Jedro

Revizijsko sodišče v skladu z zakonodajo v spornem obdobju, ki jo pravilno povzema že sodišče druge stopnje, in v skladu z dosedanjo prakso v takšnih in podobnih zadevah, kot pravilno sprejema stališče sodišč druge in prve stopnje, da je moralo biti delo preko polnega delovnega časa, ki se je štelo kot poseben delovni pogoj v skladu s 407. člena ZPIZ-1 in 312. členom ZPIZ po svoji naravi kratkotrajno, nepredvidljivo, nujno in izjemno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 19. 2. 2008 in 30. 5. 2008 ter izdajo nove odločbe, v kateri se pri izračunu pokojninske osnove za tožnika upošteva tudi plačilo za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1973 do 1989. 2. Pri odločanju se je oprlo na določbo 407. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) in ugotovilo, da je tožnik v obdobju od leta 1973 do leta 1989 opravil večjo število ur preko polnega delovnega časa, vendar je pri tem šlo za redno obliko dela. Delodajalec, pri katerem je opravljal delo, je imel premalo zaposlenih. Delo preko polnega delovnega časa tožniku ni bilo pisno odrejeno; predpostavljeni je tožnika vprašal, ali je pripravljen opraviti določeno nalogo. Tožnikovo delo skratka ni bilo izjemno, nepredvidljivo in nujno zaradi višje sile oziroma obvarovanja materialnih sredstev pred nepopravljivo škodo, v zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi stališče pritožbenega sodišča v podobnih zadevah – da dela preko polnega delovnega časa ni mogoče šteti za poseben delovni pogoj v primeru, ko gre za delo, ki z vidika delavca predstavlja redno in stalno delo, z vidika delodajalca pa vsakdanjo in utečeno prakso.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poleg ZPIZ-1 se je oprlo tudi na določbo 312. člena prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in nadalj.) ter pri presoji upoštevalo tudi delovno-pravne predpise, veljavne v obdobju od leta 1973 do leta 1989, zlasti pa Temeljni zakon o delovnih razmerjih (TZDR, Ur. l. SFRJ, št. 43/66 in nadalj.), Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (ZMRDZD, Ur. l. SRS, št. 18/74), Zakon o združenem delu (ZZD, Ur. l. SFRJ, št. 53/76 in nadalj.), Zakon o delovnih razmerjih iz leta 1977 (ZDR/77, Ur. l. SRS, št. 24/77 in nadalj.) ter tudi Zakonom o spremembah in dopolnitvah tega zakona (Ur. l. SRS, št. 27/82). Na podlagi tega je presodilo, da je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je delo preko polnega delovnega časa, ki se lahko šteje kot poseben delovni pogoj in kot tako predstavlja podlago za vštevanje za to delo izplačanih plač v pokojninsko osnovo, le tisto delo, ki je bilo opravljeno izjemoma, nepredvidljivo in nujno in ki je bilo tudi pisno odrejeno v naprej in opredeljeno kot poseben delovni pogoj v samoupravnem splošnem aktu delodajalca. To izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 458/2007. Tožniku je pritrdilo le v toliko, da posameznih konkretnih dogodkov dela preko polnega delovnega časa ni bilo mogoče v naprej predvideti, vendar so vsa ta dela sodila v dejavnost delodajalca in so bila z vidika delodajalca v naprej pričakovana in predvidljiva, temu pa bi se bilo mogoče izogniti z drugimi metodami organizacije dela, ipd. Delodajalec tudi ni izvedel vseh ukrepov, ki mu jih je za preprečitev opravljanja dela preko polnega delovnega časa nalagala zakonodaja; to izhaja iz izpovedi vodje gradbenega oddelka in kasneje tehničnega direktorja tožnikovega delodajalca. Obe zaslišani priči (navedeni tehnični direktor in tožniku neposredno nadrejeni oddelkovodja J. K.) sta tudi izpovedala, da kljub v splošnih aktih delodajalca predvidenem izmenskem delu, tega niso izvajali. Ker delo preko polnega delovnega časa torej ni imelo značajne nepredvidljivosti, izjemnosti in nujnosti, ni pomembno, da je bilo to delo plačano.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri se sklicuje na bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da so se za njegove nadure redno plačevali prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje – v zvezi s tem sodišči druge in prve stopnje nista zavzeli nobenega zaključka, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). V zvezi z nepredvidljivostjo oziroma izjemnostjo tožnikovega dela sodišči prav tako nista navedli razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišči tudi nista imeli razlogov za zaključek, da ni nobene podlage za vštevanje dohodka za nadurno delo v pokojninsko osnovo, ker naj bi šlo za redno obliko dela. Tudi to predstavlja bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revident se nazadnje sklicuje tudi na odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 204/2003, v kateri je Vrhovno sodišče poudarilo, da je le v primeru, če se opravlja delo preko polnega delovnega časa zato, ker potreba nastopi iz nenadoma, največkrat zaradi višje sile oziroma, da bi se obvarovala materialna sredstva pred nepopravljivo škodo, podana podlaga za odmero pokojnine na podlagi upoštevanja plač, prejetih za takšno delo. Po mnenju revidenta je prav v njegovem primeru izpolnjen eden od teh razlogov, in sicer obvarovanje materialnih sredstev pred nepopravljivo škodo oziroma odpravo takšne škode.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Prvi revizijski očitek se nanaša na bistveno kršitev v zvezi s tem, da sodišči druge in prve stopnje nista zavzeli stališča do plačevanja prispevkov za tožnikovo nadurno delo, vendar neutemeljeno. Dejstvo plačevanja ali neplačevanja prispevkov za samo odločitev namreč ni pomembno in torej stališče do tega ne more predstavljati razloga o odločilnem dejstvu in s tem kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Nadalje ni utemeljeno revizijsko zatrjevanje, da sodbi sodišč nižje stopnje nimata razlogov o tožnikovem delu v smislu izjemnosti, nepredvidljivosti in nujnosti oziroma, da nimata navedenih konkretnih razlogov, da naj bi tožnikovo nadurno delo predstavljalo redno obliko dela. Sodišči druge in prve stopnje sta namreč obširno utemeljili izhodišče za odločanje o tem vprašanju v veljavni zakonodaji (v času spornega obdobja), ki je ves čas dovoljevala nadurno delo le za kratkotrajno, nepredvidljivo oziroma izjemno delo. Razlogi, zakaj tožnikovo nadurno delo ni imelo tega značaja, so navedeni jasno in konkretno, izpodbijano sodbo in pred tem sodbo sodišča prve stopnje pa je v zvezi s tem mogoče preizkusiti. Zato ni utemeljen revizijski ugovor bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitka kršitve iz 15. točke drugega odstavka iste zakonske določbe ni mogoče upoštevati že zato, ker jo tožnik niti ne konkretizira v smislu zakonske opredelitve te kršitve – nasprotja med tem, kar se navaja (glede odločilnih dejstev) v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

9. Razen navedenih bistvenih kršitev določb postopka, ki niso podane, se revident v nadaljevanju sklicuje tudi na odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 204/2003, ki pa se očitno ne nanaša na problematiko nadurnega dela pri pokojninski osnovi (temveč na vrnitev na delovno mesto k delodajalcu po koncu mandata funkcionarja).

10. Revizijsko sodišče v skladu z zakonodajo v spornem obdobju, ki jo pravilno povzema že sodišče druge stopnje, in v skladu z dosedanjo prakso v takšnih in podobnih zadevah, kot pravilno sprejema stališče sodišč druge in prve stopnje, da je moralo biti delo preko polnega delovnega časa, ki se je štelo kot poseben delovni pogoj v skladu s 407. člena ZPIZ-1 in 312. členom ZPIZ po svoji naravi kratkotrajno, nepredvidljivo, nujno in izjemno. Ti pogoji po ugotovitvah sodišč nižje stopnje niso bili izpolnjen, saj je bilo opravljeno delo preko polnega delovnega časa pri tožnikovem delodajalcu v letih od 1973 do 1989 utečena praksa, ki se je izvajala na predlog nadrejenega in s soglasjem tožnika, obenem pa kot posledica nepravilne organizacije delovnega procesa (1).

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Podobno tudi v zadevah Vrhovnega sodišča VIII Ips 458/2007, VIII Ips 315/2009, VIII Ips 182/2010, itd.