Jedro

Ni podan pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, če tožeča stranka ni opredelila pomembnega pravnega vprašanja po vsebini zadeve niti ni navedla sodne prakse, od katere naj bi izpodbijana odločitev odstopala. Zatrjevanje povezanosti konkretnega upravnega spora z denacionalizacijskimi zahtevki še ne pomeni kategorije zelo hudih posledic, zlasti ob upoštevanju, da gre pri denacionalizacijskih zahtevkih le za pričakovanje morebitne pridobitve nekega novega premoženja.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka po odvetnici dne 4. 1. 2007 vložila vlogo, ki jo je naslovila kot „pritožba – revizija.“ Dne 19. 1. 2007 pa je vložila „dopolnitev revizije,“ v kateri je navedla, da naj se, kolikor bi bila pritožba nedopustna glede na določila ZUS-1, njena vloga obravnava kot revizija, dovoljenost le-te pa utemeljuje z obstojem pogojev iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Glede na določbo 107. člena ZUS-1, ki je začel veljati s 1. 1. 2007, vloge tožeče stranke, upoštevaje prvi odstavek 73. člena ZUS-1, ki določa, da je zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, ni mogoče šteti za pritožbo, saj ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po ZUS-1. Glede na to Vrhovno sodišče vlogo tožnice obravnava kot revizijo.

4. S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26. 10. 2005. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 10. 1. 2005, s katero je bilo ugotovljeno, da se A.A. in B.B. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28. 8. 1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, do smrti nista šteli za jugoslovanski državljanki.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče Vrhovnega sodišča o trditvenem in dokaznem bremenu, mora revident v svoji vlogi natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Če se sklicuje na odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, mora izkazati tudi obstoj sodne prakse, od katere naj bi izpodbijana odločitev odstopala.

7. Tega standarda pa po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka ni izpolnila zgolj z navedbo, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ter da odločitev sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Tožeča stranka namreč ni opredelila pomembnega pravnega vprašanja po vsebini zadeve niti ni navedla sodne prakse, od katere naj bi izpodbijana odločitev odstopala. Ker je trditveno in dokazno breme glede obstoja pogojev za dovoljenost revizije na tožeči stranki, ta pa tega bremena ni izpolnila, niso podani pogoji za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revidentka z zatrjevanjem, da ima izpodbijana odločitev zanjo hude posledice zaradi prikrajšanja na premoženju v postopku denacionalizacije, trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije ni izpolnila. Navedbe revidentke se namreč nanašajo le na hude posledice, ki bi revidentki posledično lahko nastale v drugem postopku, to je v denacionalizacijskem postopku, ne pa v postopku ugotovitve državljanstva. Zatrjevanje povezanosti konkretnega upravnega spora z denacionalizacijskimi zahtevki še ne pomeni kategorije zelo hudih posledic, zlasti ob upoštevanju, da gre pri denacionalizacijskih zahtevkih le za pričakovanje morebitne pridobitve nekega novega premoženja. V obravnavanem primeru bi revidentka morala navesti in izkazati, katere konkretne posledice so zanjo nastale zaradi zavrnitve tožbe v postopku ugotovitve državljanstva, da bi jih Vrhovno sodišče lahko presojalo. Ker revidentka zelo hudih posledic ni izkazala, revizija po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

9. Ker revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.