Jedro

Čeprav tožeča stranka trdi, da Uredba o posebnih zahtevah za objekte, v katerih so eksplozivni ali pirotehnični izdelki ne daje nikakršne podlage za to, da bi moral biti objekt, v katerem se prodajajo pirotehnični izdelki, spojen s tlemi – pa tako določa ZEPI, ki je hierarhično akt z višjo veljavnostjo.

Pojem prenosnega skladišča, o katerem je govora v tretjem odstavku 59. člena zgoraj navedene Uredbe se nanaša na vsa prenosna skladišča, kar izhaja iz smiselne razlage prvega odstavka 59. člena Uredbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki zavrnil izdajo dovoljenja za trgovino s pirotehničnimi sredstvi na drobno kategorije 1, 2, delno 3 in T1 in P1 in skladiščenje pirotehničnih izdelkov v priročnem trgovinskem skladišču v začasnem objektu A. na naslovu ... V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožeča stranka zaprosila prvostopenjski organ za izdajo dovoljenja za opravljanje prometa s pirotehničnimi izdelki navedenih kategorij v začasnem objektu pred trgovsko hišo B. v Mariboru. V nadaljevanju navaja, kaj je k vlogi priložila. Pri odločitvi se prvostopenjski organ sklicuje na 14. člen Zakona o eksplozivih in pirotehničnih izdelkih (v nadaljevanju ZEPI), ki v prvem odstavku določa, da morajo proizvodni, prodajni in skladiščni objekti za eksplozive ali tehnične izdelke biti zgrajeni in opremljeni tako, da so zagotovljeni varstvo pred požarom, varovanje življenja in zdravja ljudi, premoženja ter varstvo okolja. Iz tega določila izhaja, da morajo biti objekti zgrajeni, zgrajen objekt pa pomeni, da mora biti povezan s tlemi tako, da predstavlja celoto, ki je ni možno brez posebnih aktivnosti premakniti, naložiti ali kakorkoli drugače spremeniti položaj. Začasni objekt pa ne zagotavlja tega pogoja, ker ni zgrajen, ampak je narejen v proizvodnem procesu in pripeljan ter postavljen kot začasni objekt. Drugi odstavek 14. člena citiranega zakona pa določa, da so lahko eksplozivi ali pirotehnični izdelki skladiščeni tudi v prenosnih ali priročnih skladiščih. Iz določbe 12. točke prvega odstavka 4. člena Uredbe o posebnih zahtevah za objekte, v katerih so eksplozivi ali pirotehnični izdelki (v nadaljevanju Uredba) izhaja, da je priročno trgovinsko skladišče v večnamenskih ali večstanovanjskih stavbah namenjeno izključno skladiščenju smodnikov ali pirotehničnih izdelkov v transportni embalaži ali brez embalaže z namenom prenosa v prodajalno. Dikcijo zakona, ki določa hrambo eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov v prenosnih skladiščih je potrebno razumeti tako, da se eksplozivi hranijo v začasnih objektih na deloviščih, ki morajo biti zasidrani tako, da ni možen dvig in prenos zabojnika, hrambo pirotehničnih izdelkov pa tako, da je zabojnik po standardih izdelan za skladišče in prav tako sidran. Iz navedenega izhaja, da je v začasnih objektih možno opravljati le skladiščenje pirotehničnih izdelkov, ne pa tudi njihovo prodajo. Zastopnik tožeče stranke je v postopku izjavil, da razume, da je zgrajen objekt zgrajen tudi iz jekla ali kakšnih drugih materialov, sezidan objekt pa bi po njegovem pomenilo, da mora biti temelj vkopan v zemljo in na temelje sezidan objekt. Njegov zabojnik ni potrebno sidrati v tla, saj je velikosti 5 x 4 m in zaradi velikosti ni možen nasilen dvig, kakor tudi ni možen transport zaradi določil Zakona o cestnem prometu. Ne glede na navedbe zastopnika tožeče stranke, da je zabojnik varen za prodajo pirotehnike, prvostopenjski organ te razlage ne more sprejeti glede na določila ZEPI in Uredbe, saj iz vsega navedenega izhaja, da začasni objekt (kontejner) ni zgrajen, ampak narejen objekt. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da noben predpis ne določa definicije zgrajenega objekta tako, da bi pomenilo, da mora biti zgrajen objekt povezan s tlemi. Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v 1. točki prvega odstavka 2. člena določa, da je objekt s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami. Na podlagi ZGO-1 sprejeta Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost pa določa, da je nezahteven objekt tudi začasen objekt, namenjen sezonski turistični ponudbi ali prireditvam - kiosk oziroma tipski zabojnik, če je njegova tlorisna površina največ 20 m2 in višina najvišje točke največ 3,5 m. Glede na navedeno zabojnik, ki ga je postavila tožeča stranka izpolnjuje pogoje, ki so predpisani v tej Uredbi. Glede na sistemizacijo Zakona o evidentiranju nepremičnin je tožnikov zabojnik prodajni prostostoječi nepremični kiosk. Nedvoumno se lahko šteje, da tipski zabojnik, v katerem je tožeča stranka želela opravljati prodajo pirotehničnih izdelkov, spada med objekte. Tudi pri gramatikalni razlagi pojma „zgraditi“ ni možno zgolj razlagati v smeri, da bi bilo možno zgraditi objekte, ki so povezani s tlemi, pač pa Slovar slovenskega knjižnega jezika določa tudi, da je možno zgraditi celoto iz delov, kot na primer zgraditi atomsko bombo, ladjo, elektronski mikroskop. Nobenega razloga ni, da se taka razlaga ne bi uporabljala tudi za zabojnik oziroma kontejner. Sicer pa kljub temu, da iz mnenja Ministrstva za okolje in prostor izhaja, da za postavitev začasnega objekta ni potrebno gradbeno dovoljenje, je tožeča stranka na Upravno enoto Ljubljana vložila vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja za postavitev identičnega zabojnika, kot ga je želela postaviti v Mariboru. To še dodatno izkazuje, da je predmetni zabojnik zgrajen objekt v smislu 14. člena ZEPI. Kot izhaja iz obsežne dokumentacije, zabojnik izpolnjuje vse varnostne kriterije, ki jih določa ZEPI. Razen tega ne drži teza pritožbenega organa, da Uredba nikjer podrobno ne ureja zahtev za začasne prodajne prostore za pirotehnične izdelke. ZEPI določa splošne varnostne zahteve, ki morajo biti izpolnjene. Kontejner, v katerem je tožeča stranka želela opravljati svojo dejavnost, je izpolnjeval vse kriterije za pridobitev dovoljenja. V nadaljevanju tožeča stranka podrobneje pojasnjuje zasnovo požarne varnosti, ki jo je izdelala družba C. d.o.o. Trditve tožene stranke, da niso izpolnjeni varnostni kriteriji, niso konkretizirane. V kolikor sodišče meni, da v zabojnikih ni zagotovljena varnost, naj postavi izvedenca iz stroke požarne varnosti. Tožeča stranka navaja tudi to, da zakonodajalec ni prepovedal prodaje pirotehničnih izdelkov v začasnih objektih. Tožeča stranka podrobneje pojasnjuje tudi to, da po njenem mnenju predstavljajo večjo grožnjo za varnost ljudi in premoženja prodajalne s pirotehničnimi izdelki, ki so locirane znotraj večjih trgovinskih centrov in so spojene s tlemi. Tožeči stranki je bila tudi omejena pravica do svobodne gospodarske pobude, to pravico pa lahko omeji le zakonodajalec, če to zahteva javna korist. Če bi zakonodajalec želel, da se pirotehnični izdelki prodajajo samo v objektih, ki so spojeni s tlemi, bi moral ZEPI to natančno opredeliti, tega pa ne določa, pač pa dopušča, da se pirotehnični izdelki prodajajo v objektih. Objekt pa je v skladu z definicijo iz ZGO-1 tudi nezahtevni objekt, to je konstrukcijsko manj zahteven objekt. Zakon določno ne ureja, da se lahko prodajalna s pirotehničnimi izdelki nahaja samo v objektih, ki so spojeni s tlemi, zato upravni organ dovoljenja tožeči stranki ne bi smel odreči. Razen tega Uredba, ki je mlajši in specialnejši predpis, v posebnih zahtevah za objekte, v katerih so eksplozivi ali pirotehnični izdelki, nikjer ne določa, da mora biti objekt, v katerem se prodajajo pirotehnični izdelki, povezan s tlemi. Pač pa Uredba določa, da za prodajno mesto in prodajalno pirotehničnih izdelkov veljajo splošni predpisi o trgovinah in trgovskih prostorih, če ni z Uredbo drugačne določeno. Zakon o trgovini in na njeni podlagi sprejeti Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih za opravljanje trgovinskih dejavnosti ne določata nikakršnih ovir oziroma prepovedi za prodajo v enostavnih objektih oziroma tipskih zabojnikih. Zahteva, da je objekt povezan s tlemi, se nahaja izključno v tretjem odstavku 59. člena Uredbe, ta pa se nanaša na prenosno skladišče razstrelilnih snovi PSRS, torej nikakor ne na pirotehnične izdelke. Razlog, da se pri teh skladiščih zahteva povezanost s tlemi oziroma zasidranost v tla, je v tem, da se prepreči nekontroliran dvig. Tožena stranka se zato neutemeljeno sklicuje na določbe, ki urejajo skladiščenje pirotehničnih izdelkov. Glede na navedeno zabojnik ni skladišče, pač pa prodajalna, ki je enostavni objekt. Predmetni zabojnik ni priročno skladišče, pač pa prodajalna, ki izpolnjuje predpisane zahteve. Uredba ne omenja niti tega, da bi moral biti objekt zgrajen. Res je sicer, da mora biti Uredba v skladu z ZEPI kot hierarhično višjim aktom, vendar je potrebno poleg argumenta avtoritete uporabljati tudi argumenta kronologije in specialnosti. Glede na to, da enostavni objekt oziroma tipski zabojnik v konkretnem primeru ustreza pojmu samostojnega in zaprtega prostora, je v njem dovoljena prodaja pirotehničnih izdelkov. Tožeča stranka tudi izpodbija trditev, da nikjer na svetu ne poteka prodaja pirotehničnih izdelkov v prenosnih kontejnerjih in pri tem navaja primer avstrijske in španske zakonske ureditve. Tožeča stranka tudi nasprotuje temu, da je tožena stranka zavrnila dovoljenje za skladiščenje pirotehničnih izdelkov z navedbo, da se eksplozivi hranijo v začasnih objektih na deloviščih, ki morajo biti zasidrani tako, da ni možen dvig in prenos zabojnika. Ozemljitev oziroma sidranje je predpisano le v 59. členu Uredbe za tipska skladišča PSRS 500. Tožnikova prodajalna ima dimenzije takih razsežnosti, da celega objekta ni moč skriti in odpeljati. Tožeči stranki je onemogočena pravica do svobodne gospodarske pobude in ji na ta način nastaja nesorazmerno velika gospodarska škoda. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče odločbo prvostopenjskega organa odpravi in odloči, da se trgovino s pirotehničnimi sredstvi na drobno in skladiščenje pirotehničnih izdelkov v priročnem trgovinskem skladišču v začasnem objektu tožeči stranki dovoli, podrejeno pa predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, v obeh primerih pa predlaga tudi povrnitev stroškov upravnega spora v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema vsebino prvostopenjske odločbe in vsebino tožbe ter navaja, da so tožbeni razlogi neutemeljeni. Sklicuje se na obrazložitev drugostopenjske odločbe. Za pravilno razlago v tej zadevi sta najpomembnejša prvi in drugi odstavek 14. člena ZEPI. Izjema za skladiščenje v kontejnerjih je podana iz povsem praktičnih razlogov, kajti zato da bi se zagotovila varnost ljudi, življenja, zdravja in varstva okolja, je vsekakor primerneje, da se manjše količine eksploziva skladiščijo neposredno na lokaciji uporabe in ne da se dnevno prevažajo v prometu med skladiščem in gradbiščem. ZEPI neposredno ne določa varnostnih kriterijev za objekte, temveč je to urejeno z Uredbo. Ta pa nikjer podrobneje ne ureja zahtev za začasne proizvodne in prodajne prostore za eksplozive ali pirotehnične izdelke, saj bi bilo tako urejanje v nasprotju z ZEPI. V kolikor bi ZEPI omogočal tudi prodajo ali celo proizvodnjo pirotehničnih izdelkov v začasnih objektih, bi zakonodajalec v Uredbi tudi podrobno predvidel vsaj določene zahteve za take objekte. ZEPI nikjer ne dopušča proizvodnje in prodaje eksplozivov in pirotehničnih izdelkov v tipskih kontejnerjih. V Sloveniji je več sto trgovin s pirotehničnimi izdelki, pri čemer pa zgolj tožeča stranka poskuša s svojo interpretacijo predpisov vršiti prodajo na nezakonit način iz kontejnerjev, vsi ostali pa so pridobili ustrezna dovoljenja za objekte, v katerih imajo urejene prodajalne ali prodajna mesta za pirotehnične izdelke. Zakonodajalec je v Uredbi izrecno opredelil zgolj skladiščenje pirotehničnih izdelkov v kontejnerjih. V nadaljevanju tožena stranka povzema, kaj piše v 54. členu Uredbe glede skladiščenja. Prav tako so v Uredbi predvidene posebne zahteve za trgovine, ki se nahajajo znotraj trgovinskih centrov ali v naseljenih objektih. Povsem brezpredmetne so vse navedbe tožeče stranke glede izkaza požarne varnosti, saj za kontejner kot prodajalno pirotehničnih izdelkov te varnosti niso predpisane. Tožena stranka še navaja, da je Upravna enota Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik, z odločbo zavrnila vlogo za izdajo uporabnega dovoljenja za objekt za sezonsko prodajo novoletnih pirotehničnih izdelkov za enak sporen kontejner. Razlog za zavrnitev pa je bilo prav dejstvo, da je upravni organ ugotovil, da priloženo izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta z namembnostjo sezonske turistične ponudbe nikakor ne vključuje prodaje pirotehničnih izdelkov. Predlog tožeče stranke o postavitvi izvedenca je tako povsem neutemeljen. Za prodajo pirotehničnih izdelkov v kontejnerjih bi bilo potrebno predhodno spremeniti temeljni zakon - ZEPI in nato na podlagi te spremembe še Uredbo, v kateri bi bilo natančno opredeljeno, kje bi se lahko ti začasni objekti postavili, koliko le-teh bi lahko bilo na določeni površini, kakšna bi bila lahko njihova površina in še marsikatero določbo o varnosti. Glede navedb da bo, če tako stanje traja še naprej, Republika Slovenija tožeči stranki odškodninsko odgovarjala, ker mu je z zavrnitvijo izdaje dovoljenja onemogočila poslovanje na predmetni lokaciji, pa tožena stranka poudarja, da je tožeča stranka postavila začasni objekt in v njem v času, ki ga je dopuščala pogodba o najemu prostora, tudi prodajala pirotehnične izdelke. Torej ji za ta čas ni nastala premoženjska škoda. Dejstvo pa je, da je prodajo vršila brez ustreznega dovoljenja. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Prvostopenjski organ je svojo zavrnilno odločbo utemeljil na 14. členu ZEPI, ki v prvem odstavku določa, da morajo biti proizvodni, prodajni in skladiščni objekti za eksplozive ali pirotehnične izdelke zgrajeni in opremljeni tako, da so zagotovljeni varstvo pred požarom, varovanje življenja in zdravja ljudi, premoženja ter varstvo okolja. Le izjemoma so lahko eksplozivi ali pirotehnični izdelki zgolj skladiščeni tudi v prenosnih ali priročnih skladiščih, kar izhaja iz drugega odstavka 14. člena citiranega zakona, ki določa, da so eksplozivi ali pirotehnični izdelki lahko skladiščeni tudi v prenosnih ali priročnih skladiščih. Dvanajsta točka 4. člena Uredbe določa, da je priročno trgovinsko skladišče skladišče v večnamenskih ali nestanovanjskih stavbah, namenjeno izključno skladiščenju smodnikov ali pirotehničnih izdelkov v transportni embalaži ali brez transportne embalaže, z namenom prenosa v prodajalno. Iz 59. člena Uredbe pa izhaja, da je dovoljenja postavitev in raba tistih prenosnih skladišč, za katero proizvajalec izda izjavo o skladnosti in navodila za postavitev. Če pa gre za uporabo prenosnih tipskih skladišč PSRS 500, je ta uporaba dovoljenja samo z dovoljenjem za proizvodnjo ali promet z eksplozivi, kar izhaja iz drugega stavka prvega odstavka 59. člena Uredbe. Sodišče meni, da je pravilna ugotovitev tožene stranka, da tožeča stranka ne izpolnjuje vseh pogojev za trgovino in skladiščenje pirotehničnih izdelkov. Pri tem sodišče v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sledi utemeljitvi izpodbijanega akta tako glede zavrnitve izdaje dovoljenja za trgovino kot tudi za skladiščenje, zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

Po mnenju sodišča je povsem logična razlaga, da je zgrajen objekt tisti, ki je povezan s tlemi, čeprav tožena stranka to izpodbija. Povsem logično je, da v zakonu uporabljena beseda „zgrajen“ ni mišljena v smislu, da se nekaj naredi, kot navaja tožeča stranka, temveč je mišljeno v smislu, da mora biti objekt grajen, takemu kriteriju pa premični kontejner ne ustreza. Tudi če je tožeča stranka za drug podoben objekt na drugi lokaciji dobila gradbeno dovoljenje za kontejner, to še ne pomeni, da je take vrste kontejner zgrajen objekt v smislu 14. člena ZEPI, saj je tudi v samem k tožbi priloženem dovoljenju navedeno, da gre za začasen objekt in sicer zabojnik. Zabojnik pa po mnenju sodišča ni zgrajen objekt, ampak premičen objekt. Tožeča stranka v tožbi tudi podrobno pojasnjuje, da so varnostni kriteriji izpolnjeni, vendar pa ne glede na navedeno sodišče meni, da je v tej zadevi bistveno to, da objekt, kjer bi se prodajali pirotehnični izdelki, ni zgrajen in če že samo eden od zakonskih pogojev ni izpolnjen, dovoljenja ni mogoče izdati. Sodišče tudi ne bo postavilo izvedenca iz stroke požarne varnosti, ker meni, da to ni potrebno, saj tak izvedenec ne bi mogel prispevati k razjasnitvi dejanskega stanja, kjer je v konkretnem primeru prošnja za dovoljenje zavrnjena zato, ker objekt ni zgrajen. Ker ta pogoj ni izpolnjen, bi bilo tudi mnenje izvedenca, kakršnokoli bi bilo, brezpredmetno.

Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno trditvijo, da ZEPI ne moremo razumeti v smeri, da je prodaja pirotehničnih izdelkov v kontejnerjih prepovedana. To, da je prepovedano, izhaja posredno iz prvega odstavka 14. člena ZEPI, kjer je določeno, da morajo biti prodajni objekti zgrajeni, kar logično pomeni, da če niso zgrajeni, potem je v takih objektih prepovedano prodajati pirotehnične izdelke. Nerelevantno je tudi to, ko tožeča stranka zatrjuje, da na nikakršen način ni ogrožala varnosti. V tej zadevi je namreč bistveno to, da eden izmed pogojev za prodajo ni bil izpolnjen, to je ta, da bi moral biti objekt zgrajen. Sodišče se tudi ne more strinjati s stališčem, da je prvostopenjski organ neutemeljeno omejil tožnikovo pravico do svobodne gospodarske pobude, kar lahko omeji samo zakonodajalec, pa še to le v primeru, če to zahteva javna korist. Sodišče se s takim stališčem ne strinja zato, ker svobodna gospodarska pobuda ne pomeni, da bi bilo možno določeno dejavnost opravljati brez predhodno izpolnjenih z zakonom predpisanih pogojev. Tudi tožbena navedba, da ZEPI določa, da se pirotehnični izdelki prodajajo v objektih, ne more vplivati na pravilnost odločitve ne glede na to, da zakon ni uporabil izraza „zgradba“. Če je namreč objekt zgrajen, potem to pomeni isto kot zgradba. Glede tožbene navedbe, da Uredba nikjer ne določa, da mora biti objekt, v katerem se prodajajo pirotehničnimi izdelki povezan s tlemi, pa sodišče opozarja na to, da to določa zakon v 14. členu s tem, ko določa, da morajo biti objekti zgrajeni, Uredbo pa je treba interpretirati v povezavi z ZEPI. Tudi sklicevanje na Zakon o trgovini oziroma Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih za opravljanje trgovinske dejavnosti je v obravnavani zadevi nerelevantno v tem smislu, ker razen splošnih predpisov o trgovinah prodajo pirotehničnih izdelkov posebej določata še ZEPI in Uredba.

Tožeča stranka v tožbi tudi navaja, da se tretji odstavek 59. člena Uredbe nanaša na prenosno skladišče razstrelilnih snovi PSRS in ne na pirotehnične izdelke. Sodišče pa meni, da se pojem prenosnega skladišča, o katerem je govora v tretjem odstavku 59. člena Uredbe, ne nanaša samo na PSRS 500, ampak tudi na ostala prenosna skladišča, kar izhaja iz smiselne razlage prvega odstavka 59. člena Uredbe. V tem določilu je namreč navedeno, da je dovoljena postavitev in raba tistih tipskih prenosnih skladišč, za katera proizvajalec izda izjavo o skladnosti in navodila za postavitev. Uporaba prenosnih tipskih skladišč PSRS 500 je dovoljena samo z dovoljenjem za proizvodnjo ali promet z eksplozivi. Iz logične razlage teh dveh določil sledi, da je dovoljena vsaka postavitev in raba prenosnih skladišč, le da proizvajalec izda izjavo o skladnosti in navodila za postavitev, če pa gre za uporabo prenosnih tipskih skladišč PSRS 500, pa je uporaba dovoljena samo z dovoljenjem za proizvodnjo in promet z eksplozivi. Čeprav tožeča stranka trdi, da Uredba ne daje nikakršne podlage za to, da bi moral biti objekt, v katerem se prodajajo pirotehnični izdelki, spojen s tlemi - Uredba ne omenja niti tega, da bi moral biti objekt zgrajen - pa tako določa ZEPI, ki je hierarhično akt z višjo veljavnostjo, saj gre za zakon, uredba pa je le podzakonski akt. V Uredbi pa je to določeno v 14. členu s tem, ko je določeno, da je prodaja pirotehničnih izdelkov dovoljena le v zgrajenih objektih.

Navajanje tožeče stranke, kakšna je pravna ureditev v nekaterih drugih državah, pa po mnenju sodišča za ta postopek ni relevantno, saj je v tej zadevi bistveno, ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje za trgovino s pirotehničnimi izdelki po naši nacionalni pravni ureditvi.

V tožbi je tudi navedeno, da prvostopenjski organ ni oprl na noben predpis svojega stališča, da se eksplozivi hranijo v začasnih objektih, ki morajo biti zasidrani tako, da ni možen dvig in prenos zabojnika, hrambo pirotehničnih izdelkov pa tako, da je zabojnik po standardih izdelan za skladišče in prav tako sidran. Sodišče ugotavlja, da je tak pogoj določen v tretjem odstavku 59. člena Uredbe. Kot je bilo zgoraj pojasnjeno, to ni določeno le za tipska skladišča PSRS 500, ampak za vsa skladišča, kot je razvidno iz prvega odstavka 59. člena Uredbe. Uvodni, to je prvi odstavek 59. člena Uredbe se nanaša na vsa tipska prenosna skladišča in zato sodišče meni, da tudi za vse vrste prenosnih tipskih skladišč velja, da morajo biti ozemljena in sidrana v tla.

Ker je izpodbijana odločba pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki 2 izreka: Ker četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, je sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.