Jedro

Ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas nezakonito sklenjena, saj ni šlo za začasno ampak za trajno povečan obseg dela, je tožniku s potekom časa nezakonito prenehalo delovno razmerje. Ker s tem v zvezi ni uveljavljal varstva pravic pri delodajalcu oz. sodnega varstva, ni ravnal skladno z 15. alineo

1. odst. 11. čl. ZZZPB in mu ni mogoče priznati pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavita odločbi toženca št. 290 115/01-3-218 z dne 19.4.2001 in št. 210-3596/00-12-427 z dne

30.1.2001 ter da se tožniku prizna pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas od 1.10.2000 dalje in da je toženec dolžan tožniku obračunati in izplačati pripadajoče nadomestilo za čas brezposelnosti za obdobje od 1.10.2000 dalje, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih zneskov nadomestil, dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov.

Pri tem navaja, da se zgolj navedba, da sklepanje aneksov k pogodbi o zaposlitvi ni pravno veljavna oblika za podaljševanje delovnega razmerja, iz razloga, ker novejša sodna praksa tega ne dopušča, ne more preizkusiti. Iz izpodbijane sodbe namreč ni jasno, iz katerih razlogov sklepanje aneksov k že sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ni pravno veljavna oblika podaljševanja delovnega razmerja. Popolnoma zmotno in napačno je stališče prvostopnega sodišča, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje. Odločanje o tem ni v pristojnosti socialnega, temveč delovnega sodišča. Prvostopno sodišče med drugim navaja, da naj bi bil tožnik pri delodajalcu zaposlen za nedoločen čas tudi iz razloga, ker ni obstajal začasno povečan obseg dela. S tem v zvezi tožnik navaja, da prvostopno sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje delodajalca, ki bi lahko izpovedal, ali je obstajal začasno povečan obseg dela. Res je sicer, da sklenjeni aneksi ne vsebujejo razloga za podaljšanje delovnega razmerja pri delodajalcu Murinov d.o.o., vendar pa je v zvezi s tem potrebno povedati, da pogodba o zaposlitvi z dne 10.12.1996 vsebuje razlog sklenitve delovnega razmerja za določen čas, kar pomeni, da aneks kot dopolnilo k osnovni pogodbi spreminja osnovno pogodbo, konkretno pogodbo o zaposlitvi z dne 10.12.1996 v tistem delu, kjer je navedeno trajanje delovnega razmerja, v preostalem pa v celoti povzema določila pogodbe z dne 10.12.1996. Nadalje tožnik še navaja, da razlogovanje prvostopnega sodišča, ki se nanaša na uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu in uveljavljanje sodnega varstva, pomeni neke vrste prisile v opravljanje določenega dela pri določenem delodajalcu. Slednje pa je že z ustavnimi določbami prepovedano. Ne gre namreč prezreti dejstvo, da je od delavca odvisno, ali bo nadaljeval z delom pri posameznem delodajalcu ali ne. Odločitev delavca, da ne bo nadaljeval delo pri posameznem delodajalcu, pa vsekakor ne gre smatrati, da mu je delovno razmerje prenehalo po njegovi volji oz. krivdi. Uporaba določbe 19. čl. ZZZPB v konkretnem primeru pomeni, da bi tožnik bil dolžan vložiti zahtevo za varstvo pravic oz. zahtevati sodno varstvo svojih pravic tudi v primeru, če ne želi več nadaljevati dela pri delodajalcu. Slednje pa pomeni posredno prisiljevanje človeka v opravljanje dela pri delodajalcu, s katerim se ne razume, pri katerem ni zadovoljen s pogoji dela in ki ga, kot je tekom postopka tožnik že tudi navajal, pri opravljanju dela šikanira. Glede na navedeno tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oz. podredno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004, v nadaljevanju ZPP). Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi, kot tudi s pravnimi razlogi. Glede pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče poudarja naslednje.

Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.

l. RS št. 5/91 s spremembami, v nadaljevanju ZZZPB) v 3. ost. 1. člena določa, da se z zavarovanjem za primer brezposelnosti, zavarovancem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve in pravice v primeru, ko postane njihovo delo nepotrebno. Konkretneje pa so v 19. členu določeni razlogi, zaradi katerih zavarovanec ne more uveljaviti pravice do denarnega nadomestila. Tako je med drugim v 15. alinei

19. člena določeno, da pravice do denarnega nadomestila ne more uveljaviti zavarovanec, ki mu je prenehalo delovno razmerje v nasprotju z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom organizacije oz. delodajalca, če ne uveljavlja varstva pravic v organizaciji oz. pri delodajalcu in ne zahteva sodnega varstva v skladu z zakonom. Ugotovitev glede zakonitosti sklenitve oz.

prenehanja delovnega razmerja pomeni predhodno vprašanje v zvezi s priznavanjem pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na stvarno pristojnost sodišča. V predmetni zadevi je torej sporno, ali je tožniku delovno razmerje s potekom časa dne 1.10.2000 zakonito prenehalo in s tem v zvezi, ali je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas s kasnejšimi dodatki zakonito sklenjena. V zvezi z navedenim pa ni odločilno dejstvo, da se je delovno razmerje za določen čas podaljševalo z dodatki (aneksi) k pogodbi, temveč je odločilno, ali so obstajali razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kot so določeni v takrat veljavnem Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90 s spremembami, v nadaljevanju ZDR). Tako je v 17. čl. navedenega zakona med drugim določeno, da se delovno razmerje za določen čas lahko sklene, če se začasno poveča obseg dela. V 1. odst. 18. člena pa je nadalje določeno, da če se iz razlogov, ki so na strani organizacije oz.

delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom, ali če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati, se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas.

V sporni zadevi je bila prva pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena dne 10.12.1996 in sicer zaradi povečanega obsega dela.

Pogodba je bila sklenjena za določen čas in sicer do 10.10.1997 (priloga A/5 sodnega spisa). Z zadnjim aneksom št. 2-5/00, sklenjenim dne 1.7.2000, pa je bilo določeno, da se delovno razmerje podaljša za določen čas in sicer do 1.10.2000 (priloga A/6). Po stališču pritožbenega sodišča pa skoraj štiriletno delo na pavšalno opredeljnih proizvodnih delih (ključavničar) dejansko dokazuje časovno neomejeno potrebo po tožnikovem delu. Zakon namreč izrecno govori o začasnosti povečanega obsega dela, medtem ko je šlo v primeru tožnika že za trajno povečanje obsega dela, kar prepričljivo izhaja že iz same izpovedbe tožnika, zaslišanega kot stranka v postopku, ko je izpovedal, da je imel delodajalec stalno ekipo vzdrževalcev 6 do 7 ljudi, nato pa je pridobil dodatna monterska dela in je takrat zaposlil skupaj s tožnikom še tri monterje. Vsi trije dodatno zaposleni delavci so bili vseskozi zaposleni. Torej je začasna narava dela v bistvu pridobila značaj trajnega povečanja obsega dela. Tudi tožniku samemu je bilo sumljivo, zakaj se mu delovno razmerje podaljšuje vsake tri mesece z aneksom, vendar pa mu je delodajalec vsakič odgovoril, da je zaposlen za nedoločen čas. Ker je element začasnosti bistveni pogoj za sklenitev delovnega razmerja za določen čas v vseh primerih iz 17. člena ZDR, za katere zakon kot izjemo od zaposlitve za nedoločen čas predvideva možnost sklenitve delovnega razmerja za določen čas, je bilo tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnikovo delovno razmerje pri delodajalcu, očitno na vztrajanje delodajalca, nezakonito sklenjeno za določen čas. Skladno z že citiranim 18. členom pa se v tem primeru šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas. Glede na navedeno torej tožniku zaradi poteka časa dne 1.10.2000 delovno razmerje ni zakonito prenehalo. Ker s tem v zvezi ni uveljavljal varstva pravic v organizaciji oz. pri delodajalcu in ni zahteval sodnega varstva v skladu z zakonom, kar pomeni, da ni ravnal v skladu z že citirano 15. alineo 1. odst. 19. čl. ZZZPB, mu zaradi navedenega ni mogoče priznati pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

V zvezi s predlogom tožnika, da se zasliši njegov delodajalec, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče že z zaslišanjem tožnika kot stranke v postopku in pa s proučitvijo ostalih pisnih dokazov v spisu, ustrezno razčistilo dejansko stanje in da zaslišanje delodajalca ni bilo potrebno.

V zvezi s pritožbenimi navedbami in sicer, da se tožnika sili v opravljanje določenega dela pri določenem delodajalcu, pa je že prvostopno sodišče pravilno pojasnilo, da zavarovancem pripadajo pravice iz zaposlovanja za primer brezposelnosti le v primeru, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve oz. v primeru, ko postane njihovo delo nepotrebno (3. odst. 1. člena ZZZPB). Skladno z določbami ZZZPB je torej dolžnost zavarovanca, da stori vse potrebno, da ohrani zaposlitev. V primeru, ko zavarovanec (delavec) ni uveljavil predsodnega in sodnega varstva, se obstoj njegove volje ali soglasja za prenehanje delovnega razmerja predpostavlja. Gre za zakonsko presumpcijo, določeno v 15. alinei 1. odst. 19. člena, ko se zaradi opustitve vloženih pravnih sredstev šteje za dokazano, da je delavcu delovno razmerje prenehalo po njegovi volji.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.