Jedro

Tožnik je že leta 2009 zapustil izvorno državo in prišel v Slovenijo ter tedaj ni zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako tega ni storil ob deportaciji iz Švice 8. 11. 2013, temveč šele z vlogo z dne 15. 11. 2013 po tem, ko je bil seznanjen z zavrnitvijo njegove pritožbe zoper odločbo o vrnitvi. Glede na takšno dejansko stanje je toženka pravilno presodila, da je podana podlaga za omejitev gibanja po 5. in 6. točki prvega odstavka 55. člena v zvezi z 2. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ, ker so podani razlogi za sum zavajanja postopka s tem, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito podal z namenom, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 29. 11. 2013 do dne 28. 2. 2014 do 14.05 ure na podlagi 4. odstavka 51. člena v povezavi z 2. alinejo 1. odstavka 51. člena v zvezi s 5. in 6. točko 1. odstavka 55. člena ter 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ).

V obrazložitvi tožena stranka med drugim ugotavlja, da je bil tožnik dne 8. 11. 2013 deportiran nazaj v Republiko Slovenijo s strani švicarskih varnostnih organov in predan postaji Letališke policije Brnik (v nadaljevanju: PLP Brnik) po tem, ko mu je bilo kot imetniku dovoljenja za bivanje za družinskega člana slovenskega državljana, št. ES … z dne 27. 11. 2011, to dovoljenje odpovedano, in sicer z odločbo istega upravnega organa št. 214-389/2012 (11143) z dne 16. 9. 2013, s katero mu je bil hkrati prepovedan vstop na ozemlje Republike Slovenije za dobo dveh let, zaradi česar bi moral tožnik dovoljenje za bivanje vrniti upravnemu organu. Vendar pa tega ni storil, ampak je dne 27. 9. 2013 odpotoval iz Slovenije preko Avstrije in Švice v Francijo, od koder se je po približno tednu dni vrnil v Švico, tamkajšnji varnostni organi pa so ga dne 8. 11. 2013 deportirali nazaj v Slovenijo. V tej zvezi je tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da v Švici policisti pri njem niso našli kokaina, temveč so laboratorijsko ugotovili, da ga je zaužil, zaradi česar je plačal denarno kazen. Z odločbo PLP Brnik je bil tožnik nastanjen v Center za tujce glede na neurejen status tujca, ki mu je bil izrečen ukrep zavrnitve vstopa v Slovenijo z veljavnostjo od 23. 10. 2013 do 22. 10. 2015, ker naj bi ugotovljena dejstva oziroma okoliščine nakazovale nevarnost pobega tožnika. Policija je dne 8. 11. 2013 vročila tožniku odločbo o vrnitvi, ki v mu izreku odreja odstranitev iz države. Nato je tožnik dne 25. 11. 2013 napisal lastnoročno izjavo v arabskem jeziku, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito. Na posebno vprašanje pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, zakaj ni že na policiji izrazil namena zaprositi za mednarodno zaščito, je tožnik odgovoril, da je šele po deportaciji izvedel o odpovedi dovoljenja za stalno bivanje od slovenskih policistov, zato v šoku ni niti pomislil, da bi zaprosil za mednarodno zaščito, ampak le, da bi s pomočjo odvetnika vložil pritožbo, ki pa mu je bila zavrnjena. Na vprašanje, ali mu je policija pojasnila pomen odločbe o vrnitvi, je odgovoril, da je bila to odločbo o vrnitvi v Tunizijo, na katero se je tudi pritožil. Glede na navedeno je po oceni tožene stranke z gotovostjo mogoče ugotoviti, da je tožnik vložil prošnjo izključno iz razloga, da bi onemogočil prisilno odstranitev iz države. Meni tudi, da iz njegovih izjav in dejanj izhaja, da je po deportaciji iz Švice, ko naj bi izvedel, da mu je bilo dovoljenje za stalno prebivanje odpovedano, želel to odločitev izpodbijati, ker pa ni uspel s pritožbo zoper odločbo PLP Brnik o vrnitvi (z dne 8.11. 2013), je po mnenju tožene stranke podan razlog za omejitev gibanja v smislu 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Ugotavlja še, da je tožnik pri podaji prošnje podal zelo skope in splošne izjave o razlogih njegovega preganjanja v Tuniziji in da o tem tudi ni predložil nobenih konkretnih dokazil, temveč le lastnoročno narisano skico Tunizije z oznako domnevno nevarnih krajev ter kot dodaten razlog, še navedel poroko s kristjanko, ki naj bi se po šeriatskem pravu morala spreobrniti v islam. Glede slednjega tožena stranka meni, da ta razlog ne more biti več relevanten, saj je tožnik že vse od leta 2012 razvezan, ostali konkretni razlogi pa se bodo preverjali v dodatnem osebnem razgovoru, na podlagi katerega se bo odločilo o njegovi prošnji. Po oceni tožene stranke je vložil prošnjo samo zato, da bi onemogočil prisilno odstranitev iz države, ki bi bila glede na omenjeno odločbo o vrnitvi tudi dejansko izvršena, zato so po presoji tožene stranke podani zadostni razlogi za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja. V tej zvezi tožena stranka meni, da ni prekoračila mej prostega preudarka in da je odločila v skladu z namenom, zaradi katerega ji je bilo diskrecijsko pooblastilo dano. Iz predhodno navedenih razlogov in ugotovitev se je tožena stranka odločila za izrek omejitve gibanja na Center za tujce v skladu z 2. odstavkom 51. člena ZMZ, ker je ocenila, da bo le s takšno omejitvijo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije do meritorne odločitve o njegovi prošnji, saj je po mnenju tožene stranke je tožnik izkazal begosumnost z ilegalnim prehajanjem državnih meja po tem, ko mu je bilo že odpovedano dovoljenje za prebivanje Republike Slovenije, zlasti ker je tožnik, kljub temu, da je vedel, da mu je bilo dovoljenje za stalno prebivanje odpovedano in da bi ga moral vrniti, zapustil Republiko Slovenijo in se z njim gibal v drugih državah oziroma v Švici, saj iz drugostopenjske odločbe z dne 18. 11. 2013 izhaja, da je bila prvostopenjska odločba o odpovedi prebivanja tožniku vročena 20. 9. 2013, po tem pa je tožnik dne 27. 9. 2013 zapustil Republiko Slovenijo.

Tožnik v tožbi pojasnjuje, da je bila leta 2012 razvezana njegova zakonska zveza, ki jo je leta 2009 sklenil s Slovenko, nato pa naj bi mu bilo zaradi nesporazuma z bivšo ženo septembra 2013 odpovedano dovoljenje za stalno bivanje. Tožnik naj za to ne bi vedel, ker naj bi bil pri sorodnikih v tujini, pošte pa naj ne bi prejel on sam osebno, temveč po postavljenem zastopniku za sprejemanje pisanj, ki naj bi mu ne izročil zadevne odločbe, zato se naj tudi ne bi pritožil na odločbo, ki je naj ne bi prejel. Ob prihodu iz Švice naj bi mu bilo na policiji rečeno, da je zamudil rok za pritožbo. Pač pa tožnik poudarja, da je vložil pritožbo zoper odločbo o vrnitvi z dne 8. 11. 2013, vendar je bila njegova pritožba zavrnjena z odločbo, ki še ni pravnomočna. Tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito ob prihodu na brniško letališče, ker je menil, da še vedno ima dovoljenje za stalno prebivanje, in ker je vložil pritožbo zoper odločbo o vrnitvi je tudi menil, da je s tem vse urejeno, ko pa je prejel zavrnilno odločitev o svoji pritožbi, pa je lastnoročno napisal v arabskem jeziku prošnjo za mednarodno zaščito, ker je uvidel, da s pravnimi sredstvi ne bo uspel. Zato kot neutemeljen označuje zaključek, da za mednarodno zaščito ni zaprosil nemudoma. Tožnik še navaja, da je Tunizijo zapustil, ker je bilo tam zanj nevarno in ker se je nameraval v Sloveniji poročiti, a se v Sloveniji ne bi poročil, če bi v Tuniziji zanj ne bi bilo nevarno, temveč bi se poročil v Tuniziji. Kot splošno znano dejstvo tožnik izpostavlja revolucijo v Tuniziji in navaja, da tam razmere še niso varne. Zato zavrača zaključek, da tožnik zlorablja postopek mednarodne zaščite. Meni da tudi dejstvo, da se je poročil s Slovenko in s tem hkrati rešil svojo situacijo v Tuniziji, naj še ne bi pomenilo, da zlorablja postopek in da je prepozno vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Zavrača očitek tožne stranke glede navedb v njegovi prošnji, češ da so le pavšalne, saj meni, da je šlo le za podajo prošnje, ki jo bo še specificiral na naslednji obravnavi. Meni še, da naj bi zanj bile razmere v Tuniziji sedaj še slabše, saj je bil poročen s kristjanko. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tožene stranke odpravi.

Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) sodišču v danem roku predložila predmetne upravne spise in hkrati vložila odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je v skladu s 5. odstavkom 51. člena ZMZ opravilo glavno obravnavo in v dokaznem postopku vpogledalo listine predloženega upravnega spisa ter zaslišalo tožnika, ki je med drugim izpovedal, da je v Republiko Slovenijo prvič prišel leta 2009, za azil pa je zaprosil 25. 11. 2013. Glede na navedeno je po presoji sodišča odločitev tožene stranke, ki jo je sprejela na podlagi 4. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 5. in 6. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ na podlagi diskrecijskega pooblastila za odločanje po prostem preudarku, pravilna in zakonita. Sodišče glede teh razlogov sledi utemeljitvi tožene stranke v izpodbijanem sklepu v skladu z določilom 2. odstavka 71. člena ZUS-1, zato ne ponavlja razlogov, ki jih je za svojo odločitev pravilno in skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa dovolj izčrpno navedla že tožena stranka, ko je z izpodbijanim sklepom, kot je predhodno povzet, odločila po prostem preudarku. Ko pa odloča po prostem preudarku mora upravni organ odločati v mejah diskrecijskega pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je bilo dano diskrecijsko pooblastilo zakonodajalca za odločanje po prostem preudarku.

Obseg in meje presoje sodišča v primeru, ko je upravni organ, kot v konkretnem primeru tožena stranka, pooblaščen odločati po prostem preudarku, določa 3. odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji). Sodišče v takem primeru preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen.

Tožena stranka, ki se je v obravnavani sporni zadevi pri svoji odločitvi na podlagi 4. odstavka 51. člena oprla na 2. alinejo 1. odstavka 51. člena v povezavi s 5. in 6. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ, po presoji sodišča ni prekoračila meje prostega preudarka na navedeni pravni podlagi. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v obravnavanem primeru pravilno ugotovila vse odločilne individualne okoliščine v skladu s podatki predloženega upravnega spisa in v zadostni meri obrazložila relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka v konkretnem primeru. Pravilnost odločitve tožene stranke je sodišče ugotovilo tudi na podlagi ustnega zaslišanja tožnika na glavni obravnavi dne 11. 12. 2013, na katerem je tožnik med drugim izpovedal, da se je nedavno v izvorni državi Tuniziji udeležil pogreba svojega očeta, ki je umrl 18. 12. 2012 in da je tožnik še po pogrebu očeta tam ostal nadaljnje približno 3 mesece in se šele potem preko Italije vrnil v Slovenijo v svoj dom oziroma stanovanje na naslovu ..., kjer je prejel tudi obvestilo upravne enote „da tukaj nima več urejenih papirjev“.

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka svojo odločitev glede razlogov za začasno omejitev gibanja tožniku oprla na ugotovitev, da se je tožnik že od leta 2009 nahajal izven svoje izvorne države Tunizije, za mednarodno zaščito pa je zaprosil po več kot 2 tednih po namestitvi v Centru za tujce z lastnoročno pisno vlogo z dne 25. 11. 2013 šele po tem, ko je bil dne 8. 11. 2013 deportiran iz Švicarske konfederacije, kamor je odpotoval po tem, ko mu je bila izdana odločba o odpovedi prebivanja v Republiki Sloveniji, in šele po tem, ko je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo o vrnitvi, ki mu jo je izdala PLP Brnik dne 8. 11. 2013. Slednje je tožnik potrdil tako v tožbi (3. odstavek na strani 2), kot tudi na zaslišanju pred sodiščem. Zato tudi po presoji sodišča tožnik ni prepričljivo pojasnil, zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito že prej, čeprav je imel za to brez dvoma imel vse možnosti. Nenazadnje si je tožnik po prihodu v Republiko Slovenijo leta 2009 urejal pridobitev dovoljenja za bivanje, medtem ko ime pridobitev mednarodne zaščite že sama po sebi enake pravne učinke kot dovoljenje za bivanje tujca v Republiki Sloveniji. Tudi po mnenju sodišča bi oseba, ki bi se čutila resnično ogrožena ob morebitni vrnitvi v izvorno državo, brez dvoma zaprosila mednarodno zaščito kakor hitro bi realno za to imela možnosti, kar bi bilo v tožnikovem primeru mogoče realno pričakovati, da bi za mednarodno zaščito zaprosil že tedaj, ko je zapustil izvorno državo in prvič prišel v Republiko Slovenijo leta 2009, pa tega ni storil. Vsekakor pa bi za mednarodno zaščito lahko zaprosil že v času po deportaciji iz Švicarske konfederacije v Republiko Slovenijo dne 8. 11. 2013, vendar tega ni storil, ampak je lastnoročno pisno vlogo za priznanje mednarodne zaščite z dne 25. 11. 2013 vložil v Centru za tujce šele po tem, ko je prejel zavrnilno odločitev o njegovi pritožbi zoper odločbo o vrnitvi PLP Brnik z dne 8. 11. 2013. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka pravilno presodila, da obstaja tako razlog za omejitev gibanja po 5. točki kot tudi po 6. točki 1. odstavka 55. člena v zvezi z 2. alinejo 1. odstavka 51. člena ZMZ, in sicer, da so podani razlogi za sum zavajanja postopka s tem, da je tožnik lastnoročno prošnjo za mednarodno zaščito z dne 25. 11. 2013 podal z namenom, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, saj jo je podal po tem, ko je bil seznanjen z zavrnilno odločitvijo o njegovi pritožbi zoper odločbo o vrnitvi (ki mu jo je izdala PLP Brnik dne 8. 11. 2013). S tem pa so podani tudi razlogi za izrečeni ukrep začasne omejitve gibanja na podlagi 6. točke 1. odstavka 55. člena v zvezi 2. alinejo 1. odstavka 51. člena ZMZ.

Prav tako je tožena stranka tudi v zadostni meri obrazložila razloge, iz katerih se je odločila za izrek začasne omejitve gibanja tožniku na prostore Centra za tujce na podlagi 2. alineje 2. odstavka 51. člena ZMZ. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je glede na opisano ravnanje tožnika mogoče sklepati, da se mu le s tako izrečeno začasno omejitvijo gibanja lahko prepreči, da ne bo samovoljno zapustil Azilnega doma oziroma njegove izpostave ter tudi države, v kolikor bi bil tam nastanjen v smislu 1. alineje 2. odstavka 51. člena ZMZ. Sodišče zato ocenjuje, da je sprejeta odločitev v skladu s pooblastili iz 51. člena ZMZ.

Glede na razloge, ki jih je sodišče navedlo v sodbi, tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Sodišče je že obrazložilo, da pritrjuje toženi stranki, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, glede na okoliščino, da je izvorno državo zapustil že leta 2009 in prišel v Republiko Slovenijo ter tedaj ni zaprosil za mednarodno zaščito, kot tudi ob deportaciji iz Švicarske konfederacije dne 8. 11. 2013, temveč je šele z lastnoročno pisno vlogo z dne 25. 11. 2013 izrazil željo, da zaprosi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, in sicer šele po tem, ko je bil že seznanjen z zavrnilno odločitvijo glede njegove pritožbe zoper odločbo o vrnitvi (ki mu jo je izdala PLP Brnik dne 18. 11. 2013).

Ker je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, prav tako pa je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in zakonit, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.