Jedro

Opravljanje poskusnega dela ni zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Izrek

Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. odstavku 2. točke izreka delno spremeni tako, da v celoti na novo glasi: „Tožena stranka je dolžna tožnico za čas od 18. 9. 2009 do 8. 8. 2010 in od 12. 2. 2011 do 15. 6. 2011 prijaviti v zavarovanja, ji za ta čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, to je obračunati bruto plačo v višini 1.919,59 EUR, zmanjšano za prejeta nadomestila s strani Zavoda RS za zaposlovanje, ji za čas od 9. 8. 2010 do 11. 2. 2011 obračunati bruto razliko med plačo, ki jo je v tem času prejela pri drugem delodajalcu in plačo, do katere bi bila upravičena pri toženi stranki, ji po plačilu dajatev in prispevkov izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. dne v mesecu za plačo iz preteklega meseca dalje do plačila, ji po plačilu dajatev izplačati pripadajoče regrese za letni dopust in ji priznati za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delovno dobo, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.“ V preostalem se pritožba tožnice ter v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnici 17. 1. 2005 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in ji je le-to trajalo do 15. 6. 2011, razen za obdobje od 9. 8. 2010 do 11. 2. 2011 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico za čas od 18. 1. 2009 do 8. 8. 2010 in od 12. 2. 2011 do 15. 6. 2011 prijaviti v zavarovanja in ji za ta čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, to je obračunati bruto plačo v višini 1.919,59 EUR, zmanjšano za prejeta nadomestila s strani Zavoda RS za zaposlovanje, ji po plačilu dajatev in prispevkov izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, ji po plačilu dajatev izplačati pripadajoče regrese za letni dopust in ji priznati za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delovno dobo kot da do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (1. odstavek 2. točka izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (2. odstavek 2. točka izreka). Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 7.600,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (3. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 1.746,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe (4. točka izreka).

Tožnica in tožena stranka sta se pritožili zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožnica izpodbija sodbo v delu zavrnitve višjega zahtevka (v 2. točki izreka) in zoper odločitev o stroških postopka (v 4. točki izreka). Navaja, da bi jo moralo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva pozvati, da poda navedbe glede možnosti uporabe 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Zato je zmotno odločilo, da ji tožena stranka za obdobje zaposlitve pri drugem delodajalcu od 9. 8. 2010 do 11. 2. 2011 ni bila dolžna plačati tudi razliko v plači, saj je pri drugem delodajalcu prejemala nižjo plačo v primerjavi s plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki. V pritožbi navaja konkretne zneske razlike za vsak mesec spornega obdobja. Prilaga ustrezne izplačilne liste in potrdila o izplačanih plačah. Poleg tega se ne strinja tudi z višino priznanih stroškov za zastopanje na narokih in priznanih materialnih stroškov. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da v celoti ugodi njenim zahtevkom, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov.

Tožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov (v 1., v 1. odstavku 2. točke, v 3. in 4. točki izreka). Navaja, da sta bili pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 14. 1. 2008 in 15. 7. 2008 sklenjeni povsem zakonito in iz utemeljenih razlogov. Tožničina delovna naloga, da ustvari planski mesečni promet 125.000,00 EUR oz. letni promet 1.500.000,00 EUR, je bila izključno začasne narave. V 4. točki 2. člena prve pogodbe o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da se od tožnice pričakuje, da bo delo organizirala z dvema komercialistoma in z dvema prodajalcema. V konkretnem primeru ni šlo za delovno nalogo, temveč zgolj za okvirna pričakovanja tožene stranke. Direktor je izpovedal, da je za sklenitev delovnega razmerja za določen čas s tožnico pretehtala okoliščina pridobitve gradbenega dovoljenja za nepremičnino v P.. Protispisna oz. najmanj v nasprotju s tožbenimi trditvami je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožnica tekom postopka sploh ni zatrjevala, da bi bila dejansko njena naloga, da zagotovi promet poslovalnice v zgoraj omenjenem obsegu. Tožnica ni opravljala vodstvenih del, naziv direktorja poslovne enote se je navedel le zaradi večje verodostojnosti in lažjega komuniciranja s strankami. V konkretnem primeru je pomembno, da je tožnica v času zaposlitve začela s promocijo plinskih grelnikov T. in radiatorjev T.. Zato so bila okvirna pričakovanja o konkretni višini ustvarjenega prometa v spornem času povsem realna. Pri ugotavljanju začasnih ali trajnih potreb tožnice po delu je nepomembno dejstvo, kakšno delo sta opravljala pred tožnico direktorja O. in G.. Direktor B. je izpovedal, da po prenehanju dela tožnice nimajo več zaposlenega direktorja v poslovni enoti Ljubljana. Naloga tožnice je bila tudi koordiniranje maloprodajne trgovine v ... (Ljubljana) z veleprodajo na V. (Ljubljana) in koordiniranje dela zaposlenih v sami maloprodajni enoti. Direktor B. je izpovedal, da jih sodni nalog za izpraznitev trgovine v marcu 2008 ni presenetil, ker so odločbo o izpraznitvi prostorov prejeli že enkrat prej. Tudi ne drži, da je zapiranje trgovine mogoče enačiti z začasno povečanim obsegom dela, kot to zmotno navaja prvostopenjsko sodišče. Dejansko je sklepanje druge tožničine pogodbe imelo podlago v ugotovitvi začasno povečanega obsega dela, ker je bilo že tedaj znano, da bo potreba po tožničinih delih le začasne narave in bo prenehala najkasneje ob zaprtju maloprodajne enote. V tej zvezi je prenehala prodaja tudi masažnih kadi, tuš kabin in savn v maloprodajni enoti. Zmoten je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila naloga promocije plinskih grelnikov in aluminijastih radiatorjev trajne narave. Takrat so potrebovali ekonomista za promoviranje navedenih produktov, za kar je imela tožnica ustrezno izobrazbo. Ni ugotovljeno, ali je tožnica v spornem času dejansko opravljala naloge, ki so bile dogovorjene v pogodbah o zaposlitvi. Tožena stranka se ne strinja tudi z višino prisojene odškodnine. Tožnica ima visokošolsko izobrazbo, v letu 2010 pa je zaključila tudi magisterij iz ekonomije, zaradi česar so njene možnosti za hitro pridobitev ustrezne zaposlitve zelo velike. Tožnici je ponudila možnost nadaljnjega sodelovanja na način, da bi začela s samostojnim podjetništvom in bi tako tržila njene proizvode, pa je to izrecno zavrnila. Pri njej je bila zaposlena komaj eno leto, zaradi česar je prisojena odškodnina popolnoma nesorazmerna z navedeno dolžino delovne dobe. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, v kolikor bi ocenilo, da je njena pritožba neutemeljena, predlaga da se tožnici odškodnina po 118. členu ZDR ne prisodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožničino pritožbo navaja, da je v pripravljalni vlogi 18. 3. 2010 predlagala, da sodišče v primeru, če je tožnici pri njej nezakonito prenehalo delovno razmerje, lahko odloči na podlagi določbe 118. člena ZDR. Tožnica takšnih trditev v pripravljalni vlogi 24. 3. 2010 in niti kasneje, zlasti pa ne na naroku 26. 3. 2010, kjer je navajala le pravna naziranja v zvezi s pravočanostjo predloga, ni prerekala, temveč je zgolj podala navedbe, da naj bi tožena stranka podala svoj predlog najkasneje do prvega naroka za glavno obravnavo in da bi zaradi brezposelnosti še vedno imela interes za reintegracijo. Tožnica je prikrivala podatke o prejeti plači pri drugem delodajalcu, saj je imela zgolj namen, da od tožene stranke pridobi čim višje reparacije. Tožnica bi lahko takšne podatke navajala v tožbi oz. do konca prvega naroka glavne obravnave. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožničino pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnice je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge, razen v delu odločitve o priznanju razlike plače (v 1. odstavku 2. točke izreka), kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je izčrpno preizkusilo v ponovljenem postopku z dodatnim zaslišanjem strank in prič, tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere sta opozorili pritožbi in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na podane pritožbene navedbe obeh strank še odgovarja.

V konkretnem primeru gre za presojo, če so v spornem času med tožnico in toženo stranko obstajali zakoniti razlogi za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Delovno razmerje se med delavcem in delodajalcem pravilno sklepa za nedoločen čas, izjemoma pa se lahko sklene delovno razmerje tudi za določen čas. Da predstavlja delovno razmerje za določen čas izjemo, izhaja tudi iz Direktive 1999/70/EEC, ki v 6. točki Priloge ugotavlja, da so pogodbe o zaposlitvah za nedoločen čas splošna oblika delovnih razmerij. V določbi 52. člena ZDR so opredeljeni primeri sklepanja pogodb za določen čas, nadalje je predpisano časovno omejevanje sklepanja takšnih pogodb in njihovega veriženja – zaporednega sklepanja (53. in 237. člen ZDR), posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas (54. člen ZDR) in prenehanje veljavnosti takšne pogodbe o zaposlitvi (77. člen ZDR). V primeru spora o utemeljenosti razlogov za sklepanje takšnih pogodb je pomembno, da je razlog v posamezni pogodbi tudi opredeljen. Dokazno breme v zvezi s sklepanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas je na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je v sporu preizkusilo utemeljenost sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas med tožnico in toženo stranko v spornem času in ugotovilo, da za to niso bili izkazani zakoniti razlogi. Pritožbeno sodišče se s sprejeto izpodbijano sodbo v celoti strinja.

K pritožbi tožene stranke.

Pritožba tožene stranke se zmotno zavzema, da je imela v tožničinem primeru dejansko in pravno podlago za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Prva takšna pogodba (priloga A2) je bila med strankama sklenjena za čas od 18. 1. 2008 do 17. 7. 2008 zaradi poskusne dobe. Takšen razlog ni nikjer zakonsko predpisan, zaradi česar navedena pogodba ne more biti zakonita. Tožena stranka je sicer poskušala dokazati, da je bilo dejansko sklepanje takšne pogodbe dogovorjeno zaradi začasno povečanega obsega dela, kar sicer vsebuje kot razlog druga pogodba o zaposlitvi za določen čas od 18. 7. 2008 do 17. 1. 2009 (priloga A3), vendar tožena stranka tudi glede navedene pogodbe ni dokazala, da so obstajale dejanske potrebe po takšnem tožničinem delu. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno ugotovilo, da delovna naloga, ki se nanaša na organizacijo in vodenje poslovne enote, ne more predstavljati začasno povečanega obsega dela. Tem bolj pa določitev, da se od tožnice pričakuje, da bo za vsak mesec vodenja poslovne enote realizirala promet v konkretnem znesku tako na mesečni kot letni ravni. Pritožbeno navajanje, da je šlo pri tem zgolj za okvirna pričakovanja tožene stranke, ne more biti sprejemljivo. Pogoj za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela je namreč v predvidevanju delodajalca, da bo prišlo v določenem obdobju do večjega obsega dela, kot je običajen. Pri toženi stranki pa ni bilo tako, saj je poslovna enota v času pred tožničinim nastopom dela dosegala večji promet kot v spornem času. Tudi določen promet v prvi pogodbi o zaposlitvi je tožena stranka predvidela v višini 125.000,00 EUR mesečno, v drugi pa 40.000,00 EUR mesečno, kar vse potrjuje dejstvo o neobstoju začasno povečanega obsega dela. Nenazadnje je pomembno tudi to, da je tožena stranka že v začetku marca 2008 vedela, da bo morala izprazniti prostore poslovne enote, zaradi česar je v nadaljevanju lahko predvidevala zaključek dejavnosti oz. njeno zmanjšano poslovanje.

Neutemeljena je pritožba, da je promocija izdelkov znamke T. in T. kot delovna zadolžitev tožnice predstavljala začasno povečan obseg dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da promocija izdelkov s takšno znamko kot delovna zadolžitev ni bila zapisana v pogodbah o zaposlitvi. Direktor tožene stranke je izpovedal, da so potrebovali ekonomista za promoviranje takšnih izdelkov, kar je tožnica bila, kasneje pa so to nadaljevali komercialisti. Vendar se je na tem področju spremenila zakonodaja, saj se je začelo z izdelavo kondenzacijskih plinskih peči, zaradi česar njihovi izdelki niso bili več aktualni za prodajo. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno ugotovilo, da dejstvo, ko je kasneje odpadla potreba po promociji takšnih izdelkov zaradi novejših tehnologij, kaže na obstoj poslovnega razloga, zaradi katerega bi bilo mogoče tožnici redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Tudi pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da ta okoliščina ne utemeljuje razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Poleg tega tožena stranka ni dokazala, da je šlo pri opravilih servisa armatur, masažnih tuš kabin in savn za večji obseg dela, temveč je to po obsegu predstavljalo stalno in nespremenjeno delo v poslovalnici.

Pritožba opozarja, da se ne more enačiti delo in status zaposlitve predhodnega vodje poslovne enote O. in to primerjati s tožnico. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri vodenju poslovne enote, ne glede na drugačno izpoved direktorja B., v primeru tožnice ni šlo za začasno povečan obseg dela v spornem času. Tožnica nalog organizacije in vodenja veleprodaje in maloprodaje ni izvajala nič drugače kot predhodnik. Dejstvo, da je tožena stranka kasneje ukinila delovno mesto direktorja poslovne enote, na sporno razmerje nima nobenega vpliva. Delodajalec se lahko kadarkoli odloči za spremembo organizacije dela, pri čemer je na sodišču, da dokazno preizkusi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ob nastopu dela, to je v tožničinem primeru že v januarju 2008. Neutemeljena je pritožba, da je tožnici prisojena odškodnina po 118. členu ZDR v previsokem znesku. Po navedeni zakonski določbi se delavcu, ki se po ugotovitvi o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja ne želi več reintegrirati, prisodi ustrezna denarna odškodnina v višini največ 18 plač. Pri odmeri takšne odškodnine se upoštevajo vse pomembne okoliščine tako na strani delavca kot na strani delodajalca. Zaradi posebne narave se pri odločanju višine odškodnine ni mogoče neposredno opreti oz. uporabiti vseh institutov civilnega prava. Gre za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo na strani delavca po kriterijih njegovega poklica, zaposlitvenih zmožnosti, starosti, delovne dobe pri delodajalcu, premoženjskega in socialnega stanja ter višine prejetih dohodkov. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru pri določitvi odškodnine (v višini 4 kratnika plače) pravilno upoštevalo čas zaposlitve tožnice pri toženi stranki, njeno starost in možnosti, ki jih ima glede na strokovno izobrazbo pri pridobitvi nove zaposlitve. Dejstvo, na katerega se sklicuje pritožba, da ima tožnica visoko izobrazbo in celo magisterij iz ekonomije, ne more biti odločilno, saj zaradi gospodarske krize v zadnjih letih tudi takšen profil delavcev ni lahko zaposljiv. Na sprejeto odločitev ne vpliva tudi možnost, ki jo je ponudila tožena stranka, da bi tožnica z njo še vedno sodelovala kot samostojna podjetnica, saj gre predvsem za njeno odločitev in domeno, kako bo reševala svoj nadaljnji delovnopravni status. Prav tako ne more biti sprejemljivo opozarjanje pritožbe na višino odpravnine, do katere bi bila upravičena tožnica, če bi ji tožena stranka odpovedala pogodbo iz poslovnih razlogov, saj se institut odpravnine iz tega naslova ne more primerjati z odškodnino po 118. členu ZDR, ki je drugačne narave in se upošteva ob preizkusu že navedenih kriterijev.

K pritožbi tožnice.

Tožnica izpodbija sodbo v delu odločitve o zavrnitvi zahtevka in glede stroškov postopka. Navaja, da jo je sodišče prve stopnje presenetilo z odločitvijo, ko je uporabilo institut razveze pogodbe in ji določilo trajanje delovnega razmerja do 15. 6. 2011. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se takšno pritožbeno uveljavljanje ne more upoštevati. Tožnica je bila med postopkom seznanjena o možnosti odločitve sodišča tudi po 118. členu ZDR (listovna št. 77), saj je glede uporabe takšnega instituta podala svoje stališče v pripravljalni vlogi dne 24. 3. 2010. Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku glavne obravnave 15. 6. 2011 (listovna št. 194) določno nakazalo na možnost, da bo odločilo v skladu z določbo 118. člena ZDR in je v tej zvezi na tožničini strani preizkusilo kriterije za določitev odškodnine. Zato v skladu z navedenimi razlogi takšno postopanje sodišča za tožnico ni moglo pomeniti nikakršnega presenečenja.

V sporu je bilo ugotovljeno kot nesporno, da je bila tožnica v času od 9. 8. 2010 do 11. 2. 2011 zaposlena pri drugem delodajalcu, zaradi česar je odločitev o zavrnitvi zahtevka za priznanje delovnega razmerja za to obdobje povsem pravilna. Vendar je tožnica v okviru reparacijskega zahtevka uveljavljala (opisno) prejemke za ves čas prenehanja delovnega razmerja, do katerih bi bila upravičena, če ji tožena stranka ne bi nezakonito odpovedala pogodbe. Zato je tudi za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu upravičena do morebitne razlike iz naslova nižje plače v primerjavi s plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki. V skladu z ugotovljenimi razlogi je pritožbeno sodišče delno ugodilo njeni pritožbi in delno spremenilo odločitev v 1. odstavku 2. točke izreka sodbe tako, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Seveda pa pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati konkretnih zneskov razlike v plači za čas dela pri drugem delodajalcu, ki jih je tožnica uveljavila šele v vloženi pritožbi, saj bi nenazadnje takšne zneske lahko zahtevala že v tožbi in ne šele v pritožbenem postopku. Navedeno predstavlja novoto, zaradi česar je glede takšnega uveljavljanja prekludirana (286. člen v zvezi s 337. členom ZPP).

Zato je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo tožnice ter v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je preizkusilo še s strani tožnice izpodbijano odločitev o stroških postopka. Tožnica je po svoji pooblaščenki na zadnjem naroku glavne obravnave podala stroškovnik (listovna št. 196), na katerem je dodatno pripisala - kot doslej v I Pd 180/2009. Sodišče prve stopnje ji je pravilno priznalo dvakrat nagrado za postopek in dvakrat nagrado za narok, nadalje nagrado za postopek s pritožbo ter materialne stroške, pri čemer ji pravilno ni priznalo nagrade za posvet s stranko, ki je že zaobsežen v glavnem opravilu. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča so stroški v višini, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje za zastopanje tožnice po pooblaščenki, v skladu z dejansko potrebnimi stroški in veljavnem Zakonu o odvetniški tarifi, zaradi česar kakršnokoli drugačno pritožbeno zavzemanje, kaj bi moralo sodišče pri odločitvi o stroških še upoštevati oz. je spregledalo, ne more biti sprejemljivo.

Tožnica in tožena stranka sta v vloženih pritožbah (tožena stranka tudi v odgovoru na pritožbo) priglasili stroške. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožnica sicer uspela s pritožbo glede delnega priznanja razlike v plači, vendar predstavlja to zanemarljiv pritožbeni uspeh. Ker na drugi strani tožena stranka s pritožbo ni uspela in ob ugotovitvi, da njen odgovor na tožničino pritožbo ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Ne glede na to tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov postopka tudi po določbi 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, saj v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije delodajalec svoje stroške, ne glede na izid postopka.