Jedro

Brez rešitve vprašanja, kdo je lastnik zemljišča, na katerem namerava investitor graditi (ali je to investitor ali tretja oseba), ni mogoče rešiti same zadeve, tj. izdati gradbenega dovoljenja, saj lahko na zemljišču gradi le oseba, kateri pravni red daje to upravičenje, to pa je lastnik ali imetnik kake druge pravice, ki mu daje pravico graditi. Gre za predhodno vprašanje po 147. členu ZUP.

Lastninske pravice investitorja v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja ni mogoče izkazati s trditvami in listinami ter pričami, ki bi izpovedovale, da je postal lastnik nepremičnine na podlagi zakona, npr. s priposestvovanjem. Pridobitev po zakonu lahko dokaže le s sodbo, v kateri je to ugotovljeno (in še ni vpisana v zemljiško knjigo). Vendar to pravilo ne onemogoča, da tretje osebe dokazujejo, da stanje v zemljiški knjigi ne ustreza dejanskemu, da so torej po samem zakonu postale lastnice (dela) nepremičnine in da zato investitor nima pravice graditi na tuji nepremičnini brez soglasja (so)lastnika.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba št. 351-1506/2019-58 z dne 12. 2. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo družbi A. d.o.o. izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo večstanovanjskega objekta s poslovnim delom v pritličju na zemljiščih parc. št. 3492/1 in 3492/2 k.o. ..., s pripadajočo zunanjo, prometno in komunalno ureditvijo, po projektni dokumentaciji za pridobitev mnenj in gradbenega dovoljenja št. 210/2014 (1) z datumom september 2018, izdelovalca B. d.o.o. 2. Iz obrazložitve izhaja, da se predmetno zemljišče nahaja v funkcionalni enoti ... v enoti urejanja prostora SL-191. Za to enoto je določena namenska raba CU - osrednja območja centralnih dejavnosti, tipologija zazidave C - svojstvena stavba in oznaka priključevanja na gospodarsko javno infrastrukturo 2. Predviden objekt je v skladu s tem in izpolnjuje tudi vse druge relevantne pogoje občinskega prostorskega načrta Mestne občine Ljubljana, izvedbeni del glede etažnosti, višine, izkoriščenosti parcele, oblikovanja, idr. V postopku so udeležbo priglasili lastniki zemljišč parc. št. 3490 in 3489 k.o. ..., tožnica ter C. C. Za tožnico in C. C. je bil sporen obstoj pravice graditi na parc. št. 3492/2 k.o. ... Tožnica je trdila, da je vpis lastninske pravice investitorja na tej parceli posledica napake v zemljiškoknjižnem postopku, ki je ni bilo mogoče popraviti drugače kot z vložitvijo tožbe. Okrožno sodiče v Ljubljani je tudi nepravnomočno razsodilo, da so dediči D. D. lastniki stanovanja v stavbi ..., stoječi na parc. št. 3492/1 k.o. ..., poteka pa tudi postopek vzpostavitve etažne lastnine pod št. N 769/2013. Prvostopenjski organ te ugovore, da investitor ni izkazal pravice graditi, zavrača, ker ima investitor na zemljiščih parc. št. 3492/1 in 3492/2 k.o. ... vknjiženo lastninsko pravico. Sklicuje se na navedbe investitorja, da je Upravno sodišče v zadevi opr. št. I U 1428/2017 zavzelo stališče, da so odločbe upravnih ali sodnih organov, ki bi posegle v dejstva, pravno pomembna za izdajo gradbenega dovoljenja, lahko predmet izrednih pravnih sredstev zoper izdano gradbeno dovoljenje, do tedaj pa velja, da je zemljišče načrtovane gradnje tako, kot izhaja iz javnih evidenc.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Opozarja, da lahko stranski udeleženci le omejeno varujejo svoje interese, ne pa dejanskih koristi in tudi ne koristi tretjih oseb. Ocenjuje, da se pritožbene navedbe obeh pritožnikov glede sporne lastninske pravice nanašajo na prej obstoječo stavbo na naslovu ... Predmet tega postopka pa je le večstanovanjska stavba, ki bo na zemljišču parc. št. 3492/1 in 3492/2 zgrajena na novo. Dodatno pojasnjuje, da po določbah drugega odstavka 5. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) za odstranitev objekta gradbeno dovoljenje ni potrebno. Ker odstranitev ni predmet gradbenega dovoljenja, ampak je to gradnja novega objekta, investitor pa ima na zemljišču parc. št. 3492/1 in 3492/2 k.o. ... vpisano lastninsko pravico, je pravica graditi za navedena zemljišča izkazana. Spor o lastninski pravici na nepremičnini ni predhodno vprašanje. Izkaz pravice graditi je eden od pogojev, ki jih mora izpolnjevati investitor za to, da lahko pridobi gradbeno dovoljenje (X Ips 310/2013).

4. Tožnica v tožbi navaja, da je stališče toženke, da vprašanje pravice graditi ni predhodno vprašanje v skladu z 147. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), napačno. Brez odgovora na vprašanje, kdo je lastnik nepremičnin, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča, ni mogoče rešiti same zadeve, saj o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja ni mogoče odločiti, ne da bi bilo prej razrešeno vprašanje, kdo je lastnik zemljišča. Pri tem se o predhodnem vprašanju že vodi pravdni postopek I P 1212/2019, zaznamba spora o pridobitvi lastninske pravice pa je vpisana v zemljiški knjigi v korist tožnice z učinkom od 28. 8. 2019. V skladu z 11. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) se sicer res domneva pravilnost podatkov zemljiške knjige, vendar noben predpis ne določa, da je ta domneva neizpodbojna. Stališče upravnega organa, da ni dopustno dokazovanje, da je dejanski lastnik nekdo drug, predstavlja nedopusten poseg v tožničino lastninsko pravico in s tem kršitev 33. člena Ustave ter grobo posega v načelo pravne države in pravice do enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic in sodnega varstva. Dejanskemu lastniku je treba dati možnost, da prepreči, da bi mu tretji pozidal nepremičnino.

5. Opozarja, da je pri nepremičnini ... vpisana nedokončana etaža, investitor pa je kupil vse, v zemljiški knjigi zaznamovane posamezne dele. Ker se je vknjižil kot lastnik vseh posamičnih delov stavbe, stoječe na parc. št. 3492/1 k.o. ..., je sprejel Akt o spremembi osnovnega pravnega položaja stavbe iz skupnih delov stavbe v lastninsko pravico investitorja. Posledično je bil ob prenosu iz ročne zemljiške knjige v elektronsko vknjižen tudi kot lastnik tistega dela nekdaj enotne parcele 3492 k.o. ..., ki ima po odločbi GURS z dne 11. 5. 2006 številko 3492/2 k.o. ... To zemljišče pa ni bilo nikdar vrnjeno denacionalizacijski upravičenki, saj je bila zanj določena odškodnina. Zato ga njeni dediči tudi niso mogli prodati investitorju. Ker je bila do prenosa iz ene v drugo zemljiško knjigo pri nepremičnini vknjižena družbena lastnina s pravico uporabe v korist občine Ljubljana Center, je Mestna občina Ljubljana na podlagi 5. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini postala njena lastnica. Ker poprava pomote po 200. členu Zakona o zemljiški knjigi ni bila mogoča, je bila primorana vložiti tožbo za ugotovitev lastninske pravice.

6. Tudi, če tožnica ne bi bila dejanska lastnica predmetne nepremičnine, njen lastnik ne bi bil zgolj investitor. Če zemljišče ni njeno, ampak je splošni skupni del stavbe, je v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov te stavbe. Etažni lastnik te stavbe pa ni zgolj investitor. Okrožno sodišče v Ljubljani je namreč s sodbo II P 822/2015 z dne 30. 5. 2019 razsodilo, da so dediči D. D. lastniki stanovanja v stavbi ... v izmeri 88,97 m2, ki je postala pravnomočna s sodbo I Cp 2070/2019 z dne 13. 5. 2020. Pri Okrajnem sodišču v Ljubljani je istočasno tekel postopek vzpostavitve etažne lastnine na stavbi ..., v katerem je bilo s sklepom II N 769/2013 z dne 10. 7. 2020 odločeno, da je D. D. lastnik posameznih delov stavbe št. 8 in 9. Zato mu pripada tudi idealni solastniški delež na zemljišču, ki je skupni del stavbe. Če bo gradbeno dovoljenje pravnomočno, bo torej investitorju omogočeno, da pozida tujo nepremičnino. Glede na stališče drugostopenjskega organa še poudarja, da skuša varovati svojo lastninsko pravico in ne interesov dedičev D. D., saj s temi navedbami uveljavlja, da investitor v nobenem primeru ni izključni lastnik predmetne nepremičnine. Argument, da državni organi niso dolžni upoštevati pravnomočnih odločb sodišč, je nesprejemljiv, nezakonit in v nasprotju z Ustavo. Opozarja še, da si toženka zmotno razlaga sklep Vrhovnega sodišča X Ips 310/2013. Predlaga, naj sodišče izpodbijani akt odpravi in toženki naloži plačilo stroškov postopka.

7. Toženka na tožbo ni odgovorila.

8. Stranka z interesom A. d.o.o. v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica obremenjuje upravni spor s področjem, ki sodi v pravdni postopek, še posebej pa vanj ne sodi sodba, ki se nanaša na D. D. oziroma njegove dediče. Tožnica z davkoplačevalskim denarjem zavira realizacijo projekta, čeprav je dala mnenje o skladnosti s prostorskim aktom, odmerila komunalni prispevek v znesku 75.000 EUR in dovolila služnost za dostop. Pri tem je jasno, da bi lahko tožnica, če bi v pravdi uspela, zahtevala obnovo postopka. Zato se ji poraja občutek, da gre za nagajanje z namenom zavlačevanja. Že tako so postopki izdaje gradbenega dovoljenja zelo dolgi in se izgube v času lahko merijo v več tisoč ali stotisoč evrih. Meni, da je toženka v odločbi jasno argumentirala, zakaj je pritožba neutemeljena. Pri tem se je oprla na prakso Vrhovnega in naslovnega sodišča. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

9. Stranka z interesom E. E. v odgovoru na tožbo med drugim soglaša z navedbami tožnice, da investitor ne razpolaga z zemljiščem, potrebnim za gradnjo, saj so že v času postopka na prvi stopnji potekali sodni spori, v katerih sta tožnica in C. C. uveljavljala lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah. Toženka teh, odločilnih dejstev, sploh ni presojala, pri čemer se sklicuje na eno samo sodbo in prezre, da je sodišče v njej odločalo na podlagi nespornega stanja javnih evidenc.

10. Stranka z interesom C. C. v odgovoru na tožbo navaja, da A. d.o.o. ni edini lastnik niti parcel niti hiše na naslovu ...

11. Tožba je utemeljena.

12. Po šesti točki prvega odstavka 43. člena GZ pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda gradbeno dovoljenje, če je investitor v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik ali imetnik stvarne pravice, ki mu daje pravico graditi na tuji nepremičnini, na kateri je predvidena gradnja, ali pa to pravico izkazuje z dokazili iz 3. točke drugega odstavka, tretjega ali četrtega odstavka 35. člena tega zakona, pri čemer je v zemljiški knjigi označena plomba za vpis te pravice v zemljiško knjigo. Po 3. točki drugega odstavka 35. člena GZ investitor, če v zemljiški knjigi nima vpisane lastninske ali druge stvarne pravice na nepremičninah, na katerih se bo izvajala gradnja, zahtevi priloži: - notarsko overjeno pogodbo o pridobitvi te pravice, ki je predlagana za vpis v zemljiško knjigo, - sodno ali upravno odločbo, ki mu omogoča gradnjo oziroma izvajanje del, - sklep o določitvi investitorja kot upravljavca nepremičnine, če gre za nepremičnino v lasti njegovega ustanovitelja, razen če je iz uradnih evidenc razvidno, da je investitor zakoniti upravljavec, ali - drugo listino, ki v skladu z zakonom omogoča gradnjo oziroma izvajanje del. 13. Toženka je citirana določila razlagala tako, da če investitor s katerim od navedenih dokazil izkaže, da ima pravico graditi, dokazovanje, da je (po zakonu) lastnik nepremičnine nekdo drug, v upravnem postopku sploh ni mogoče. Če ta oseba kasneje s sodbo izkaže, da je lastnik nepremičnine, lahko po njenem mnenju to uveljavlja le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi zoper gradbeno dovoljenje. Navedeno stališče je oprla na sodbo I U 1428/2017 in sklep X Ips 310/2013. 14. Vendar je pri tem prezrla, da se zadeva X Ips 310/2013 ne nanaša na primerljivo dejansko in pravno stanje zadeve, saj je bila tam tožniku zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnjena, ker ni predložil soglasja solastnikov zemljišča, na katerega je posegala gradnja, zato ni izkazal pravice graditi. Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, ker je odgovor na zastavljeno vprašanje mogoč že na podlagi branja zakonskih določb. Po presoji Vrhovnega sodišča iz primerljivih določb tedaj veljavnega Zakona o graditvi objektov in določbe prvega in drugega odstavka 66. člena ZUP, jasno izhaja, da mora investitor že v vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja izkazati svojo pravico graditi. Če vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja tak dokaz ni predložen, pravica graditi pa tudi ni razvidna iz javnih evidenc, ki so upravnemu organu dostopne, eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja ni izpolnjen in v takem primeru ne gre za predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP.

15. Tudi v zadevi I U 1428/2017 je sodišče obravnavalo drugačno situacijo od obravnavane, saj v postopku ni bila sporna lastninska pravica investitorja, ampak to, da ni bila urejena meja med parcelo, na kateri se gradi in sosednjo parcelo, zaradi česar so bili med strankama sporni odmiki.

16. V praksi naslovnega sodišča je sicer mogoče zaslediti druge odločitve, iz katerih izhaja stališče, ki ga je zavzela toženka, tj. da se upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja omeji na ugotavljanje, ali je stranka, ki zahteva izdajo gradbenega dovoljenja, uspela predložiti katero od v zakonu naštetih dokazil, kar naj bi smiselno izključevalo vsebinsko ugotavljanje obstoja pravice graditi in s tem tudi obravnavo tega vprašanja kot predhodnega vprašanja1. Vendar sodišče v tej zadevi tem odločitvam ne sledi, ker meni, da je pravilna uporaba materialnega prava drugačna.

17. Dolžnost investitorja, da predloži dokazilo o pravici graditi, vsaj na formalni ravni varuje tudi lastninsko pravico.2 Cilj citiranih določil je tako nedvomno zagotoviti, da na nepremičnini gradi oseba, ki je lastnik zemljišča oziroma, ki ji je lastnik za to podelil stavbno pravico. Po 8. členu SPZ je namreč vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. Na ta način investitor, ki je lastnik zemljišča, ex lege postane tudi lastnik stavbe. Brez rešitve vprašanja, kdo je lastnik zemljišča, na katerem namerava investitor graditi (ali je to investitor ali tretja oseba), zato ni mogoče rešiti same zadeve, tj. izdati gradbenega dovoljenja, saj lahko na zemljišču gradi le oseba, kateri pravni red daje to upravičenje, to pa je lastnik ali imetnik kake druge pravice, ki mu daje pravico graditi. Gre za predhodno vprašanje po 147. členu ZUP, ki določa, da če organ, ki vodi postopek, naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa, ga lahko ob pogojih iz tega zakona organ sam obravnava ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ.

18. Namen predpisanih dokazil za izkazovanje pravice graditi je zagotoviti, da bo gradila zgolj oseba, ki svojo lastninsko ali drugo stvarno pravico dokazuje na način, ki ga zakonodajalec šteje za najbolj zanesljiv dokaz o njeni pravici. Citirane določbe je treba zato razlagati tako, da lahko investitor izkaže pravico graditi le na enega od načinov, ki jih določajo šesta točka prvega odstavka 43. člena GZ in 3. točka drugega odstavka, tretjega ali četrtega odstavka 35. člena GZ in ne drugače. Dokazila o pravici graditi so v zakonu opredeljena določno in izčrpno, kar po presoji sodišča pomeni, da se upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja omeji na ugotavljanje, ali je stranka, ki zahteva izdajo gradbenega dovoljenja, torej investitor, uspela predložiti katero od v zakonu naštetih dokazil. Takšna ureditev smiselno izključuje vsebinsko (izven oziroma onkraj v zakonu izrecno naštetih dokazil) ugotavljanje obstoja pravice graditi in s tem tudi obravnavo tega vprašanja kot predhodnega vprašanja. Drugačna interpretacija opisane zakonske ureditve ni mogoča, saj bi lahko pripeljala do nedopustnega širjenja dosega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja oziroma pravnih posledic tega dovoljenja na področje stvarnopravnih razmerij.3 Lastninske pravice investitorja torej v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja ni mogoče izkazati s trditvami in listinami ter pričami, ki bi izpovedovale, da je postal lastnik nepremičnine na podlagi zakona, npr. s priposestvovanjem. Pridobitev po zakonu lahko dokaže le s sodbo, v kateri je to ugotovljeno (in še ni vpisana v zemljiško knjigo).

19. Vendar to pravilo ne onemogoča, da tretje osebe dokazujejo, da stanje v zemljiški knjigi ne ustreza dejanskemu, da so torej po samem zakonu postale lastnice (dela) nepremičnine in da zato investitor nima pravice graditi na tuji nepremičnini brez soglasja (so)lastnika. Ureditev, ki bi to onemogočala, bi bila v nasprotju s pravnim redom, tj. ustavo in zakonom in bi bila zato nekoherentna. Tožnica namreč pravilno opozarja, da prvi odstavek 11. člena SPZ določa, da se domneva, da je lastnica oziroma lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Ta domneva je izpodbojna, ker je odraz dejstva, da se lastninska pravica ne pridobi zgolj s pravnim poslom, ampak tudi na podlagi dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa (39. člen SPZ). Dokazovanje, da domneva ni resnična, je zato mogoče ter dovoljeno, in sicer v vsakem postopku in ne zgolj v pravdnem. Če je od rešitve tega vprašanja odvisna odločitev v sami zadevi, pa gre za predhodno vprašanje, ki se rešuje na način, kot to določa zakon. V zemljiški knjigi vknjižena lastninska pravica pomeni le, da se v primeru, ko nekdo stanju, ki ga izkazuje, oporeka, breme dokazovanja lastninske pravice obrne. Breme dokazovanja je na tistem, ki dokazuje, da v javni listini navedena dejstva niso resnična ( I Up 1420/2004, I Up 707/2006).

20. V obravnavani zadevi je investitor vknjižen kot lastnik nepremičnine in torej s predpisanim dokazilom izkazuje „pravico graditi“, vendar sta tožnica in stranka z interesom C. C. v upravnem postopku zatrjevala, da ni (izključni) lastnik obeh nepremičnin, ker naj bi bila tožnica po samem zakonu lastnica nepremičnine parc. št. 3492/2 k.o. ..., dediči pok. D. D. pa lastniki stanovanja v obstoječem objektu na parc. št. 3492/1 k.o. ... Ker je toženka napačno uporabila predpis, saj je štela, da te trditve niso pravno relevantne, se o teh ugovorih ni izrekala in relevatnega dejanskega stanja ni ugotavljala.

21. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. V ponovljenem postopku naj organ vprašanje, ki ga izpostavlja tožnica (enako velja za C. C. oziroma dediče D. D., če bodo pri ugovoru, da so lastniki stanovanja v objektu in na pripadajočem zemljišču stavbe, vztrajali) obravnava kot predhodno vprašanje. V cilju čimprejšnje rešitve zadeve naj ga, če bo štel, da obstajajo prepričljivi dokazi o obstoju oziroma neobstoju lastninske pravice tretjih oseb, reši sam. Če bi bil za dokazovanje trditev stranskih udeležencev potreben zahteven in dolgotrajen postopek, pa naj ga prekine za čas, dokler vprašanja ne bo pravnomočno rešilo pristojno sodišče. 22. Zaradi učinkovitejšega vodenja ponovljenega postopka, se sodišče opredeljuje še do stališča drugostopenjskega organa, da se sporna vprašanja lastništva nanašajo le na stavbo ..., saj se ta ruši, kar ni predmet postopka izdaje gradbenega dovoljenja, čeprav to za pravilno odločitev v tej zadevi ni relevantno. Res je, da za odstranitev objekta gradbeno dovoljenje po veljavnem zakonu ni potrebno. Vendar pa ima lastništvo posameznih delov v stavbi neposreden vpliv na lastninsko pravico na zemljišču. Po 105. členu SPZ so namreč skupni deli zgradbe drugi deli, namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov, in zemljišče, na katerem stoji zgradba. Med skupne dele lahko spadajo tudi druge nepremičnine (tretji odstavek). Solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih je neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu. Solastnini na skupnih delih se ni mogoče odpovedati (četrti odstavek). Tudi tretji odstavek 23. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih delih stavbe in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča določa, da se šteje, da je pripadajoče zemljišče skupni del stavbe, ki je v solastnini njenih vsakokratnih lastnikov. Oseba, ki je lastnik posameznega dela je torej solastnik pripadajočega zemljišča. Zato sporno vprašanje etažne lastnine v stavbi pomeni, da je sporna tudi lastninska pravica na pripadajočem zemljšču te stavbe.

23. Sodišče še pojasnjuje, da se o številnih razlogih, zaradi katerih stranka z interesom E. E. v odgovoru na tožbo meni, da gradnja ni dopustna, ni izrekalo, saj presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče bi torej ugovore, ki presegajo v tožbi uveljavljene razloge, lahko presojalo le, če bi jih E. E. uveljavljal v tožbi zoper odločbo.

24. Ker je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Da je investitor vknjižen kot lastnik nepremičnin, na katerih naj se gradi, namreč ni sporno. Izpodbijano odločbo je treba odpraviti, ker je toženka zmotno uporabila predpis in posledično relevatnega dejanskega stanja sploh ni ugotavljala. Zato bi moralo sodišče, tudi če bi relevantno dejansko stanje ugotavljalo na glavni obravnavi, tožbi ugoditi, odločbo odpraviti in jo vrniti toženki v ponovni postopek, saj o zadevi ne bi moglo vsebinsko razsoditi. Upravno sodišče namreč lahko razsodi po vsebini le v sporih polne jurisdikcije, za to pa v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 65. oziroma 7. člena ZUS-1. Ker torej storjene kršitve v upravnem sporu ne bi bilo mogoče sanirati, bi strankam z glavno obravnavo nastali le nadaljnji stroški. Zato z njeno opustitvijo pravice stranke z interesom po presoji sodišča niso bile kršene. Sodišče je upoštevalo tudi stališča Evropskega sodišča za človekove pravice, da obravnava ni nujna, če ni spornih dejanskih in pravnih vprašanj, ki jih ne bi bilo mogoče ustrezno rešiti na podlagi sodnega spisa in pisnih vlog strank. Gre za postopke, v katerih ni spornih dejstev, ki terjajo ustno predstavitev dokazov ali soočenje prič, če je imela stranka ustrezno možnost pisno predstaviti svoja stališča in izpodbijati dokaze. V teh primerih lahko država ob upoštevanju zahteve po učinkovitosti postopka odloči le na podlagi elementov spisa brez oprave obravnave v postopkih. Sistematično izvajanje obravnave bi namreč lahko nasprotovalo načeloma učinkovitosti in ekonomičnosti postopka in nenazadnje pripeljalo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, zlasti v postopkih, ki terjajo prednostno ali hitro odločanje.4

25. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnico je v postopku zastopala odvetniška družba, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenec tožnice je zavezanec za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu s točko c) tarifne številke 6 ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožnici po uradni dolžnosti.

1 Glej npr. III U 13/2019. 2 Glej I U 1288/2015, točka 17. 3 Glej I U 1312/2016, tč. 17. 4 Glej I Up 146/2021 in v njej navedene sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice.