Jedro

Pomembne so tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Kot izhaja iz okoliščin obravnavane zadeve, je imel tožnik stik le s hrvaškimi policisti in ne drugimi uradnimi osebami v postopku mednarodne zaščite ali v hrvaškem azilnem domu, v katerega po lastni odločitvi ni bil nameščen. To pomeni, da že iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.

Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ne glede na to sodišče ugotavlja, da tožnik ni prerekal ugotovitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da bo imel v Republiki Hrvaški na voljo zdravstveno oskrbo. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

Izrek

I.Tožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep se odpravi v 3. točki izreka in se zadeva v tem delu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II.V preostalem delu (glede 1. in 3. točke izreka izpodbijanega sklepa) se tožba zavrne.

III.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v 18 mesecih od 29. 7. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo (3. točka izreka).

2.Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku, katerega istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (4. 7. 2024) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 11. 11. 2023 vnesla Republika Hrvaška. Zato je tožena stranka tej državi 15. 7. 2024 v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 29. 7. 2024 prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

3.V nadaljevanju je tožena stranka tožnika seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (1. 8. 2024). Iz njih je razvidno, da ima zadržke glede vrnitve v Republiko Hrvaško, saj je bilo zelo težko priti v to državo in je moral nelegalno prečkati reko. Tožnik je travmatiziran zaradi načina, na katerega so ravnali z njim. V Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito. Na vprašanje uradne osebe ali drži, da je prvič v Republiki Hrvaški ostal dva dni, kasneje, ko ga je vrnila Švicarska federacija, pa le en dan, je tožnik odgovoril, da so mu hrvaški policisti na letališču po vrnitvi dejali, naj gre naprej, naj odide. Rekli so mu naj vzame svoje stvari in mu pokazali vrata. Ne spomni se, ali so mu ob vrnitvi dali kak dokument. Za odhod v nastanitvene kapacitete se ni odločil zato, ker so z njim ob prvem poskusu vstopa v državo grdo ravnali. Ko je prečkal mejo, so ga policisti tepli in mučili. Na dežju so ga pustili čakati od šestih do enajstih zvečer. Ob drugem poskusu vstopa policisti z njim niso grdo ravnali. Ko so mu odvzeli prstne odtise, so mu dali nek papir in mu dejali, naj odide v Zagreb. Tja je odšel z vlakom, od tam dalje pa z avtobusom proti meji z Republiko Slovenijo, kjer takrat ni zaprosil za mednarodno zaščito. Tudi pristojnim organom v Republiki Hrvaški je opisal, kar se mu je zgodilo. Med bivanjem v Republiki Hrvaški ni iskal zdravniške pomoči, trdi, da je zdrav. V prihodnosti namerava obiskati zdravnika zaradi bolečin v spodnjem delu trebuha. Meni, da mu Republika Hrvaška ne bo zagotovila ustrezne zdravstvene oskrbe niti v primeru, če bo v dublinskem postopku obveščena o njegovih morebitnih zdravstvenih težavah. Med bivanjem v Republiki Hrvaški tožnik, razen s policisti, ni imel stikov z drugimi uradniki. Po vrnitvi iz Švicarske federacije so se hrvaški policisti do njega vedli korektno. Na vprašanje uradne osebe, ali meni da bi Republika Hrvaška korektno obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, je tožnik odgovoril, da noče govoriti o stvareh, o katerih ne ve ničesar. V Republiko Hrvaško se noče vrniti zaradi slabih spominov. Glede morebitne vrnitve ga skrbi predvsem to, da so ga v Republiki Hrvaški zelo prestrašili, saj so z njim ravnali slabše kot v Helenski republiki.

4.Po presoji tožene stranke niso pomembne tožnikove navedbe, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško. Tožnik si namreč ne izbirati države članice, ki bo obravnavala njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj jo mora skladno z Uredbo Dublin III obravnavati država članica EU, ki je za to odgovorna glede na merila iz III. poglavja.

5.V obravnavani zadevi niso odločilne tožnikove izjave glede ravnanja hrvaške policije, saj je glede na sodbo I Up 155/2023 pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite na Hrvaškem bistveno ravnanje hrvaških oblasti z osebami po tem, ko so imele status prosilca za mednarodno zaščito. Pomembno je tudi to, da bo tožnik ob vrnitvi obravnavan v postopku za priznanje mednarodne zaščite in ne v policijskem postopku. Navedeno potrjuje tudi tožnikova izjava, da mu je bilo po vrnitvi iz Švicarske federacije po zaključku postopka na letališču omogočeno prosto gibanje po Republiki Hrvaški, do česar kot tujec ne bi bil upravičen. Poleg tega je tožnik sam izpostavil, da ni imel težav po vrnitvi v Republiko Hrvaško.

6.Tožena stranka poudarja, da je tožnik uspešno in vede vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ali za to vsaj izrazil namero, saj je navedeno jasno razvidno iz izpisa evidence Eurodac, v katero je tožnik vnesen kot oseba iz kategorije "1".

7.Iz tožnikovih izjav je razvidno, da s hrvaškimi postopki mednarodne zaščite praktično nima izkušenj, saj je v Republiki Hrvaški le vložil prošnjo oziroma za to izrazil namero. Tožnik nima izkušenj niti z namestitvenimi pogoji, ker je Republiko Hrvaško obakrat raje zapustil. Zato se tožena stranka ne strinja s tožnikovo oceno glede obsega zdravstvene oskrbe v tej državi ob vrnitvi, saj tožnik nima izkušenj s hrvaškim zdravstvenim sistemom. Poleg tega do odločitve ni predložil zdravniških izvidov, čeprav je trdil, da bo obiskal zdravnika. V zvezi s siceršnjo upoštevnostjo bolezni prosilca v tovrstnih zadevah se tožena stranka sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 20/2024 ter vsebino 31. in 32. člena Uredbe Dublin III. Pripravljenost Republike Hrvaške, da bo spoštovala posredovane informacije, je razvidna tudi iz odgovora, s katerim je ta država prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in pozvala Republiko Slovenijo, naj jo vnaprej obvesti o posebnostih telesnega in duševnega zdravstvenega stanja.

8.Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ter da so v tej državi sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Tožnik pa osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev, ni navajal.

Tožnikove trditve

9.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

10.Tožnik poudarja, da mora biti predaja odgovorni državi članici skladno s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III izvedena v šestih mesecih in da se navedeni rok lahko podaljša na največ eno leto, če je zadevna oseba v zaporu, ali na največ 18 mesecev, če zadevna oseba pobegne. Vendar pa to ne pomeni, da lahko tožena stranka že ob izdaji sklepa o predaji samovoljno podaljša šestmesečni rok.

11.V nadaljevanju tožnik trdi, da oseba na Hrvaškem pridobi status prosilca že z izraženo namero in ne šele s podajo prošnje. Zato bi morala tožena stranka ugotoviti, ali so hrvaški policisti s tožnikom nečloveško ravnali pred izraženo namero, ali po tem. Skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča je namreč v zadevah vračanja prosilcev pomembno le ravnanje hrvaških organov s prosilci in ne s tujci.

12.Tožnik glede na predhodne izkušnje na Hrvaškem meni, da nima očitno neutemeljenega zahtevka glede pravice iz 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Zato bi morala tožena stranka od Republike Hrvaške pridobiti posebna zagotovila, da ne bo kršila te pravice.

13.V predlogu za izdajo začasne odredbe tožnik trdi, da je prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja absolutna in da ima zaradi ravnanja hrvaških policistov s tem povezan zahtevek, ki ni očitno neutemeljen. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen pred pravnomočno odločitvijo sodišča, bi bil tožnik izročen Republiki Hrvaški, kjer bi bil lahko ponovno izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 4. člena Listine in s tem nastanku težko popravljive škode.

Trditve tožene stranke

14.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Poleg tega poudarja, da je iz zapisnika o vročitvi izpodbijanega sklepa z dne 21. 8. 2024 razvidno, da je tožena stranka z vpogledom v uradno evidenco o nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito, ki je priloga zapisniku, ugotovila, da je tožnik 12. 8. 2024 samovoljno zapustil nastanitvene kapacitete Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov. Tožnik ni zaprosil za bivanje izven azilnega doma in mu ni bila izdana dovolilnica, zato je kršil prvi odstavek 6. člena Uredbe o hišnem redu azilnega doma ter četrti in šesti odstavek 82. člena ZMZ-1. Tožena stranka je med tožnikovo odsotnostjo sprejela odločitev glede njegove prošnje za mednarodno zaščito in sklep z dne 16. 8. 2024 poskusila vročiti z javnim naznanilom po 94. členu Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Skladno z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III je tožena stranka obvestila Republiko Hrvaško o podaljšanju roka za predajo na 18 mesecev. Dne 21. 8. 2024 je tožena stranka ugotovila, da se je tožnik vrnil v nastanitvene kapacitete, zato je bil povabljen na razgovor, na katerem ga je seznanila z vsebino sklepa, mu ga vročila ter ga poučila glede pravnih sredstev in rokov.

15.V nadaljevanju tožena stranka v bistvenem navaja, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo le tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na položaj, v katerem se bo tožnik znašel po predaji.

Dokazni postopek

16.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo.

Presoja tožbe

K I. In II. točki izreka:

17.Tožba je delno utemeljena.

18.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

19.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Republika Hrvaška je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite sprejela na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III.

20.V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

21.V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi že ob prvem prihodu vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013), čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje določno. Poleg tega je iz okoliščin obravnavane zadeve razvidno, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški napoten v azilni dom. Zato ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Ker je torej vzpostavljena odgovornost te države za obravnavanje tožnikove prošnje, je nastal položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

22.Tožnik, ki bo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo tej državi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

23.Pri tem je treba upoštevati, da med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na navedenem načelu in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) (sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).

24.SEU je v zadevi C-392/22, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, sprejelo tudi stališče, da mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.

25.V zvezi z vzpostavitvijo dolžnosti države članice, da po potrebi na lastno pobudo upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve) poudarilo, da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici (toženi stranki) mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

26.Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

27.Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le tožnikove navedbe o morebitnem ravnanju uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. V zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, je treba najprej ugotoviti, ali s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegajo minimalno stopnjo resnosti.

28.Kot izhaja iz okoliščin obravnavane zadeve, je imel tožnik stik le s hrvaškimi policisti in ne drugimi uradnimi osebami v postopku mednarodne zaščite ali v hrvaškem azilnem domu, v katerega po lastni odločitvi ni bil nameščen. To pomeni, da že iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.

29.V zvezi z vsebino tožnikovih izjav lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožnikovega ugovora glede kršitve njegove pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III), le na splošno ugotovi, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III z dne 1. 8. 2024. To pomeni, da mu je bila v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Republiki Hrvaški po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito, kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III.

30.V nadaljevanju je sodišče presojalo tožbene navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema. V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

31.V zvezi s tem je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera. V obravnavani zadevi se tožnikove navedbe o domnevno slabem ravnanju hrvaških policistov ob prvem poskusu vstopa v Republiko Hrvaško po presoji sodišča nanašajo na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške. Da tožnik takrat še ni imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, je nenazadnje razvidno iz njegovih izjav v upravnem postopku, da mu je policija po odvzemu prstnih odtisov dala papir in mu rekla, naj gre v Zagreb, kar pomeni, da tožnik po izjavi namere za mednarodno zaščito s policijo ni več imel stika, saj je bil napoten v namestitvene kapacitete v Zagrebu. Ob drugem vstopu v Republiko Hrvaško, ko je bil v dublinskem postopku vrnjen iz Švicarske federacije, so se policisti do tožnika, kot izhaja iz njegove izjave v upravnem postopku, obnašali korektno. Táko ravnanje policistov pa po presoji sodišča ne izkazuje tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

32.Ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) v obravnavani zadevi, ki niso znana niti Vrhovnemu sodišču, tako ni mogoče na splošno sklepati, da Republika Hrvaška ne bo resno obravnavala tožnikove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Glede na navedeno tožnikov opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. V tem pogledu tudi odvzema prstnih odtisov (pred hrvaško policijo) ni mogoče obravnavati kot psihično prisilo, ampak kvečjemu kot ravnanje v skladu s prvim odstavkom 14. člena z Uredbo (EU) št. 603/2013.

33.Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ne glede na to sodišče ugotavlja, da tožnik ni prerekal ugotovitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da bo imel v Republiki Hrvaški na voljo zdravstveno oskrbo. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

34.Sodišče je presojalo tudi tožbene navedbe iz katerih je razvidno, da je tožena stranka samovoljno podaljšala šestmesečni rok za predajo.

35.V zvezi s tem je SEU že pojasnilo, da določbe člena 29(1), prvi pododstavek, in (2) Uredbe Dublin III določajo, da se po izteku prekluzivnega roka šestih mesecev celotna odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito prenese na državo članico, ki poda zahtevo, razen če je bil ta rok izjemoma podaljšan na največ eno leto, kadar predaja zadevne osebe ni mogoča, ker je ta v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, kadar zadevna oseba pobegne, pri čemer se v takem primeru odgovornost za obravnavanje njene prošnje prenese ob izteku tako določenega roka. Ob upoštevanju cilja hitrega obravnavanja je namen šestmesečnega roka za predajo iz člena 29(1) in (2), prvi stavek, Uredbe Dublin III zagotoviti, da je zadevna oseba čim prej dejansko predana v državo članico, ki je odgovorna za obravnavanje njene prošnje za mednarodno zaščito, pri čemer se ob upoštevanju dejanske kompleksnosti in organizacijskih težav, povezanih z izvedbo predaje te osebe, zadevnima državama članicama zagotovi potreben čas, da se dogovorita o izvedbi predaje, in natančneje, državi članici, ki daje zahtevo, omogoči, da določi podrobna pravila za izvedbo predaje. V teh okoliščinah člen 29(2), drugi stavek, Uredbe Dublin III izjemoma omogoča podaljšanje tega šestmesečnega roka, s čimer bi se upoštevalo, da je zaradi zaprtja ali pobega zadevne osebe tehnično nemogoče, da bi država članica, ki daje zahtevo, to osebo predala.

36.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišču niso razvidni razlogi za odločitev o podaljšanju navedenega šestmesečnega roka glede na predstavljena izhodišča SEU, pri čemer v tem pogledu niso upoštevna dodatna pojasnila tožene stranke v odgovoru na tožbo (povzetek je razviden iz 14. točke obrazložitve te sodbe), saj je v obravnavani zadevi predmet spora le zakonitost izpodbijanega sklepa, pomanjkljivosti njegove obrazložitve pa ni mogoče popravljati z navedbami v odgovoru na tožbo.

37.Ob takih okoliščinah, ko v izpodbijanem sklepu ni razlogov o odločilnem dejstvu, torej o tem, zakaj je bil v obravnavani zadevi podaljšan rok za predajo, pa je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Zato je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijani sklep v 3. točki izreka odpraviti odpraviti in zadevo v tem delu vrniti toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), v katerem bo morala določno opredeliti razloge v zvezi s podaljšanjem navedenega šestmesečnega roka. V preostalem delu (glede 1. in 2. točke izreka izpodbijanega sklepa) pa je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K III. točki izreka:

38.ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč SEU v zadevi C-63/15 z dne 7. 6. 2016, Ghezelbash, namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).

39.Glede na navedeno za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

40.V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena). Ob upoštevanju razlogov te sodbe v zvezi s presojo, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, težko popravljive škode tako ne izkazujejo posplošene tožnikove navedbe, da je prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja absolutna, da ima zaradi ravnanja hrvaških policistov zahtevek, ki ni očitno neutemeljen in da bi bil v primeru izvršitve izpodbijanega sklepa pred pravnomočno odločitvijo sodišča izročen Republiki Hrvaški, kjer bi bil lahko ponovno izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 4. člena Listine in s tem nastanku težko popravljive škode. Zato je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3.

3Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev).

4Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje

5Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

6Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.

7Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

8Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

9Tako na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.

10SEU je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo odločilo, da bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (92. točka obrazložitve).

11Da bi razmere v hrvaškem azilnem domu dosegale tako intenzivnost, da bi bila standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah.

12Tožnik le posplošeno trdi, da ni razumel smisla vprašanja, ali meni, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Ne glede na to pojasnjuje, da je odgovarjal na poenostavljena vprašanja ter pojasnil bivanje v Republiki Hrvaški in na policijski postaji v Brežicah.

13Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).

14V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

15Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve).

16Prav tam (20. točka obrazložitve).

17Iz 21. točke obrazložitve te sodbe je razvidno, da so bili tožniku prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito. Pri tem je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da se prošnja šteje za vloženo tudi, ko organ, ki sprejme izjavo o nameri osebe za mednarodno zaščito, o tem sestavi poročilo, pri čemer mora biti čas med prosilčevo izjavo in pripravo poročila čim krajši (Sodba in sklep I Up 31/120124 z dne 28. 2. 2024, 10. točka obrazložitve).

18Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen.

19Tako pojasnilo je razvidno iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, na primer I Up 193/2022 (12. točka obrazložitve) in I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve).

20Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, že sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, čeprav se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve).

21Navedena določba daje pooblastilo državam članicam do takojšnjega odvzema prstnih odtisov vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj.

22V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.

23Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).

24C-163/17 (52. točka obrazložitve).

25Prav tam, 59. točka obrazložitve.

26Prav tam, 60. točka obrazložitve.

27Smiselno enako tudi E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 570, drugi odstavek.

28Sodba I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve).

-------------------------------

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 29, 29/1, 29/2 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice - člen 14, 14/1

Konvencije, Deklaracije Resolucije Listina evropske unije o temeljnih pravicah - člen 4

Pridruženi dokumenti:

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.