Jedro

Glede večkrat ponovljenih očitkov o protispisnosti zaključkov sodišča prve stopnje in kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče že na tem mestu pojasnjuje, da gre pri protispisnosti za napako povsem tehnične narave, in sicer za napačen postopek prenosa, pri katerem se sodišče ne opredeljuje, zlasti ne vrednostno, pač pa samo napačno prenese tisto, kar je zapisano na listini ali zapisniku v obrazložitev sodbe.

Ali gre za po prvem odstavku 239. člena ZPP prepovedano sugestivno vprašanje, je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera (torej in concreto). Za to pa je bistven kontekst, v katerem so bila vprašanja postavljena.

Za presojo glede konkretiziranosti trditev je treba med drugim upoštevati, da je dolžnost stranke po konkretizaciji trditev soodvisna od konkretiziranosti trditev nasprotne stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa v roku 15 dni tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka toženki naložilo plačilo zneskov 6.424,26 EUR in 40,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2018 dalje, v II. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od obeh zneskov od 25. 6. 2016 do 31. 1. 2018, v III. točki izreka pa toženki naložilo povrnitev 2.023,80 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vlaga pritožbo toženka in Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži plačilo pravdnih stroškov, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži plačilo stroškov pravdnega postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka v plačilo toženki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo na podlagi ugotovitev, da je ne glede na to, da je bila toženka sicer (tudi) upravnica, dela, ki so bila zaračunana s spornim računom, naročila v svojem imenu in za svoj račun, in da jih je tožnica opravila. Na podlagi ugotovitve o zamudi toženke s plačilom je ugodilo tudi zahtevku za plačilo stroškov izterjave po Zakonu o preprečevanju zamud pri plačilih (v nadaljevanju ZPreZP-1). Na podlagi ugotovitve, da je tožnica sporni račun toženki posredovala šele v januarju 2018 (ne pa v maju 2016), pa je zavrnilo del zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od obeh zneskov, ki sestavljata celotno glavnico, in sicer od dneva, ki je bil kot dan zapadlosti naveden na spornem računu, do 31. 1. 2018. Iz toženkine pritožbe izhaja, da izpodbija sodbo le v ugodilnem delu.

6. Pritožbeno sodišče glede pritožbenega očitka, da naj bi sodišče prve stopnje v povzetku tožbenih navedb skopo in selektivno povzelo navedbe toženke, najprej pojasnjuje, da to v konkretnem primeru ne predstavlja kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Že zato ne, ker povzetek tožbenih navedb v konkretnem primeru ne predstavlja razlogov za odločitev (ti se nahajajo v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane sodbe). Sicer pa tudi morebitna neopredelitev do vseh dejanskih navedb strank ne predstavlja kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če sodba ima razloge, ki niso sami s seboj v nasprotju, in je mogoč preizkus sodbe. Takšna pa izpodbijana sodba, kot izhaja iz nadaljevanja, je.

7. Glede večkrat ponovljenih očitkov o protispisnosti zaključkov sodišča prve stopnje in kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče že na tem mestu pojasnjuje, da gre pri protispisnosti za napako povsem tehnične narave, in sicer za napačen postopek prenosa, pri katerem se sodišče ne opredeljuje, zlasti ne vrednostno, pač pa samo napačno prenese tisto, kar je zapisano na listini ali zapisniku v obrazložitev sodbe.1 S pritožbenimi očitki, da iz izpovedb ne izhaja to, kar je sodišče prve stopnje iz njih zaključilo, torej pritožnica ne more utemeljiti te kršitve, pač pa gre pri tem lahko kvečjemu za napačno dokazno oceno in posledično napačno ugotovitev dejanskega stanja, do česar pa se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje med drugim izhaja tudi, da naj bi šlo v konkretnem primeru za manjša dela, ki niso bila predmet nobene pisne pogodbe, pač pa so bila naročena naknadno, ko so lastniki ugotovili potrebo po teh storitvah. Sodišče prve stopnje je s tem deloma ugotovilo to, kar je toženka zatrjevala, tj., da se vtoževana dela ne nanašajo na Pogodbo št. 4300-19/2012/17. Preostale toženkine (sicer deloma temu nasprotujoče) navedbe glede tega, tj. navedbe o plačilu vseh del po prej navedeni pogodbi, obveznosti sklenitvi pisnega aneksa, ki izhaja iz te pogodbe, oz. da so bila vtoževana dela, tudi če se nanašajo na to pogodbo, že vključena v to pogodbo, pa so bile glede na takšno ugotovitev nerelevantne. Pritožnica zato s pritožbenim očitkom o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem ne more uspeti.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede zavrnitve dokaznih predlogov z zaslišanjem M. U. in M. Š. Tožnica je zatrjevala ustna naročila spornih storitev, kar je dokazovala z zaslišanjem dveh prič, ki naj bi na strani toženke podala sporna naročila. Njene trditve in dokazi se torej nanašajo na točno določena naročila, in sicer tista, ki so v konkretnem primeru edina relevantna. Toženka je temu nasprotovala s trditvami, da se pri njej (nikoli) ne naroča ustno, saj to pomeni, da brez pisnega dogovora o vsebini storitev in ceni zanje iz računov za opravljene storitve s strani finančne službe, kontrolinga itd. sploh ne bi bilo mogoče preveriti, ali so bile določene storitve res naročene ter ali je bil za opravljene storitve izdan račun v višini, ki je skladna s pogodbenim dogovorom, da takšna praksa ne ustreza standardu skrbnega gospodarja in pri toženki ni uveljavljena ter da mora podlago vsakemu računu predstavljati določno opredeljena pogodbena podlaga. V dokaz tega je predlagala zaslišanje zaposlene v računovodski službi M. U. in direktorja operacij pri toženki M. Š. Trditve in dokazi toženke se nanašajo na splošen način njenega poslovanja, pri čemer pa toženka ni trdila, da bi bila katera od teh prič prisotna takrat, ko naj bi prišlo do spornega naročila.

10. Ali praksa ustnega naročanja ustreza standardu skrbnega gospodarja v konkretnem primeru ni relevantno. Namreč, niti v primeru, če bi to držalo, to še ne izključuje možnosti ustnega naročila v konkretnem primeru. Prav tako iz trditve, da mora imeti račun ustrezno pogodbeno podlago, v konkretnem primeru, ko je šlo za podjemno pogodbo, za katero ni predpisana pisna oblika, še ne izhaja, da bi morala biti ta pogodba pisna. Ker ne gre za dela po Pogodbi št. 4300-19/2012/17, je za konkretni primer nerelevantna tudi zahteva po pisnosti, ki izhaja iz te pogodbe. Trditev, da brez pisne pogodbe v računovodstvu, kontrolingu ipd. ni mogoče preveriti pravilnosti računa, pa je premalo konkretizirana. Zgolj takšna trditev za tovrsten sklep, kaj šele za sklep, da mora zato biti prav vsaka pogodba, sklenjena v pisni obliki in da bi bilo tudi v konkretnem primeru tako, če bi bila pogodba res sklenjena, še ne zadošča. Med drugim tudi zato, ker se ustno sklepanje pogodb med poslovnimi subjekti na dejanski ravni dogaja. Trditve toženke, da na splošno njeno poslovanje ne poteka na način ustnega naročanja, so v konkretnem primeru torej zadostovale za to, da je tožnica morala svoje trditve, da so bila konkretna naročila podana ustno (in njihovo vsebino), dokazovati, niso pa poleg tega zadostovale še za to, da tudi po tem, ko tožnica temu dokaznemu bremenu zadosti, prevalijo trditveno in dokazno breme spet na tožnico. Vsebina dokaza (zaslišanje prič) pa pomanjkljive trditvene podlage tudi ne more nadomestiti.2 Trditve o splošnem načinu poslovanja pri toženki so v takšni procesni situaciji postale nerelevantne. Zavrnitev dokaznega predloga, ker je dejstvo, ki se ga želi z njim dokazati, nerelevantno, pa tudi predstavlja enega od dovoljenih razlogov za zavrnitev dokazov. Pravica do enakosti pred zakonom zato toženki ni bila kršena. Pri tem pritožbeno sodišče glede na pritožbene očitke, da naj bi sodišče prve stopnje zaslišalo samo priče, ki jih je predlagala tožnica, še dodaja, da je sicer zaslišanje priče A. L., ki ga je sodišče zaslišalo, predlagala tudi toženka (ne samo tožnica).

11. Pri tem pritožbeno sodišče glede na pritožbene očitke še pojasnjuje, da zgoraj izpostavljene trditve toženke tudi ne predstavljajo obrazloženega prerekanja višine terjatve. Iz splošnih trditev o težavah, ki naj bi se pojavljale pri ustnem naročanju, namreč ne izhaja, v katerem delu in zakaj se toženka ne strinja z višino, pojasnjeno v vlogi tožnice in kot izhaja iz spornega računa.

12. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa še izhaja, da je sodišče ostale dokazne predloge z zaslišanjem prič (torej tudi prič, ki jih v pritožbi izpostavlja toženka – op. pritožbenega sodišča) zavrnilo, ker je vsa relevantna dejstva ugotovilo že iz izvedenih dokazov. Takšna obrazložitev je sicer izrazito skopa, vendar pa v okoliščinah konkretnega primera, ko dejstva, ki jih je z v pritožbi izpostavljenima pričama želela dokazati toženka, niso bila relevantna, (še) zadošča. 13. Pritožbeni očitki o postavljanju sugestivnih vprašanj pričam pomenijo uveljavljanje relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), in sicer določbe prvega odstavka 239. člena ZPP (in ne 285. člena ZPP). Vendar ti pritožbeni očitki niso utemeljeni.

14. Ali gre za po prvem odstavku 239. člena ZPP prepovedano sugestivno vprašanje, je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera (torej in concreto). Za to pa je bistven kontekst, v katerem so bila vprašanja postavljena. V konkretnem primeru je iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanja obeh prič razvidno, da je sodišče prve stopnje v vprašanja, ki jih toženka izpostavlja, vključilo zgolj to, o čemer je posamezna priča pred tem že izpovedovala, in je bilo nadaljnje vprašanje namenjeno zgolj nadaljnji razjasnitvi oz. preverjanju pravilnosti razumevanja izpovedbe. Tako je vprašanje, ali je priča P. H. kot upravnik naročil dela, vendar ne v imenu stanovalcev, pač pa v svojem lastnem imenu sledilo izpovedbi priče, da je v stavbi, v kateri je bil on upravnik, I. v svojem imenu dostikrat izvajala kakšna popravila za določene stranke in tudi njim ta dela zaračunala, ne pa v tujem imenu in za tuj račun (list. št. 65). Nadalje je razvidno, da je bilo vprašanje: „Mislim, da ta ni pogodba o vzdrževanju. Ta je za izvedbo del, ne?“ priči postavljeno ob predočenju pisne pogodbe iz spisa, pri čemer je bilo še pred tem priči naloženo, naj potrdi, ali govori o tej pogodbi, vse to pa je sledilo delu izpovedbe priče, v katerem je ta govorila o prej navedenih dveh pogodbah (list. št. 65 in 66). V kontekstu do sedaj navedenih izpovedb se nahaja tudi nadaljnje vprašanje, ki ga izpostavlja toženka. Sodišče prve stopnje je namreč vprašanje: „Ampak to ne gre za storitve upravljanja, ampak v bistvu za točno te storitve, ki so bile naročene in jih je I. potem tudi plačala naročniku?“ postavilo po že zgoraj povzetih izpovedbah priče, in njeni nadaljnji izpovedbi glede tega, da je konkretno na objektu S. 7 predstavnik lastnika (oziroma natančneje enega od lastnikov – op. pritožbenega sodišča) njemu dostikrat ustno naročil kakšna dela in kako so to potem nekatere stvari sami urejali, nekatere pa preko koga drugega (list. št. 66). Prav tako je vprašanje sodišča: „Torej da ni šlo za tako velika dela, da bi bila potrebna predhodna objava, aneks, nova pogodba itd.?“ sledilo odgovoru priče na vprašanje, glede obveznosti sklepanja aneksa po prej navedeni pogodbi, ko je priča odgovorila, da je bil princip dela tak, da so se dostikrat stvari ustno naročale, to je zbiranje manjših zadev, da to ni šlo za enkratni posel, da predelaš pol stavbe, ampak neke drobnarije, ki so se sproti usklajevale na terenu (list. št. 66). Vprašanje sodišča priči A. L., ali je možno, da so bila dela na spornem računu ustno naročena T. za plačilo s strani I., je sledilo izpovedbi te priče, da je naročil izvedbo del in da je bilo naročeno, da plača I. (list. št. 71 in 72). Tudi vprašanje, če se pri I. tako dela, da lahko I. v svojem imenu in za svoj račun naroči dela, ki jih potem plača izvajalcu, je sledilo prej navedeni izpovedbi, pojasnilu, da sta v I. dva sektorja, upravniški in tehniški, in da tam kjer je (I. – op. pritožbenega sodišča) upravnik, izstavlja račun upravnik, in pa izpovedbi, da so bili na ogledu in so se dogovorili, da se izstavi račun upravniku, in je upravnik to naprej zaračunal lastnikom (list. št. 71 do 73). Toženka zato z izpostavljanjem iz konteksta vzetih vprašanj pritožbenega očitka o kršitvi prvega odstavka 239. člena ZPP ne more utemeljiti, kršitve 285. člena ZPP pa s čim drugim ni konkretizirano zatrjevala. Sicer pa tudi ni pojasnila, na kakšen način bi to vplivalo na pravilnost sodbe, kar bi glede na to, da s tem zatrjuje kršitev iz prvega odstavka 339. člen ZPP, morala storiti. V čem bi se sicer kazalo favoriziranje nasprotne, tj. tožeče, stranke, pa pritožnica konkretizirano ne zatrjuje.

15. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da ne drži, da je P. H. kot priča izrecno izpovedal, da drugih objektov kot S. 7 ne pozna. Izpovedal je namreč, da je nekaj objektov, ki jih on ne pozna in da je verjetno nekdo drug za te objekte naročil, nato pa je začel govoriti o objektu S. 7 (list. št. 66). Iz tega še ne izhaja, da je priča zanikala vse vedenje glede drugih objektov, kot pa objekta S. 7. Še posebej, ker je po tem ista priča izpovedovala tudi o načinu dela na objektih S. 19 in 21, kjer po lastni izpovedbi ni opravljala funkcije upravnika. Ta njegova izpovedba torej ni v nasprotju z izpovedbo priče A. L., ki jo pritožbeno izpostavlja toženka, tj., da na objektu S. 31a ni skrbela za lastnika W. in da je zanj skrbel g. H. Na tega lastnika se nanašajo tudi dela na objektu S. 31a, zato z opozarjanjem na nedoslednost oz. pomanjkljivost pri izpovedbah glede tega, ali je bil P. H. tudi upravnik na tem objektu, ali ne, glede na celotni izpovedbi teh prič (gl. še v nadaljevanju) pritožnica ne more uspeti.

16. Ni tudi bistvena nedoslednost, ki izhaja iz izpovedbe A. L., in sicer, da naj bi šlo za objekt S. 21c, zahtevano pa je plačilo za dela na objektu S. 21a, pri čemer gre za popolnoma ločena objekta. Bistveno namreč je, da je ta priča dela na računu (Priloga A1), ki ji je bil pokazan, prepoznala in potrdila njihovo naročilo (gl. list. št. 71). V konkretnem primeru vprašanje, kje so bile storitve opravljene, kot tako namreč ni relevantno. Pomembno je zgolj za morebitno identifikacijo, za katere individualne storitve gre. Glede tega pa v konkretnem primeru priča ni bila v dvomu. Da je točno ta dela, ki so bila predmet spornega računa opravila, pa tožnica je zatrjevala.

17. Ni tudi bistveno, da se izpovedbi obeh prič ne ujemata v vseh podrobnostih, glede tega, kje je bil g. H. upravnik. Priči sta izrecno potrdili ustna naročila na objektih S. 7 in S. 21a za sporna dela in tudi izpovedali o tem, da naj bi bil način takšen, da toženka plača izvajalcu in potem to zaračuna dalje, tako na splošno kot tudi v konkretnem primeru (gl. list. št. 65, 67 do 69, in 71 do 73). Izpovedba o dogovoru in načinu dela, da toženka plača izvajalcu in potem to zaračuna naprej, izrecno nasprotuje razlagi, za katero se zavzema toženka, in sicer, da naj bi te storitve toženka naročila v imenu in za račun etažnih lastnikov. Pri tem torej ni šlo zgolj za to, komu se izstavi račun, temveč tudi za to, kdo je zavezan ta račun plačati. Iz takšnih izpovedb pa izhaja, da je bila to toženka. To, da je priča A. L. izpovedala, da tam, kjer je (toženka – op. pritožbenega sodišča) upravnik, izstavlja račune upravnik, s tem ni v nasprotju, niti iz nje ne izhaja, da bi toženka v takšnih primerih naročala storitve v imenu in za račun etažnih lastnikov.

18. Sodišče prve stopnje je tako tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno upoštevalo vsako izpovedbo kot celoto in tudi obe skupaj ter iz njih pravilno zaključilo, da sta obe priči sicer prepoznali storitve in nista dvomili, da so bile te naročene, v imenu in za račun koga so bile naročene in da so bile tudi opravljene (gl. še v nadaljevanju). Sodišče prve stopnje je torej v izpovedbah prič, ki jih je presojalo kot celoto, ne pa samo posamičnih odgovorov, torej imelo podlago za sklep, da so bile storitve naročene na vseh treh objektih, torej poleg na objektih S. 7 in S 21a, tudi na objektu 31a. Takšne dokazne ocene pa toženka zgolj z opozarjanjem na določene nebistvene nedoslednosti in pomanjkljivosti ne more izpodbiti.

19. Sodišče prve stopnje je iz celotnih izpovedb tudi pravilno razbralo, da priči nista dvomili o tem, da so bile sporne storitve dejansko opravljene. P. H. je res izpovedal, da spornega računa ni videl, ni pa nadaljeval, da zaradi tega ne more potrditi, ali so bila dela izvedena in da bi v primeru, da bi račun prišel v njegove roke klical na S. 7, da bi preveril, če so bila dela opravljena. Glede slednjega je namreč rekel, da tudi če ga (tj. računa – op. pritožbenega sodišča) ne bi poznal, bi v najslabšem primeru poklical na S. 7, pa bi vprašal, ali je res kdo naredil ta dela. Pred tem pa je ob odgovoru na vprašanje glede možnosti zaračunavanja storitev dalje povedal, da, če bi bil on takrat še tam (tj. ko je račun prišel k toženki – op. pritožbenega sodišča) bi pogledal, ja, ta dela so bila izvedena in potem dalje, da ta račun sprejme na strošek in bi izdal v imenu I. nov račun z višjo cifro (list. št. 69). A. L. pa je izpovedal, da je tožnica rešila problem (list. št. 71) in da so bila dela izvedena 2016 (list. št. 72). Pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje za zaključek o tem, da so bila dela izvedena, ni imelo podlage v njunih izpovedbah, torej ni utemeljen. Nadaljnji pritožbeni očitki v zvezi s tem, da to, da so objekti v uporabi ne utemeljuje sklepanja o tem, da so bile storitve opravljene, pa so nerelevantni, saj sodišče prve stopnje svoje ugotovitve, da so bile storitve opravljene, na to ni oprlo.

20. Nebistvene razlike in nedoslednosti v izpovedbah, kakor tudi pomanjkanje spomina za komentiranje vsake posamezne postavke spornega računa, so glede na časovno oddaljenost dogodkov, o katerih sta priči izpovedovali (na obravnavi v letu 2020 sta izpovedovali o dogajanju v letu 2016), razumljive, in v konkretnem primeru, ko so tudi trditve toženke ostale na precej splošni ravni, še ne pomenijo razloga za drugačno dokazno oceno ali pa morebiti celo za oceno izpovedb kot neverodostojnih.

21. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da P. H. ni rekel, da ne ve, za kaj gre v konkretnem postopku, pač pa je razložil, da je dobil vabilo na pričanje, na katerem sta datum in čas, izvajalec, ki je delal za I. kot podizvajalec na raznih projektih in tudi za samo I., za njihove prostore, in da tega, „na kaj se teh šest jurjev nanaša, brez tega“ ne more vedeti in da bi se mogoče pustil poučiti o predmetu. Ni torej rekel, da ne ve, za kaj gre, pač pa, da samo iz podatkov na vabilu ne more razbrati, na kaj se sporni znesek nanaša. Res je v svoji izpovedbi uporabil tudi fraze „v imenu in za račun I.“ ter „v svojem imenu in za svoj račun“. Vendar pa je čisto življenjsko pričakovati, da priča, ki je pri svojem delu za toženko uporabljala oba načina, pozna tudi izraze za to. Še posebej, ker se teh izrazov ne uporablja samo v pravu, pač pa tudi npr. v računovodstvu. Zgolj s pavšalnimi očitki, da naj bi priča P. H. na vprašanja odgovarjala zelo sistematično in naučeno, pa pritožnica tudi ne more uspeti. Sicer pa je glede načina poslovanja toženke izpovedba te priče skladna z izpovedbo priče A. L., verodostojnosti katere pa pritožnica pritožbeno ne postavlja pod vprašaj.

22. Ne drži tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene glede obeh zaslišanih prič. Navedbi sodišča prve stopnje v 28. točki obrazložitve, da ocenjuje izpovedbi kot verodostojni in prepričljivi, namreč sledi ugotovitev, da nobena ni pokazala dvoma, da so bila vtoževana dela dejansko naročena in izvedena, nato pa je sodišče prve stopnje povzelo skupne točke njunih izpovedb. Slednje je storilo tudi v 30. točki obrazložitve, kjer je izpostavilo določene podrobnosti, ki so bile skupne izpovedbama obeh, kot npr., da sta priči izpovedali, da je bila tožnica odličen izvajalec, prav tako pa je pri izpovedbi A. L. izpostavilo, da ji je verjelo, saj se je priča spomnila tožnice kot izvajalke del iz spornega računa in celo rešitelja situacije, ki je takrat nastala v zvezi s temi deli. Tam se je tudi opredelilo, da tega, da priči nista znali komentirati vsake posamezne postavke na spornem računu, saj je od takrat minilo dosti časa. Izrecno je tudi navedlo, da je bil sporni račun (priloga A1) pokazan priči A. L. in je ta izpovedoval na njegovi podlagi.

23. Ob ugotovitvi, da je toženka sporne storitve naročila v svojem imenu in za svoj račun, iz česar sledi, da je bila podjemna pogodba po 619. členu Obligacijskega zakonika sklenjena med tožnico in toženko, so nerelevantna pritožbena utemeljevanja, glede tega, da po materialnem pravu upravnik ne odgovarja za plačilo storitev, ki jih naroči v imenu in za račun etažnih lastnikov, saj dejansko stanje v konkretnem primeru ni takšno. Dejstvo, da naj bi bila toženka upravnik in s tem zakoniti zastopnik etažnih lastnikov pomeni zgolj to, da bi v mejah upravičenj, ki iz tega izhajajo, sporne storitve lahko naročila v imenu in za račun etažnih lastnikov in s tem k plačilu zavezala etažne lastnike, ne pomeni pa hkrati tega, da teh storitev ne bi mogla ali smela naročiti v svojem imenu in za svoj račun ter s tem torej za plačilo zavezati sebe.

24. Za presojo glede konkretiziranosti trditev je treba med drugim upoštevati, da je dolžnost stranke po konkretizaciji trditev soodvisna od konkretiziranosti trditev nasprotne stranke. Dolžnost konkretizacije ugovora je tako soodvisna od tega, kako konkretne so tožbene trditve,3 dolžnost tožnice po konkretizaciji trditev v tožbi oz. natančneje v njeni dopolnitvi in morebitnih nadaljnjih vlogah pa je soodvisna od navedb v ugovoru in morebitnih nadaljnjih vlogah toženke.4

25. Tožnica je v dopolnitvi tožbe navedla, katere storitve je opravila, kakšna je bila cena posamezne in kolikšen je skupni znesek.

26. Kot že navedeno splošne trditve o težavah, ki naj bi se pojavljale pri ustnem naročanju, ne pomenijo konkretiziranega prerekanja višine zahtevka. Prav tako pa ob ugotovitvi, da so storitve dejansko bile ustno naročene, iz takšnih trditev toženke ne izhaja, da toženka višini ne bi mogla bolj konkretizirano ugovarjati. Zahtevi po konkretiziranem prerekanju tudi ni mogoče zadostiti zgolj s pavšalno navedbo, da si tožnica samovoljno izmišlja postavke in cene zanje ter z večkratnim ponavljanjem, da je trditveno in dokazno breme na tožnici. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka višini po spornem računu le pavšalno ugovarjala, je torej pravilna.

27. Toženka ugotovitve sodišča prve stopnje, da je račun tožnice prejela šele v januarju 2018 in posledični ugoditvi zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 2. 2018 dalje, posebej ne izpodbija.

28. Po prvem odstavku 14. člena ZPreZP-1 za pridobitev pravice do nadomestila stroškov izterjave, ki po drugem odstavku istega člena znašajo 40,00 EUR, zadostuje nastanek dolžnikove zamude.5 Glede na zgornje ugotovitve, da toženka spornega računa tudi po prejemu ni plačala, zaradi česar je prišla v zamudo, se glede na vse zgoraj navedeno izkaže za pravilno odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku za plačilo stroškov izterjave po ZPreZP-1 ugodilo.

29. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem najprej ugotavlja, da ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da obrestni del zavrnjenega zahtevka, ne predstavlja zanemarljivega zneska. Odločitev glede tega, s kolikšnim delom zahtevka je stranka uspela, je odvisna od tega, kolikšna je vrednost tega, s čimer je stranka uspela, in pa od tega, koliko je stranka z zahtevkom zahtevala, torej kolikšna je vrednost spornega predmeta. V pravdnem postopku se v primerih, ko je odločilna vrednost spornega predmeta, kot vrednost spornega predmeta vzame oz. upošteva samo vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP), postranske terjatve pa se, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek, ne upoštevajo (drugi odstavek 39. člena ZPP). Da je izračun, kolikšen je uspeh, sploh lahko pravilen, je treba isto pravilo upoštevati tudi pri ugotavljanju vrednosti dela zahtevka, s katerim je stranka uspela. V nasprotnem primeru primerjava namreč ne more biti pravilna. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi sicer toženka s tovrstnim pritožbenim očitkom v konkretnem primeru ne more uspeti. Tožnica res ni uspela z obrestnim delom zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od obeh zneskov glavnice od 25. 6. 2016 do 31. 1. 2018, vendar pa je uspela z zahtevkom za plačilo zakonskih zamudnih obresti od teh zneskov od 1. 2. 2018 dalje, kar tudi predstavlja del zahtevka, s katerim je tožnica uspela. Ker konec teka obresti trenutno ni znan, torej uporaba načina, za katerega se zavzema pritožnica, v konkretnem primeru tudi sicer ne bi bila možna.

30. Del zahtevka, s katerim tožnica ni uspela, torej predstavlja le sorazmerno majhen del zahtevka. Ugotovitev, da sporni račun toženki ni bil posredovan v maju 2016, pač pa v januarju 2018, je oprta na izpovedbo priče A. L. Ta pa je bil zaslišan že zaradi dokazovanja drugih spornih dejstev. Posebni stroški zaradi dela zahtevka, ki je bil zavrnjen, torej niso nastali. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je po določbi tretjega odstavka 154. člena ZPP tožnica upravičena do povrnitve celotnih pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji. Ker njihove odmere toženka pritožbeno ne izpodbija, je njena pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

31. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor pritožnica morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.6 Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki pritožnice izkazali za neutemeljene in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

32. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP ter Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti tožnici njene stroške pritožbenega postopka.

33. Ti obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 500 točk (1. točka tar. št. 21 OT), materialne stroške v višini 2% od nagrade, kar znaša 10 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 510 točk oz. 306,00 EUR ter 22% DDV, kar vse skupaj znaša 373,32 EUR. Sodne takse pa tožnica v pritožbenem postopku ni plačala.

1 Prim. Zobec J. v Ude L. idr., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije; GV Založba, Ljubljana 2009, str. 313 in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 235/2015 z dne 22. 12. 2016. 2 Npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 12/2004 s 26. 11. 2015. 3 Tožena stranka se v zvezi s tem sklicuje na sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 351/2013 z dne 23. 10. 2013. 4 Prim. smiselno sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 264/2016 z dne 5. 5. 2016. 5 Prim. sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 1101/2016 z dne 11. 10. 2016. 6 Prim sklep Ustavnega sodišča opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 in sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 3/2014 z dne 11. 11. 2014 in III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018.