Jedro

So pa neutemeljene pritožbene trditve, da je v primeru tožnika šlo za vodjo oddelka in s tem povezano njegovo nadaljnjo organizacijo dela, kar pomeni, da je že po funkciji zapovedana aktivnost, ki poseže v funkcijo tedenskega počitka. Dejstvo, da je tožnik moral po sestanku pri nadrejenemu sklicati svoje vojake v oddelku ter po predhodni lastni pripravi opraviti prenos nalog na pripadnike svojega oddelka, še ne pomeni, da je tožnik kot poveljnik oddelka imel dolžnost, ki bi ga zavezovala k določenim delovnim obveznostim ves čas misije. Vrhovno sodišče RS je že ugotovilo nesprejemljivost načelnega stališča, da je poveljnikom oddelka, voda ali čete že zaradi opravljanja teh dolžnosti onemogočen tedenski počitek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 3.329,91 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2016 dalje do plačila, vse v osmih dneh, pod izvršbo (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.411,76 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka. V pritožbi navaja, da je tožnik tekom postopka trdil, da ne držijo evidence obremenjenosti tožene stranke, iz katerih izhajajo dnevi, ko naj bi bil tožnik prost. Tožnik je v zvezi z evidencami podal pripombe poveljniku voda in takrat dobil pojasnilo, da je evidence potrebno voditi in ker ni želel imeti problemov na misiji, je evidence tudi podpisal, vendar evidence niso odražale dejanskega koriščenja tedenskega počitka. Da so glede podpisov evidenc izvajali s strani tožene stranke pritiske, sta izpovedali priči A. A. in B. B., hkrati pa sta pritiske zanikala zaslišana nadrejena delavca tožnika C. C. in D. D., ki je izpovedal, da dopušča tudi možnost, da tedenski počitek ne bi bil omogočen v enem dnevu, ne pa v kosu 24 ur, na podlagi tega pa je tolmačil, da je pripadniku tedenski počitek bil zagotovljen. Po mnenju tožnika sodišče pretirano izpostavlja izpoved priče B. B., pri tem pa ni upoštevalo, da je tožnik v svojih vlogah podal natančno specifikacijo dela, ki ga je opravljal na zatrjevane dni tedenskega počitka. Glede vsakodnevnih sestankov se je sodišče opredelilo v točki 15 obrazložitve in je po mnenju tožnika minimaliziralo pojem sestankov, saj ni šlo zgolj za kratke brifinge pri poveljniku, kjer bi se tožnik pojavljal zgolj kot poslušalec, temveč se je tožnik kot poveljnik oddelka moral na sestanek tudi pripraviti in poročati nadrejenemu. Šlo je aktivno udeležbo na sestanku in je bilo potrebno s strani tožnika kot poveljnika oddelka tudi izvesti prenos nalog na njegove podrejene v oddelku, kar je trajalo tudi določen čas. Priče v postopku so izpovedale, da je tožnik sestanke dejansko izvajal, saj je sklical svoje podrejene vojake ter jim prenesel naloge ter so sestanki trajali od 20 minut do ene ure. Zato je napačen zaključek sodišča, da zgolj udeležba na kratkih sestankih, kjer se prenesejo informacije o delu za naslednji dan, ne pomenijo nujno kršitve pravice do tedenskega počitka. Po mnenju tožnika je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje ter napravilo napačen zaključek, da so krajši sestanki del vojaške rutine. Tožnik tudi meni, da je sodišče napačno in zmotno ugotovilo dejansko stanje v točki 17, ko je povzelo izjavo poveljnika C. C., da se tožniku ni bilo potrebno sestankov udeležiti osebno, ker bi lahko prišel na sestanek njegov namestnik. Sodišče ni ugotovilo, kdo je nadomeščal tožnika in prav tako je vojska organizirana hierarhično in ker je ukaz za sestanek dobil tožnik neposredno od poveljnika C. C., se ga je tudi moral udeležiti. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno citiralo judikat VIII Ips 54/2019, ko je navedlo, da je za konkreten primer neuporabljiv. Ta judikat namreč ureja zelo podobno situacijo, kot je bila tožnikova. Za presojo je bistveno, da je bil tožnik poveljnik oddelka in je poveljeval devetim pripadnikom, za katere je bil odgovoren ves čas misije. Dnevno je imel sestanke, najprej z nadrejenimi, nato pa je informacije moral predati svojim podrejenim. Tožnik je bil kot poveljnik oddelka odgovoren za učinkovito vodenje oddelka in izvajanje prejetih nalog (22. člen Pravil službe v Slovenski vojski). V tem obsegu so ti sestanki pomenili opravljanje konkretnih nalog. Sodišče pa je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje glede dela tožnika, ko je bil razporejen v QRF. Nesporno je, da gre pri teh dnevih za četrtke, ko so bili daljši sestanki, kar je pomenilo, da je tožnik poleg dela v QRF opravil tudi daljše in obsežnejše sestanke s poveljnikom C. C. ter nato s pripadniki svojega oddelka. Tožnik je izpovedal, da je bil kot poveljnik oddelka vsakodnevno odgovoren, da je bilo vse pripravljeno za premik in da je o tem moral vsakodnevno poročati VPČ. V kolikor ne bi bilo potrebe po vsakodnevnem preverjanju tako podrejenih vojakov tožnika kot opreme in vozil, potem tudi vsakodnevnih poročanj ne bi bilo oziroma ne bi bila potrebna. Da je bilo potrebno pregledovati opremo, je izpovedala priča E. E., zato je nerazumljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožniku na zatrjevane dneve, ko je bil v QRF, omogočen tedenski počitek. Tožnik je moral vsakodnevno poskrbeti ter preveriti psihofizično stanje svojih podrejenih. Napačen je tudi zaključek sodišča glede požarne službe. Tožnik je bil dne 1. 1. 2014, 16. 2. 2014, 7. 3. 2014 in 15. 3. 2014 določen za vodjo požarne službe. Res je, da so neposredno požarno službo opravljali podrejeni vojaki, vendar pa se je tožnik kot vodja požarne službe moral z njimi sestati, preveriti delovanje gasilskih aparatov in jih za delo tudi usposobiti. Zgolj za dan 1. 1. 2014 je iz evidenc tožene stranke razvidno, da tožnik ni bil določen za vodjo požarne službe, za ostale zatrjevane dni pa je bil. Prav tako je napačen zaključek sodišča, da je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek, ko je bil nastanjen v bazi F., za dneve 28. 3. 2014, 29. 3. 2014, 4. 4. 2014, 5. 4. 2014, 9. 4. 2014, 10. 4. 2014, 15. 4. 2014 in 16. 4. 2014. Priče so izpovedale, da tam tedenskega počitka ni bilo mogoče koristiti, saj je šlo za majhno bazo in so pripadniki rotirali na nalogah. Tudi priča C. C. je izpovedal, da dopušča možnost, da tedenskega počitka ni bilo mogoče zagotoviti vsem. Sodišče pa je tudi dalo premajhen poudarek pisni izjavi E. E., ki je povedal, da v času nastanitve v F., zaradi narave dela pripadnikom prostega dneva ni bilo mogoče zagotoviti. Pričakovano je bilo, da bo E. E. zaslišan na obravnavi izpovedal, da so merodajne evidence, saj je splošno znano, da je tožena stranka pogosto predlagala nadrejene za stranske interveniente in jim pretila z odškodninsko odgovornostjo. Glede priprave na premik v bazo F. dne 2. 2. 2014 je tudi C. C. izpovedal, da dopušča možnost, da je tožnik takrat izvajal ustrezne priprave, zato tožnik meni, da je sodišče naredilo zmotni zaključek, da mu je bil tega dne tedenski počitek omogočen. Enako velja tudi glede datuma zatrjevanega tedenskega počitka na koncu misije, to je za dan 27. 4. 2014, ko je tožnik izpovedal, da je sodeloval pri dolžnosti primopredaje. V času primopredaje je moral tožnik tudi konstantno koordinirati naloge ter predaje svojih podrejenih vojakov, zato ni mogoče slediti izpovedi priče B. B., da je bilo odvisno od tožnika oziroma njegove organizacije dela. Sicer pa tudi sodišče opravljanje dela neutemeljeno pripisuje režimu bivanja v vojaški bazi (sestanki, priprave, požarno varstvo), saj gre za podobno obliko dela, kot ga tožnik tudi sicer opravlja v domovini in ima za to priznano delovno obveznost. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik je uveljavljal plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do 26 dni tedenskega počitka. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik za čas od 30. 9. 2013 do 30. 4. 2014 napoten na opravljanje vojaške službe izven države, na mednarodno misijo KFOR 28 na Kosovu. Tožena stranka je predložila mesečne evidence dnevne delovne obveznosti, v katerih so za vsakega pripadnika navedene naloge na misiji v posameznem mesecu, odsotnosti ter dnevi tedenskega počitka. Za tožnika je trdila, da mu je omogočila 32 dni tedenskega počitka in navedla konkretne datume, ko je tožniku zagotovila tedenski počitek. Tožnik je evidence podpisal, vendar je trdil, da evidence obremenjenosti ne držijo in da ni koristil tedenskega počitka na dneve, kot izhaja iz evidenc. V tožbi in pripravljalni vlogi je tožnik za vsak dan, ki je po predloženi evidenci tožene stranke predviden kot tedenski počitek, navedel dela in naloge, ki jih je opravljal. Predvsem je navajal, da je v okviru nalog v QRF opravljal vsakodnevni pregled opreme (čiščenje in morebitna popravila) ter je moral kot poveljnik oddelka nadzirati podrejene ter o tem poročati nadrejenemu poveljniku C. C. ali vodnemu podčastniku. Prav tako je imel sestanke s poveljnikom voda C. C., na katerih je prejel informacije glede izvedbe nalog QRF, v tekočem dnevu in izvedbe nalog naslednjega dne, kar je moral prenesti na podrejene pripadnike. Tožnik je kršitev pravice do tedenskega počitka utemeljeval predvsem z naravo dela poveljnika oddelka, v katerem je bilo sedem pripadnikov, ki je vsak imel svojo vlogo. Tožnik je trdil, da na misiji ni imel tedenskega počitka, ker je moral v času, ko je bil po evidencah prost, opravljati različne stvari (QRF, sestanki, priprave na patruliranje), ki jih je v pripravljalni vlogi navedel po dnevih.

6. Sodišče je v zvezi s tožnikovim delom zaslišalo tožnika in nadrejenega C. C. ter s strani tožnika predlagani priči A. A. in B. B. ter s strani obeh strank predlagano pričo E. E., ki je vodil evidence obremenjenosti. Tožnik je izpovedal, da se je vsakodnevno (tudi na zatrjevane dni tedenskega počitka) moral udeleževati sestankov pri nadrejenem C. C. ter nato imeti sestanke s podrejenimi, ki jim je predal naloge. Udeležba na sestankih je bila obvezna, ker je tako odredil nadrejeni C. C. Diametralno nasprotno pa je izpovedal C. C., in sicer, da so bili sestanki vsakodnevno, razen nedelje, ko so se sestankom izogibali oziroma če so že bili, so bili le nekaj minut. Izpovedal je, da so imeli daljše skupne vodne sestanke zaradi izdaje ukaza za naslednji sklop nalog enkrat tedensko, ki so trajali približno 1 uro, preostale dni pa so imeli le kratke sestanke v smislu poročanja največ 10 minut. Prav tako je izpovedal, da ni bilo obvezno, da je bil na sestanku prisoten tožnik, saj je imel tožnik svojega namestnika, ki bi lahko bil prisoten na sestanku, kar je bilo tudi običajno, ko so bili dopusti, menjava moštva, itd. Priči A. A. in B. B. pa sta izpovedali, da je tožnik imel sestanke z nadrejenimi vsakodnevno in nato po večerji predal informacije podrejenim glede tega, kaj se bo naslednjega dne izvajalo. Ti sestanki naj bi trajali od 20 minut do ene ure.

7. V skladu z 8. členom ZPP sodišče odloči o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Iz navedenega člena izhaja, da je dokazna ocena prosta in predstavlja skupek celovite presoje vseh izvedenih dokazov in celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je zadostilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP in sprejelo pravilno dokazno oceno ter ugotovilo, da so sestanki načeloma res potekali vsakodnevno, vendar je bil zgolj enkrat tedensko daljši sestanek glede izdaje ukaza za naslednji sklop nalog, ki je običajno trajal eno uro, medtem ko so preostale dni potekali kratki sestanki za krajše dnevno informiranje oziroma pojasnilo glede dela za naslednji dan. Navedeno je zaključilo na podlagi prepričljive izpovedi C. C., da glede na to, da so pripadniki tudi tekom dneva skupaj opravljali delo, ni bilo potrebe po daljših vsakodnevnih sestankih, vsakodnevnem urejanju logistike in podobno, temveč, da je šlo le za kratko predajo informacij, ki je trajala približno 10 minut. Sicer pa je C. C. izpovedal, da ni bilo obvezno, da se vsakodnevnih sestankov (sploh na dan počitka) udeleži tožnik osebno in navedeno izhaja tudi izpovedi A. A., da se je tudi sam (kot vodja skupine oziroma namestnik) občasno udeleževal sestankov pri nadrejenemu C. C. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je prepričljivo obrazložilo, zakaj določenemu dokazu verjame bolj kot drugemu. Zato so neutemeljene obsežne pritožbene trditve v zvezi z vsakodnevnimi sestanki, in sicer da v dani situaciji ni šlo zgolj za t.i. kratke brifinge pri poveljniku, kjer je bil tožnik kot poveljnik oddelka zgolj poslušalec, ampak se je moral kot poveljnik oddelka na te sestanke tudi pripraviti, da je lahko nadrejenemu poročal. 8. Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da je sodna praksa zavzela stališče, da zgolj udeležba na kratkih sestankih, kjer se prenesejo informacije o delu za naslednji dan, ne pomeni nujno kršitve pravice do tedenskega počitka in da je to potrebno preverjati od primera do primera posebej. So pa neutemeljene pritožbene trditve, da je v primeru tožnika šlo za vodjo oddelka in s tem povezano njegovo nadaljnjo organizacijo dela, kar pomeni, da je že po funkciji zapovedana aktivnost, ki poseže v funkcijo tedenskega počitka. Dejstvo, da je tožnik moral po sestanku pri nadrejenemu C. C. sklicati svoje vojake v oddelku ter po predhodni lastni pripravi opraviti prenos nalog na pripadnike svojega oddelka, še ne pomeni, da je tožnik kot poveljnik oddelka imel dolžnost, ki bi ga zavezovala k določenim delovnim obveznostim ves čas misije. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 20/2021 z dne 25. 5. 2021 že ugotovilo nesprejemljivost načelnega stališča, da je poveljnikom oddelka, voda ali čete že zaradi opravljanja teh dolžnosti onemogočen tedenski počitek. Naloge poveljnika oddelka same po sebi ne pomenijo, da mu tedenski počitek ni zagotovljen. V vsakem od sporov v zvezi s tem je treba konkretno ugotoviti, ali so bili tudi takšni poveljniki v dneh, ki so bili določeni kot dnevi počitka, dejansko prosti delovnih obveznosti ali ne oziroma so morali (je bilo obvezno) prav na proste dni opravljati delovne obveznosti, ker jim je to odredil nadrejeni ali se je to od njih že vnaprej pričakovalo kot obvezna zadolžitev. Glede na navedeno se pritožba v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019, in sicer ko sodišču prve stopnje očita, da je v obrazložitvi sodbe napačno zaključilo, da ta judikat v spornem primeru ni uporabljiv. V tej sodbi se je Vrhovno sodišče oprlo na dejanske ugotovitve, iz katerih je konkretno izhajalo, da je tožnik na dneve počitka moral izvajati podporne naloge in so zadolžitve dejansko predstavljale tožnikovo delovno obveznost na proste dni in so bile zadolžitve obvezne. Kot je Vrhovno sodišče v citirani sodbi zapisalo, ne zadošča le splošna ugotovitev, da ga je dolžnost poveljnika oddelka že sama po sebi zavezovala k delovnim obveznostim ves čas misije.

9. Prav tako obveznost dela na dan predvidenega počitka ne izhaja že iz tega, da je bil tožnik odgovoren za pripadnike svojega oddelka. Odgovornost je namreč splošna kategorija, ne pomeni pa, da je moral že zgolj zaradi odgovornosti tudi na dan predvidenega tedenskega počitka opravljati delovne obveznosti. Zato je treba v vsaki konkretni zadevi ugotoviti, ali so bili tudi poveljniki (oddelka, voda ali čete) dolžni na dneve tedenskega počitka opravljati svoje naloge. Za morebitne ugotovljene aktivnosti pripadnikov (poveljnikov) na dan predvidenega počitka je najprej potrebno ugotoviti, kakšne so te aktivnosti, kako potekajo, ali res predstavljajo delovne zadolžitve in šele zatem presoditi, ali te aktivnosti predstavljajo kršitev tedenskega počitka.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da so sestanki načeloma res potekali vsakodnevno, vendar je bil zgolj enkrat tedensko daljši sestanek, medtem ko so na preostale dni potekali kratki, neformalni brifingi. Na podlagi izpovedi nadrejenega C. C. in A. A. je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku ni bilo odrejeno, da se mora sestanka udeleževati tudi na dneve, ki so bili v evidenci zabeleženi kot prosti, prav tako pa krajše dnevno informiranje ne predstavlja obveznosti, zaradi katerih bi bila kršena pravica do tedenskega počitka, kot to napačno tolmači pritožba. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 37/2020 zapisalo, da kratko informiranje o tem, kaj se bo dogajalo naslednjega dne, ne pomeni formalnega, posebej organiziranega obveznega sestanka, ki bi kot delovne obveznosti kratil pravico do počitka. Pretirana je zahteva, da pripadnik na dan tedenskega počitka ne bi smel doživeti ničesar, kar bi ga spominjalo na to, da je vojak na mednarodni misiji ter, da je zmotno stališče, da zahteva po sprotnem čiščenju orožja in opreme, že sama po sebi pomeni kršitev pravice do tedenskega počitka.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo po pregledu evidenc obremenjenosti za november 2013, da tožnik dne 4. 11. 2013 in 27. 11. 2013 ni imel patrulje, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje, da je moral na ta dneva (ko bi naj imel tedenski počitek) izvesti priprave na patrulje naslednjega dne. V zvezi z zatrjevanim čiščenjem orožja pa je tožnik izpovedal, da za konkretne dneve ne ve, ali je bilo s strani nadrejenega točno določen datum za čiščenja ali se je odločil sam, da je potrebno opraviti čiščenje orožja. Sodišče prve stopnje je na podlagi knjige vstopov in izstopov v orožarno in evidenco izvzema orožja z dne 8. 12. 2013, 12. 1. 2014 in 2. 3. 2014, za katere je tožnik trdil, da je bilo na te dneve opravljeno skupinsko čiščenje orožja in osebne oborožitve, ter prepričljive izpovedi C. C., da v času tedenskega počitka pripadnikom (tudi tožniku) ni bilo odrejeno skupinsko čiščenje orožja in osebne oborožitve, pravilno sledilo izpovedi C. C., saj je bila v skladu s predloženimi evidencami.

12. Pravilna pa je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožnik kot vodja požarne službe sicer moral usposobiti in nadzirati vojake, ki so bili zadolženi za požarno službo, vendar da tega ni delal v času tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je na podlagi požarnega dnevnika SVNKON 28 KFOR, ki ga je predložila tožena stranka, pravilno ugotovilo, da tožnik na dan 1. 1. 2014 (ko zatrjuje, da je bil vodja požarne službe) ni bil vpisan kot vodja požarne službe, prav tako iz njega ne izhaja, da bi na ta dan požarno službo izvajal kateri od pripadnikov tožnikovega oddelka. Ker so priče izpovedale povsem splošno, kaj je moral tožnik opravljati kot vodja požarne službe, ne pa tudi, da je to opravljal ravno na dneve, ko je imel 24-urni tedenski počitek, je sodišče pravilno zaključilo, da tožnik ni izvajal vodenja požarne službe ravno v času tedenskega počitka.

13. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek tudi v času nastanitve v F. Na podlagi izpovedi tožnika in prič A. A. in B. B., ki so izpovedali, da počitek v času F. ni bil omogočen še zaradi dejstva, ker so bili v QRF, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne drži, da bi bili pripadniki v času QRF aktivirani, zato je bila organizacija in čas priprav na naloge (patruljo, sestanke itd.) v domeni tožnika ter je lahko koristil počitek v skladu z evidenco obremenjenosti, kar potrjuje tudi predložen dnevnik vojaškega usposabljanja. Za dne 2. 2. 2014, ko je tožnik zatrjeval, da ni imel prostega dneva, ker je izvajal pripravo opreme in vozil za odhod v bazo F., pa je priča C. C. izpovedal, da so se priprave izvajale pred odhodom, da pa dopušča možnost, da je tožnik to izvajal tudi na nedeljo 2. 2., vendar po preteku 24-urnega počitka. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izpoved C. C., da dopušča možnost, da tožnik v času bivanja v F., zaradi narave dela pripadnikov, tedenskega počitka ni mogel koristiti.

14. Prav tako je priča C. C. izpovedal, da je tožnik ob primopredaji nalog svojemu nasledniku predstavil rute po zemljevidu, prostore, pri čemer je bila stvar tožnika, kdaj in kako bo to izvedel in da je primopredaja trajala dalj časa (cel teden), zato tožniku ni bilo odrejeno, da mora ravno na prosti dan 27. 4. 2014 izvajati dela v zvezi s primopredajo. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izpovedi priče B. B., ki je izpovedala, da je bilo od tožnika in njegove organizacije dela odvisno, kdaj bo primopredajo vršil. 15. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve glede zmotne uporabe materialnega prava glede tedenskega počitka v trajanju 24 ur. Tožnik meni, da bi moral biti tedenski počitek zagotovljen šele po končanju dnevnega počitka in bi moral biti tožnik prost skupaj 25 oziroma 36 ur v kosu. Vrhovno sodišče je npr. v sklepu VIII Ips 5/2021 z dne 16. 3. 2021 v zvezi z določbami 156. člena ZDR-1 in 97.f člena ZObr obrazložilo, da iz njih izhaja obveznost delodajalca, da delavcu v obdobju sedmih zaporednih dni (izjemoma 14 dni) poleg pravice do dnevnega počitka zagotovi tudi pravico do tedenskega počitka v trajanju 24 ur neprekinjeno. To obveznost delodajalec lahko izpolni tudi tako, da je del 24-urnega nepretrganega počitka v enem koledarskem dnevu, del pa v naslednjem dnevu. Bistveno je, da gre za nepretrgano 24-urno obdobje. Zato je zmotno stališče tožnika, da mora biti celotni 24-urni počitek znotraj istega dne.

16. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, saj novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (sklep VIII Ips 3/2020, VIII Ips 11/2019, VIII Ips 20/2021, VIII Ips 5/2021) izpostavlja, da je za odločitev bistveno, ali je naloga odrejena prav na dan tedenskega počitka. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sestanki, enako pa delo povezano z načrtovanjem patrulje ter s skrbjo za orožje in vozila ter pripravami, tožniku ni bilo odrejeno s strani nadrejenih izrecno, ne pomenijo posega v pravico do tedenskega počitka. Za poseg oziroma presojo, da tožniku tedenski počitek ni bil omogočen, bi moralo biti ugotovljeno, da je tožnik dejansko opravil določeno delo na prost dan (prim. sklep VIII Ips 17/2021), po odredbi oziroma ukazu nadrejenega.

17. Ker pritožba ni utemeljena, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).