Jedro

Med položajem v drugem in tretjem odstavku 76. člena KZ-1 ni bistvenih razlik. V obeh primerih se z odvzemom premoženjske koristi vzpostavi razmerje med oškodovancem in državo. Sodba, s katero je premoženjska korist odvzeta, še ne pomeni, da je država to korist tudi že dejansko pridobila. Zato je zakon v drugem in tretjem odstavku 76. člena KZ-1 predvidel dvofazni postopek. Najprej je potrebna ugotovitev terjatve (namen take določbe je omejitev obdobja, v katerem mora država računati na možnost zahtevka oškodovanca) in šele nato poplačilo, do katerega pa seveda lahko pride le, če je bila korist dejansko odvzeta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 526,12 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru v postopku po določbah tretjega odstavka takrat veljavnega 97. člena Kazenskega zakonika (KZ) ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v višini 38.717,41 EUR do Republike Slovenije.

Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Ker gre za vprašanje razlage Kazenskega zakonika najprej predlaga, da senat, ki bo o pritožbi odločal, pritegne tudi sodnika s kazenskopravnega področja. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in se do njenih argumentov sploh ni opredelilo, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju se pritožba najprej ukvarja s primerjavo položaja oškodovanca ter drugim in tretjim odstavkom 97. člena ZK-1. Vztraja, da je potrebno upoštevati kontekst celotnega 97. člena KZ-1. Odvzem premoženjske koristi je subsidiaren v razmerju do premoženjskopravnega zahtevka. Zato oškodovanec, ki je tega uveljavljal, ne more biti v slabšem položaju od oškodovanca, ki ga v kazenskem postopku ni uveljavljal. Iz komentarja KZ je mogoče razumeti, da se pravdo za ugotovitev premoženjskopravnega zahtevka vloži zoper obsojenca. Tožena stranka zato v tej pravdi ni pasivno legitimirana. Ni logično, da je tožeča stranka v boljšem položaju (da bi lahko tožila državo) samo zato, ker ni sodelovala v kazenskem postopku in tam in bila napotena na pravdo. Država ni v nobenem razmerju do oškodovanca. Tudi v konkretnem primeru bi bilo za tožečo stranko manj ugodno, če bi morala tožiti obsojenca (kot bi veljalo, če bi bila napotena na pravdo), že iz razloga, ker ta živi na Hrvaškem. Napačno je stališče sodišča, da mora s predmetno tožbo oškodovanec pridobiti pravni naslov, da se kasneje lahko poplača iz odvzete premoženjske koristi in da je za izvršbo potrebna identiteta upnika, vendar ta argument ne pride v poštev, saj gre za ugotovitveno sodbo, na podlagi katere ni mogoče zahtevati izvršbe. Stališče, da mora oškodovanec najprej vložiti ugotovitveni, nato pa dajatveni zahtevek, je nelogično, saj pride do nepotrebnega podvajanja postopka. Ugotovitvena tožba zoper toženo stranko bi po mnenju tožene stranke prišla v poštev le v primeru, da bi bila premoženjska korist tudi že dejansko odvzeta. V zvezi s tem tožena stranka opozarja na odločbo VSC Cp 14/2011 z dne 16.6.2011, iz katere izhaja enako. Kazenski zakon sicer uporablja besedno zvezo „ugotovljen njegov zahtevek“, vendar to ne pomeni, da je potrebno v vsakem primeru vložiti tudi ugotovitveni zahtevek.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je materialno pravo uporabilo pravilno in svojo odločitev obrazložilo. Razlogi so jasni in konsistentni, sodbo je mogoče preizkusiti. Pojasnilo je, kako si razlaga zakonske določbe, zato ni potrebno, da bi še posebej zapisalo, da drugačna razlaga tožene stranke ni pravilna. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana.

Pravna podlaga zahtevku je določba 76. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) (1), ki ureja varstvo oškodovanca v primeru odvzema premoženjske koristi. Ta določba ureja dve situaciji: če je oškodovanec v kazenskem postopku priglasil premoženjskopravni zahtevek in če ga ni. V prvem primeru pride do odvzema premoženjske koristi le, če ta presega premoženjskopravni zahtevek (kar za predmetno zadevo ni pomembno) ali če je bil oškodovanec glede premoženjskopravnega zahtevka napoten na pravdo. Če je obtoženec s kaznivim dejanjem pridobil premoženjsko korist na račun oškodovanca, pa temu v okviru kazenskega postopka premoženjskopravni zahtevek ni bil priznan, kazensko sodišče mora odvzeti premoženjsko korist, ki jo je obtoženec pridobil s kaznivim dejanjem, saj se s kaznivim dejanjem nihče ne sme okoristiti. Med položajem v drugem in tretjem odstavku 76. člena KZ-1 zato ni bistvenih razlik (2). V obeh primerih se z odvzemom premoženjske koristi vzpostavi razmerje med oškodovancem in državo. Nobene podlage pa ni za stališče pritožnice, da bi bilo treba tožbo vložiti zoper obsojenca. Nasprotno, prav iz ureditve dvofaznega postopka jasno izhaja, da je po drugem in tretjem odstavku 76. člena KZ-1 pasivno legitimirana država. Če bi bilo treba tožbo uperiti zoper obsojenca, ugotovitvena tožba ne bi bila potrebna, saj bi že od vsega začetka oškodovanec imel dajatveni zahtevek. Drugače pa velja za državo, saj sodba, s katero je premoženjska korist odvzeta, še ne pomeni, da je država to korist tudi že dejansko pridobila. Zato je zakon v drugem in tretjem odstavku 76. člena KZ-1 predvidel dvofazni postopek. Najprej je potrebna ugotovitev terjatve (namen take določbe je omejitev obdobja, v katerem mora država računati na možnost zahtevka oškodovanca) in šele nato poplačilo, do katerega pa seveda lahko pride le, če je bila korist dejansko odvzeta (3). Oškodovanec ima zato v situaciji, ko premoženjska korist dejansko še ni bila odvzeta, dve možnosti: lahko se odloči za ugotovitveno tožbo zoper državo, njej prepusti izterjavo od oškodovanca, in s tem tvega, da ta ne bo realizirala svojega upravičenja, ali pa vloži dajatveno tožbo zoper obsojenca in sam poskuša izterjati odškodnino od obsojenca. Iz sodne prakse, na katero se sklicuje pritožnica, ne izhaja nič drugega. V odločbi VS RS II Ips 537/2004 je šlo za vprašanje, ali je po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila odvzeta premoženjska korist, dopustna tudi neposredna tožba zoper obsojenca, v zadevi VSC Cp 14/2011 pa je sodišče odločilo, da z izvršitvijo sankcije odvzema premoženjske koristi oškodovancu preneha neposredni zahtevek do storilca kaznivega dejanja do višine (dejansko) odvzete premoženjske koristi. Iz obeh odločb torej izhaja, da ima oškodovanec obe možnosti.

Glede ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče sicer strinja, da argument identitete upnika pri izvršbi ni utemeljen, saj na podlagi ugotovitvene sodbe ni mogoče doseči izvršbe. To pa na gornjo utemeljitev pasivne legitimacije tožene stranke ne vpliva. V pritožbenem postopku odločajo sodniki v skladu z letnim razporedom in pravili o dodeljevanju zadev, kar pomeni, da bi bila določitev sodnikov izven teh pravil v nasprotju s pravico do tako imenovanega naravnega sodnika. Pritožbeno sodišče je zato odločalo v senatu, kakršen je bil določen v skladu z letnim razporedom.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 526,12 EUR (tar. št. 21/1 ter 11. člen Odvetniške tarife).

op. št. 1: Enaka je določba v času storitve kaznivega dejanja, v zvezi s katerim je bila odvzeta premoženjska korist, veljavnega 97. člena KZ. Sodba, s katero je bila premoženjska korist odvzeta, je postala pravnomočna 22.6.2014. op. št. 2: Razen drugačnega teka rokov za vložitev zahtevkov za poplačilo iz odvzete premoženjske koristi, ki pa je logičen, saj mora biti oškodovanec v primeru iz drugega odstavka napoten na pravdo, kar pomeni, da mu mora biti sodba vročena. Oškodovancu, ki ne vloži premoženjskopravnega zahtevka, pa kazenska sodba ni vročena.

op. št. 3: Položaj oškodovanca je torej v postopku po tretjem odstavku 76. člena KZ-1 slabši od položaja oškodovanca, ki uveljavlja premoženjskopravni zahtevek. Če namreč država ne doseže dejanskega odvzema, na ta način ne more dobiti ničesar. Določba zakona pa logično predpostavlja, da bo država storila vse potrebno za spoštovanje svojih sodb in s tem njihovo realizacijo, zato tudi relativno kratek rok za zahtevek na poplačilo iz odvzete premoženjske koristi.