Jedro

Zahteva iz prvega odstavka 170. člena ZOR, da je delavec škodo tretji osebi povzročil na delu ali v zvezi z njim, predstavlja zahtevo o funkcionalni zvezi med škodnim ravnanjem delavca in njegovimi delovnimi nalogami.

Izrek

1. Reviziji druge toženke se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izreku pod točko 2 glede te toženke in sodba sodišča prve stopnje z dne 7.1.2002 pod opr. št. P 2704/2001-III-82 razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Tožnikova revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvi toženec je bil s kazensko sodbo obsojen zaradi poskusa dveh kaznivih dejanj umora na večletno zaporno kazen, ker je 31.1.1995 okoli 22. ure streljal v tožnika in Z. S. ter oba zadel v trebuh. Tožnik je v tej pravdi zahteval solidarno plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo od prvega toženca in druge toženke, pri kateri je bil prvi toženc zaposlen v skladišču orožja. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju obema tožencema naložilo, da morata solidarno plačati tožniku 12.800.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, presežno zahtevano odškodnino za to škodo in vso zahtevano odškodnino za premoženjsko škodo pa je zavrnilo. Proti tej sodbi se prvi toženec ni pritožil in je zanj v obsodilnem delu postala pravnomočna. O pritožbah tožnika in druge toženke je sodišče druge stopnje v drugem pritožbenem odločanju odločilo tako, da je obema ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim je bilo odločeno o obveznosti druge toženke, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je pomotoma prezrlo tisti del tožnikove pritožbe, ki je izpodbijal zavrnitev preseženega tožbenega zahtevka za plačilo nepremoženjske škode in celotnega zahtevka za plačilo premoženjske škode v razmerju do prvega toženca.

V tretjem sojenju je sodišče prve stopnje drugi toženki naložilo, da mora plačati tožniku 15.300.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in presežni tožbeni zahtevek zavrnilo. Proti tej sodbi sta se pritožila tožnik in druga toženka. V tretjem pritožbenem odločanju je sodišče druge stopnje odločalo o teh dveh pritožbah in tudi o prezrtem delu tožnikove pritožbe proti zavrnilnemu delu sodbe prve stopnje iz drugega sojenja v razmerju do prvega toženca. V izreku pod točko 1 je zavrnilo tožnikovo pritožbo proti tistemu delu sodbe prve stopnje iz drugega sojenja (z dne 23.4.2001 pod opr.št. III P 212/99-72), s katerim je bil zavrnjen tožnikov zahtevek proti prvemu tožencu, da mu mora plačati višjo odškodnino od 12.800.000 SIT. V izreku pod točko 2 pa je o pritožbah tožnika in druge toženke proti sodbi sodišča prve stopnje iz tretjega sojenja (z dne 7.1.2002 pod opr. št. P 2704/2001-III-82) odločilo tako, da jima je delno ugodilo, odškodnino za strah zvišalo za 500.000 SIT, za sedem dni drugače odločilo o zamudnih obrestih, omenilo, da gre do določenega zneska za solidarno obveznost obeh tožencev, stroškovno odločitev pa razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ostalem delu je obe pritožbi zavrnilo in v še izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje iz tretjega sojenja.

Proti tej sodbi sodišča druge stopnje sta pravočasno revizijo vložila tožnik in druga toženka. Oba uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik izpodbija zavrnitev 3.763.314 SIT zahtevane odškodnine za premoženjsko škodo in predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se temu delu njegovega zahtevka v celoti ugodi, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Druga toženka izpodbija njej naloženo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (v znesku 15.800.000 SIT) in predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se tožbeni zahtevek proti njej zavrne oziroma razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Druga toženka uveljavljano procesno kršitev utemeljuje z razlogi obeh sodišč, da naj bi bil prvi toženec kot vodja skladišča orožja pri drugi toženki v stalni delovni pripravljenosti in da naj bi zato moral biti oborožen tudi izven delovnega mesta. Taki razlogi pa ne izhajajo iz izpovedi prič P. Z. in J. H., ki ju revizija povzema. Sodišči sta ugotovili, da je prvi toženec delo pogosto opravljal tudi ponoči, vendar revizija opozarja, da je bilo tega dela (spremljanje transportov orožja) več v obdobju po osamosvojitvi, kasneje pa manj. Občasno opravljanje dela ponoči ne predstavlja stalne pripravljenosti, temveč nadurno delo. Tudi sicer pripravljenosti za delo ni mogoče enačiti z dejanskim opravljanjem dela. Tistega dne se je prvi toženec po lastni izpovedi vrnil z dela zelo utrujen in je zato šel spat. Nadurno delo na terenu ne predstavlja enakega delovnega pogoja kot pripravljenost za delo v smislu 6. alineje drugega odstavka 96. člena Zakona o obrambi. Prvi toženec je bil kot vodja skladiščne službe odgovoren za skladiščenje streliva, orožja in minsko-eksplozivnih sredstev. V tem obdobju za nobeno delovno mesto v skladiščni službi ni veljal zatrjevani posebni delovni pogoj. Ker prvi toženec škodnega dejanja ni storil kot civilna oseba na vojaški dolžnosti v času stalne pripravljenosti, sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo. Druga toženka vztraja tudi pri svojem ugovoru, da prvi toženec škode ni povzročil s službeno pištolo. Pištola znamke Beretta je bila njegova last, za službene potrebe je dobil drugo pištolo znamke Makarov. Tudi če bi se od druge toženke zahtevalo, da mora prvemu tožencu preprečiti uporabo osebne pištole v službi in bi to storila, tako ravnanje škodnega dogodka ne bi preprečilo, saj bi tudi v tem primeru prvi toženec svojo osebno pištolo imel doma.

Uporabe te pištole doma mu druga toženka ni mogla preprečiti. Zato je nepravilen sklep, da naj bi prvi toženec škodo povzročil v zvezi s svojim delom. Gre za preveč ekstenzivno in zato materialnopravno napačno razlago. Druga toženka ugovarja še višni prisojene odškodnine.

Tožnik uveljavljano procesno kršitev utemeljuje s trditvami, da je sicer dejanski zaključek o nedokazanosti trditve, da bi dokončal šolanje, dokončen, vendar pa je ostala neobrazložena ugotovitev sodišča druge stopnje, da enako velja tudi za trditev, da bi tožnik kot navaden delavec zaslužil vsaj minimalno plačo. Tožnik trdi, da se sodišče prve stopnje do te trditve ni opredelilo, sodišče druge stopnje pa jo je zavrnilo na načelni ravni. Ni jasno, ali se njegovi razlogi opredeljujejo do tožnikove trditve v zvezi s službo strojnika ali tudi do trditve v zvezi s službo navadnega delavca. Tožnik je bil pred škodnim dogodkom zdrav mladostnik. Zaradi posega v njegovo zdravje gre pri presoji, kakšen bi sicer bil njegov razvoj v smislu šolanja in kariere, za špekulacijo. V takem primeru si pravo pomaga z uporabo pravnega standarda o povprečnem človeku. Tak človek z lastnostmi, primerljivimi tožnikovim, bi ob normalnem teku stvari skrbel zase in zaslužil sredstva za preživljanje.

Revizija vsake stranke je bila vročena nasprotni stranki in prvemu tožencu, vendar nihče ni vložil revizijskega odgovora. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročenih revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbi v drugem in tretjem sojenju izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija druge toženke je utemeljena, tožnikova revizija pa ni utemeljena.

Po opisu kaznivega dejanja v kazenski obsodilni sodbi je do škodnega dogodka prišlo 31.1.1995 okoli 22. ure zvečer, ko so se tožnik, Z. S. in še dva fanta igrali pred blokom s teniško žogico, prvi toženec (ki se je prebudil iz spanja) pa je na njih najprej vrgel skozi okno petardo, nato je Z. S. v njegovo okno vrgel kamenček, prvi toženec pa je prišel iz stanovanja s pištolo Beretta, jo repetiral, vpil, da jih ima dovolj in da naj gredo, nato pa enkrat ustrelil v zrak, drugič v tla in ko mu je S. rekel, da naj da mir s pištolo in jo spravi, je prvi toženec najprej ustrelil S. v trebuh, nato pa še tožnika.

Obe sodišči sta odgovornost druge toženke utemeljili z ugotovitvami, da je bil prvi toženec pri njej zaposlen kot vodja skladišča, da je moral biti zaradi narave svojega dela, ki ga je pogosto opravljal tudi ponoči (natovarjanje in iztovarjanje orožja, spremljanje transportov orožja), v stalni pripravljenosti in da je za opravljanje svojega dela potreboval orožje. Šteli sta, da je bil tudi v času škodnega dogodka v pripravljenosti. Zato in zaradi uporabe orožja, ki je bilo formalno njegovo, uporabljal pa ga je za potrebe službe, je po stališču obeh sodišč do škode prišlo na delu ali vsaj v zvezi z delom pri drugi toženki, ki je zato odgovorna na podlagi 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Po oceni revizijskega sodišča glede na doslej ugotovljena dejstva odločitev obeh sodišč o odškodninski odgovornosti druge toženke ni pravilna. Res po prvem odstavku 170. člena ZOR delodajalec odgovarja za škodo, ki jo povzroči njegov delavec na delu ali v zvezi z delom tretji osebi, razen če dokaže, da je v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Vendar druga toženka utemeljeno izpodbija sklepanje, da je ravnanje prvega toženca v obravnavanem škodnem dogodku mogoče opredeliti kot ravnanje v okviru dela ali v zvezi z delom. Ker to sklepanje temelji na ugotovitvi o stalni pripravljenosti prvega toženca za delo, druga toženka utemeljeno uveljavlja procesno kršitev v postopku pred obema sodiščema, saj iz izpovedi obeh prič, na kateri se sklicujeta sodišči, taka dejanska ugotovitev ne izhaja. Niti P. Z. niti J. H. nista govorila o stalni pripravljenosti in o potrebi po stalni oborožitvi. Ker je sodišče prve stopnje drugi toženki tudi očitalo, da ni storila ničesar, da bi preprečila uporabo osebne pištole v službene namene, druga toženka utemeljeno opozarja, da bi v tem primeru prvi toženec pištolo imel le doma oziroma tudi doma, kar pomeni, da druga toženka s takim ukrepanjem škodnega dogodka ne bi preprečila. Zato so ti razlogi vsaj nejasni, kar velja tudi za očitek, da druga toženka ni storila potrebnih ukrepov, da bi preprečila škodni dogodek.

Ker je v postopku pred obema sodiščema prišlo do očitane procesne kršitve, je revizijsko sodišče moralo na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji druge toženke ugoditi, izpodbijani sodbi obeh sodišč (iz tretjega sojenja) glede te toženke razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V njem bo moralo sodišče po ponovljenem ali tudi dopolnjenem dokaznem postopku navesti pravilne in popolne razloge za obstoj ali neobstoj odgovornosti druge toženke. Opravljanje službenih obveznosti in z njimi povezanih pooblastil utemeljuje odgovornost delodajalca za škodno ravnanje delavca, ko je ta delal v korist delodajalca. Zahteva iz prvega odstavka 170. člena ZOR, da je delavec škodo tretji osebi povzročil na delu ali v zvezi z njim, predstavlja zahtevo o funkcionalni zvezi med škodnim ravnanjem delavca in njegovimi delovnimi nalogami. Ta pravno pomembna okoliščina v dosedanjem postopku ni bila dovolj raziskana in pojasnjena.

Tožnik z revizijo izpodbija zavrnitev dveh pritožb proti dvema sodbama sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega zahtevka za plačilo premoženjske škode. S sodbo iz drugega sojenja je bil ta del njegovega zahtevka zavrnjen proti prvemu tožencu, s sodbo iz tretjega sojenja pa tudi proti drugi toženki. Razlogi obeh navedenih sodb za zavrnitev tega dela zahtevka so enaki. O tožnikovih pritožbah proti temu delu obeh sodb je sodišče druge stopnje odločilo v tretjem pritožbenem sojenju tako, da ju je zavrnilo. Tožnikova revizija proti temu delu pritožbene odločbe neutemeljeno uveljavlja procesno kršitev. Razlogi pritožbenega sodišča so jasni in obravnavajo vse pravno pomembne tožnikove trditve. Tožnik je zahteval povrnitev izgube dohodka za čas od junija 1995 do junija 1998 v mesečni višini, kolikor je takrat zaslužil strojnik s srednješolsko izobrazbo.

Zatrjeval je, da bi ob rednem teku stvari junija 1995 lahko pričel delati kot strojnik in bi toliko zaslužil, škodni dogodek pa mu je to preprečil, ker iz zdravstenih razlogov ne bi mogel narediti praktičnega izpita. Zato se je moral vpisati v drugo šolo za trgovskega poslovodjo. Glede tega dela tožbenega zahtevka sta sodišči ugotovili, da je tožnik na Srednji šoli tehničnih storitev L. nehal s šolanjem že junija 1994, ker ni uspešno zaključil tretjega letnika, saj so mu iz tega letnika manjkali trije izpiti in za zaključek šolanja še zaključni izpit iz treh predmetov. Do škodnega dogodka je prišlo 31.1.1995. Tožnik kljub poteku časa ni naredil nobenega izpita in tudi ni šel delat diferencialnih izpitov za program strojnega tehnika. Zato je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik teh svojih trditev ni dokazal in da tudi ni izkazana vzročna zveza med neuspešnim šolanjem in škodnim dogodkom. Tako dejansko in pravno presojo je sodišče druge stopnje potrdilo. Ker je tožnik v eni od svojih prejšnjih pritožb omenil, da bi lahko zaslužil vsaj minimalno plačo kot nekvalificirani delavec in to ponovil tudi v sedanji pritožbi, mu je sodišče druge stopnje pravilno odgovorilo, da je o tej trditvi na njegovi strani utrezno trditveno in dokazno breme. Kljub temu tožnik teh trditev ni dopolnil. Čeprav je bilo ugotovljeno, da se v času škodnega dogodka ni več redno šolal, ni niti zatrjeval niti izpovedal, da bi delal ali vsaj iskal zaposlitev. O tej okoliščini tudi ni predlagal nobenih dokazov. Revizjsko sodišče pritrjuje sodišču druge stopnje, da nezadostna trditvena in dokazna podlaga o izgubi dohodka v višini minimalne plače ni omogočala ugoditve vsaj manjšemu delu tega tožnikovega zahtevka. Ta podlaga tudi ni terjala obširnejših razlogov sodišča druge stopnje od pravkar povzetih. Razlogi sodišča druge stopnje torej niso nejasni, kot neutemeljeno uveljavlja revizija. Nedokazana je tako izguba plače strojnika kot tudi minimalne plače. Ker je tožnik redno šolanje prekinil več kot pol leta pred škodnim dogodkom, pa je nedokazana tudi vzročna zveza med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo.

Povzete ugotovitve obeh sodišč narekujejo zavrnitev tožnikove revizije v celoti, torej tudi v razmerju do druge toženke. Za obstoj civilnega delikta morajo biti kumulativno izkazani vsi štirje elementi. Nedokazan obstoj premoženjske škode in vzročne zveze med zatrjevano premoženjsko škodo in škodnim ravnanjem utemeljujeta zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka ne glede na dejstvo, da je z ugoditvijo reviziji druge toženke spet odprto vprašanje njene odškodninske odgovornosti. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.