene stranke pa to tudi ni bilo potrebno, saj je upravni organ imel na voljo podatek iz takratne uradne evidence. Po paragrafu 3 Zakona o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije se je namreč vodila točna evidenca o pristojnosti vseh državljanov kraljevine. Tudi po določbi četrtega odstavka 47. člena Uredbe Ministrstva za notranje posle za izvrševanje Zakona o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije z dne 28. 12. 1928 se je moralo o vsakem odpustu oziroma izgubi državljanstva obvestiti domovinsko občino, ker je le?ta morala vpisati v knjigo domovincev podatke o odpustu oziroma izgubi državljanstva in izvršiti izbris s tem, da se je oseba prečrtala. Prvostopni organ je o svojih ugotovitvah, da je AA pridobila leta 1934 domovinsko pravico v Avstriji in s tem avstrijsko državljanstvo seznanil tudi stranko in jo pozval, da predloži o tem nasprotne dokaze ter jo opozoril, da bo sicer odločil na podlagi do tedaj zbranih podatkov. Na navedbe v pritožbi, ki se nanašajo na uradne evidence pa tožena stranka pojasnjuje, da je v posebnem postopku dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena ali da je le?ta nepravilno sestavljena. Glede na ugotovljeno dejansko stanje drugostopni organ ni našel razlogov za spremembo prvostopnega upravnega akta, zato je skladno s prvim odstavkom 240. člena ZUP (Uradni list SFRJ, št. 47/86 p.b.) odločil o zavrnitvi pritožbe Tožnica vlaga tožbo iz razlogov 1. točke prvega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 v nadaljevanju ZUS), 2. točke prvega odstavka 25. člena ZUS ter 3. in 4. točke prvega odstavka 25. člena ZUS. V tožbi se sklicuje na svoje navedbe v upravnem postopku na prvi stopnji in na pritožbene navedbe ter predlaga, da jih v izogib ponavljanju sodišče šteje kot sestavni del te tožbe. Tako prvostopni upravni organ kot tožena stranka nista upoštevala določbe drugega odstavka 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji, Uradni list RS, št. 65/98 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča, Uradni list RS, št. 76?3780/1998, ki določa, da če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5 člena tega zakona na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. Tožena stranka je namreč potrdila odločitev upravnega organa prve stopnje, ki je odločil, da AA od 28. 8. 1945 ni štela za jugoslovansko državljanko, iz česar izhaja da je do 28. 8.1945 štela za jugoslovansko državljanko. Takšna odločitev v izreku obeh izpodbijanih odločb, tako drugostopne kot prvostopne, po kateri je AA do 28. 8. 1945 štela za jugoslovansko državljanko, pa je v nasprotju z obrazložitvijo obeh izpodbijanih odločb, saj je v njih navedeno, da naj bi AA pridobila avstrijsko državljanstvo verjetno leta 1934, zaradi česar naj bi verjetno leta 1934 izgubila državljanstvo Kraljevine Jugoslavije. Tožnica navaja, da o tako pomembni zadevi kot je državljanstvo ni mogoče odločati na podlagi verjetnosti. Razen tega je izrek izpodbijanih odločb, po katerih naj bi AA do 28. 8. 1945 štela za jugoslovansko državljanko v nasprotju z edino listino na katero se sklicujeta oba upravna organa v obrazložitvi izpodbijane odločbe in po kateri naj bi ostala avstrijska državljanka leta 1934. Zaradi navedenega pa ni podana samo kršitev veljavnih materialnih predpisov, ampak tudi bistvena kršitev pravil postopka, saj sta zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijani odločbi sami s seboj v nasprotju pa tudi v nasprotju z listinami na katere se sklicujeta.

V tožbi navaja, da je prvostopni upravni organ svojo odločitev oprl na samo eno listino, ki jo navaja v obrazložitvi svoje odločbe, in čeprav je tožnica v svoji pritožbi utemeljila in opozorila, zakaj ta listina ni javna listina in tudi ne more imeti dokazne vrednosti, saj je anonimna in ni vodena tako kot morajo biti vodeni uradni vpisi v javne knjige, vpisi pa so prikriti z naknadnimi vpisi, je tožena stranka odločitev prvostopnega upravnega organa potrdila. Prekrivanje prvotnih vpisov v gotici iz 19. stoletja z naknadnimi vpisi v slovenščini (ki že na prvi pogled vzbuja dvom, ali ne gre za vpise po letu 1945) prav gotovo v nobenih pravilno vodenih javnih knjigah ne predstavlja pravilnih uradnih vpisov ali njihovih popravkov. V Kraljevini Jugoslaviji so bili predpisi o tem katere knjige so se štele za javne knjige in katere listine so štele za javne listine in kako je bilo potrebno opraviti vpise v javne knjige in v javne listine glede obličnosti zelo strogi in takšno črtanje in prekrivanje prvotnih vpisov z naknadnimi vpisi, kot je to v sporni listini seveda ni dopustno. Glede na navedeno bi po mnenju tožnice moral prvostopni upravni organ ugotoviti dejstva pomembna za svojo pravilno odločitev iz pravih javnih listin, uradnih evidenc in verodostojnih dokumentov in sicer vsaj tako, da bi preveril listine na katere bi se naj sklicevala sporna listina, vendar tega ni storil. Ker tožena stranka odločitve prvostopnega organa v pritožbenem postopku ni preverila, je poleg kršitve pravil postopka in veljavnih predpisov podana tudi nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Nadalje v tožbi navaja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni argumentirano odgovorila na tožničine pritožbene navedbe, da je izpodbijana odločba v nasprotju sama s seboj, ter da je upravni organ prve stopnje zmotno štel AA za javno uslužbenko. Četudi bi bila učiteljica v Avstriji, je ni bilo mogoče šteti za javno uslužbenko v Kraljevini Jugoslaviji in zanjo ni bilo mogoče uporabiti predpisov o javnih uslužbencih v Kraljevini Jugoslaviji, prav tako pa je upravni organ prve stopnje napačno uporabil veljavne predpise in tudi določbo prvega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ itd. Iz navedenega razloga so bila kršena postopkovna pravila, kršitve veljavnih materialnih predpisov in nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Navaja tudi, da je pritožbeni postopek na drugi stopnji vodila višja svetovalka BB. Iz upravnega spisa Upravne enote A št. 201?688/96 570 se vidi, da je upravni organ prve stopnje pred izdajo svoje odločbe z dopisom št. 2001?688/96 570 z dne 19. 11. 2001 pisno zaprosil MNZ RS za navodilo, kako naj odloči. Čeprav v upravnem spisu ni pisnih navodil upravnega organa druge stopnje, je upravni organ prve stopnje očitno po telefonu dobil navodilo, kako naj odloči, na kar kaže tudi uradni zaznamek referentke Upravne enote A o telefonskem razgovoru z ga. BB na MNZ RS z dne 18. 3. 2002 ter dopis, ki ga je MNZ RS po faksu poslalo Upravni enoti A. Upravni organ druge stopnje je po osebi, ki je v obravnavani zadevi vodila pritožbeni postopek in pripravila izpodbijano odločbo prve stopnje naročil upravnemu organu prve stopnje, da naj izda izpodbijano odločbo, nato pa je o pritožbi zoper odločbo prve stopnje odločil tudi sam. Iz zgoraj navedenih razlogov sta nični tako odločba prvostopnega upravnega organa kot odločba drugostopnega upravnega organa. Zgoraj navedena kršitev pa hkrati predstavlja tudi kršitev veljavnih predpisov in kršitev predpisov postopka ter ustavne pravice do pravnega sredstva in enakega varstva pravic. Vrnitve premoženja v sodnih postopkih, kjer so kazenski postopki zaradi umika obtožb ustavljeni so pravno in dejansko vodene drugače kot upravni postopki na upravnih enotah in se državljanstvo na tak način kot na upravnih enotah sploh ne ugotavlja, kar pomeni kršitev ustavne pravice enakega varstva pravic. Glede na navedeno tožnica predlaga, da upravno sodišče razpiše obravnavo, nanjo povabi tožnico, izvede predlagane dokaze in odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne v ponoven postopek. Prav tako predlaga povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani zavrnilni odločbi in ocenjuje, da je ta glede na dejansko stanje razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu pravilna in zakonita. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o državljanstvu DFJ (Uradni list DFJ, št. 64/45-Zd), ki je pričel veljati 28. 8. 1945, je v prvem odstavku določil, da se z dnem uveljavitve tega zakona štejejo za jugoslovanske državljane vsi tisti, ki so bili tega dne jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih, skladno z določbo 36.člena Zd pa si, če ni z mednarodnimi pogodbami drugače določeno, pridobijo jugoslovansko državljanstvo v smislu tega zakona vsi tisti, ki imajo domovinsko pravico oziroma pristojnost v občinah na tistih območjih, ki pridejo v sestav DFJ po mednarodnem sporazumu, ter tistih, ki pripadajo po narodnosti enemu izmed narodov Jugoslavije in prebivajo na tem območju, če se ne izselijo iz jugoslovanskega državnega območja ali če na podlagi posebnih predpisov ne optirajo za svoje prejšnje državljanstvo. Zakon o potrditvi in spremembah Zakona o državljanstvu DFJ z dne 23. 8. 1945 je potrdil in noveliral Zakon o državljanstvu FLRJ (v nadaljevanju ZDrž) ter v prvem odstavku določil, da veljajo za državljane FLRJ osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Ohranjena je bila določba 36. člena Zd, ki je pridobitev jugoslovanskega državljanstva vezala na pogoj domovinske pristojnosti. ZDrž ni predvideval izdaje ugotovitvenih odločb o tem, katere osebe so postale jugoslovanski državljani, vendar iz določbe 26. člena Pravilnika za izvajanje ZDrž (Uradni list FLRJ, št. 98/46) izhaja, da se najkasneje do 31. 12. 1947 ustanovijo državljanske knjige, vpisi vanje pa so se izvajali po uradni dolžnosti tako, da se je prvi vpis opravil na podlagi priglasitve stalnih prebivalcev z območja ljudskega odbora, za katero se je vodila državljanska knjiga, na podlagi knjige domovincev in drugih dokazov.

V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje državljanstva AA, ki ni bila vpisana v evidenco o državljanstvu, kot predhodnega vprašanja denacionalizacije po določbi tretjega odstavka 63. člena ZDen. Ni sporno, da je bila imenovana do leta 1934 državljanka Kraljevine Jugoslavije, domovinsko pristojna v bivšo občino A, sporna pa je ugotovitev obeh upravnih organov, da je AA leta 1934 domovinska pristojnost v občini A prenehala. Upravna organa sta navedeno ugotovitev oprla na podatke vpisane v evidenčnem kartonu o prijavi stalnega prebivališča - gospodinjske kartoteke, pridobljene v Pokrajinskem arhivu Maribor (SČ-165502 z dne 18. 9. 2002) na ime AA, iz katerega je razviden zadnji vpis dne 29. 3.1932 v rubriki "odglasitev" v kraj B, ter podatke matičnega lista občanov mesta A, o.m. št. 192 - družine AA. Iz slednje evidence o domovinski pristojnosti AA izhaja, da je bila črtana iz evidence na podlagi ugotovitve, da je avstrijska državljanka pristojna v B, okraj Feldbah (l.št. 14163/ 34). Ker navedeni podatki ne izkazujejo, da bi bila AA na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojna v eno od jugoslovanskih občin, je po presoji sodišča odločitev, da je ni bilo mogoče šteti za jugoslovansko državljanko v smislu Zakona o državljanstvu FLRJ, pravilna, prav tako pa je pravilna tudi presoja tožene stranke, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku ugotovljeno na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, ki imajo v primeru, da jih pristojni organ vodi na podlagi zakona, značaj javne listine. To pomeni, da veljajo dejstva zapisana v uradnih evidencah za resnična. V upravnem postopku je sicer možno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena, dokazno breme takšnega dokazovanja pa nosi stranka, ki zatrjuje neresničnost teh dejstev. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je bila tožnica z dopisom Upravne enote A, Oddelka za upravne notranje zadeve, št. 201-688/96 530 z dne 15. 11. 2002 seznanjena s prej navedenimi podatki iz uradnih evidenc (vodenih skladno z Uredbo ministra za notranje posle za izvrševanje zakona o državljanstvu- Službene novine kraljevine Srba, Hrvata i Slovenca z dne 1. 1. 1929 na podlagi pooblastila paragrafa 63 Zakona o državljanstvu kraljevine SHS z dne 21. 9. 1928) ter pozvana da predloži morebitne nasprotne dokaze. Ker tožnica dokazil ki bi dokazovala nasprotna dejstva od prej navedenih (prenehanje domovinske pristojnosti AA v občini A) ni predložila, po presoji sodišča zgolj z zatrjevanjem, da gre za anonimen zaznamek, ter prevalitvijo dokaznega bremena na upravni organ ne more uspeti. Kot neupoštevno v obravnavani zadevi pa je sodišče štelo tožbeno navedbo, da je bila odločitev prvostopnega upravnega organa sprejeta na podlagi navodila drugostopnega upravnega organa, kar izhaja iz dopisa prvostopnega organa št. 201-688/96 570 z dne 19. 11. 2001 toženi stranki, ter uradnega zaznamka z dne 18. 3. 2002. Navedeni dopis se namreč nanaša na postopek ugotovitve državljanstva CC in DD v zvezi z dopisom Muzeja narodne osvoboditve v A št. 1795/97-2001 z dne 9. 11. 2001, ter tolmačenje avtentičnosti arhivskega gradiva članstva Štajerske domovinske zveze, kar potrjuje tudi dne 8. 4. 2002 poslan (po faxu) komentar, ki ga je podpisal dr. Dušan Biber.

Tožnica je v tožbi predlagala, da v obravnavani zadevi sodišče opravi glavno obravnavo, vendar v tožbi ni navajala dejstev in dokazov, ki jih ne bi ugotavljal oziroma izvedel že upravni organ. V tožbi namreč enako kot v pritožbi zoper odločbo prvostopnega upravnega organa osporava verodostojnost listin iz katerih izhaja izbris domovinske pristojnosti AA, novih dokazil oziroma novih dejstev ki bi jih navedla na glavni obravnavi pa v tožbi ni predlagala. Ker je po presoji sodišča odločitev tožene stranke in prvostopnega upravnega organa oprta na javne listine v katerih verodostojnost upravna organa, niti sodišče ne dvomijo, ter je po presoji sodišča bilo dejansko stanje v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno, tožnici pa je bilo v upravnem postopku omogočeno sodelovanje, je sodišče odločitev, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, sprejelo na seji ter tožbo na podlagi določbe prvega odstavka 59.člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je v konkretnem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta, zato vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (tretji odstavek 23. člena ZUS).