Jedro

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v zaključke sodišča prve stopnje in so neutemeljene pritožbene navedbe, češ da ni podana vzročna zveza med opustitvenim ravnanjem obd. A. A. in nesrečo pri delu, pri čemer naj izpodbijana sodba tudi ne bi imela razlogov v zvezi z opustitvijo pismenega dogovora. Sodišče prve stopnje je ob natančni oceni zagovora in izvedenih dokazov prepričljivo in izrecno zaključilo, da bi vsebina manjkajočega pisnega dogovora morala urediti varno opravljanje dela delavcev in bagerista, s poudarkom na obveznem zavarovanju delavcev pred zrušenjem strojno izkopanih sten rova, ne glede na samo organizacijo dela. Okoliščine, da naj bi bagerist G. G. delal pod nadzorom soobdolženega B. B. in bil v kritičnem trenutku odmaknjen, A. A. pa sploh ni bil prisoten na gradbišču, v ničemer ne vplivajo na pravilno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z očitano kršitvijo 30. člena Zakona o varnosti pri delu, pritožbene navedbe, ki poizkušajo neuspešno zmanjšati pomembnost vsebine tega sporazuma, pa so neutemeljene.

Izrek

Pritožbama zagovornikov obd. A. A. in B. B. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obd. A. A. izrečena denarna kazen 1,250.000,00 SIT in obd. B. B. izrečena kazen 600.000,00 SIT znižata in se po čl. 38/1 KZ izreče obd. A. A. denarna kazen 300.000,00 (tristo tisoč) SIT, obd. B. B. pa denarna kazen 200.000,00 (dvesto tisoč) SIT.

Obdolženca morata izrečeni denarni kazni plačati vsak v roku 3 (treh) mesecev, v primeru neplačila se bosta izrečeni kazni prisilno izterjali, v primeru neizterljivosti pa se bo za vsakih začetih 10.000,00 SIT določil en dan zapora, sicer se obe pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v preostalih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Domžalah je s citirano sodbo spoznalo oba obdolženca za krivega zaradi kaznivega dejanja po čl. 208/II, III in IV KZ in jima ob uporabi omilitvenih določil KZ izreklo denarno kazen, vsakemu v višini 100 dnevnih zneskov, kar je zneslo pri obd. A. A. 1,250.000,00 SIT, pri obd. B. B. pa 600.000,00 SIT. Sodišče je odločilo, da morata obdolženca plačati denarni kazni v roku devetih mesecev, odločilo pa je tudi, da morata plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino in sicer obd. A. A. v znesku 120.000,00 SIT, obd. B. B. pa 60.000,00 SIT.

Zoper sodbo je vložila pritožbo zagovornica obd. A. A. odvetnica C. C. iz vseh pritožbenih razlogov po 370. čl. ZKP in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z oprostitvijo obdolženca, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornica je tudi predlagala, da pritožbeno sodišče njo in obdolženca povabi na sejo pritožbenega senata, vendar senat predlogu ni sledil, ker je ocenil, da njuna navzočnost ne bi v ničemer doprinesla k boljši razjasnitvi stvari.

Zagovornik obd. B. B. odvetnik D. D. je vložil pritožbo iz pritožbenih razlogov 1., 2. in 3. tč. 370. čl. ZKP in predlagal spremembo izpodbijane sodbe z oprostitvijo obdolženca, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Okrožni državni tožilec E. E. je v odgovoru na obe pritožbi predlagal njuno zavrnitev.

Višja državna tožilka F. F. je v pismenem mnenju predlagala zavrnitev obeh pritožb. Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih razlogov ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, svoje zaključke prepričljivo obrazložilo in z gotovostjo, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, spoznalo oba obdolženca za kriva očitanega jima kaznivega dejanja. Pri določitvi kazenske sankcije je sicer pravilno uporabilo omilitvena določila KZ, vendar pa je obema obdolžencema glede na vse ugotovljene okoliščine, izreklo previsoki denarni kazni.

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v zaključke sodišča prve stopnje in so neutemeljene pritožbene navedbe, češ da ni podana vzročna zveza med opustitvenim ravnanjem obd. A. A. in nesrečo pri delu, pri čemer naj izpodbijana sodba tudi ne bi imela razlogov v zvezi z opustitvijo pismenega dogovora. Sodišče prve stopnje je ob natančni oceni zagovora in izvedenih dokazov prepričljivo in izrecno zaključilo, da bi vsebina manjkajočega pisnega dogovora morala urediti varno opravljanje dela delavcev in bagerista, s poudarkom na obveznem zavarovanju delavcev pred zrušenjem strojno izkopanih sten rova, ne glede na samo organizacijo dela. Okoliščine, da naj bi bagerist G. G. delal pod nadzorom soobdolženega B. B. in bil v kritičnem trenutku odmaknjen, A. A. pa sploh ni bil prisoten na gradbišču, v ničemer ne vplivajo na pravilno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z očitano kršitvijo 30. čl. Zakona o varnosti pri delu, pritožbene navedbe, ki poizkušajo neuspešno zmanjšati pomembnost vsebine tega sporazuma, pa neutemeljene.

Pritožbene navedbe v zvezi z modificiranim obtožnim predlogom glede obd. A. A., češ da so se dokazi izvajali le v smeri prvotnega obtožnega akta, zaradi česar pričam niso bila postavljena vsa relevantna vprašanja, so neutemeljene. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je državni tožilec modificiral obtožni predlog na glavni obravnavi dne 10.7.2002, nakar je bila glavna obravnava na predlog zagovornice obd. A. A. zaradi priprave obrambe preložena na 4.9., nato še na 2.10., tako da je obdolženec nedvomno imel dovolj časa za pripravo obrambe. Na zadnji glavni obravnavi pa je obdolženčeva zagovornica predlagala ponovno zaslišanje bagerista G. G. o tem, kako je opravljal svoje delo, o čemer je bil že izčrpno zaslišan in kooperanta H. H. v zvezi z domnevo, da naj bi bil manjkajoči sporazum o varstvu pri delu le sklenjen, vendar je sodišče oba predloga utemeljeno zavrnilo, ker bi se očitno samo po nepotrebnem zavlačeval kazenski postopek. G. G. je bil že izčrpno zaslišan, v zadostni meri pa je bilo tudi razčiščeno, da sporazum ni bil sklenjen, če pa bi bil, pa bi ga obdolženec nedvomno predložil že davno prej. Ponovnega zaslišanja priče I. I. pa obramba ni predlagala in so zato pritožbene navedbe v zvezi z njim protispisne.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ni podano zatrjevano nasprotje med izrekom in razlogi izpodbijane sodbe v zvezi z opuščenim obvestilom Komunalnemu podjetju zaradi določitve skupnega nadzora v skladu s 13. čl. Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bilo Komunalno podjetje obveščeno pomanjkljivo in niti ni vedelo, kdaj se bodo dela izvajala, sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da meteorne vode spadajo v komunalno sfero in natančno navedlo na podlagi katerih dokumentov bi bilo možno ugotoviti že zgrajene meteorne jaške, jih označiti in upoštevati pri izkopu. Ni mogoče oporekati zaključku sodišča prve stopnje, da je obd. A. A. očitno premalo upošteval dejstvo, da bodo dela potekala v bližini že zgrajenega bloka, napaka pa je bila, kot je izpovedal I. I., ker projekta niso preverili tudi z ogledom stanja na terenu. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je med obd. A. A. očitanimi kršitvami in v posledici pomanjkljivem nadzoru na delovišču, podana vzročna zveza. Obdolžencu je v celoti dokazan objektivni element očitanega kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje pa je njegovo ravnanje tudi glede kazenske odgovornosti pravilno opredelilo kot nezavestno malomarnost ter so pritožbene navedbe o očitku zavestne malomarnosti neutemeljene.

Pritožbeno sodišče je ocenilo kot neutemeljene tudi pritožbene navedbe zagovornika obd. B. B., češ da ni mogel predvideti rušenja stene jarka, zaradi česar naj ne bi bila podana vzročna zveza. Nobenega dvoma ni v pravilnost ocene sodišča prve stopnje, da je obdolženec kršil očitana mu določila Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge v izpodbijani sodbi ter poudarja, da je izvedenec ugotovil, da je bilo absolutno nevarno delati brez varovanja proti zasutju glede na način kopanja jarka, zemljino tretje kategorije in dejstvo, da je bil prisoten prehod iz zmrzali v zmočenost, kar je povzročilo polzenje, pri tem pa premaknjenost trase ni vplivala na dolžnost razpiranja jarka. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sprejelo izvedensko mnenje kot strokovno neoporečno in verodostojno ter so neutemeljene pritožbene navedbe o domnevnih tehničnih nelogičnostih, ki jih pritožnik tudi ne obrazloži. Postavitev predlaganega izvedenca enakovredne stroke in geologa, pa bi le po nepotrebnem zavlačevala kazenski postopek, v katerem so bila vsa relevantna dejstva že zanesljivo ugotovljena. Zaključki sodišča prve stopnje, da je obd. B. B. poleg tega, da ni poskrbel za ustrezno zavarovanje, tudi slabo nadziral izkop, so zato povsem utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi obdolžencu izrečeno kazensko sankcijo in pri tem v zvezi z obd. B. B. ravnalo v skladu z določilom čl. 386 ZKP, ki določa, da pritožba, ki je podana v korist obdolženca, iz razlogov kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, obsega tudi pritožbo zaradi kazenske sankcije. Sodišče prve stopnje je glede na časovno odmaknjenost dejanja in nekaznovanost obdolžencev utemeljeno uporabilo omilitvena določila KZ in jima izreklo milejšo vrsto kazni, to je denarno kazen. Pri določanju višine pa je premalo upoštevalo, da sta obdolženca ravnala z najnižjo stopnjo kazenske odgovornosti, časovno odmaknjenost dejanja, nekaznovanost obdolžencev, pa tudi, da oba oškodovanca nimata nobenih posledic in nista priglasila nobenega premoženjskopravnega zahtevka, kot je razvidno iz podatkov v spisu. Glede na navedene okoliščine je pritožbeno sodišče zato v tem obsegu ugodilo pritožbama in obdolžencema izreklo kot primerni zgoraj navedeni denarni kazni v skladu z določilom prvega odst. 38. čl. KZ v določenem znesku in odločilo, da bi se v primeru neizterljivosti denarni kazni izvršili tako, da bi se za vsakih začetih 10.000,00 SIT določil en dan zapora.

Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo niti zatrjevanih nepravilnosti niti takih, na katere mora v skladu z določilom čl. 383/1 ZKP po uradni dolžnosti paziti v korist obdolžencev, je delno ugodilo pritožbi njunih zagovornikov v zgoraj navedenem obsegu, v preostalem pa ju zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.