Jedro

Toženka je z izpodbijano odločbo utemeljeno zavrnila tožničin zahtevek za izplačilo 9.939,40 EUR. Tožnica zmotno zatrjuje, da je do plačila tega zneska upravičena že na podlagi odločbe o pravici do sredstev. Kot je to sodišče navedlo že v sodbi III U 58/2018, je treba pred izplačilom sredstev za sofinanciranje ukrepov razvoja podeželja opraviti kontrolne postopke, kar zahteva evropska zakonodaja. Prvi odstavek 48. člena Uredbe 809/2014 določa, da se opravijo upravni pregledi vseh vlog za podporo, zahtevkov za plačilo ali drugih prijav, ki jih mora predložiti upravičenec ali tretja oseba, pri čemer se pregledajo vsi elementi, ki jih je mogoče in primerno preveriti z upravnimi pregledi. Zahteva po preverbi izpolnjevanja pogojev iz predpisov pred izdajo odločbe o pravici do sredstev in pred izdajo odločbe za izplačilo sredstev, izhaja tudi iz ZKme-1 (53. in 56. člen).

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju: ARSKTRP ali toženka) je z izpodbijano odločbo, št. 33140-19/2013/245 z dne 26. 9. 2022, odločila, da se zavrne tožničin zahtevek za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33140-19/2013/8 z dne 2. 7. 2013 (v nadaljevanju: odločba o pravici do sredstev), ki ga je tožnica vložila 29. 6. 2015 in je ostal odprt še v višini 9.939,40 EUR (1. točka izreka). V nadaljevanju izreka je bilo odločeno še, da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži njene izvršitve (2. točka izreka) in da posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka).

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navaja, da je z odločbo o pravici do sredstev tožnici odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 199.500,00 EUR na podlagi V. Javnega razpisa za ukrep 133: Podpora skupinam proizvajalcev pri dejavnostih informiranja in pospeševanja prodaje za proizvode, ki so vključeni v sheme kakovosti hrane (objavljenega v Uradnem listu RS, št. 106/2012, v nadaljevanju: Javni razpis). Sredstva so se tožnici odobrila po postopku in pod pogoji, določenimi v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (Uradni list RS, št. 28/2011, v nadaljevanju: Uredba PRP) in Javnem razpisu. Tožnici so bila na podlagi njenih zahtevkov za izplačilo že izplačana sredstva, in sicer dne 17. 1. 2014 znesek 36.309,00 EUR, dne 31. 7. 2015 znesek 47.041,03 EUR in dne 6. 10. 2015 znesek 9.566,01 EUR.

3.Toženka pojasnjuje, da je tožnica dne 29. 6. 2015 vložila nov zahtevek za izplačilo sredstev v višini 24.053,91 EUR, ki ga je toženka z odločbo, št. 33140-19/2013/154 z dne 25. 9. 2015, delno zavrnila, in sicer v višini 14.487,90 EUR, preostali znesek v višini 9.566,01 EUR pa je bil nakazan tožnici. Toženka je namreč ugotovila, da je tožnica na podlagi računa št. 40/2015 z dne 9. 4. 2015 (v nadaljevanju: R1), računa št. 80/2015 z dne 24. 6. 2015 (v nadaljevanju: R2) in internega obračuna št. 4 - junij 2015 z dne 24. 6. 2015 (v nadaljevanju: R3) uveljavljala neupravičene stroške, zato ni v celoti izpolnila pogojev oziroma kriterijev, določenih v Uredbi PRP in Javnem razpisu. Po določbah 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju: ZKme-1) pa organ odobri le tiste zahtevke za izplačilo sredstev, ki izpolnjujejo pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, ter sredstva izplača na strankin transakcijski račun; z nakazilom na račun se šteje, da je bilo zahtevku za izplačilo v celoti ugodeno. Če zahtevku za izplačilo ni v celoti ugodeno, pristojni organ odloči z odločbo. Če je zahtevek v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, ga z odločbo zavrne (tako prvi, tretji in četrti odstavek 56. člena ZKme-1). Zoper zavrnilni del odločbe z dne 25. 9. 2015, in sicer za znesek 9.939,40 EUR, je tožnica vložila tožbo v upravnem sporu, ki ji je tukajšnje sodišče s sodbo III U 283/2015 z dne 29. 9. 2017 (v nadaljevanju: sodba III U 283/2015) ugodilo, omenjeno odločbo v izpodbijanem zavrnilnem delu odpravilo in v tem delu zadevo vrnilo v ponovni upravni postopek. V tem je bila izdana odločba, št. 33140-19/2013/204 z dne 22. 2. 2018, s katero je bil tožničin zahtevek za izplačilo sredstev v višini 9.939,40 EUR ponovno zavrnjen. Tudi ta odločba pa je bila po njeni tožbi s sodbo tukajšnjega sodišča III U 58/2018 z dne 15. 4. 2021 (v nadaljevanju: sodba III U 58/2018) odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek toženki, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba.

4.Kot dalje navaja toženka, je tožnici v drugem ponovnem postopku z dopisom z dne 8. 9. 2022 omogočila, da se pisno izjavi o ugotovljenem dejanskem stanju in o navedenih dejstvih ter dokazih. Ta se je odzvala z vlogo z dne 14. 9. 2022, v kateri je navedla, da začetek stečajnega postopka ni relevantna okoliščina, ki bi lahko vplivala na odločitev o njenem zahtevku in da toženka v stečajni postopek ni prijavila terjatve za vračilo izplačanih sredstev v višini 9.939,40 EUR. Dodala je, da se s končno odločbo ne morejo zavrniti že prej potrjena sredstva, ker bi se sicer nesorazmerno poseglo v tožničine pričakovane pravice.

5.Toženka v zvezi s tem poudarja, da neupravičenega zneska v višini 9.939,40 EUR tožnici ni izplačala, zato ga tudi ni bila upravičena terjati nazaj. Pogojne terjatve so namreč terjatve, ki jih ima upnik do dolžnika in ki nastanejo, če se izpolni določen pogoj, za kar pa v obravnavani zadevi, kjer sporni znesek ni bil izplačan, ne gre. Tožnica v svojem odgovoru tudi ni pojasnila, zakaj začetek stečajnega postopka ni relevantna okoliščina pri odločanju o utemeljenosti njenega zahtevka. Toženka lahko oziroma je zaradi zaščite finančnih interesov Evropske unije (v nadaljevanju: EU) dolžna v končni odločbi zavrniti sredstva iz odločbe o pravici do sredstev, če ob presojanju utemeljenosti zahtevka za plačilo ugotovi, da stranka ne izpolnjuje pogojev in obveznosti, določene v uredbah EU, ZKme-1 in Javnem razpisu, po katerih toženka odloča, ko obravnava zahtevke za izplačilo sredstev.

6.V nadaljevanju toženka povzema prvi odstavek 72. člena Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (v nadaljevanju: Uredba 1698/2005) - po katerem država članica zagotovi ohranitev prispevka za naložbeno dejavnost, če pri tej dejavnosti v roku petih let od odločbe o financiranju, ki jo sprejme organ upravljanja, ne pride do bistvene spremembe, ki izvira (tudi) iz spremembe narave lastništva dela infrastrukture ali pa prenehanja ali premestitve proizvodne dejavnosti - ter se glede izvedbe naknadnih pregledov naložbenih dejavnosti za preverjanje izpolnjevanja obveznosti iz prvega odstavka te uredbe ali obveznosti, določenih v programu razvoja podeželja, sklicuje še na 29. člen Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja (v nadaljevanju: Uredba 65/2011). Kot še pojasnjuje, se po določbah 38. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe PRP (Uradni list RS, št. 63/13) že začeti postopki v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti na podlagi Uredbe PRP (razen v primeru ukrepa 113) dokončajo v skladu z novim sedmim odstavkom 122. člena te uredbe, ki določa, da se neizpolnitev ali kršitev obveznosti sankcionira v skladu z Uredbo 65/2011 in ZKme-1. Nato navaja določbe prvega, drugega in sedmega odstavka 122. člena, drugega in sedmega odstavka 127a. člena ter tretjega odstavka 121. člena Uredbe PRP, po katerem se mora naložbena dejavnost, za katero je končni prejemnik prejel sredstva, opravljati še najmanj naslednjih pet let po zadnjem izplačilu sredstev, v tem obdobju pa se ne smejo uvajati bistvene spremembe, določene v 72. členu Uredbe 1698/2005. Sklicuje se še na obveznosti upravičenca, določene v Javnem razpisu, ki v četrtem odstavku poglavja XI/2 z naslovom Nadzor nad izvajanjem ter postopki v primeru nepravilnosti določa, da se v primeru ugotovljenih nepravilnosti sprožijo sankcije in zahteva vračilo sredstev na način, kot je opredeljeno s 57. členom ZKme-1 in Uredbo PRP. Prav tako je v odločbi o pravici do sredstev navedeno, da se kršitve oziroma neizpolnjevanje obveznosti, prevzetih iz naslova ukrepa, kot so določene v Javnem razpisu, Uredbi PRP in ZKme-1, sankcionira.

7.Toženka v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe ugotavlja, da je bil dne 4. 1. 2017 s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici, št. St ..., nad tožnico začet stečajni postopek. Zato je toženka 24. 1. 2017 izdala odločbo, št. 33140-19/2013/167, s katero je ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje obveznosti iz tretjega odstavka 121. člena Uredbe PRP in ji je posledično v skladu z drugim odstavkom 122. člena te uredbe treba izdati odločbo za vračilo že izplačanih sredstev v proračun Republike Slovenije, v višini 92.916,04 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi; skladno z drugim odstavkom 127a. člena Uredbe PRP pa jo je treba tudi izključiti iz zadevnega ukrepa za koledarsko leto ugotovitve neizpolnjevanja obveznosti in za naslednje koledarsko leto. Toženka pojasnjuje, da je v skladu z drugim odstavkom 59. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) v stečajni postopek pravočasno prijavila terjatve, ki jih povzema v nadaljevanju, katere je stečajni upravitelj prerekal in dne 21. 12. 2017 vložil tožbo na ugotovitev neobstoja terjatev v skupni višini 395.698,14 EUR. Po pridobitvi soglasja Okrožnega sodišča v Novi Gorici k sklenitvi sodne poravnave je bila nato dne 16. 10. 2020 sklenjena sodna poravnava št. Pg 255/2017 (v nadaljevanju: sodna poravnava Pg 255/2017), iz katere izhaja, da obstoji terjatev toženke do tožnice v znesku 92.916,04 EUR, ki temelji na odločbi z dne 24. 1. 2017, in da je tožnica s sklenitvijo te sodne poravnave pripoznala tudi obstoj drugih, v stečajnem postopku prijavljenih terjatev toženke. Ker je torej tožnica s sklenitvijo sodne poravnave Pg 255/2017 priznala obstoj terjatev toženke v skupni višini 92.016,04 EUR, ki se nanašajo na tožnici izplačane zneske iz odločbe z dne 2. 7. 2013 oziroma na njej temelječe zahtevke, to pomeni, da bi za neupravičeno izplačan priznala tudi znesek v višini 9.939,40 EUR, če bi bil ta tožnici izplačan, saj ta temelji na isti dejanski in pravni podlagi ter bi bila pravna usoda tega zahtevka v primeru izplačila enaka. Toženka še omenja, da iz naslova priznanih terjatev ni prejela ničesar in tudi v prihodnje ne kaže drugače. Zato želi tožnici preprečiti nadaljnjo nenamensko porabo javnih sredstev in zaščititi finančne interese EU.

8.Po presoji toženke je z oklicem začetka stečajnega postopka nad tožnico dne 4. 1. 2017 nastal dogodek, ki pomeni bistveno spremembo, saj je stečajni postopek način prenehanja prezadolženega gospodarskega subjekta. Z vpogledom v uradne evidence je bilo ugotovljeno, da stečajni upravitelj unovčuje tožničino premoženje in da tožnica ne opravlja več dejavnosti, v zvezi s katero je pridobila sredstva na Javnem razpisu. Z vpogledom v uradno evidenco Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES) je toženka še ugotovila, da je stečajni upravitelj dne 15. 2. 2017 podal predlog za prodajo premoženja, ki se pri poslovanju tožnice uporablja kot poslovna celota, kateremu je Okrožno sodišče v Novi Gorici ugodilo s pravnomočnim sklepom o prodaji z dne 12. 5. 2017. Po uspešno izvedeni dražbi dne 10. 7. 2017 je bila 13. 7. 2017 s kupcem podpisana prodajna pogodba, h kateri je Okrožno sodišče v Novi Gorici s sklepom z dne 18. 8. 2017 izdalo soglasje in po njegovi pravnomočnosti dne 3. 11. 2017 nato izdalo še sklep o vstopu kupca v pravni položaj tožnice.

9.Po mnenju toženke ni dvoma, da v primeru prodaje stečajnega dolžnika kot poslovne celote pride do spremembe lastništva, ki ga Uredba 1698/2005 v 72. členu opredeljuje kot bistveno spremembo. Stečaj in sprememba lastništva sta okoliščini, ki onemogočata doseganje namena in ciljev izplačila. Cilj podpore dejavnostim informiranja potrošnikov in pospeševanja prodaje proizvodov, vključenih v sheme kakovosti, je povečati obseg proizvodnje in trženja proizvodov z zaščitenim znakom oziroma simbolom kakovosti, prispevati k dvigu kakovosti kmetijskih proizvodov in živil in s tem k povečanju dodane vrednosti v kmetijstvu. Namen podpore pa je, v skladu s tretjim odstavkom II. točke Javnega razpisa z naslovom Predmet naložbe, doseči boljše poznavanje proizvodov, označenih z nacionalnimi oziroma evropskimi simboli kakovosti oziroma zaščitnimi znaki pri potrošnikih, ter bolj organizirano in aktivno trženje s strani proizvajalcev. Iz Programa informiranja in pospeševanja prodaje vin skupine proizvajalcev vinorodnega okoliša ... za kakovostna in vrhunska vina ZGP, pripravljenega v februarju 2013, ki je sestavni del tožničine vloge na Javni razpis, izhaja, da so cilji, ki jih želi doseči tožnica, predvsem povečanje prodaje vina, pozicioniranje v višji cenovni segment za vina iz shem kakovosti, promocija vina iz shem kakovosti z oznako vrhunska vina ZGP in kakovostna vina ZGP ter povečanje informiranosti in poznavanja v najširši javnosti. Po presoji toženke tožnica, ob upoštevanju prodaje njenega premoženja kot celote (tako njene proizvodne dejavnosti, kot nepremičnin in strojev), teh ciljev, ki so osnovani za dobo pet let, ni izpolnila. Zaradi stečaja, prenehanja dejavnosti ter spremembe lastništva, tožnica ne opravlja več dejavnosti, ki je bila sofinancirana s sredstvi Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (v nadaljevanju: EKSRP) in je bila predmet podpore iz naslova ukrepa 133, oziroma je ne opravlja v skladu z Uredbo, ZKme-1 in Javnim razpisom.

10.Neupravičenost tožnice do izplačila 9.939,40 EUR po mnenju toženke izhaja tudi iz določbe sedmega odstavka 127a. člena Uredbe PRP. Tožnica je namreč o prodaji stečajnega dolžnika kot poslovne celote, s čimer je bila odtujena naložba, ni niti obvestila, kaj šele, da bi tožnici za takšno odtujitev podala soglasje.

11.Kot sklepno ugotavlja toženka, je bil tožnici dne 6. 10. 2015 izplačan zadnji znesek v višini 9.566,01 EUR iz naslova odločbe o pravici do sredstev. V skladu s tretjim odstavkom 121. člena Uredbe PRP bi morala tožnica svojo dejavnost opravljati vsaj pet let od zadnjega izplačila, ne da bi v tem obdobju zanjo nastopile bistvene spremembe, kar v konkretnem primeru pomeni vsaj do 6. 10. 2020. Nastop stečaja dne 4. 1. 2017 pa nedvomno predstavlja bistveno spremembo, nastalo znotraj petletnega obdobja. Glede na vse navedeno je toženka tožničin zahtevek za izplačilo sredstev v višini 9.939,40 EUR zavrnila.

Tožbene navedbe

12.Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter tožnici prizna zahtevek za izplačilo sredstev v višini 9.939,40 EUR, ki ga je toženka dolžna v 15 dneh od izdaje sodbe nakazati na njen transakcijski račun z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 300,00 EUR (brez DDV) po računu R1 od 9. 4. 2015 dalje do izplačila, od zneska v višini 5.500,00 EUR (brez DDV) po računu R2 od 24. 6. 2015 dalje do izplačila in v preostalem delu zahtevka od izdaje prve razveljavljene odločbe toženke z dne 25. 9. 2015 dalje do izplačila. Tožnica zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13.V tožbi navaja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, v katerem pa je toženka odločitev oprla na povsem drugačne razloge od tistih, ki so izhajali iz dotedanjega upravnega postopka. Bistvo zavrnitve tožničinega zahtevka je namreč v sklicevanju na okoliščino, da je bil nad njo dne 4. 1. 2017 začet stečajni postopek. Dodatno se toženka sklicuje tudi na vloženo tožbo zaradi ugotovitve neobstoja toženkine terjatve v skupni višini 395.698,14 EUR in sklenjeno sodno poravnavo Pg 255/2017, kar pa se v ničemer ne nanaša na tožničin zahtevek ali na izpodbijano odločbo, saj o tem zahtevku pravdno sodišče v omenjenem postopku, zaključenem s sodno poravnavo, ni odločalo, ker toženka terjatve za vračilo neizplačanih sredstev v višini 9.939,40 EUR sploh ni prijavila. To terjatve, če meni, da zaradi stečajnega postopka obstaja temelj za vračilo predhodno priznanih sredstev, morala prijaviti vsaj kot pogojno terjatev. Terjatve, ki niso prijavljene v skladu z 59. členom ZFPPIPP, namreč ugasnejo in jih ni več mogoče uveljavljati v breme stečajnega dolžnika. Iz tega razloga začetek stečajnega postopka po mnenju tožnice ni relevanten za obravnavani upravni postopek in za odločitev o njenem zahtevku, saj po navedenem toženka do tožnice nima več nobene terjatve, o kateri ne bi bilo že odločeno v okviru stečajnega postopka. Ima zgolj terjatev, vezano na zadevo Pg 255/2017 in tam sklenjeno sodno poravnavo. Tožnica oporeka tudi toženkini navedbi, da v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni obrazložila, zakaj je začetek stečajnega postopka nepomemben za odločanje o njenem zahtevku. Izpostavlja, da je v zadevi bistveno le, kakšne so meje pravnomočnosti ugotovitve obstoja toženkine terjatve s sodno poravnavo Pg 255/2017. Besedilo te sodne poravnave pa dokazuje, da ni podana identiteta zahtevka iz sodne poravnave in iz tega upravnega spora. Zato ugotovitve toženke v smeri zavrnitve obravnavanega zahtevka ne zdržijo kritične presoje. Prav tako so pravno nerelevantna vsa dejstva, ki jih je toženka navedla v pozivu z dne 8. 9. 2022 in v izpodbijani odločbi. Ker toženka ni postopala skladno z določbo 59. člena ZFPPIPP, je prekludirana pri uveljavitvi svojih zahtevkov ter nima podlage za zavrnitev obravnavanega zahtevka.

14.Tožnica meni, da je njen zahtevek v celoti upravičen, izpodbijana odločba pa neutemeljena. Navaja, da obvestila iz četrtega odstavka 53. člena Uredbe PRP in 6. točke 23. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1974/2006 z dne 15. decembra 2006 o podrobnih pravilih glede uporabe Uredbe 1698/2005 (v nadaljevanju: Uredba 1974/2006) nikoli ni enačila z upravnim aktom, s katerim se meritorno odloči v zadevi. Trdi pa, da toženka ne more zavrniti že prej potrjenih sredstev, saj bi s tem nesorazmerno posegla v tožničine pričakovane pravice. Predlaga, da sodišče obvestila toženke, ki so bila izdana med upravnim postopkom, razloži na podlagi 14. člena Ustave Republike Slovenije in na tej podlagi zaključi, da je stališče iz sodbe III U 350/2014 z dne 20. 3. 2015 uporabno tudi za ta primer. Res je, da vsako pričakovanje še ni pričakovana pravica, vendar je toženka z obvestili po mnenju tožnice potrdila njeno upravičenost do sredstev do te mere, da je potrebno njen položaj zaščititi. V zvezi z opredelitvijo pričakovane pravice se sklicuje še na odločbo Ustavnega sodišča Up-77/04 z dne 11. 10. 2006. Meni, da je pridobila pričakovano pravico s tem, da so obvestila toženke ponujala vsebinsko presojo izpolnjevanja pogojev. Zaradi tega ni bilo razloga, da bi tožnica pričakovala, da bo na temelju istega dejanskega stanja kasnejša odločitev drugačna.

15.Tožnica dodatno obrazlaga utemeljenost zahtevka v zvezi z računoma R1 in R2. V tem okviru ugovarja še, da toženka zadeve ni vsebinsko presojala, da svoje odločitve ni obrazložila in da je brez obrazložitve zavrnila njene dokazne predloge. Zato mora sodišče opraviti glavno obravnavo in na njej izvesti dokaze, da se lahko ugotovi drugačno dejansko stanje. V dokazne namene predlaga svojo izjasnitev na toženkin poziv z dne 8. 9. 2022, pridobitev sodnega spisa Okrožnega sodišča v Novi Gorici Pg 255/2017 in vpogled v tam sklenjeno sodno poravnavo, vpogled celotnega spisa iz zadeve, v kateri je tukajšnje sodišče že odločilo pod št. III U 58/2018, in listin tega upravnega spora, predlaga tudi zaslišanje prič A. A., B. B. in postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki naj poda mnenje o upravičenosti tožničine porabe sredstev.

Nadaljnji potek upravnega spora

16.Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve ter podala odgovor na tožbo, v katerem vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih, prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe.

17.V odgovoru pojasnjuje, da mora prejemnik sredstev po tretjem odstavku 121. člena Uredbe PRP in prvem odstavku 72. člena Uredbe 1698/2005 naložbeno dejavnost opravljati še najmanj pet let po zadnjem izplačilu sredstev, kar v konkretni zadevi zaradi začetka stečajnega postopka nad tožnico dne 4. 1. 2017 ni izpolnjeno. Prereka tožbeno stališče, da stečajni postopek ni relevanten za obravnavani upravni postopek in za odločitev o tožničinem zahtevku. V zvezi s trditvami, da je izpodbijano odločbo oprla na povsem drugačne razloge, kot so izhajali iz predhodnega postopka, poudarja, da je dolžna ves čas teka postopka odločanja o zahtevku za izplačilo sredstev preverjati, ali stranka izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev. Kolikor so ti pogoji izpolnjeni, se zahtevek za izplačilo sredstev odobri in sredstva izplačajo na strankin transakcijski račun, medtem ko se zahtevek, ki teh pogojev ne izpolnjuje, z odločbo zavrne. Ker je sodišče s sodbo III U 58/2018 njeno odločbo v zavrnilnem delu odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo v ponovni postopek, je bila torej dolžna ponovno ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen tudi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Prereka tudi stališče, da bi morala terjatev za vračilo izplačila sredstev v višini 9.939,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot pogojno terjatev prijaviti v stečajni postopek, saj spornega zneska tožnici ni izplačala, zato iz tega naslova - niti ob uvedbi stečajnega postopka niti v zakonskem roku treh mesecev za prijavo terjatev - tudi ni bila upravičena do njegovega vračila. Pravilnost izpodbijane odločbe utemeljuje še s sklicevanjem na sodbo tega sodišča III U 69/2017 z dne 25. 1. 2018 in v tej zavzeto stališče, da uporaba 57. člena ZKme-1 ni diskrecijska pravica toženke, pač pa njena dolžnost s ciljem preprečevanja oškodovanja javnega interesa. Ker tožnica svoje dejavnost ne opravlja več, v zahtevanem petletnem obdobju ne more dosegati namena dodelitve sredstev.

18.V nadaljevanju odgovora na tožbo toženka pojasnjuje še, da morajo biti za uveljavljanje varstva upravičenih pričakovanj hkrati izpolnjeni trije pogoji, kar je pojasnilo tudi Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) v sodbi v zadevi Branco proti Komisiji, T-347/03 z dne 30. 6. 2005. Iz nje izhaja, da mora organ upravičencu dati natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, ki izhajajo iz pooblaščenih in zanesljivih virov. Ta zagotovila morajo biti taka, da pri subjektu, na katerega so naslovljena, ustvarijo upravičena pričakovanja. Dana zagotovila morajo biti skladna z veljavnimi predpisi. Odločba o pravici do sredstev sama po sebi še ne ustvari obveznosti, da se odobrena sredstva tudi izplača, saj ta odločba predstavlja zgolj podlago za vložitev zahtevka za izplačilo predhodno odobrenih sredstev in ne neposredne podlage za njihovo izplačilo. Takšnemu stališču sledita tudi sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 670/2020 z dne 23. 4. 2021 ter sodba Upravnega sodišča III U 210/2018 z dne 23. 1. 2020, v kateri to sodišče med drugim navaja, da pristojni organ ne poseže samovoljno v pravico stranke do nepovratnih sredstev, če presodi, da zahtevku ni mogoče ugoditi oziroma mu je mogoče ugoditi le delno.

19.Toženka dalje poudarja, da so nerelevantne navedbe, s katerimi tožnica dodatno obrazlaga računa, na katerih temelji njen zahtevek za izplačilo sredstev. Četudi bi sodišče te navedbe štelo za utemeljene, to namreč ne bi vplivalo na pravilnost izpodbijane odločbe. Pojasnjuje še, da je izvedla dokazni postopek skladno z določbami in načeli splošnega upravnega postopka ter posebnega upravnega postopka po ZKme-1. Tožnici je s pozivom z dne 8. 9. 2022 dala tudi možnost, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe, ter o dokazih in uspehu dokazovanja, do njenih pojasnil pa se je opredelila v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Dodatno dokazovanje z zaslišanjem prič in izvedba obravnave po mnenju toženke nista bila potrebna. Zavrača tožbene ugovore o neobrazloženosti izpodbijane odločbe, saj je bilo dejansko stanje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovljeno in pojasnjeno, obrazložitev izpodbijane odločbe pa vsebuje tudi navedbo in razlago posameznih določb materialnih predpisov, ki so podlaga za njeno izdajo. Tožničini predlogi za izvedbo glavne obravnave ter zaslišanje prič in postavitev izvedenca ekonomske stroke so nebistveni, saj dejstva, ki naj bi se tako dokazovala, za odločitev niso odločilna. Kot še dodaja, je ob upoštevanju načela ekonomičnosti postopka z izpodbijano odločbo v celoti zavarovala tožničine pravice in pravne koristi ter izdala pravilno in zakonito odločbo.

20.Tožnica je v vlogi z dne 23. 11. 2022 navedla, da toženkino tolmačenje določb ZFPPIPP ni utemeljeno, ravno tako si toženka napačno razlaga, kdaj gre za pogojno terjatev, ki jo je potrebno prijaviti v stečajnem postopku. Trdi, da je imela pričakovano pravico že na temelju odločbe o pravici do sredstev. Ta je bila podlaga za zahtevek za izplačilo sredstev, toženka pa je bila že ob začetku stečajnega postopka dne 4. 1. 2017 seznanjena, da poteka spor o upravičenosti terjatve, ki je predmet tega zahtevka. Tedaj je torej vedela, da je sporna uveljavitev terjatve v višini 9.939,40 EUR. Pričakovana pravica v obliki terjatve pa ustreza definiciji terjatve v smislu določb 59. člena v povezavi z 20. členom ZFPPIPP. Toženka ne more izigravati določb ZFPPIPP s tem, da z naknadnimi odločbami vzpostavlja terjatve, saj je treba spoštovati specifičen položaj stečajnega dolžnika in specialnost ureditve v ZFPPIPP, ki je namenjena koncentraciji postopka zaradi insolventnosti. Kolikor je torej toženka presodila, da niso podani pogoji za zahtevano izplačilo, ki ima podlago v odločbi o priznanju sredstev, bi morala prijaviti terjatev v stečajnem postopku. Toženka bi morala ugotoviti, da ima terjatev, katere uveljavitev je odvisna od tega, ali bo tožnica v upravnem in kasneje v sodnem postopku uspela z zahtevki za izplačilo sredstev. Dejstvo, da terjatve v sporni višini tožnici še ni izplačala, ni pravno relevantno, temveč je relevanten zgolj obstoj tožničine pravice do izplačila, ki je oprta na pričakovano pravico oziroma ki ustreza pričakovani terjatvi. Za presojo, da je obstajala pogojna terjatev toženke, zadostuje dejstvo, da je bila izdana odločba o priznanju pravice. Odložni pogoj pa je po stališču tožnice v tem, da po pravnomočno končanem postopku ne bi uspela ohraniti terjatve iz zahtevka.

21.Tožnica meni, da je pri definiciji terjatve treba izhajati še iz določbe prvega odstavka 20. člena ZFPPIPP, ki določa, da je terjatev pravica upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev. Skladno z navedenim je terjatev tudi zahtevek toženke do tožnice, da opusti določeno dejanje, v konkretnem primeru neuveljavljanje zahtevka za izplačilo. Identična situacija bi nastala tudi v primeru, ko bi bila terjatev toženke za zavrnitev dela njenega zahtevka vezana na razvezni pogoj, ki se uresniči, če toženka uspe v upravnemu postopku in sledečemu upravnemu sporu, saj ima tudi v tem primeru toženka enako obveznost, da tako terjatev prijavi v stečajni postopek kot pogojno terjatev. Tožnica poudarja, da se tožba na ugotovitev neobstoja toženkine terjatve v višini 395.698,14 EUR in sodna poravnava Pg 255/2017 v ničemer ne nanašata na sporni zahtevek za izplačilo sredstev ali na izpodbijano odločbo. Omenjena sodna poravnava tudi ne more predstavljati opore za odločitev tukajšnjega sodišča.

22.V nadaljevanju vloge tožnica opozarja, da je toženka skoraj desetletje neutemeljeno zavračala sporni del njenega zahtevka, sedaj pa se sklicuje na to, da bi bila v primeru izplačila upravičena zahtevati vrnitev izplačanega zneska. Tak zahtevek bi toženka morala prijaviti v stečajnem postopku, saj smiselno ustreza definiciji terjatve iz 20. člena ZFPPIPP. Tudi sicer je iz določb tretjega odstavka 121. člena in drugega odstavka 122. člena Uredbe PRP ter 72. člena Uredbe 1698/2005, v povezavi s 57. členom ZKme-1, razvidno, da se ta pravna podlaga nanaša zgolj na primere, ko je že prišlo do priliva sredstev v premoženje upravičenca. Te pravne podlage po mnenju tožnice niso primerne za presojo konkretne zadeve, ko toženka spornih sredstev še ni izplačala, kar dodatno potrjuje, da je zadevo treba vsebinsko presojati in da sam stečajni postopek nima nobene teže za ta upravni spor. Ker toženka ni postopala skladno z 59. členom ZFPPIPP, se ne more sklicevati na stečajni postopek, s tem pa odpade odločilni razlog, na katerega je oprla izpodbijano odločbo. Tožnica sklepno zavrača mnenje toženke, da ni bila dolžna izvajati ostalih predlaganih dokazov. Kot poudarja, toženka ni ugotovila nobenega od odločilnih dejstev, ampak je izpodbijano odločbo oprla na razloge, ki ne vzdržijo. Vztraja, da je treba presojati upravičenost vsakega posameznega računa. Ker toženka v to smer ni podala obrazloženih navedb, je treba tožbi ugoditi.

23.Sodišče pred obrazložitvijo vsebinske odločitve o tožbi pojasnjuje, da je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov. Po prvem odstavku 59. člena ZUS-1 lahko namreč sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Sodišče ugotavlja, da tožnica ne izpodbija pravilnosti ugotovitev o tistih dejanskih okoliščinah, na katere je oprta izpodbijana odločba (glej 31. točko te obrazložitve). Ker so ob nespornem dejanskem stanju, na katerem temelji izpodbijana odločba, pri njeni presoji sporna pravna vprašanja, sodišče ni opravilo glavne obravnave in ni izvedlo s strani tožnice predlaganih (vendar glede na razloge izpodbijane odločbe za odločitev nepomembnih) dokazov. Tudi po stališčih Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) so okoliščine, ki lahko kot izjemo upravičijo odsotnost ustne obravnave, podane v zadevah, kjer se postopek nanaša izključno na pravna ali zelo tehnična vprašanja, ali če ni dvomov glede verodostojnosti ali spornih dejstev, ki bi zahtevala obravnavo, ter sodišča lahko pošteno in razumno odločijo o zadevi na podlagi navedb strank in drugega pisnega gradiva.

Odločitev sodišča

K I. točki izreka:

24.Tožba ni utemeljena.

25.Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožničin zahtevek z dne 29. 6. 2015 za izplačilo 9.939,40 EUR sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev z dne 2. 7. 2013.

26.Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Kolikor iz nadaljevanja te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče sledi tudi razlogom, s katerimi je odločitev utemeljila že toženka, in se nanje na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje, glede na tožbene ugovore pa še pojasnjuje:

27.Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovnem postopku po tem, ko je tukajšnje sodišče najprej s sodbo III U 283/2015 in nato s sodbo III U 58/2018 tam obravnavnima tožbama ugodilo, predhodno izdani odločbi v izpodbijanem zavrnilnem delu odpravilo in v tem delu zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V sodbi III U 283/2015 je ugotovilo, da je tam izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena, ker toženka ni vsebinsko presodila navedb, ki jih je v upravnem postopku podala tožnica, ker ni obrazložila svoje razlage določb Javnega predpisa, tožnici pa po izvedenem ugotovitvenem postopku tudi ni dala možnosti, da se seznani z njegovimi rezultati in se pred izdajo odločbe izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah. V sodbi III U 58/2018 pa je sodišče ugotovilo, da so bili določeni pogoji v zvezi s stroški, ki temeljijo na treh računih, že predmet preverjanja v postopku, ki se je končal s pravnomočno odločbo o pravici do sredstev, zato je presodilo, da tam izpodbijana odločba temelji na nepravilni uporabi določb glede pogojev za izplačilo in na nepravilni razlagi 56. člena ZKme-1 ter kršitvi 158. člena Ustave, v posledici česar dejansko stanje, pomembno za presojo, ali so stroški po tam uveljavljanih računih upravičeni, v upravnem postopku še ni bilo ugotovljeno.

28.Kot pravilno izpostavlja tožnica, toženka izpodbijane odločbe ni oprla na razloge, ki izhajajo iz obrazložitev sodb III U 283/2015 in III U 58/2018, pač pa je izpodbijano odločbo oprla na druge dejanske okoliščine (in pravno podlago). Sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 12/2023 z dne 30. 11. 2023 poudarilo, da je treba določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 razlagati tako, da so zaradi pravnomočnosti sodbe (res iudicata) o odpravi izpodbijanega akta in vrnitvi zadeve v ponovni postopek, na to sodbo pri svojem nadaljnjem odločanju vezani tako organi kot sodišča, kar pomeni, da ne upravni organ v ponovljenem postopku in ne Upravno sodišče ne smeta odstopiti od stališč, sprejetih v pravnomočni sodbi. V pravnomočno odločitev o posameznem pravnem razmerju je po 158. členu Ustave lahko poseženo le s pravnim sredstvom in po postopku, določenem v zakonu; v upravnem sporu je to revizijski postopek. Vendar pa je Vrhovno sodišče poudarilo tudi, da je mogoče o že pravnomočno razsojeni zadevi govoriti le v obsegu pravnih in dejanskih vprašanj, o katerih je bilo odločeno s sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bila podlaga za sprejeto odločitev, saj zaradi učinkov odprave noben drug vidik razlage prava ali ugotovljenega dejanskega stanja ni mogel postati pravnomočen.

29.Sodišče ugotavlja, da se v sodbah III U 283/2015 in III U 58/2018 ni opredelilo do obstoja in pravnega pomena okoliščin, na katere je toženka oprla v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo. V omenjenih sodbah namreč sodišče ni presojalo (niti omenilo) dejstev, ki so bila pravno relevantna za izdajo izpodbijane odločbe: da je bil nad tožnico dne 4. 1. 2017 začet stečajni postopek, da je bilo njeno premoženje kot poslovna celota prodano tretji osebi in da je posledično prenehala opravljati svojo dejavnost (saj teh okoliščin v predhodno izdanih odločbah ni ugotavljala in se posledično do njih ni opredeljevala niti toženka). Pravnomočnost navedenih sodb tako ne zajema dejanskih ugotovitev o teh okoliščinah, niti nanje vezanih materialnopravnih stališč, s katerimi je toženka utemeljila izpodbijano odločbo. Ker o teh dejanskih in pravnih vidikih spora še ni bilo pravnomočno odločeno, toženka ni nezakonito ravnala, ko je na njih utemeljila izpodbijano odločbo. Iz enakih razlogov je presoja teh okoliščin dopustna tudi pred sodiščem v tem upravnem sporu.

30.Sodišče zavrača tudi tožbene očitke o bistvenih kršitvah določb upravnega postopka, ki naj bi jih toženka zagrešila s tem, ko ni vsebinsko presojala upravičenosti računov, na katere tožnica opira zahtevek za plačilo, ko za presojo upravičenosti stroškov po teh računih ni izvedla predlaganih dokazov in ker (ne)upravičenosti stroškov po posameznih računih v izpodbijani odločbi ni obrazložila. Ugotovitev o upravičenosti stroškov po posameznih računih namreč ne bi vodila do drugačne odločitve v zadevi, v kateri odločitev o zavrnitvi še spornega dela tožničinega zahtevka narekuje (med strankama nesporna) okoliščina, da je tožnica vsled začetka stečajnega postopka prenehala opravljati dejavnost, za katero je prejela toženkina sredstva. Da s strani tožnice predlagani dokazi niso pomembni za odločitev v zadevi, ker tožnica z njimi ne bi dokazovala pravno odločilnih dejstev, pa je toženka že v izpodbijani odločbi ustrezno obrazložila.

31.Dejansko stanje, ki je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, so naslednje ugotovitve toženke, ki med strankama v tem upravnem sporu niso sporne:

-toženka je z odločbo o pravici do sredstev z dne 2. 7. 2013 odobrila tožničino vlogo na Javni razpis za dodelitev nepovratnih sredstev programa razvoja podeželja v višini do 199.500,00 EUR,

-tožnica je v svojem programu opredelila cilje, ki so osnovani za dobo pet let, ti so predvsem povečanje prodaje vina, pozicioniranje v višji cenovni segment za vina iz shem kakovosti, promocija vina iz shem kakovosti z oznako vrhunska vina ZGP in kakovostna vina ZGP ter povečanje informiranosti in poznavanja v najširši javnosti,

-toženka je izvedla več izplačil tožnici na temelju odločbe o pravici do sredstev, in sicer dne 17. 1. 2014 plačilo v višini 36.309,00 EUR, dne 31. 7. 2015 v višini 47.041,03 EUR in dne 6. 10. 2015 zadnje plačilo v višini 9.566,01 EUR,

-predmet izpodbijane odločbe je del tožničinega zahtevka za izplačilo sredstev z dne 29. 6. 2015 v višini 9.939,40 EUR,

-dne 4. 1. 2017 je bil nad tožnico začet stečajni postopek,

-toženka v ta stečajni postopek ni prijavila terjatve na vračilo še spornih 9.939,40 EUR,

-stečajni upravitelj unovčuje premoženje tožnice, tožnica pa ne opravlja več dejavnosti, v zvezi s katero je pridobila sredstva na Javnem razpisu,

-premoženje tožnice je bilo v stečajnem postopku prodano kot poslovna celota na podlagi sklepa o prodaji Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 12. 5. 2017, dne 13. 7. 2017 podpisane prodajne pogodbe s kupcem in sklepa o soglasju stečajnega sodišča k tej prodajni pogodbi z dne 18. 8. 2017,

-tožnica toženke o prodaji premoženja stečajnega dolžnika kot poslovne celote ni obvestila, niti ni za to pridobila toženkinega soglasja.

32.Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bila za sprejeto odločitev ključna vsebina sodne poravnave Pg 255/2017, saj je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da tožničin zahtevek za plačilo 9.939,40 EUR ni bil predmet te sodne poravnave. Tožnica sicer pravilno navaja, da omenjena sodna poravnava ne more predstavljati podlage Upravnemu sodišču pri odločitvi niti kot obstoječa praksa. Vendar to še ne utemeljuje tožničinega spornega zahtevka za plačilo sredstev. Neutemeljenost tega zahtevka izhaja iz zgoraj opisanih nespornih okoliščin, ki jih je toženka ugotovila v izpodbijani odločbi.

33.Sodišče ugotavlja, da je toženka pravilno izhajala iz določb Uredbe 1698/2005, veljavne do 31. 12. 2013, ko jo je nasledila Uredba (EU) št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o podpori za razvoj podeželja iz EKSRP in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 (v nadaljevanju: Uredba 1305/2013). Ta je v 88. členu določila, da se Uredba 1698/2005 razveljavi, a se še naprej uporablja za operacije, ki se izvajajo v skladu s programi, ki jih je Komisija na podlagi te uredbe odobrila pred 1. januarjem 2014. V obravnavani zadevi je tako (glede na to, da je bila celo odločba o pravici do sredstev izdana 2. 7. 2013, torej pred 1. 1. 2014) treba uporabiti določbe Uredbe 1698/2005. Ta v prvem odstavku 72. člena določa, da brez poseganja v pravila, ki se nanašajo na svobodo opravljanja storitev in svobodo ustanavljanja v smislu 43. in 49. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, mora država članica zagotoviti, da ohrani prispevek EKSRP za naložbeno dejavnost, če pri tej dejavnosti v roku petih let od odločbe o financiranju, ki jo sprejme organ upravljanja, ne pride do bistvene spremembe, ki: (a) vpliva na njeno naravo ali pogoje izvajanja ali pa daje neupravičeno prednost kakemu podjetju ali javni organizaciji, (b) izvira iz spremembe narave lastništva dela infrastrukture ali pa iz prenehanja ali premestitve proizvodne dejavnosti. Po drugem odstavku te določbe se neupravičeno izplačani zneski povrnejo v skladu s 33. členom Uredbe sveta (ES) št. 1290/2005 z dne 21. junija 2005 o financiranju skupne kmetijske politike (v nadaljevanju: Uredba 1290/2005). Iz citiranih določb Uredbe 1698/2005 torej izhaja zahteva, da mora prejemnik sredstev opravljati naložbeno dejavnost, za katero je prejel prispevek EKSRP, še najmanj pet let od odločbe o financiranju, v tem obdobju pa ne sme prihajati do bistvenih sprememb.

34.Čeprav se je v obravnavni zadevi petletno obdobje, v katerem bi morala tožnica zagotavljati obveznosti iz prvega odstavka 72. člena Uredbe 1698/2005 (glede na datum odločbe o financiranju, to je odločbe o dodelitvi sredstev, 2. 7. 2013), izteklo po prenehanju veljavnosti Uredbe 1698/2005, je treba za presojo dejavnosti uporabiti določbe te uredbe. Takšno stališče je zavzelo tudi SEU, ki je v zvezi z določbo prvega odstavka 72. člena Uredbe 1698/2005 še pojasnilo, da ta določa vrsto alternativnih pogojev - dva v točki (a) in dva v točki (b) te določbe, pri čemer je mogoče glede na okoliščine primera na podlagi vsakega od njih ugotoviti, da je bila naložbena dejavnost bistveno spremenjena v smislu te določbe v roku petih let, ki je v njej določen.

35.Navedeno pomeni, da se glede obveznosti trajanja naložbene dejavnosti, za katero končni prejemnik sredstev prejme sredstva, ne uporabljajo določbe nacionalne Uredbe PRP, pač pa prvi odstavek 72. člena Uredbe 1698/2005. Petletni rok, v katerem se ne smejo uvajati bistvene spremembe, tako ni začel teči šele z zadnjim izplačilom sredstev tožnici dne 6. 10. 2015, kot zmotno zaključuje toženka, pač pa z izdajo odločbe o pravici do sredstev dne 2. 7. 2013. Kljub temu je pravilen zaključek toženke, da je do izvršitve tožničinih nepravilnosti prišlo v petletnem obdobju, v katerem tožnica po prvem odstavku 72. člena Uredbe 1698/2005 ne bi smela uvajati bistvenih sprememb. Do začetka stečajnega postopka nad tožnico, do prenehanja opravljanja njene dejavnosti kot tudi do prodaje tožničinega premoženja kot poslovne celote, je, kot izhaja iz predhodne obrazložitve te sodbe, prišlo v letu 2017, torej pred iztekom petih let od izdaje odločbe o pravici do sredstev dne 2. 7. 2013.

36.Po presoji sodišča ima tako toženka prav, da je tožnica vsled začetka stečajnega postopka trajno prenehala opravljati dejavnost, za katero je prejela sredstva, s čimer je bila povzročena bistvena sprememba, kot jo opredeljuje prvi odstavek 72. člena Uredbe 1698/2005.

Po stališču SEU v sodbi C-580/17 z dne 8. 5. 2019 je za presojo nastanka bistvene spremembe treba ugotoviti, ali so bili narava ali pogoji za izvajanje dejavnosti tako spremenjeni, da bistveno zmanjšujejo zmožnost te dejavnosti za uresničitev njenega cilja. Prenehanje opravljanja dejavnosti, za katero je tožnica prejela podporo, po presoji sodišča nedvomno pomeni bistveno spremembo, ki vpliva na naravo ter pogoje izvajanja te naložbene dejavnosti in ki ne le zmanjšuje, pač pa popolnoma onemogoča uresničitev ciljev te dejavnosti in izplačil.

Prav tako toženka tožnici utemeljeno očita, da je premoženje kot poslovno celoto v letu 2017 prodala, ne da bi jo o tem obvestila. Iz 54. člena ZKme-1 izhaja dolžnost upravičenca do proračunskih sredstev, da vsako spremembo svojih obveznosti po izdaji odločbe o pravici do sredstev sporoči toženki in za spremembo pridobi njeno soglasje. Nedopustnost prenosa premoženja upravičenca do sredstev brez predhodne odobritve ARSKTRP izhaja tudi iz sedmega odstavka 127a. člena Uredbe PRP, ki posebej predpisuje sankcijo vrnitve vseh izplačanih sredstev v primeru, če končni prejemnik sredstev odtuji naložbo brez predhodne odobritve ARSKTRP. Tudi iz 8. člena Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 809/2014 z dne 17. julija 2014 o pravilih za uporabo Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z integriranim administrativnim in kontrolnim sistemom, ukrepi za razvoj podeželja in navzkrižno skladnostjo (v nadaljevanju: Uredba 809/2014) je razvidno, da je prenos kmetijskega gospodarstva (ob izpolnjenih še ostalih pogojih) mogoč, le če prevzemnik obvesti pristojni organ o prenosu. Prenos lastništva tožnice na njenem premoženju kot poslovni celoti pa hkrati pomeni bistveno spremembo iz prvega odstavka 72. člena Uredbe 1698/2005, saj gre za spremembo narave lastništva njene infrastrukture.

Okoliščini, da tožnica ne opravlja več naložbene dejavnosti in da je svoje premoženje v stečaju prodala kot poslovno celoto, po navedenem tudi po presoji sodišča pomenita, da njen zahtevek z dne 29. 6. 2015 za izplačilo sredstev v še odprti višini 9.939,40 EUR ni utemeljen. Tožnica sicer pravilno opozarja, da toženka izpodbijano odločbo neutemeljeno opira tudi na določbe domače in evropske zakonodaje, ki vzpostavljajo obveznost vračanja prejetih sredstev, saj se odločitev toženke ne nanaša na vračanje že izplačanih sredstev. Ker pa je toženka v pravno podlago za sprejeto odločitev uvrstila tudi določbe, ki narekujejo zavrnitev tožničinega zahtevka za izplačilo sredstev, je izpodbijana odločba kljub temu zakonita. Tako se toženka utemeljeno sklicuje na četrti odstavek 56. člena ZKme-1, ki določa, da organ zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, z odločbo zavrne. Zavrnitev tožničinega zahtevka je toženka utemeljila tudi na določbah neposredno uporabljive evropske zakonodaje, na uporabo katerih napotuje tudi Uredba PRP. Ta prvem odstavku 122. člena določa, da se neizpolnitev ali kršitev obveznosti sankcionira v skladu z Uredbo 65/2011 in ZKme-1.

Uredbo 65/2011 je s 1. 1. 2015 razveljavila Delegirana uredba Komisije (EU) št. 640/2014 z dne 11. marca 2014 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta glede integriranega administrativnega in kontrolnega sistema, pogojev za zavrnitev ali ukinitev plačil in za upravne kazni, ki se uporabljajo za neposredna plačila, podporo za razvoj podeželja in navzkrižno skladnost (v nadaljevanju: Uredba 640/2014) v prvem odstavku 43. člena. Hkrati je v drugem odstavku 43. člena določila, da se Uredba 65/2011 še naprej uporablja tudi za zahtevke za plačilo, ki se nanašajo na leto 2014. V drugem odstavku 44. člena pa je Uredba 640/2014 določila, da se ta uredba uporablja za vloge za pomoč ali zahtevke za plačilo, ki se nanašajo na leta zahtevka ali premijskega obdobja od 1. 1. 2015 dalje. Tožničin zahtevek za plačilo, ki je bil vložen 29. 6. 2015, se nanaša na račune iz leta 2015, kar pomeni, da je v zadevi treba uporabiti določbe Uredbe 640/2014. Ta v prvem odstavku 35. člena določa, da se zahtevana podpora v celoti zavrne ali ukine, če merila za upravičenost niso izpolnjena. Po drugem odstavku te določbe se zahtevana podpora v celoti ali delno zavrne ali ukine v primeru neizpolnjevanja naslednjih obveznosti ali drugih zavez: (a) obveznosti, določenih v programu za razvoj podeželja; ali (b) če je primerno, drugih zavez v zvezi z operacijami, ki jih določa pravo Unije ali nacionalno pravo oziroma programi za razvoj podeželja, zlasti glede javnih naročil, državne pomoči in drugih obveznih standardov in zahtev. V tretjem odstavku 35. člena Uredba 640/2014 določa, da pri odločanju o stopnji zavrnitve ali ukinitve podpore zaradi neizpolnjevanja obveznosti ali drugih zavez iz drugega odstavka države članice upoštevajo resnost, obseg, trajanje in ponavljanje neizpolnjevanja pogojev za podporo iz drugega odstavka. Resnost neizpolnjevanja je odvisna zlasti od pomena posledic neizpolnjevanja, upoštevajo pa se cilji neizpolnjenih obveznosti in zavez. Obseg neizpolnjevanja je odvisen zlasti od njegovega učinka na operacijo kot celoto. Trajanje je odvisno zlasti od trajanja učinka ali možnosti za primerno odpravo tega učinka. Ponavljanje je odvisno od tega, ali so bili odkriti podobni primeri neizpolnjevanja v predhodnih štirih letih, pri istem upravičencu in istem ukrepu ali vrsti operacije v celotnem programskem obdobju 2014-2020 oziroma pri podobnem ukrepu v programskem obdobju 2007-2013. Po petem odstavku 35. člena Uredba 640/2014 se v primeru, če se na podlagi celovite ocene, ki temelji na merilih iz tretjega odstavka, ugotovi resno neizpolnjevanje, podpora v celoti zavrne ali ukine. Poleg tega se upravičenca v koledarskem letu ugotovitve in naslednjem koledarskem letu izloči iz istega ukrepa ali vrste operacije.

Kot izhaja iz citiranih določb, tožnica ni upravičena do izplačila zahtevanega zneska tudi ob upoštevanju navedenih določb Uredbe 640/2014. Z opustitvijo opravljanja naložbene dejavnosti ter odtujitvijo premoženja kot poslovne celote je tožnica v celoti, predčasno in trajno prenehala izpolnjevati obveznosti, določene v programu za razvoj podeželja. S tem je onemogočila doseči cilj celotne operacije, tega učinka pa tudi ni mogoče več odpraviti. Te okoliščine pomenijo resno neizpolnjevanje njenih obveznosti in po presoji sodišča narekujejo zavrnitev oziroma ukinitev celotne podpore tožnici (peti odstavek 35. člena Uredbe 640/2014 v zvezi s 6. členom Uredbe 809/2014). Tožnica zaradi tega ne more biti upravičena do plačila niti dela zahtevka, zato se ta v celoti zniža oziroma zavrne.

Pravilnost toženkinega stališča o neutemeljenosti tožničinega zahtevka za plačilo izhaja še iz določbe prvega odstavka 56. člena Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 352/78, (ES) št. 165/94, (ES) št. 2799/98, (EC) No 814/2000, (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 485/2008 (v nadaljevanju: Uredba 1306/2013) in enake določbe prvega odstavka 33. člena pred njo veljavne Uredbe 1290/2005, po kateri države članice opravijo finančne popravke v zvezi z nepravilnostmi ali malomarnostjo, ugotovljenimi v dejavnostih ali programih razvoja podeželja, tako da v celoti ali delno ukinejo zadevno financiranje Unije. Države članice upoštevajo naravo in težo ugotovljenih nepravilnosti ter višino finančne izgube za EKSRP. Uredba 1306/2013 v prvem odstavku 63. člena še določa, da kadar je ugotovljeno, da upravičenec ne izpolnjuje meril za upravičenost, zavez ali drugih obveznosti v zvezi s pogoji za odobritev pomoči ali podpore, kot jih določa področna kmetijska zakonodaja, se pomoč ne plača ali se v celoti ali delno ukine. Kot že poudarjeno, narava in teža tožničinih nepravilnosti (popolno, predčasno in trajno prenehanje opravljanje naložbene dejavnosti) po presoji sodišča utemeljuje ukinitev njenega financiranja.

Iz navedenega sledi, da je toženka z izpodbijano odločbo utemeljeno zavrnila tožničin zahtevek za izplačilo 9.939,40 EUR. Tožnica zmotno zatrjuje, da je do plačila tega zneska upravičena že na podlagi odločbe o pravici do sredstev. Kot je to sodišče navedlo že v sodbi III U 58/2018, je treba pred izplačilom sredstev za sofinanciranje ukrepov razvoja podeželja opraviti kontrolne postopke, kar zahteva evropska zakonodaja. Prvi odstavek 48. člena Uredbe 809/2014 določa, da se opravijo upravni pregledi vseh vlog za podporo, zahtevkov za plačilo ali drugih prijav, ki jih mora predložiti upravičenec ali tretja oseba, pri čemer se pregledajo vsi elementi, ki jih je mogoče in primerno preveriti z upravnimi pregledi. Zahteva po preverbi izpolnjevanja pogojev iz predpisov pred izdajo odločbe o pravici do sredstev in pred izdajo odločbe za izplačilo sredstev, izhaja tudi iz ZKme-1 (53. in 56. člen). Vrhovno sodišče je resda zavrnilo stališče, da z odločbo o dodelitvi sredstev še ni odločeno o nobeni pravici. Odločitev o upravičenju do koriščenja sredstev do določene višine (sprejeta z odločbo o pravici do sredstev) pomeni odločitev o pravnem temelju zahtevka za izplačilo, torej odločitev o obstoju same pravice, ki pri vlagatelju ustvari upravičeno pričakovanje, da mu bo za naložbo v odobreni predmet podpore (projekt oziroma program) povrnjen vsaj del z izvedbo nastalih upravičenih stroškov. Ugotovitev o obstoju pravice pa utemeljuje dolžnost toženke, da sredstva izplača, le če vlagatelj glede nastalih in uveljavljenih stroškov izpolni predpisane zahteve. Prav tako je Vrhovno sodišče pojasnilo, da se o pravici in o izplačilu sredstev na podlagi javnega razpisa odloča v dvofaznem postopku. Odločitev o upravičenju do koriščenja sredstev do določene višine za odobreni projekt je odločitev o pravnem temelju zahtevka za izplačilo (prva faza postopka). Dejansko izplačani znesek sredstev pa je odvisen od rezultatov pregleda kasneje vloženega zahtevka za plačilo (druga faza postopka), med drugim od resničnosti navedenih izdatkov, nastalih z izvedbo odobrenega projekta, ter preverjanja oziroma primerjave izvedenega projekta s tistim, za katerega je bil predložen in odobren zahtevek za podporo.

Tožničine nepravilnosti oziroma neizpolnjevanje njenih obveznosti, na podlagi katerih je toženka v izpodbijani odločbi utemeljila zavrnitev tožničinega zahtevka za izplačilo sredstev, to je kršitev zahteve, da pet let po izdaji odločbe o pravici do sredstev ne bo uvajala bistvenih sprememb, kot jih opredeljuje prvi odstavek 72. člena Uredbe 1698/2005, ne predstavljajo okoliščin, na podlagi katerih je bila sprejeta odločba o pravici do sredstev, pač pa gre za zaveze tožnice, ki jih ta lahko izpolni, toženka pa njihovo izpolnjevanje preveri šele po izdaji odločbe o pravici do sredstev. O tožničinem neizpolnjevanju prevzetih zavez tako ni moglo biti odločeno z odločbo o pravici do sredstev z dne 2. 7. 2013, pač pa je njihovo neizpolnjevanje toženka lahko in morala upoštevati šele pri odločanju o zahtevkih za izplačilo sredstev. Zato ni mogoče slediti tožnici, kolikor razloguje, da njena pravica do izplačila 9.939,40 EUR izhaja že iz same odločbe o pravici do sredstev, saj ta ne vzpostavlja neposredne terjatve tožnice za izplačilo odobrenih ji sredstev.

Kot je sodišče presodilo že v sodbi III U 283/2015, tožnica neutemeljeno ugovarja, da je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga, ker naj bi bilo o njenem zahtevku že pravnomočno odločeno z obvestili o ustreznosti informacijskega, promocijskega in oglaševalskega gradiva, ki jih je toženka izdala v zvezi s posameznimi zahtevki tožnice za odobritev gradiva. Z navedenimi obvestili ni (bilo) odločeno o zahtevku tožnice za izplačilo sredstev in tudi ne o kakšnem drugem materialnopravnem zahtevku, saj toženka z obvestili ni odločila o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice, ampak je z njimi le potrdila, da so predložena gradiva ustrezna. O tožničinem zahtevku za izplačilo sredstev je toženka odločila z izpodbijano odločbo.

47.Po presoji sodišča pa tožnica nezakonitost izpodbijane odločbe zmotno utemeljuje tudi s trditvami, da bi morala toženka sporni znesek 9.939,40 EUR prijaviti v stečajni postopek kot pogojno terjatev. Kot pravilno poudarja toženka, ob nesporni okoliščini, da tega zneska tožnici ni izplačala, njegove povrnitve ni bila upravičena ne dolžna uveljavljati v stečajnem postopku. Toženka ni upnik terjatve v tej višini, pač pa bi bila upnica terjatve oziroma upravičenega pričakovanja do izplačila zneska 9.939,40 EUR kvečjemu tožnica. Posledično toženki neutemeljeno očita opustitev obveznosti iz 59. člena ZFPPIPP, ki v tretjem odstavku določa rok za prijavo pogojne terjatve v stečajni postopek.

48.Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče zaključuje, da tožba zoper izpodbijano odločbo ni utemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka:

49.Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

------------------------------

1V tožbi je na tem mestu sicer navedena opravilna številka III U 59/2018, ki pa se nanaša na upravni spor, voden v zvezi z drugim tožničinim zahtevkom, zato je sodišče to navedbo štelo kot očitno pisno pomoto pri zapisu številke.

2Tako je ESČP svoje stališče o zahtevi po opravi ustne obravnave pojasnilo tudi v sodbah v zadevah Mirovni inštitut proti Sloveniji, št. 32303/13 z dne 13. 3. 2018, in Cimperšek proti Sloveniji, št. 58512/16 z dne 30. 6. 2020.

3Prim. sodbo ESČP v zadevi Jehove priče proti Finski, št. 31172/19 z dne 9. 5. 2023, sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Jussila proti Finski, št. 73053/01 z dne z dne 23. 11. 2006, in sodbo v zadevi Elo proti Finski, št. 30742/02 z dne 26. 9. 2006.

4Iz sodbe SEU v zadevi C-580/17 z dne 8. 5. 2019 izhaja, da je treba glede presoje trajnosti naložbene dejavnosti, ki jo je EKSRP potrdil in sofinanciral v okviru programskega obdobja 2007-2013, upoštevati, da je bila podpora, izplačana v okviru tovrstne dejavnosti, odobrena za uresničitev ciljev iz Uredbe 1698/2005, ki vsebuje splošne določbe o delovanju EKSRP v navedenem obdobju. Iz tega sledi, da je treba trajnost take dejavnosti nujno presojati glede na določbe te uredbe.

5Sodba SEU v zadevi C-580/17 z dne 8. 5. 2019.

6Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe PRP (Uradni list RS, št. 63/13) je v 38. členu določila, da je treba že začete postopke v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti iz Uredbe PRP dokončati v skladu z novim sedmim odstavkom 122. člena Uredbe PRP, po katerem ARSKTRP v skladu s petim odstavkom 57. člena ZKme-1 končne prejemnike sredstev, ki ne izpolnjujejo obveznosti, sankcionira v skladu z XXVI.a poglavjem te uredbe - to so 127.a do 127.h členi Uredbe PRP. Naknadno je tudi prvi odstavek 29. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe PRP (Uradni list RS, št. 38/2014) določil, da se postopki, začeti na podlagi Uredbe PRP (Uradni list RS, št. 28/11 do 63/13), dokončajo v skladu z dosedanjimi predpisi. Tudi prvi odstavek 15. člena Uredbe o spremembah Uredbe PRP (Uradni list RS, št. 46/2015) je določil, da se postopki, začeti na podlagi Uredbe PRP (Uradni list RS, št. 28/11 do 38/14), končajo v skladu s to uredbo.

7Ob tem sodišče dodaja, da podobno določbo kot 72. člen Uredbe 1698/2005 vsebuje tudi 71. člen Uredbe (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (v nadaljevanju Uredba: 1303/2013), vendar ta v četrtem odstavku izrecno izključuje uporabo pravil iz prvega odstavka te določbe o vrnitvi prispevkov iz sklada in vrnitvi neupravičeno izplačanih zneskov v primeru operacij, pri katerih preneha proizvodna dejavnost zaradi stečaja, ki ni posledica goljufij. Vendar v obravnavani zadevi te določbe Uredbe 1303/2013 glede na njene prehodne določbe (152. člen) ni mogoče uporabiti. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe SEU v zadevi C-580/17 z dne 8. 5. 2019, kjer je SEU navedlo, da je treba glede dejavnosti, ki jo je EKSRP potrdil in sofinanciral v okviru programskega obdobja 2007-2013, in je bila podpora, izplačana v okviru tovrstne dejavnosti, odobrena za uresničitev ciljev iz Uredbe št. 1698/2005, ki vsebuje splošne določbe o delovanju EKSRP v navedenem obdobju, trajnost take dejavnosti nujno presojati glede na določbe te uredbe, torej Uredbe 1698/2005.

8Prim. sodbo SEU v zadevi C-169/22 z dne 7. 9. 2023, v kateri je SEU poudarilo tudi, da je za cilj, za katerega je bila pomoč izplačana, bistveno, da se večletna obveznost ohrani do izteka, pogoje za dodelitev pomoči pa je treba izpolnjevati skozi celotno obdobje obveznosti. Da prenehanje opravljanja naložbene dejavnosti vzpostavlja prejemnikovo neupravičenost do sredstev, izhaja tudi iz sodbe tega sodišča III U 69/2017 z dne 25. 1. 2018.

9Ta se v skladu z njenim 76. členom uporablja za vloge za pomoč, vloge za podporo ali zahtevke za plačilo, ki se nanašajo na leta zahtevkov ali premijska obdobja od 1. januarja 2015 dalje. Prim. tudi 44. člen do 31. 12. 2013 veljavne Uredbe 1974/2006.

10Po točki (a) prvega odstavka 8. člena Uredbe 809/2014 "prenos kmetijskega gospodarstva" pomeni prodajo, zakup ali podobno vrsto posla v zvezi z zadevnimi proizvodnimi enotami.

11Sicer pa bi bil zahtevek tožnice za izplačilo še spornega zneska neutemeljen tudi v primeru zakonitega prenosa njenega premoženja kot poslovne celote. Skladno z drugim in tretjim odstavkom 343. člena ZFPPIPP s plačilom kupnine na kupca kot pravnega naslednika stečajnega dolžnika pri podjemu, za opravljanje katerega se uporablja premoženje, preidejo vse premoženjske pravice na premoženju, ki je predmet prodajne pogodbe, tudi pravice, ki so povezane s pravnim položajem stečajnega dolžnika pri opravljanju podjema. Podobno izhaja iz točke (a) četrtega odstavka 8. člena Uredbe 809/2014. Prim. tudi sodbo SEU v zadevi C-169/22 z dne 7. 9. 2023.

12Iz tega razloga za odločitev tudi ni pomembno, da so bile določbe 57. člena ZKme-1, ki so urejale vrnitev neupravičeno prejetih sredstev, z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijstvu (ZKme-1D) s 17. 7. 2017 črtane.

13V sodbi v zadevi C-6/23 z dne 11. 4. 2024 je SEU presodilo, da v nacionalni zakonodaji določen pogoj pogoj za upravičenost do podpore za zagon dejavnosti mladih kmetov, v skladu s katerim mora upravičenec dejavnost kmetijske proizvodnje opravljati kot glavno dejavnost od datuma vložitve zahtevka do konca obdobja izvajanja te dejavnosti, pomeni "merilo za upravičenost" ali "obveznost" v smislu določb prvega odstavka 63. člena Uredbe 1306/2013 ter prvega do tretjega odstavka 35. člena Uredbe 640/2014. Navedlo je tudi, da v takem primeru drugi in tretji odstavek 35. člena Uredbe 640/2014 nasprotuje temu, da neizpolnjevanje tega pogoja pomeni, da mora ta upravičenec ob neizpolnjevanju take obveznosti vrniti celotni znesek podpore, ne da bi se med drugim upoštevalo trajanje obdobja, na katero se nanaša to neizpolnjevanje. Iz dejanskega stanje te zadeve izhaja, da upravičenec ni popolnoma prenehal opravljati naložbene dejavnosti, pač pa je kršil obveznost, da v času od 20. 10. 2015 do 31. 12. 2020 opravlja kmetijsko dejavnost kot glavno dejavnost, ker je v času od 12. 9. 2018 do 7. 3. 2018 v registru imel navedeno dejavnost fotokopiranja in razmnoževanja kot glavno dejavnost, pri čemer je v celotnem obdobju opravljal le kmetijsko dejavnost, iz katere so izvirali njegovi dohodki.

14Prim. sodbo v zadevi C-169/22 z dne 7. 9. 2023, v kateri je SEU presodilo, da mora upravičenec do pomoči povrniti celotno pomoč, če se kmetijsko gospodarstvo upravičeneca v obdobju, za katero je bila prevzeta obveznost kot pogoj za odobritev pomoči, prenese na drugo osebo, ki prostovoljno prevzame to obveznost, vendar pozneje dokončno preneha s kmetijsko dejavnostjo, razen če se je zadevna država članica odločila, da tega povračila ne bo zahtevala v skladu z izjemo iz (a) točke drugega odstavka 44. člena Uredbe 1974/2006 in če so izpolnjeni pogoji za to izjemo. Prim. tudi stališče Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 376/2016 z dne 3. 10. 2018, opomba 12, po katerem 30. člen Uredbe 65/2011 utemeljuje tako znižanje plačil kot izključitve iz podpore EKSRP tudi za neupravičene izdatke.

15Uredba št. 1306/2013, ki se je skladno z njenim 121. členom začela uporabljati s 1. 1. 2014, je v 119. členu razveljavila Uredbo 1290/2005 in določila, da se sklicevanja na razveljavljeno uredbo štejejo kot sklicevanja na Uredbo št. 1306/2013 in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge III. Tudi po stališču SEU v sodbi C-580/17 z dne 8. 5. 2019 je iz povezanih določb drugega odstavka 119. člena Uredbe št. 1306/2013 in korelacijske tabele iz Priloge III k njej razvidno, da se sklicevanja na 33. člen Uredbe št. 1290/2005 štejejo za sklicevanja na 56. člen Uredbe št. 1306/2013. Iz te sodbe SEU tudi izhaja, da uvedba bistvene spremembe v smislu prvega odstavka 72. člena Uredbe 1698/2005 predstavlja nepravilnost iz 56. člena Uredbe št. 1306/2013.

16Prim. sodbo X Ips 337/2017 z dne 29. 5. 2019.

17Prim. sodbo in sklep I Up 62/2021 z dne 25. 8. 2021.

18Situacija med strankama v tej zadevi je primerljiva s situacijo, ko ob začetku stečajnega postopka med stečajnim dolžnikom in njegovim sopogodbenikom obstajajo vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbene obveznosti (265. člen ZFPPIPP). Tudi v obravnavni zadevi naj bi tožnica ob začetku stečajnega postopka imela terjatev do toženke, hkrati pa je imela do toženke tudi nedenarno obveznost (toženka pa tej ustrezno terjatev), da še nadalje opravlja naložbeno dejavnost brez bistvenih sprememb. ZFPPIPP v 266. členu določa, da če mora druga pogodbena stranka prva izpolniti vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo, pridobi z začetkom stečajnega postopka pravico odkloniti to izpolnitev, dokler stečajni dolžnik ne opravi svoje izpolnitve ali ji da ustreznega zavarovanja. Po tretjem odstavku 265. člena ZFPPIPP pa upnik svoje terjatve do stečajnega dolžnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe ne prijavi v stečajnem postopku in ima pravico do plačila te terjatve po pravilih tega zakona o plačilu stroškov stečajnega postopka. Teh določb v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, ker razmerje med strankama ni bilo vzpostavljeno s pogodbami, pač pa z odločbami toženke. Kljub temu ne gre prezreti, da ZFPPIPP v tej podobni situaciji pogodbeniku stečajnega dolžnika omogoča, da zaradi začetka stečajnega postopka odkloni izpolnitev svoje obveznosti do stečajnega dolžnika.

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (2011) - člen 121

Pridruženi dokumenti:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.