Jedro

S tem, ko je tožnik dopolnil tožbeni zahtevek z navedbo parcelne številke, ki v naravi predstavlja pot, ni spremenil tožbe, le bolj določno je opredelil tožbeni zahtevek. Tožnik je že v tožbi zahteval enako sodno varstvo, da se odstrani kamenje na severnem delu makadamske poti, njen potek v naravi je bil določno opredeljen in s tem tudi tožbeni zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se tožencu v bodoče prepoveduje posegati v posest tožnika na severnem delu makadamske poti, ki v naravi poteka po parc. št. 77/6, k. o. X od javne glavne ceste s parc. št. 1 v smeri južno mimo parc. št. 77/2 v parc. št. 58/2, in zatem preko parc. št. 58/2, vse do parc. št. 58/1, *185, *186, *355, 52/3, 58/3, vse k. o. X. Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki s nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma odstranitev kamenja napeljanega na severni del makadamske poti, ker je bilo kamenje že odstranjeno, tožencu pa je naložilo, da je dolžan plačati tožniku pravdne stroške v znesku 1.012,89 EUR v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Tožnik je modificiral tožbenih zahtevek šele z vlogo z dne 1. 7. 2015, v kateri je zahteval sodno varstvo tudi na parc. št. 77/6, k. o. X. Ker je bila tožba spremenjena po šestih mesecih po poteku subjektivnega prekluzivnega roka iz 32. člena Stvarnopravnega zakonika(2), bi bilo treba spremenjeno tožbo zavreči. Pred tem je bila tožba nesklepčna, zato bi jo moralo prvo sodišče zavrniti. Tudi tožba je bila prepozno vložena, ker je toženec 17. 12. 2014 na zemljišče parc. št. 77/6 pripeljal nekaj kamnov, s katerimi je želel utrditi svoje zemljišče. Tožnik je 19. 12. 2014 izvedel za nasuto kamenje, tožbo pa je vložil šele 23. 1. 2015, po poteku 30 dnevnega roka za vložitev tožbe. Prvo sodišče je nekritično in enostransko ter selektivno ocenjevalo izvedene dokaze, ocena sodišča je nesprejemljiva in vsebinsko neprepričljiva. Prvo sodišče je sledilo izpovedbam tožnika, njegovega sina in priče A. A., ki so zatrjevali, da je bilo kamenje na trasi 25. 12. 2014, brez prepričljivih razlogov pa je zavrnilo izpovedbe toženca in prič B. B., C. C., D. D. in E. E., ki so potrdili, da je toženec 17. 12. 2014 na makadamsko pot naložil kamenje, ki jih je tožnikov sin odstranil 19. 12. 2015. E. E. je izpovedala, da je prišlo do nasutja kamenja sredi decembra, prvo sodišče pa njene izpovedbe dokazno ni ocenilo. Nesprejemljive so ugotovitve prvega sodišča, da je D. D. zainteresiran za izid postopka, ker nasprotuje vožnjam tožnika po makadamski poti, saj to ne izhaja iz vsebine izpovedbe priče. B. B., C. C. in D. D. so si zapomnili datume posameznih dogodkov, kar pa sodišču prve stopnje kaže na to, da so bile priče naučene. Po drugi strani pa prvo sodišče sledi izpovedbi A. A., da je 25. 12. 2014 na poti k maši opazil, da je na makadamski poti na parceli toženca nasuto kamenje. Za prvo sodišče je sprejemljivo, da se nekdo spominja datuma, ki je bil tisti dan božič, ni pa sprejemljivo, da se nekdo spominja datuma, ko je vzel avto na preizkušnjo, kot je zatrjeval B. B. Življenjsko ni nelogično, da je moral B. B. 17. 12. 2014, ko je oče nameraval odpeljati kamenje na svojo parcelo, na pot zaradi opravkov in je zato toženec moral prositi za pomoč C. C. Zemljišče toženca se nahaja tik ob javni cesti, ki jo uporablja tožnik in njegova družina, zato je tožnik izvedel za nasuto kamenje že 19. 12. 2014. Tožnik je povedal, da gre praktično vsak dan na vikend, oziroma do svojega gospodarskega poslopja, zato je neresnična izpovedba, da je za kamenje izvedel šele 24. 12. 2014. Fotografije niso nastale 25. 12. 2014, ampak v obdobju od 17. 12. 2014 do 19. 12. 2014. Digitalni aparat ali telefon lahko nastavi poljubni datum in poljubni čas. Zgolj špekulativne so ugotovitve prvega sodišča, da je toženec pripeljal kamenje na traso makadamske poti z namenom, da bi tožniku preprečil uporabo poti. Tožnik nima ekonomskega interesa za tožbo, saj lahko do svoje parcele po javni poti, ki jo tudi vseskozi uporablja, zato zaradi kamenja na delu trase poti, tožniku ni bila onemogočena uporaba poti. Tožnik in njegov sin so zatrjevali, da pot uporabljajo z namenom upravljanja gospodarske dejavnosti v vinogradu in ostalih zemljišč, pri čemer je splošno znano dejstvo, da se pozimi ne opravljajo dela v vinogradu oziroma na drugih kmetijskih površinah. Neprepričljiva je izpovedba tožnikovega sina, da je v spornem času po poti vozil prikolico s krmo za živino, ko živina ni bila več na pašniku.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno je uporabilo materialno pravo, glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje. S tem, ko je tožnik dopolnil tožbeni zahtevek z navedbo parcelne številke 1477/6, k. o. X, ki v naravi predstavlja pot, ni spremenil tožbe, le bolj določno je opredelil tožbeni zahtevek. Tožnik je že v tožbi zahteval enako sodno varstvo, da se odstrani kamenje na severnem delu makadamske poti, njen potek v naravi je bil določno opredeljen in s tem tudi tožbeni zahtevek. V obravnavanem primeru ni prišlo do spremembe istovrstnosti zahtevka, zato ne gre za spremembo tožbe iz drugega odstavka 184. člena ZPP. Iz navedenih razlogov pritožba zmotno zatrjuje, da bi bilo treba tožbo (v tem delu) zavreči. 6. Tožba je bila vložena v prekluzivnem roku 30 dni od dneva, ko je tožnik zvedel za motenje in za storilca (kot to določa 32. člen SPZ), kar je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo in pri tem utemeljeno sledilo izpovedbi tožnika, njegovega sina in A. A. Zgrešene in protispisne so pritožbene trditve, da prvo sodišče ni navedlo razlogov, zaradi katerih je sledilo navedenim pričam in da je dokazna ocena neprepričljiva. Prav nasprotno, prvo sodišče je skrbno, natančno, pregledno in argumentirano pojasnilo razloge, zaradi katerih je sledilo izpovedbam tožnika in navedenima pričama. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bile njihove izpovedbe logične in prepričljive, tako v vsebinskem kot tudi v časovnem pogledu. Nasprotno pa so bile izpovedbe toženca in prič, ki jih je predlagal, povsem neverodostojne, še posebej glede določitve obdobja, ko je prišlo do motenja. Tako skladna izpovedba datumov, več kot prepričljivo potrjuje ugotovitve prvega sodišča, da ni logičnega razloga, da bi se priče tako določno zapomnile datume, kar kaže, da so bila pričanja naučena oziroma prirejena potrebam toženca. V povezavi s tem, je treba ocenjevati tudi zatrjevana „naključja“, da kritičnega dne tožencu ni pomagal njegov sin, ampak zet njegove sestre. Tudi izpovedba E. E. (sestre toženca), ki jo izpostavlja pritožba, je bila neprepričljiva, saj ni znala pojasniti, kako je pridobila informacijo, da je toženec navozil kamenje na pot sredi decembra, zato se sodišču prve stopnje v obrazložitvi tudi ni opredelilo do njene izpovedbe, še posebej v povezavi z ostalimi dokazi. Neutemeljeno pritožba izpodbija ugotovitev prvega sodišča, da izpovedba D. D. kaže, da s tožnikom ni v dobrih odnosih, še posebej iz razloga, ker pot, ki jo uporablja tožnik vodi tudi preko njegovega zemljišča, priča pa ni želela tožniku priznati služnostne pravice vožnje po njenem zemljišču. Prvo sodišče zato utemeljeno ni sledilo izpovedbi toženca in prič, ki so izpovedovali, da sta tožnik in njegov sin 19. 12. 2015 odstranila kamenje s poti. Nasprotno pa so bile izpovedbe tožnika in prič, ki jih je predlagal, prepričljive, posebej v delu, ki se nanaša na čas, ko je tožnik izvedel, da je toženec na pot navozil kamenje, podrobno pa je opisan tudi dan, ko je bilo kamenje odstranjeno. Nepristranska priča A. A. je prepričljivo opisal čas, ko je prišlo do motenja. V njegovi izpovedbi so številna dejstva in dogodki, na podlagi katerih je mogoče s stopnjo prepričanja slediti izpovedbi te priče o času, ko se je kamenje nahajalo na poti, njegova izpovedba pa je potrdila izpovedbi tožnika in njegovega sina.

7. Tožnik je dokazal, da je zvedel za motenje 24. 12. 2015, toženec pa ni uspel dokazati, da je bilo kamenje nasuto že 17. 12. 2014 in da je v navedenem obdobju tožnik tudi izvedel za motilno dejanje in storilca. Fotografije, mesto, kjer je bilo kamenje na poti naloženo, izpovedbe tožnika in prič pa prepričljivo potrjujejo, da je bil namen toženca, s tem dejanjem protipravno preprečiti vožnje tožniku, ki je pot uporabljal za dostop do svojih nepremičnin. Protipravnost ravnanja toženca le dodatno potrjujejo njegove pritožbene navedbe, da bi tožnik in njegov sin lahko uporabljala za dostop do nepremičnin tožnika druge nepremičnine. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnik nima ekonomskega interesa za sodno varstvo, ker pozimi ne dostopa do vinograda, ker se dela v vinogradu v tem letnem času ne izvajajo, saj že samo ravnanje toženca kaže, da tožnik uporablja pot skozi celo leto, kar potrjujeta tudi izpovedbi tožnika in njegovega sina.

8. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

9. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, enako tožnik, saj dogovor na pritožbo ni bil potreben.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): V nadaljevanju SPZ.