Jedro

Tožena stranka ni dokazala svojih trditev, da sta pravdni stranki sklenili novo pogodbo s katero sta uredili način vračila nevrnjenih denarnih sredstev po razdrti kreditni pogodbi, saj ni predložila nove pisne pogodbe o tem.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v 1b tč. II. tč.

izreka delno spremeni, tako da se tožbeni zahtevek za plačilo 2.000,00 DEM v tolarski protivrednosti s pripadajočimi obrestmi zavrne; v preostalem delu pa se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v preostalem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 233.187,00 SIT, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo v plačilo znesek 4.650.000,00 SIT, zmanjšan za delna plačila, z zamudnimi obrestmi ter znesek 139.500,00 SIT z zamudnimi obrestmi in znesek 61.716,50 DEM v tolarski protivrednosti z zamudnimi obrestmi ter znesek 3.851,50 DEM, v tolarski protivrednosti, z zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške z zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka pritožbe zoper zavrnilni del sodbe ni vložila, tožena stranka pa se proti obsodilnemu delu sodbe pritožuje in uveljavlja pritožbena razloga nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je deloma utemeljena.

Sodišče druge stopnje je na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP/99 v tej zadevi uporabilo določila ZPP/77 in izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in v okviru, določenem v 2. odst. 365. čl. ZPP. Pri tem je ugotovilo, da je pritožba deloma utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilno dejansko stanje ugotovilo v zadostnem obsegu in pravilno. Tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da ni dokazano, da bi pravdni stranki sklenili novo pogodbo, s katero bi nadomestili v tej pravdi sporni kreditni pogodbi. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožeča stranka zaradi toženčevega nerednega odplačevanja kreditov kreditni pogodbi odpovedala dne 28.10.1996 in sicer na podlagi določil 7. čl. pogodbe št. 3210/95 in 8.čl. pogodbe št. 4044/96. Iz teh ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bili kreditni pogodbi razdrti že v letu 1996 in je že takrat je nastala obveznost tožene stranke vrniti tožeči stranki celotni znesek dolgovanega kredita. Glede na takšne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje po toženi stranki zatrjevana na novo sklenjena pogodba po svoji pravni naravi ne more predstavljati spremembe niti novacije spornih kreditnih pogodb, saj sta bili le ti že v letu 1996 razdrti. Po toženi stranki zatrjevana pogodba, ki naj bi jo pravdni stranki sklenili kasneje in s katero naj bi se dogovorili za plačilo v mesečnih obrokih po 400.000,00 SIT (pri čemer tožeča stranka ni niti določno opredelila vsebine pogodbe niti vseh bistvenih elementov take pogodbe, na primer zneska, rokov, obresti), bi tako po svoji vsebini predstavljala novo kreditno pogodbo, katera pa bi prav tako morala biti sestavljena v pisni obliki (1. odst. 1066. čl. ZOR). Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da bi tožeča stranka svoj ugovor glede obstoja take pogodbe lahko utemeljila in dokazala, le če bi predložila pisno pogodbo. O veljavnosti pogodbe take pogodbe zaradi njene realizacije v tem primeru ne more biti govora, saj ni bila realizirana. Štiri toženčeva nakazila po 400.000,00 SIT pa predstavljajo le delna plačila obstoječega dolga oziroma nevrnjenega kredita po v tej pravdi spornih kreditnih pogodbah. Pritožbene trditve so torej v tem delu neutemeljene.

Pač pa tožena stranka utemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje iz naslova 3 % prispevka v rizični sklad na podlagi določila 2. odst. 6. čl. pogodbe št. 4044/96 od nevrnjenega zneska kredita tožeči stranki prisodilo previsok znesek, ko je odločilo, da je tožena stranka iz tega naslova dolžna plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 3.851,50 DEM. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nevrnjeni znesek kredita po prej citirani pogodbi znaša 61.716,50 DEM. Tako je sicer pravilno ugotovilo vse elemente za odločitev o višini prispevka, vendar je na podlagi tega zmotno zaključilo, da 3 % od nevrnjenega zneska znaša 3.851,50 DEM. 3% od nevrnjenega zneska znaša 1.851,50 DEM, kar pritožnik utemeljeno zatrjuje. Sodišče je tožeči stranki tako iz tega naslova prisodilo 2.000,00 DEM preveč.

Zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke v tem obsegu na podlagi 4. tč. 373. čl. ZPP ugodilo in izpodbijano sodbo v 1b tč. II.

tč. izreka tako spremenilo, da je zahtevek za plačilo tolarske protivrednosti 2.000,00 DEM zavrnilo.

Neutemeljene pa so tudi nadaljnje pritožbene trditve tožene stranke, da je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških odločilo napačno, ko je uporabilo določilo 3. odst. 154. čl. ZPP. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je glede na doseženi uspeh v pravdi bila taka odločitev pravilna. Tožba za tolarsko terjatev v višini 4.789.500,00 SIT je bila vložena utemeljeno za celoten znesek. Končni uspeh tožeče stranke s tem zahtevkom je bil manjši le zaradi delnih in postopnih plačil plačil tožene stranke (zadnje še v letu 1999) med samim pravdnim postopkom. Sodišče je zato utemeljeno uporabilo pri odločitvi o stroških 3. odst. 154. čl. ZPP. Devizni terjatvi pa je bilo praktično v celoti ugodeno. Tudi zavrnitev zahtevka za plačilo 2.000,00 DEM na samo stroškovno odločitev nima vpliva. Zato je bilo tudi glede tega zahtevka pravilno uporabljeno določilo 3. odst. 154. čl. ZPP.

Iz vseh navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke v preostalem delu zavrnilo, saj pri preizkusu sodbe ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere mora na podlagi 2. odst. 365. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodbo v preostalem izpodbijanem delu potrdilo (368. čl. ZPP).

O pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi uspeha. Glede na doseženi uspeh s pritožbo je sodišče tožeči stranki priznalo pritožbene stroške, odmerjene od zneska, s katerim tožena stranka s pritožbo ni uspela. Tožena stranka pa pritožbenih stroškov ni priglasila, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločilo. Stroški tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo predstavljajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo in sodno takso za odgovor na pritožbo.