Jedro

Izpodbijani dopis, ki je po vsebini ponudba za odkup nepremičnin po 9. odstavku 51. člena ZZLPPO, ni upravni akt in ne drug posamični akt, ki se lahko izpodbija s tožbo po 3. odstavku 1. člena ZUS, ampak je akt poslovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 1347/99-12 z dne 17.11.1999.

Obrazložitev

V navedeni zadevi je vrhovno sodišče s sklepom, št. I Up 1196/99-2 z dne 20.7.2000, že odločilo o pritožbi tožečih strank zoper 2. točko izpodbijanega sklepa. S 1. točko izpodbijanega sklepa je upravno sodišče zavrglo tožbo tožečih strank z dne 10.9.1999, s katero so izpodbijale dopis tožene stranke z dne 10.8.1999. Z njim je tožena stranka družbi M. trgovina in družbi M. zastopstvo holding kot pravnima naslednicama M. n.sub.o. ponudila v odkup lastniški delež nepremičnin, vpisanih v vl. št. 100 in 1246 k.o. A., ki ga je podjetje M. izločilo iz lastninskega preoblikovanja in glede katerega je bila zahteva denacionalizacijskih upravičencev za vrnitev v naravi pravnomočno zavrnjena. Upravno sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ker izpodbijani dopis ni upravni akt iz 2. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 popr. - ZUS) niti akt oziroma dejanje iz 3. odstavka 1. člena ZUS. V obrazložitvi navaja, da so tožeče stranke v tožbi predlagale, naj sodišče odpravi nezakonito odločitev tožene stranke, da so navedene nepremičnine prešle v last tožene stranke ter odloči, da se nepremičnine privatizirajo pod enakimi pogoji, kot je bilo izvedeno lastninsko preoblikovanje prve in tretje tožnice. Po presoji sodišča prve stopnje navedeni dopis take odločitve ne vsebuje. Tožena stranka z navedenim dopisom ni odločila o prehodu spornih nepremičnin v njeno last, ampak jih je kot lastnica ponudila v odkup prvi in tretji tožeči stranki. Iz podatkov spisa izhaja, da so predmet ponudbe sredstva, ki so bila izločena iz otvoritvene bilance in niso bila lastninjena po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 77/93, 31/93 in 1/96 - ZLPP). Ta sredstva so že na podlagi določbe 1. odstavka 51. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Uradni list RS, št. 30/98 - ZZLPPO) postala last Slovenske razvojne družbe.

Tožeče stranke v pritožbi uveljavljajo pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka v upravnem sporu, ter predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa. Izpodbijani dopis je upravni akt. Sodišče je očitno sledilo trditvam tožene stranke v njenih vlogah, od katerih pa niti ena ni bila vročena tožečim strankam, čeprav je zanje izrecno zaprosila z vlogo z dne 22.11.1999. Že s tem je prvostopno sodišče kršilo temeljna načela postopka, ki veljajo pred vsemi sodišči v Sloveniji. Po ZZLPPO postanejo last tožene stranke stvari, glede katerih so se stekle določene okoliščine in določeni pogoji, česar pa očitno ne ugotavlja nihče drug kot sama tožena stranka. Prvi del dopisa tožene stranke z dne 10.8.1999 predstavlja prav tako ugotovitev. Glede na to, da tožena stranka po ZZLPPO, ne glede na svojo organiziranost v obliki delniške družbe, dejansko izvršuje javno pooblastilo, je vsak njen akt in dejanje v tem izvajanju šteti za upravni akt, njeno trditev, da je postala lastnik spornih nepremičnin, pa za ugotovitveno odločbo, čeprav nima z zakonom predpisane oblike in vsebine. Določila ZZLPPO, na katera se sklicuje tožena stranka in tudi prvostopno sodišče, pomenijo, da gre za prisilni prenos lastninske pravice s tožečih strank - družb na toženo stranko, kar pomeni, da gre za upravno stvar. Dopis tožene stranke z dne 10.8.1999 izpolnjuje vse pogoje, ki jih Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) opredeljuje za upravni akt ter ima značaj ugotovitvenega upravnega akta, ki je dokončen in posamičen ter istočasno posega v ustavne pravice posameznikov - delničarjev in pravnih oseb - družb. Podani so torej pogoji za stvarno pristojnost prvostopnega sodišča, pri čemer to sodišče v izpodbijanem sklepu niti ne zatrjuje, da bi bilo tožnicam zagotovljeno kako drugo sodno varstvo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil in o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (drugi in tretji odstavek 1. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS). Če se s tožbo izpodbija akt, ki ni dokončen posamični akt in ne drug posamični akt, ki se lahko izpodbija s tožbo po tretjem odstavku 1. člena ZUS, sodišče tako tožbo zavrže na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS.

V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS, ker izpodbijani dopis ni upravni akt in ne akt po tretjem odstavku 1. člena ZUS. Pritožbeno sodišče se s to presojo strinja. Izpodbijani dopis niti po obliki niti po vsebini ni upravni akt, ker ne vsebuje odločitve (in ne ugotovitve) o kakšni pravici, obveznosti ali koristi posameznika ali pravne osebe. Obravnavani dopis je po vsebini ponudba tožene stranke za odkup nepremičnin M. trgovina d.d. na podlagi ZZLPPO. Predmet ponudbe so sredstva, ki so že po zakonu, po prvem odstavku 51. člena ZZLPPO, postala last tožene stranke in glede katerih ta zakon nalaga toženi stranki določena ravnanja. Gre za akt poslovanja začasnega lastnika teh sredstev, ki temelji na določbi devetega odstavka 51. člena ZZLPPO, glede katere pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-I-208/99-25 z dne 19.1.2001 odločilo, da je v neskladju z ustavo in jo mora Državni zbor odpraviti v šestih mesecih od objave odločbe v Uradnem listu RS, do odprave protipravnosti pa opcijski rok iz devetega odstavka 51. člena me more začeti teči (2., 3. in 4. točka izreka navedene odločbe).

Ker je prvostopno sodišče odločilo po 34. členu ZUS, ni bilo dolžno pošiljati tožbe v odgovor toženi stranki (1. odstavek 36. člena ZUS). Zato ni kršitev postopka v upravnem sporu, če odgovor tožene stranke na tožbo ni bil poslan tožeči stranki.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi 73. in 68. člena ZUS.