Jedro

Iz besedila 4. odst. 1. člena Sporazuma izhaja, da so z njim "dokončno urejena vsa razmerja med pogodbenima strankama v zvezi s pogodbo" ter da "pogodbeni stranki druga do druge nimata nikakršnih zahtev več." Logična razlaga navedenega besedila potrjuje sklep, da pogodbeni stranki nimata ne zahtevkov na izpolnitev morebitnih pogodbenih obveznosti, kot tudi ne odškodninskih zahtevkov, saj so tudi to zahtevki, ki izhajajo iz pogodbenega razmerja, in so torej v zvezi s pogodbo.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 407.196,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 1999 dalje, skupaj z pravdnimi stroški tožeče stranke v znesku 19.080,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2006 dalje do plačila.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 44,23 EUR pravdnih stroškov v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati njene pritožbene stroške v znesku 135,20 EUR v 8 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo znesek 407.196,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 1999 dalje in pravdne stroške v znesku 19.080,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2006 dalje.

Zoper sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka in odvetnik V. C. sta dne 14. 5. 1996 sklenila pogodbo, katere predmet je bilo izvajanje regresnih zahtevkov iz vseh vrst zavarovanj, tako v izvensodnem kakor tudi v sodnem postopku (B1). V to razmerje sta posegla s Sporazumom o prenehanju pogodbe o izvajanju regresnih zahtevkov z dne 31. 5. 1996 in aneksa k tej pogodbi z dne 29. 11. 1999 (nadalje: Sporazum, B2). S Sporazumom sta se pogodbeni stranki dogovorili, da odvetnik vrne zavarovalnici vse regresne zadeve, ki jih je prejel v delo, zavarovalnica pa mu v roku 14 dni izplača znesek 800.000,00 SIT. Nadalje sta se dogovorila, da so z vrnitvijo regresnih zadev s strani odvetnika in z izplačilom navedenega zneska s strani zavarovalnice dokončno urejena vsa razmerja med pogodbenima strankama v zvezi s pogodbo o izvajanju regresnih zahtevkov z dne 31. 5. 1996 in aneksom k njej z dne 29. 11. 1999 in da pogodbeni stranki druga do druge nimata nikakršnih zahtev več.

Pravdni stranki ponujata vsaka svojo razlago navedenega pogodbenega določila. Po navedbah tožeče stranke naj bi bil Sporazum sklenjen le zato, da je bilo dokončno urejeno vprašanje plačila za opravljeno delo in ni zajemal vprašanja o morebitni odškodninski odgovornosti odvetnika. Na drugi strani tožena stranka vztraja, da iz besednega zapisa navedenega dogovora izhaja, da pogodbeni stranki druga do druge nimata nikakršnih zahtev več, torej tudi nimata zahtevkov iz naslova odškodninske obveznosti v zvezi s pogodbo. Sodišče prve stopnje je sledilo interpretaciji tožeče stranke, saj je menilo, da tožeča stranka z nastalo škodo v trenutku sklepanja Sporazuma ni bila seznanjena. Zato je presodilo, da Sporazum ni obsegal dogovora o odgovornosti odvetnika za škodo v zvezi z izvajanjem pogodbe.

Navedeno določilo Sporazuma je sporno, saj mu pogodbeni stranki pripisujeta različen pomen. Zato je treba uporabiti pravila razlage v smislu določbe 99. člena ZOR (sedaj 2. odstavek 82. člena OZ). Iz besedila 4. odstavka 1. člena Sporazuma tako izhaja, da so z njim "dokončno urejena vsa razmerja med pogodbenima strankama v zvezi s pogodbo" ter da "pogodbeni stranki druga do druge nimata nikakršnih zahtev več". V zvezi s pogodbo so tudi morebitni odškodninski zahtevki, ki izhajajo iz pogodbenega dogovora. Logična razlaga navedenega besedila torej potrjuje sklep, da pogodbeni stranki nimata niti zahtevkov na izpolnitev morebitnih pogodbenih obveznosti, kot tudi ne odškodninskih zahtevkov, saj so tudi to zahtevki, ki izhajajo iz pogodbenega razmerja in so torej v zvezi s pogodbo. Zato drži pritožbena navedba, da bi morali stranki, v kolikor bi želeli iz dogovora izključiti morebitne odškodninske zahtevke, to v Sporazumu izrecno zapisati.

Ugotovljeno je bilo, da je bila tožeča stranka s postopkom zoper M. seznanjena šele ob vrnitvi spisa dne 1. 4. 2005, torej potem, ko je bil sklenjen navedeni Sporazum. Okoliščina, da tožeča stranka s konkretno škodo v času sklepanja Sporazuma ni bila seznanjena, pa ne predstavlja razloga, ki bi kazal na drugačno voljo pogodbenih strank. Ob ustrezni skrbnosti bi se morala namreč tožeča stranka pred podpisom dogovora s takšno vsebino prepričati, da do pogodbenika nima odškodninskih zahtevkov. Ker tožeča stranka ni navedla drugih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da je bil skupen namen pogodbenikov drugačen, je sklep sodišča prve stopnje, da Sporazum ne obsega vprašanja odškodninske odgovornosti odvetnika, nepravilen.

Ob pravilni materialnopravni presoji določil Sporazuma je tožbeni zahtevek tožeče stranke do tožene stranke neutemeljen. Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 407.196,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v tem delu zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo. Zato je moralo odločiti o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ob upoštevanju uspeha v pravdi (1. odstavek 154. člena ZPP), je pravdne stroške tožene stranke naložilo v plačilo tožeči stranki, ta pa je dolžna sama nositi svoje pravdne stroške. Sodišče je pravdne stroške tožene stranke odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika v skladu z Zakonom o sodnih taksah ter glede na vrednost spornega predmeta.

Toženi stranki je priznalo priglašene stroške v višini sodnih taks 31,71 EUR ter materialne stroške v višini 12,52 EUR, skupaj 44,23 EUR, zato je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki navedeni znesek v roku 8 dni pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti tudi njene pritožbene stroške. Toženi stranki je priznalo stroške sodne takse za pritožbo 126,85 EUR in materialne stroške 8,35 EUR, torej skupaj 135,20 EUR. Navedeni znesek je toženi stranki dolžna povrniti tožeča stranka v roku 8 dni pod izvršbo.