Jedro

Zgolj s preoblikovanjem podjetnika posameznika v družbo z omejeno odgovornostjo, se tožena stranka ne more razbremeniti odgovornosti, katere je po njenih zatrjevanjih prevzela kot samostojni podjetnik. Eden najpomembnejših ciljev normativnega urejanja pravne ureditve statusnih preoblikovanj je ravno oblikovanje instrumentov za varovanje interesov upnikov nosilcev podjema, ki so udeleženi pri statusnih preoblikovanjih.

Odgovornost podjetnika za obveznosti, ki so mu nastale v zvezi s podjetjem pred vpisom prenosa podjetja v register, je neomejena, solidarna in subsidiarna. Taka ureditev onemogoča, da bi obstoječi upniki zaradi prenosa podjetja prišli v slabši položaj, kot če prenosa ne bi bilo.

OZ in ZGD-1 kot pogoja za nastop subsidiarnega poroštva ne določata, da bi morala tožeča stranka glavnega dolžnika tožiti oziroma da porok oziroma družbenik odgovarja šele, če je izterjava neuspešna. Določata zgolj pisno zahtevo. Šele, ko je podana pisna zahteva za izpolnitev obveznosti glavnemu dolžniku z določitvijo roka, obveznost subsidiarnega poroka oziroma družbenika dospe in upnik lahko zahteva izpolnitev bodisi od poroka bodisi od glavnega dolžnika bodisi od obeh kot solidarnih dolžnikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 86800/2013 z dne 30. 5. 2013, s katerim je bilo naloženo toženi stranki E., da plača tožeči stranki S. d. o. o. v roku 8 dni po vročitvi sklepa glavnico 2.273,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2012 dalje in izvršilne stroške v višini 66,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila, razveljavi v 1. in 3. odstavku izreka sklepa in se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka) ter da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki izvršilne in pravdne stroške v znesku 430,76 EUR v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko prvi naslednji dan po izteku 8-dnevnega roka za izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Na pravilno vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi je na podlagi določbe 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Obravnavana zadeva predstavlja namreč gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odstavek 495. člena ZPP).

6. Tožeča stranka zahteva plačilo v višini 2.273,04 EUR (z vključenim DDV), ki predstavlja razliko med vrednostjo prevzetega blaga s strani tožene stranke in zneskom, katerega se je obvezala poravnati družba U. d. o. o. s pogodbo z dne 6. 8. 2012 (tj. pogodba št. ..., s katero je U d. o. o. pri tožeči stranki naročil vezni material za keramiko v vrednosti 34.027,68 EUR z vključenim DDV).

7. Tožena stranka se (primarno) zahtevku upira z ugovorom pomanjkanja pasivne legitimacije. Navaja, da je bil v času sklenitve prodajne pogodbe z dne 6. 8. 2012 med tožečo stranko kot dobaviteljem veznega materiala za keramiko in U. d. o. o. kot naročnikom (vse po potrjeni in podpisani dobavnici s strani uporabnika veznega materiala – E. s. p.) izvajalec keramičarskih del za U. d. o. o. samostojni podjetnik E. s. p.. Ta pa se je 10. 3. 2013 preoblikoval v G. d. o. o., s sedežem na naslovu …. Zaradi izvedenega statusnega preoblikovanja samostojnega podjetnika v družbo z omejeno odgovornostjo bi torej tožeča stranka svoj zahtevek lahko naslovila zgolj na (novo nastali) d. o. o., nikakor pa na E. kot fizično osebo. Ugovor tožene stranke je sodišče prve stopnje sprejelo in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

8. Zaključku, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen, pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, a iz drugih razlogov. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z ugotovljenimi dejstvi pod 6. točko obrazložitve (ki ne morejo biti predmet pritožbene presoje - 458. člen ZPP) sicer pravilno oprlo na določili 2. odstavka 667. člena in 672. člena ZGD-1 (v skladu s katerima s prenosom (podjetja) preidejo na družbo podjetje podjetnika ter pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem, družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika, v primeru, če družba ne izpolni obveznosti (ki so nastale podjetniku v zvezi s podjetjem pred vpisom prenosa podjetja v register), pa zanje odgovarja podjetnik z vsem svojim premoženjem), vendar neutemeljeno zaključilo, da iz teh izhaja, da tožena stranka ni dolžnica vtoževane terjatve.

9. Pravilno namreč izpostavlja pritožnica, da se zgolj s preoblikovanjem podjetnika posameznika v družbo z omejeno odgovornostjo, tožena stranka ne more razbremeniti odgovornosti, katere je po njenih zatrjevanjih prevzela kot samostojni podjetnik. Eden najpomembnejših ciljev normativnega urejanja pravne ureditve statusnih preoblikovanj je ravno oblikovanje instrumentov za varovanje interesov upnikov nosilcev podjema, ki so udeleženi pri statusnih preoblikovanjih.(2)

10. Zato je odgovornost podjetnika za obveznosti, ki so mu nastale v zvezi s podjetjem pred vpisom prenosa podjetja v register, neomejena (zanjo odgovarja z vsem svojim premoženjem), solidarna (upnik lahko terjatev po poljubnem ključu porazdeli med vse, ki zanjo odgovarjajo - 1. odstavek 395. člena OZ) in - kot je pravilno razlogovalo tudi sodišče prve stopnje - subsidiarna (za izpolnitev je zavezan le, če družba kot primarni dolžnik upniku obveznosti ne izpolni). Takšna ureditev (tj. sistem kontinuirane odgovornosti za obveznosti tudi po vpisu prenosa podjetja v sodni register) onemogoča, da bi obstoječi upniki zaradi prenosa podjetja prišli v slabši položaj, kot če prenosa ne bi bilo.

11. Tožeča stranka pa v obravnavanem primeru ni niti trdila, da bi vtoževano terjatev kadarkoli pred vložitvijo predloga za izvršbo z dne 29. 5. 2013 (niti kasneje) terjala od družbe G. d. o. o.. V primeru subsidiarnega poroštva in osebne odgovornosti družbenikov pri družbi z neomejeno odgovornostjo, ki ju je mogoče analogno uporabiti tudi v konkretnem primeru(3), je namreč izrecno določeno, da mora upnik (v obravnavanem primeru tožeča stranka) najprej terjati glavnega dolžnika, in sicer na način, da ga pisno pozove k izpolnitvi in mu v pisni zahtevi določi tudi rok za izpolnitev (1. odstavek 1019. člen OZ in 100. člen ZGD-1). OZ in ZGD-1 kot pogoja tako ne določata, da bi morala tožeča stranka glavnega dolžnika (v tem primeru torej družbo G. d. o. o.) tožiti oziroma da porok oziroma družbenik odgovarja šele, če je izterjava neuspešna. Določata zgolj pisno zahtevo. Ta pa (kot obrazloženo že v izpodbijani odločitvi) v obravnavanem primeru ni niti zatrjevana, zaradi česar je tožba v predmetnem sporu po presoji pritožbenega sodišča preuranjena. (Vsaj) pisni zahtevek za plačilo vtoževane terjatve bi tožeča stranka predhodno že morala nasloviti na družbo G, d. o. o.. Namreč šele, ko je podana pisna zahteva za izpolnitev obveznosti glavnemu dolžniku z določitvijo roka (obveznosti pa slednji ne izpolni), obveznost subsidiarnega poroka oziroma družbenika dospe in upnik lahko zahteva izpolnitev bodisi od poroka (tj. družbenika oziroma v obravnavanem primeru tožene stranke kot fizične osebe) bodisi od glavnega dolžnika (d. o. o.) bodisi od obeh kot solidarnih dolžnikov.(4)

12. Obrazloženo pomeni, da je sodišče prve zmotno zaključilo, da tožena stranka v predmetnem sporu ni pasivno legitimirana. Po presoji pritožbenega sodišča je namreč ob uporabi omenjenih zakonskih določb mogoče zaključiti le, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke še ni zapadla v plačilo. Ker pa se tudi v takšnem primeru tožbeni zahtevek (že iz tega razloga) zavrne (311. člen ZPP)(5), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišče prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije z njeno vložitvijo povezane stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US in 48/14. (2) S. Prelič: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 934. (3) Kar je pravilno storilo že sodišče prve stopnje.

(4) V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str.:1048. (5) Zaradi česar se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

(6) S. Prelič: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 934. (7) V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str.: 1048.