Jedro

Tožnik v reviziji le zahteva uporabo 377. člena ZOR, pri čemer ne utemelji, zakaj bi uporaba 377. člena ZOR pripeljala do zanj ugodnejše odločitve. Tudi, če bi sodišče uporabilo to določbo, bi bil namreč zastaralni rok enak, torej tri leta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil poškodovan v prometni nesreči dne 5. 5. 1994 in zavarovanec tožene stranke je bil pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 251/III-I. členu Kazenskega zakona Socialistične Republike Slovenije (Ur. l. SRS, št. 12/1977 s spremembami, v nadaljevanju KZ SRS), 16. 4. 2003 pa mu je bila tudi že pravnomočno prisojena odškodnina za drugo premoženjsko in nepremoženjsko škodo. V tem postopku tožnik zahteva le še plačilo rente zaradi izgube osebnega dohodka in stroškov v zvezi z najemanjem tuje delovne sile za delo na kmetiji.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zaradi nezgode uvrščen v III. kategorijo invalidnosti in 1. 4. 1997 razporejen z mesta „skladiščnik“ na drugo delovno mesto „kurir – receptor“. Opozorilo je, da je tožnik že 1. 4. 1997 dobil pravico zahtevati plačilo rente, da pa je tožbo vložil 5. 11. 2003. Tako je odločilo, da je zahtevek za čas od aprila 1997 do oktobra 2000 zastaran, pri čemer je upoštevalo zastaralni rok po 372. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sicer pa je ugotovilo, da tožnik zaradi poškodb prejema nižjo plačo, da tudi manj naredi na kmetiji in mu je za čas od 1. 11. 2000 do avgusta 2005 prisodilo rento v skupnem znesku 6.629 EUR, od septembra 2005 dalje pa rento v višini 118,72 EUR mesečno. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Opozorilo je le, da za zastaranje velja splošni zastaralni rok za zastaranje odškodninskih terjatev, ki ga določa 376. člen ZOR. Navedlo je tudi, da se rok za zastaranje kazenskega pregona v obravnavani zadevi ne more uporabiti, ker je bil kazenski postopek pravnomočno končan pred nastankom škode. Opozorilo je, da je bolj ugoden civilni rok, ki pa se izteče tako, kot je to odločilo sodišče prve stopnje.

4. Zoper takšno odločitev vlaga tožnik revizijo in v njej poudarja, da bi moralo sodišče po njegovem mnenju uporabiti 377. člen ZOR in odločiti, da njegova terjatev še ni zastarala. Meni, da sodba v delu, v katerem je obrazložena višina rente zaradi izgube mesečnega osebnega dohodka ni obrazložena. Poudarja, da je delodajalec v spis predložil obsežno dokumentacijo, iz katere pa izhaja takšno prikrajšanje, kot ga zahteva tožnik.

5. Sodišče je revijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če ni za posamezne obveznosti z zakonom predpisano kaj drugega (prvi odstavek 361. člena ZOR) in nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 360. člena ZOR) to je, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega roka (362. člen ZOR). Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 376. člena ZOR). Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko se izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona, pretrganje zastaranja kazenskega pregona pa ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka (prvi in drugi odstavek 377. člena ZOR).

8. Tožnik v reviziji le zahteva uporabo 377. člena ZOR, pri čemer ne utemelji, zakaj bi uporaba 377. člena ZOR pripeljala do zanj ugodnejše odločitve. Tudi, če bi sodišče uporabilo to določbo, bi bil namreč zastaralni rok enak, torej tri leta. Pravdno sodišče je vezano na obsodilno kazensko sodbo. Zato po zaključku kazenskega postopka prične zastaranje odškodninske terjatve, ki je bilo medtem pretrgano skladno z določbo prvega odstavka 392. člena ZOR, teči znova in se izteče v roku iz 377. člena ZOR. Po 3. točki 251. člena KZ SRS je bila v primeru, če je bilo dejanje opredeljeno v prvem odstavku te določbe storjeno iz malomarnosti, zagrožena denarna kazen ali zapor do treh let. Za kazniva dejanja, za katera se je smela po veljavnem KZ izreči kazen od enega do treh let, pa je bil v 95. členu Kazenskega zakona Socialistične federativne Republike Jugoslavije (Ur. l. SFRJ, št. 44/1976 s spremembami) določen zastaralni rok tri leta, torej povsem enak kot splošni zastaralni rok za odškodninske terjatve.

9. Sodišče prve stopnje je na 3. in 4. strani sodbe obrazložilo, da se je pri izračunu oprlo na prilogi C1 in A7, v katerih je tožnikov delodajalec podal izračun razlike pri plači za posamezne mesece. Navedlo pa je, da je od teh zneskov odbilo mesečne zneske nadomestila zaradi manjše plače po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sodišče druge stopnje ima tako prav, da je obrazložitev sodišča prve stopnje zadostna in da ni podana v pritožbi očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Če bi tožnik hotel izpodbiti pravilnost izračuna, bi moral v pritožbi navesti tako določene ugovore, da bi jih sodišče druge stopnje sploh lahko preizkusilo. Očitana kršitev s strani sodišča druge stopnje tako ni podana.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.