Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ker se v izreku in obrazložitvi kot sestavni del sklepa ne navaja ista skica terenske izmere..

V izpodbijanem delu izreka sklepa sodišča prve stopnje ni natančnega opisa določene meje, manjkajo številke zemljiško katastrskih točk, po katerih poteka določena meja. Zaradi izvedbe sklepa v katastru pa mora biti sklepu priložena dokumentacija, iz katere so razvidni vsi zahtevani katastrski podatki (elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, izdelan v skladu z določbo 8. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin). Iz sklepa v izpodbijanem delu tudi ni razvidno (niti iz zapisnika o zadnjem naroku), da je sodišče prve stopnje na kraju samem določilo mejo in jo označilo s trajnimi mejnimi znamenji ter v katerih zemljiško katastrskih točkah.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II izreka razveljavi ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo: - da znaša vrednost spornega prostora 2.500,00 EUR (točka I izreka), - da se določi meja med parcelno številko 89/4 k.o. ..., v lasti prvega nasprotnega udeleženca ... d.o.o., parc. št. 91/4 in 89/8, obe k.o. ..., v lasti predlagateljice Z. B. ter parc. št. 87/2 k.o. ... v lasti četrte nasprotne udeleženke S. L. in parc. št. 91/3 k.o. ... v lasti drugega in tretjega nasprotnega udeleženca Gasilsko društvo ... in Krajevna skupnost ... tako, da se začetna točka meje, ki je tudi tromeja parc. št. 87/2, 89/8 in 89/4, vse k.o. ... in se označi s točko A na skici terenske izmere sodnega izvedenca s področja geodezije ... z dne 13. 9. 2016, končna točka meje pa točka B, označena na isti skici terenske izmere, ki je sestavni del tega sklepa in je točka tromeje med parc. št. 91/3, 91/4 in 89/4, vse k.o. ..., meja med točka A in B poteka v ravni liniji (točka II izreka), - da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom (točka III izreka).

2. Prvi nasprotni udeleženec je v pritožbi uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da mejo med parcelami parc. št. 89/4, 91/4 in 89/8, vse k.o. 1225 ..., določi po močnejši pravici in po liniji katastrske meje, podredno pa po kriteriju zadnje mirne posesti, oziroma po kriteriju pravične ocene tako, da sporni mejni prostor pripada nepremičnini parc. št. 89/4 k.o. ..., podredno pa je predlagal, da odločitev v tem delu razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. V vsakem primeru pa naj predlagatelju naloži v plačilo stroške celotnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka. Navajal je, da je sodba (verjetno prav: sklep) v izpodbijanem delu nepravilna in nezakonita. Predmetni postopek se vodi na podlagi predloga za popravo meje, česar Zakon o nepravdnem postopku (niti prejšnji niti sedaj veljavni ZNP-1) ne predvideva. Možen je zgolj postopek za ureditev meje na podlagi predloga za sodno ureditev meje, na vložitev takega predloga je bila predlagateljica tudi napotena, pa tega ni storila, sodišče prve stopnje pa tega ni upoštevalo in je kljub temu nadaljevalo s postopkom in izdalo izpodbijani sklep. Sodišče prve stopnje ni izvedlo nekaterih za pravilno ureditev sporne meje ključnih dokazov, ki jih je predlagal nasprotni udeleženec v vlogi z dne 22. 11. 2018. Gre zlasti za izjave nekaterih prič, ki so bile skozi leta povezane s spornimi nepremičninami in dejansko stanje dobro poznajo. Sodišče prve stopnje je na naroku 7. 3. 2019 neutemeljeno zavrnilo vse naknadno predlagane dokaze zaradi prekluzije in pri tem ni upoštevalo, da se skladno s sodno prakso (sklep VS RS II Ips 185/2015) določbe ZPP o predložitvi dokazov v različnih fazah postopka v nepravdnem postopku uporabljajo smiselno, to je v skladu s cilji in namenom tega postopka, kar velja tudi za prekluzijo. Iz sodne prakse izhaja, da prekluzija iz prvega odstavka 286. člena ZPP ni primerno sredstvo za uresničevanje namena koncentriranega in pospešenega postopanja v nepravdnih zadevah, sodišče bi to moralo upoštevati tudi v konkretnem nepravdnem postopku in izvesti tudi tiste dokaze, ki so bili predloženi kasneje v postopku. Ker tega ni storilo, predstavlja opisana nedopustna in neutemeljena zavrnitev dokaznih predlogov nasprotnega udeleženca kršitev pravice do izjave v postopku kot elementa pravice do kontradiktornega postopka. Enako velja tudi za predlog nasprotnega udeleženca za postavitev novega sodnega izvedenca geodetske stroke. Določba 254. člena ZPP v zvezi z določbo 37. člena ZNP glede na dano situacijo v konkretnem primeru napotuje na postavitev novega izvedenca, vse to izhaja iz dosedanjih pripomb na predložene skice izvedenca in izvedenskega mnenja z dopolnitvami ter iz drugih dokaznih predlogov nasprotnega udeleženca, med njimi zlasti iz izjav prič. Navedeno bi narekovalo postopanje sodišča po omenjeni določbi. Iz obrazložitve v napadenem sklepu je razvidno, da sodišče navedb nasprotnega udeleženca in podanih dokaznih predlogov vključno s predlogom za postavitev novega izvedenca geodetske stroke ni upoštevalo, zato je odločitev o ureditvi meje obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka, podana je kršitev pravice nasprotnega udeleženca do izjave v postopku, ki jo predvideva 4. člen ZNP. Samo če zakon določa, sme sodišče odločiti, ne da bi dalo udeležencu možnost, da se izjavi, tega pa Zakon o nepravdnem postopku ne določa. Posledično je sodišče prve stopnje tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni upoštevalo navedb o več desetletni vse od leta 1905 dalje redni dejanski uporabi spornega mejnega prostora, kjer je bila od nekdaj urejena dovozna pot in je posledično sporno zemljišče ves čas funkcionalno pripadalo nepremičnini parc. št. 89/4. Za normalno funkcioniranje objekta na tej nepremičnini tudi vnaprej je ohranitev navedene že desetletja obstoječe dovozne poti in njene uporabe nujna z vidika edinega dostopa do greznice ravno po spornem prostoru in z vidika potrebe po nadaljnjem vzdrževanju objekta, ki se brez uporabe te dovozne poti praktično ne more ustrezno izvajati. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izvedenskemu mnenju in skici terenske izmere, čeprav izvedenec dejstev o nastanku parcele 89/4 in s tem povezani odmeri iz leta 1909 ni upošteval, poleg tega pa je ob zaslišanju priznal, da se s podatki z katastra, ki jih je vložil v spis, niti ni ukvarjal, posledično pa izvedensko mnenje in skica izmere temeljijo na pomanjkljivi dokumentaciji in so z vidika rešitve spornega mejnega vprašanja neustrezna, kar vse bi moralo pri ugotavljanju dejanskega stanja upoštevati sodišče. Izpostavljeni IDPOS-i kažejo prostorsko situacijo, kakršno zatrjuje nasprotni udeleženec, stanje, kot ga je ugotovil izvedenec, pa se od njih bistveno razlikuje, zato je zmotna ugotovitev sodišča v 34. točki obrazložitve, da se vse predhodne meritve (iz leta 1907 IDPOS 35, leta 1909 IDPOS 44, leta 1985 IDPOS 2008 in leta 2015 s strani podjetja ...) v veliki meri ujemajo s sedaj določeno mejo in tem, kot je mejo pokazala predlagateljica, pri tem je sporna in pavšalna ter nedoločna navedba o ujemanju ″v veliki meri″, ki je najmanj nejasna. Skica iz IDPOS 44 predstavlja skupaj s fotografijo z otvoritve šole v letu 1909 zadnjo veljavno meritev in edini merodajen dokument za presojo poteka meje med zadevnimi nepremičninami, česar sodišče ni upoštevalo in je sledilo izvedenskemu mnenju, ki kot merodajne šteje tudi kasnejše neveljavne meritve, opravljene v odsotnosti sosedov (lastnikov šole) in so posledično pristranske, zato je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nekritično je sledilo navedbam predlagateljice o domnevni rabi in obdelavi spornega prostora, teh predlagateljica ni podkrepila z nobenimi verodostojnimi dokazi, iz njene izpovedbe izhajajo razhajanja o tem dejstvu. Neutemeljeno je ocenilo izpoved priče V. D. kot neprepričljivo z očitkom, da je nasprotni udeleženec vplival na njegovo spremenjeno izpovedbo, druge priče pa je brez konkretne obrazložitve štelo za prepričljive, čeprav gre za moža predlagateljice M. B., njenega očeta J. Ž., za katera je jasno, da sta pristranska in sta izpovedala v korist predlagateljice, na te izpovedbe pa je sodišče oprlo svojo odločitev. Spregledalo je izpoved prič N. V. in A.D., prva je povedala, da je bila pod vrtom cesta v širini volovske vprege, druga pa, da so to cesto kosili otroci višjih razredov. Sodišče je napačno ugotovilo, komu gre močnejša pravica na spornem prostoru glede na določbo 77. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Presodilo je, da je bil sporni prostor ves čas v lasti predlagateljice in njenih pravnih prednikov, zaradi česar naj bi dokazala močnejšo pravico na spornem prostoru, to pa je privedlo do napačne odločitve glede poteka meje v točki II izreka sklepa. Nasprotni udeleženec ima na podlagi starejših katastrskih podatkov in dejanske uporabe od leta 1905 dalje močnejšo pravico, prav tako je tudi v primeru podredne uporabe kriterija mirne posesti, oziroma pravične ocene, potrebno slediti poteku meje, ki jo že ves čas zatrjuje in dokazuje prvi nasprotni udeleženec. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do številnih nejasnosti in nasprotij, ki so se pojavile tekom postopka, ni razjasnilo okoliščin, bistvenih za odločitev v predmetnem postopku. Površna in pomanjkljiva je dokazna ocena, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi prvega odstavka 339. člena ZPP, zaradi vsebinske neprepričljivosti je podana tudi zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče v obrazložitvi sodbe (verjetno prav: sklepa) z ničemer ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo zaslišanje prič, ki jih je predlagala tožena stranka (verjetno prav: prvi nasprotni udeleženec). Zavrnitev izvedbe dokaznih predlogov mora sodišče ustrezno obrazložiti, v nasprotnem primeru gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, predvsem pa je bistveno, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je postopek vodilo na podlagi predloga za popravo meje, pri čemer iz obrazložitve ni razvidno, na kakšni pravni podlagi je sodišče v zadevi sploh odločilo.

3. Četrta nasprotna udeleženka in predlagateljica sta vložili vsaka svoj odgovor na pritožbo prvega nasprotnega udeleženca, v svojih odgovorih sta nasprotovali pritožbenim trditvam in predlagali zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V predmetni zadevi se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal 7. 3. 2019, kar je pred uveljavitvijo Zakona o nepravdnem postopku -1 (ZNP-1), ki je pričel veljati in se uporabljati od 15. 4. 2019 dalje in je pritožbeno sodišče postopalo po določbah ZNP.

6. Neutemeljeno pritožba trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo predlog zavreči. Za predlog v nepravdnem postopku namreč zadošča opis razmerja, ki naj ga sodišče uredi ter navedba za odločitev pomembnih dejstev ter dokazov za ugotovitev teh dejstev (21. člen ZNP). Predlog za ureditev meje pa mora vsebovati zemljiškoknjižne podatke o zemljiščih, med katerimi je meja sporna, imena ter priimke in naslov prebivališč lastnikov teh zemljišč in razloge, zaradi katerih naj se meja uredi v sodnem postopku (132. člen ZNP).

Po presoji pritožbenega sodišča vsebina predloga predlagateljice zadošča zgoraj navedenim določbam ZNP, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno vsebinsko obravnavalo.

7. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP je pritožbeno sodišče uradoma dolžno paziti na v citirani določbi navedene bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob uradnem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je v izpodbijani točki II izreka sklepa sodišče prve stopnje določilo mejo med navedenimi nepremičninami tako, da ta poteka od točke A do točke B, kot sta ti točki označeni na skici terenske izmere sodnega izvedenca s področja geodezije ... z dne 13. 9. 2016, ki je sestavni del sklepa. V točki 32 obrazložitve sklepa pa je sodišče prve stopnje zapisalo, da je določilo mejo med navedenimi nepremičninami v ravni liniji od točke A do B, kot je to razvidno iz skice terenske izmere z dne 7. 3. 2019, ki je sestavni del tega sklepa. Iz odredbe na izvirniku napadenega sklepa (list. št. 284) izhaja, da je bila udeležencem postopka s sklepom vročena skice terenske izmere z dne 7. 3. 2019. Po presoji pritožbenega sodišča je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ker se v izreku in obrazložitvi kot sestavni del sklepa ne navaja ista skica terenske izmere, s tem je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

Po določbi 135. člena ZNP mora biti na naroku na kraju samem napravljena skica, iz katere mora biti razviden sporni prostor ter meja, ki jo je sodišče določilo na kraju samem, taka skica je sestavni del zapisnika o naroku. Po določbi 138. člena ZNP sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka uredi mejo v skladu z določbami 77. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in jo označi s trajnimi mejnimi znamenji, v sklepu pa natančno opiše določeno mejo in navede ugotovljeno vrednost spornega mejnega prostora, skica zamenjičenja z izmeritvenimi podatki je sestavni del sklepa, po pravnomočnosti sklepa pa sklep s priloženo skico zamejničenja in z izmeritvenimi podatki pošlje pristojnem goedetskemu organu zaradi izvedbe v zemljiškem katastru.

Pritožbeno sodišče je presodilo, da v izpodbijanem delu izreka sklepa sodišča prve stopnje ni natančnega opisa določene meje, manjkajo številke zemljiško katastrskih točk, po katerih poteka določena meja. Zaradi izvedbe sklepa v katastru pa mora biti sklepu priložena dokumentacija, iz katere so razvidni vsi zahtevani katastrski podatki (elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, izdelan v skladu z določbo 8. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin). Iz sklepa v izpodbijanem delu tudi ni razvidno (niti iz zapisnika o zadnjem naroku), da je sodišče prve stopnje na kraju samem določilo mejo in jo označilo s trajnimi mejnimi znamenji ter v katerih zemljiško katastrskih točkah.

Sklep o ureditvi meje mora vsebovati vse, kar predstavlja podlago za izvedbo v zemljiškem katastru, po presoji pritožbenega sodišča izrek pod točko II sklepa sodišča prve stopnje ne vsebuje vseh potrebnih podatkov, je pa tudi tako pomanjkljiv, da ga ni mogoče preizkusiti, ne predstavlja podlage za izvedbo v zemljiškem katastru. Sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu je tudi iz teh razlogov obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

8. V točki 33 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje je navedba, da se sodišče sklicuje na ″zgoraj ugotovljeno″. Ta navedba ne predstavlja jasnih razlogov za zaključek o nerelevantnosti trditve prvega nasprotnega udeleženca, da predlagateljica, oziroma njeni pravni predniki, niso mogli priposestvovati spornega prostora, ker je bil družbena lastnina.

Tudi s tem je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

9. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo predlaganih dokazov in neupoštevanjem navedb prvega nasprotnega udeleženca v njegovi vlogi z dne 23. 11. 2018 ter navedb predlagateljice v njenih vlogah z dne 1. 2. 2019 in 20. 2. 2019, ki jih je zavrnilo zaradi prekluzije, storilo bistveno kršitev določb postopka, kar je prvi nasprotni udeleženec pravočasno uveljavljal že na naroku 7. 3. 2019. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da prekluzija iz prvega odstavka 286. člena ZPP ni primerno sredstvo za uresničevanje namena koncentriranega in pospešenega postopka v vseh nepravdnih zadevah, ampak le glede na okoliščine posameznega primera. Sodišče mora določbe ZPP smiselno uporabiti tako, da uravnoteži postopkovne pravice udeležencev, sodišče mora glede na naravo posameznega postopka ves čas ohranjati ustrezno ravnovesje med zagotavljanjem koncentracije in pospešitve postopka ter pravico do izjave, ki vsebuje tudi pravico do izvedbe dokaza, kot najpomembnejšega procesnega jamstva. Sankcijo prekluzije je torej mogoče uporabiti le v primeru, če so bili udeleženci jasno opozorjeni, kateri narok bo štel za prvi narok s posledicami iz prvega odstavka 286. člena ZPP (VS RS II Ips 264/2018).

Na podlagi podatkov v spisu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da udeleženci tekom postopka v predmetni zadevi niso bili opozorjeni na posledice iz prvega odstavka 286. člena ZPP niti v vabilu, oziroma vabilih na narok, niti niso bili na te posledice opozorjeni na samem naroku (na nobenem od petih opravljenih narokov).

Sodišče prve stopnje je določbo prvega odstavka 286. člena ZPP napačno uporabilo, posledično je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to pa pomeni bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

10. Pritožbeno sodišče je tudi presodilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično še ni ugotovilo vseh pravno upoštevnih dejstev, ki bi jih moralo ugotoviti, zato je preuranjen zaključek, da je predlagateljica dokazala močnejšo pravico na spornem prostoru.

11. Glede na neizpodbijano ugotovitev, da sporna meja ni bila dokončno urejena v katastrskem postopku in da znaša vrednost spornega prostora 2.500,00 EUR, je pravna podlaga za ureditev sporne meje prvi odstavek 77. člena SPZ. V primeru, da sodišče ne bi moglo ugotoviti meje na podlagi močnejše pravice, pa pridejo v poštev naslednji zakonsko določeni kriteriji po določbah četrtega in petega odstavka 77. člena SPZ.

Potek katastrske meje ni pravno odločilna okoliščina v obravnavanem primeru iz razloga, ker meja še ni bila dokončno urejena v katastrskem postopku in ne pride v poštev ureditev meje po drugem odstavku 77. člena SPZ. Iz tega razloga v izpodbijanem sklepu in pritožbi navedene meritve IDPOS niso upoštevne.

12. Predlagateljica je zatrjevala, da zemljišče v obsegu ugotovljenega spornega prostora spada k njej lastnima parcelama 91/4 in 89/8, nasprotni udeleženec pa je zatrjeval, da sporni prostor spada k njemu lastni parceli 89/4. Oba zatrjujeta, da sta lastninsko pravico vsak na svojih nepremičninah pridobila na podlagi pravnega naslova, predlagateljica pa še, da je sporni prostor njena družina (njeni pravni predniki) tudi že priposestvovala do leta 1947, da so njeni pravni predniki in ona sama sporni prostor obdelovali vseskozi do leta 2014, ko je prvi nasprotni udeleženec odstranil mejnika in nasipal cesto na tem prostoru, da tam prej poti ni bilo.

Predlagateljica je torej zatrjevala svojo močnejšo pravico na spornem prostoru na podlagi s pravnim poslom pridobljene lastninske pravice in tudi na podlagi priposestvovanja, zatrjevala je, da so njeni pravni predniki in ona sama dobroverni lastniški posestniki spornega prostora (27. člen, 43. člen SPZ), ki so sporni prostor uživali ves čas od sklenitve pravnih poslov do posega prvega nasprotnega udeleženca. Trditveno in dokazno breme predlagateljice je zatrjevati in dokazati obstoj lastniške posesti skozi vso zatrjevano dobo, domneva pa se, da je bila njena lastniška posest dobroverna (9. člen SPZ). Nedobrovernost mora dokazati nasprotna stranka.

Glede na trditveno podlago predlagateljice in prvega nasprotnega udeleženca je torej sporen obseg nepremičnin, na katerih sta pridobila lastninsko pravico na podlagi pravnega posla, sodišče prve stopnje pa bi moralo močnejšo pravico ugotavljati in ugotoviti z upoštevanjem pravil o priposestvovanju. Za zaključek, da je predlagateljica dokazala močnejšo pravico, bi moralo ugotoviti odločilne okoliščine o uživanju lastninske pravice na sporni površini (izvrševanje dejanske posesti), ki sta jih predlagateljica in prvi nasprotni udeleženec zatrjevala. Ugotoviti bi moralo dejstva o neprekinjeni dobroverni lastniški posesti na spornem prostoru in jo časovno opredeliti (43. člen SPZ). Za ugotovitev teh odločilnih okoliščin je imelo podlago v trditvah udeležencev tega postopka.

Sodišče prve stopnje pa je v točkah 31 in 32 obrazložitve napadenega sklepa ugotovilo dejstvo, da ″so sporni prostor imeli ves čas v lasti pravni predniki predlagateljice in ona sama″ in še ″da je sporni prostor v izmeri 199 m2 bil ves čas v smislu 37. člena SPZ v lasti predlagateljice in njenih pravnih prednikov″.

Določba 37. člena SPZ opredeljuje pojem lastninske pravice, pojem lastninska pravica kot tudi zapis ″imeti v lasti″ pa ni odločilna okoliščina za zaključek o obstoju močnejše pravice na spornem prostoru. Odločilna okoliščina je poleg na pravno veljaven način pridobljene lastninske pravice tudi izvrševanje lastninske pravice na spornem prostoru, uživanje, oziroma uporabo spornega prostora vse do nastanka spora o poteku meje. Pravna podlaga za presojo utemeljenosti predloga je prvi odstavek 77. člena SPZ.

13. Glede na vse obrazloženo je pritožba v celoti utemeljena, ker je izpodbijana odločitev obremenjena z zgoraj ugotovljenimi bistvenimi kršitvami določb postopka, materialno pravo je uporabljeno napačno in posledično je pravno relevantno dejansko stanje še nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s 37. členom ZNP).

14. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene bistvene kršitve določb postopka in pravilno uporabiti zgoraj navedene materialnopravne določbe ter pravilno ugotoviti vsa pravno odločilna dejstva z upoštevanjem trditvene in dokazne podlage ter dokaznega bremena strank.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika (člen 343/3 ZPP). Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.