Jedro

Okoliščina, da oškodovanka na glavni obravnavi ni bila zaslišana, ne izpodbija ocene verodostojnosti njene izpovedbe.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obtoženega M. V. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče v Celju ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca, vloženi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in spremenilo sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 51393/2010 z dne 6. 10. 2010 tako, da je obtoženega M. V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 212. člena v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obtožencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let ter nadaljnji pogoj, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe povrne oškodovanki L. Š. znesek 2.500 EUR. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Oškodovanki L. Š. je dosodilo njen premoženjskopravni zahtevek v višini 2.500 EUR ter ga naložilo obtožencu v plačilo, s presežkom v znesku 200 EUR pa je oškodovanko napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču je predlagal naj pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je na podlagi določbe drugega odstavka 377. člena ZKP predlagala, naj se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča druge stopnje. Navaja, da zagovornikovo zatrjevanje, da prepoznava storilca po fotografijah ni bila opravljena zakonito, ostaja le na nivoju zatrjevanj in ni konkretizirano v čem naj bi bila ta nezakonitost podana. Sodišče druge stopnje je pravilno na podlagi ugotovljenih dejstev ugotovilo dejansko stanje in utemeljeno obtoženca spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno na podlagi presoje že ugotovljenih dejstev v sodbi sodišča prve stopnje, ki je štelo za dokazano, da je bil obtoženec na kraju kaznivega dejanja, na kar je sklepalo na podlagi ocene izpovedb prič A. Š. starejšega in A. Š. mlajšega v povezavi z izsledki DNA analize biološke sledi najdene na ovratniku obtoženčeve majice, ki je ostala na kraju dejanja, ugotovitve, da je bila oškodovanki protipravno odvzeta gotovina v višini 2.500 EUR, ki jo je hranila v predalu v spalnici stanovanjske hiše ter na podlagi presoje obtoženčevega zagovora, ki ga je sodišče prve stopnje ocenilo kot nesprejemljivega in neverodostojnega, zaključilo, da je obtoženec storilec obravnavanega kaznivega dejanja. Ocenilo je, da je obtožencu kaznivo dejanje dokazano tudi v krivdnem pogledu ter presodilo ob upoštevanju že ugotovljenih dejstev v sodbi sodišča prve stopnje, da je denarnico oziroma manjšo oškodovankino torbico z gotovino lahko vzel le obtoženec, na kar je sklepalo ne le na podlagi dejstva, da je bil obtoženec zanesljivo na kraju kaznivega dejanja, temveč tudi na podlagi ugotovljenega obtoženčevega obnašanja po tem, ko je bil zaloten v tuji hiši in je na vsak način se poskušal iztrgati Š. iz prijema, kar mu je tudi uspelo in je nazadnje zbežal do pasu gol brez majice, ki je ostala na kraju dejanja. Na podlagi logičnega sklepanja je, po presoji ugotovljenih dejstev, ocenilo, da je kaznivo dejanje velike tatvine lahko storil le obtoženec in da je dejanje storil z direktnim naklepom.

6. Pritožnikovo zatrjevanje, da je v izpovedbah prič Š. veliko nedoslednosti in nelogičnosti pri opisu storilca, da nista opazila tetovaže pri obtožencu, da vzeta gotovina pri obtožencu ni bila najdena in zasežena, da oškodovanka ni bila popolnoma prepričana o višini odtujenega zneska, in da je vprašanje, ali ni kje založila in kasneje morda celo našla denarja ter tako po krivem zatrjevala, da ji je bil kritičnega dne denar odtujen, pa pomeni grajo cene izpovedb zaslišanih prič. Presojo verodostojnosti teh dokazov je opravilo sodišče prve stopnje in jo tudi obrazložilo. S takšno oceno pa je soglašalo tudi sodišče druge stopnje in svojo odločitev na podlagi ugotovljenih dejstev utemeljilo s prepričljivimi in razumnimi razlogi. Okoliščina, da oškodovanka na glavni obravnavi ni bila zaslišana ne izpodbija ocene verodostojnosti njene izpovedbe. Vrhovno sodišče le pripominja, da je bila oškodovankina izpovedba na glavni obravnavi prebrana na podlagi določbe 340. člena ZKP v soglasju s strankami. Dejstvo, da dokaz ni bil neposredno izveden, tako ne pomeni, da je sprejeta ocena pričine izpovedbe vprašljiva. Tudi okoliščina, da denar ni bil najden, ne izpodbija razlogov drugostopenjske sodbe, saj je drugostopenjsko sodišče dovolj logično pojasnilo, zakaj šteje, da je bil obtoženec storilec (točka 7. sodbe sodišča druge stopnje) na podlagi presoje ugotovljenih dejstev v sodbi sodišča prve stopnje, pri čemer se tako pokaže, da okoliščina, da denarja ni bilo mogoče odkriti oziroma ga izslediti, ni odločilna za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Sklepanje pritožnika, da pritožbeno sodišče ni bilo prepričano, da je pritožnik kritičnega dne vzel denar, ker je oškodovanko s presežkom premoženjskopravnega zahtevka v višini 200 EUR napotilo na pravdo, ne pomeni, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke odločilo v okviru ugotovljene škode, ki jo je obtoženec povzročil, to je v okviru zneska škode, navedenega v dejanskem opisu kaznivega dejanja v izreku obsodilne sodbe in je tako ravnalo pravilno, da je oškodovanko s tem, kar je zahtevala več, napotilo na pravdo.

7. Pritožnik zatrjuje, da ne gre prezreti, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do cele vrste nelogičnosti ter na nezakonitosti, ki jih navaja v pritožbi zaradi česar sodbe o teh okoliščinah tudi ni mogoče preizkusiti, s čimer je pritožbeno sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Čeprav se pritožnik sklicuje na razloge pritožbe, pa ni mogoče razbrati katere nelogičnosti in nezakonitosti naj bi pomenile, da sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tega pritožnik ne zatrjuje. Z navedbami, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vrste nelogičnosti ter nezakonitosti pa le nakazuje nestrinjanje s presojo in oceno izpovedb zaslišanih prič in njihove verodostojnosti, torej ponovno zatrjuje, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno.

8. Nekonkretizirana pa je tudi pritožnikova navedba, da se je nezakonitost postopka začela že na policiji v zvezi s prepoznavo, ki ni bila opravljena tako kot velevata Zakon o policiji in Zakon o kazenskem postopku. Navedb pritožnik niti ne konkretizira in tako določno ne obrazloži kršitve in njenega vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Navedba se nanaša na opravljeno prepoznavo po fotografijah na policiji, o kateri se napravi zapisnik. Zapisnik o prepoznavi kot kriminalistično opravilo pa ni formalen dokaz o prepoznavi. Formalen dokaz je izpovedba priče o prepoznavi, to je izpovedba priče, ki je prepoznavo po fotografijah opravila. Na ocenjeni izpovedbi obeh prič, ki sta opravili prepoznavo v povezavi z drugimi dokazi pa je na podlagi že ugotovljenih dejstev v sodbi sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje oprlo odločitev o obtoženčevi krivdi.

9. Odločbe o kazenski sankciji pritožnik ne izpodbija. Pritožba, vložena iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Preizkus odločbe o sankciji je pokazal, da ni razlogov za njeno spremembo v obdolženčevo korist. Sodišče druge stopnje je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, to je sankcijo opozorilne narave, v kateri mu je ob vrednotenju ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin določilo po višini primerno kazen zapora in ustrezno preizkusno dobo. Pozitivno prognozo obtoženčevega bodočega vedenja pa je pravilno utrdilo z določitvijo nadaljnjega pogoja, da mora obtoženec oškodovanki povrniti povzročeno škodo.

10. Vrhovno sodišče je, ker je ugotovilo, da razlogi, s katerimi zagovornik izpodbija sodbo, niso utemeljeni in ker tudi ni našlo kršitev zakona, na katere mora paziti ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), na podlagi določbe prvega odstavka 391. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 398. člena ZKP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

11. Ker je ugotovljeno, da obtoženec nima premoženja in sredstev za preživljanje, ga je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom teh stroškov ogroženo obtoženčevo preživljanje.