Jedro

Vračanje zemljišč, ki so bila podržavljena na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev oz. odlokov, izdanih na podlagi tega zakona, ni možno na podlagi ZDen. Zakon ni naveden v 3. členu ZDen, izdan pa je bil tudi šele po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 352/98-6 z dne 31.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 6.11.1998. Z navedeno odločbo je bila odpravljena 1. točka izreka odločbe Upravne enote P. z dne 26.3.1998, in nadomeščena z novo 1. točko, s katero je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo zemljišč, ki so v času podržavljenja imela naslednje parcelne številke 2600/1, 2600/5, 2600/6, 2600/6, 2600/7, 2600/8, 2600/9, 2600/10, 2600/11, 3056, 1107/4, 387/1 in 387/2, vse k.o. P. Točka 2. izreka prvostopne odločbe, s katero je bil zahtevek za denacionalizacijo parcelnih številk 5038, 5036, 5037, 5035 in 4985/2, vse k.o. P., zavržen, pa je z navedeno odločbo ostala v veljavi. Prva točka izreka odločbe upravnega organa prve stopnje je bila odpravljena in nadomeščena zato, ker je vsebovala večje število parcelnih številk, glede katerih se je stanje v času podržavljenja do danes spreminjalo, in je tožena stranka ocenila kot primerneje, da se o predmetnih zemljščih odloča po stanju v času podržavljenja, pa tudi, ker organ prve stopnje v tej točki ni odločil o vseh zemljiščih, na katere se je zahteva za denacionalizacijo nanašala. Zahtevo za denacionalizacijo premoženja po pokojnem J.S. je vložil njegov pravni naslednik D.S., v svojem imenu in v imenu drugih pravnih naslednikov. Upravni organ je na podlagi podatkov zemljiške knjige ugotovil sledeče: parcelne številke 2600/5, 2600/6 in 2600/8 so postale družbena lastnina na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1958. Za te parcele pa je bila dne 18.3.1965 sklenjena kupna pogodba, na podlagi katere je bila vknjižena družbena lastnina v upravi Komunalnega podjetja P. Zaradi izvedene in v zemljiško knjigo vpisane kupoprodajne pogodbe tako ni bila podana podlaga za denacionalizacijo navedenih zemljišč. Predmet pravnega posla - pogodbe je bila pravica uporabe na omenjenih zemljiščih. Ostala zemljišča, navedena v 1. točki izreka upravne odločbe, so prav tako postala družbena lastnina na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1958, vendar prvotnemu lastniku niso bila vzeta iz uporabe. Iz podatkov v zemljiški knjigi je bilo razvidno, da je bila parcelna številka 2600/9 na podlagi darilne pogodbe z dne 3.5.1969 prenesena v vložno številko 5362 iste k.o.. Vknjižena je bila pravica brezplačnega uživanja v korist B.S. Na parcelni številki 3058 je bila na podlagi darilne pogodbe iz leta 1965 (vložna številka 5363, k.o. P.) vknjižena pravica uporabe v korist B.S. Na parcelni številki 2006/7 je bila na podlagi darilne pogodbe iz leta 1965 vknjižena pravica uporabe v korist B. (pravilno D.) S. Na parcelni številki 2006/1 je bila na podlagi sklepa o dedovanju z dne 20.1.1970 po pokojnem J.S. vknjižena pravica brezplačnega uživanja v korist J.S. (vložna številka 629 k.o. P.). Na isti podlagi je bila tudi vknjižena pravica brezplačnega uživanja na parcelni številki 2600/10. Na parcelni številki 1107/4 je bila na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 16.1.1963 vknjižena lastninska pravica na drugem zemljiškoknjižnem telesu v korist M.S. in nato na podlagi darilne pogodbe z dne 26.3.1980 v korist B.S., in sicer do ene polovice. Lastnik drugega zemljiškoknjižnega telesa (hiše) pa je hkrati uporabnik zemljišča. Na parcelni številki 2600/11 je bila na podlagi sklepa o dedovanju z dne 20.10.1961 po pokojni A.F. vknjižena lastninska pravica devetega zemljiškoknjižnega telesa v korist U.F. (vložek številka 448 k.o. P.). Parcelni številki 387/1 in 387/2 sta bili vpisani pri vložku številka 884, k.o. P., kot stavbišči. Na stavbi, ki stoji na parceli številka 387/2 in dvoriščnem prostoru v izmeri 16,35 m2 pa je na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 24.12.1962 knjižena družbena lastnina v upravi Občine P. Zemljišča, ki so bila že predmet razpolaganja (pogodbe oziroma dedovanja) niso predmet denacionalizacijskega postopka, saj ni mogoče vzpostaviti lastninske pravice v korist osebe, ki je pravico uporabe pridobila na podlagi pravnega posla oziroma dedovanja. Po določbi 31. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) se na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist. Iz navedene zakonske določbe izhaja, da se lastninska pravica na podržavljenem stavbnem zemljišču lahko vzpostavi le v korist razlaščenca, ki ima na podržavljenem zemljišču še vedno pravico uporabe. Zemljišča parcelne številke 5038, 5036, 5037, 5035 in 4985/2, vse k.o. P. so bila podržavljena na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76) oziroma odloka Občine P. o prenehanju lastninske pravice na zemljiščih v zazidalnem območju L. - dodatno (uradne objave, št. 14, 9.6.1978). Ta zakon pa ni naveden v 3. členu ZDen, zato niso izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo teh parcel. Sodišče prve stopnje je odločalo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Svojo odločitev je obrazložilo s sledečim: po določbi 31. člena ZDen se na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist. Upravičenec po 31. členu ZDen je le prejšnji lastnik, ne pa tudi oseba, ki je pravico uporabe na podržavljenem stavbnem zemljišču pridobila na podlagi odločbe ali pravnega posla. V primerih zemljišč, ki so bila že predmet razpolaganja, pogodbe oziroma dedovanja, ni mogoče vzpostaviti lastninske pravice v korist osebe, ki je pravico uporabe pridobila na podlagi pravnega posla oziroma dedovanja. Odločba o denacionalizaciji, ki bi se morala glasiti na upravičenca, prejšnjega lastnika podržavljenega zemljišča, bi pomenila vzpostavljanje pravnega stanja pred dedovanjem oziroma pred sklenitvijo pravnega posla, za kar pa po določbah ZDen ni pogojev. V času izdaje odločbe upravnega organa prve stopnje še ni veljal Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97). Ta zakon v 2. členu določa, da nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe, vpis lastninske pravice pa se v zemljiško knjigo opravi na predlog strank. Ta zakon ureja lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih. Tožbena navedba, da gre pri kupoprodajni pogodbi za parcele številka 2600/5, 2600/6 in 2600/8 za ponarejen dokument ni utemeljena, saj so se na podlagi prav te kupoprodajne pogodbe opravili vpisi v zemljiško knjigo, ki je javna knjiga. Tožnik pa ne zatrjuje, da so bili sproženi ustrezni postopki, s katerimi bi se izpodbijala javna listina. ZDen v 3. členu našteva predpise, na podlagi katerih je bilo podržavljeno premoženje. Ti predpisi so bili poglavitni pravni naslov in večinoma sistemski okvir podržavljenja zasebnega premoženja, zato je upravičenec do denacionalizacije po tem zakonu le oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno po predpisih navedenih v 3. členu. Zakon o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev iz leta 1976, na podlagi katerega je bil izdan Odlok o prenehanju lastninske pravice na zemljiščih v zazidalnem območju L. - dodatno, pa ni naveden v 3. členu ZDen, kot podlaga za denacionalizacijo. Zato zemljišča, navedena v 2. točki izreka odločbe tožene stranke, ne morejo biti predmet denacionalizacijskega postopka.

Tožnik v pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nelogična, saj ugotavlja, da so bile parcele številka 2605, 2606 in 2608 podržavljene na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1958, hkrati pa ugotavlja, da je bila za ta zemljišča sklenjena kupna pogodba in da je bila družbena lastnina vknjižena na podlagi te pogodbe. Če so bile parcele podržavljene na podlagi zakona, ni nobene potrebe, da bi se ta pridobitni naslov nadomeščal še s pogodbo. Dvomi v obstoj pogodbe, še zlasti zato, ker je ni možno vpogledati. Zaključek tožene stranke o obstoju kupne pogodbe pomeni napačno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in posledično napačno uporabo materialnega prava. Tožniku je popolnoma vseeno, na podlagi katerega predpisa so bile odvzete parcele številka 5035, 5036, 5037 in 5038, vse k.o. P. Dejstvo je, da so bile parcele podržavljene in za njih ni bila plačana ustrezna odškodnina. Vztraja pri zahtevku glede parcel številka 2600/5, 2600/6, 2600/7 in 2600/8, vložna številka 448, k.o. P. in parcelnih številk 5035, 5036, 5037 in 5038, vse k.o. P. Na ostalih parcelah, ki so bile predmet denacionalizacijskega postopka, je že vknjižena lastninska pravica na podlagi 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po ZDen so upravičenci do denacionalizacije, o kateri odločajo upravni organi, osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih navedenih v 3. členu oziroma na način iz 4. člena tega zakona. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da vračanje zemljišč, ki so bila podržavljena na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev oziroma odlokov izdanih na podlagi tega zakona, ni možno na podlagi določb ZDen. Ta zakon ni naveden v 3. členu ZDen, prav tako pa je bil izdan šele po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963. V obravnavanem primeru to pomeni, da vračanje parcel številka 5035, 5036, 5037 in 5038, vse k.o. P., ki so bile podržavljene na podlagi navedenega zakona iz leta 1976 oziroma odloka o prenehanju lastninske pravice na zemljiščih v zazidalnem območju L. - dodatno, nima podlage v določbah ZDen.

Parcele številka 2600/5, 2600/6 in 2600/8, vložna številka 448 k.o. P. so sicer postale družbena lastnina na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1958, vendar prvotnemu lastniku niso bila vzeta iz uporabe. Ta pravica uporabe pa je bila kasneje predmet pravnega posla, kupne pogodbe z dne 18.3.1965, ki je bila podlaga za vknjiženje družbene lastnine v upravi Komunalnega podjetja P. v zemljiški knjigi, kar je bistveno za odločitev. Pravica uporabe na parceli številka 2600/7 je bila po ugotovitvi upravnega organa, na podlagi podatkov iz zemljišče knjige, predmet darilne pogodbe iz leta 1965. Zemljiška knjiga je javna knjiga in zanjo velja vpisno načelo. Tožnik niti v tožbi niti v pritožbi ne navaja nikakršnih drugih podatkov oziroma dokazov, ki bi vzbujali dvom v pravilnost vpisov v zemljiško knjigo in na podlagi tega tako ugotovljeno dejansko stanje.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani uveljavljani razlogi in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.