Jedro

Zgolj iz naslova najemnega razmerja in zatrjevanih vlaganjih najemojemalcu ni mogoče priznati položaja stranke v denacionalizacijskem postopku, razen če se odloča o pravicah iz naslova vlaganj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog stranke z interesom za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo, vloženo zoper sodbo in sklep Upravnega sodišča RS v Ljubljani, opr. št. U 607/2001 z dne 23.10.2002 (1. točka izreka izpodbijanega sklepa) ter zavrglo predlog stranke z interesom za obnovo (sodnega) postopka (2. točka izreka).

V obrazložitvi 1. točke izreka sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da gre v primeru vrnitve v prejšnje stanje za procesno pravico, ki je vezana na opravo dejanja v postopku, ki ga stranka zaradi opravičenega vzroka ni opravila. Dovoljenost vloženega predloga za vrnitev v prejšnje stanje je torej potrebno presojati glede na dovoljenost oprave dejanja v postopku, v obravnavanem primeru pritožbe. Dovoljenost vložene pritožbe je sodišče prve stopnje preizkusilo glede na dejstvo, ali sta bila predlagatelja stranki v obravnavanem upravnem sporu. Ugotovilo je, da tega položaja nista imela, niti kot stranki z interesom. Sodišče prve stopnje jima ni vročilo niti tožbe niti sodbe. Tudi upravna organa jima izpodbijanih odločb nista vročila, saj se v obravnavanih odločbah ni odločalo o njunem zahtevku za vlaganja v sporne nepremičnine. Pravica, ki jo imata na stanovanju in izvira iz bivšega imetništva stanovanjske pravice, zanju ostaja nespremenjena, ne glede na spremembo lastnika stanovanja. Glede na to po določbi 20. člena ZUS vlagatelja nimata položaja strank z interesom v obravnavanem upravnem sporu in jima sodišče zato sodbe tudi ni vročilo. Ker vlagatelja nista stranki v postopku, nimata pravice do pritožbe, posledično pa tudi nista upravičena vlagatelja za predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je zato predlog za vrnitev v prejšnje in pritožbo zavrglo. Sodišče prve stopnje je zavrglo tudi predlog P.K. in M.L. - A. za obnovo upravnega spora. Legitimacijo za vložitev predloga za obnovo postopka v upravnem sporu ima namreč le stranka in sicer tista, ki je bila stranka v upravnem sporu oziroma bi morala biti stranka v upravnem sporu. Kdo ima položaj stranke v denacionalizacijskem postopku izhaja iz določb Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po 1. odstavku 60. člena ZDen je tako stranka v postopku denacionalizacije poleg upravičenca, njegovega pravnega naslednika ter zavezanca tudi pravna in fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Položaj stranke v postopku denacionalizacije ima po 2. odstavku 60. člena ZDen (15. člen ZDen - B) tudi pravna in fizična oseba, ki je do uveljavitve ZDen vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj. Ta določba se nanaša predvsem na najemnike podržavljenih nepremičnin. Vendar tem zgolj iz naslova najemnega razmerja ni mogoče priznati položaja stranke v denacionalizacijskem postopku, in tudi ne v upravnem sporu, kadar vrnitev podržavljene nepremičnine ne vpliva na obstoječa najemna razmerja (1. odstavek 24. člena ZDen). Položaj stranke si najemnik pridobi šele s tem, ko izkaže svoje pravni interes zaradi vlaganj. Predlagatelja obnove zatrjujeta vlaganje v stanovanja, zato bosta morala imeti položaj stranke, ko se bo o njunem zahtevku odločalo v upravnem postopku. V obravnavanem sporu se odloča le o zahtevi za denacionalizacijo oziroma o upravičenosti za vložitev, ne pa o pravici ali pravni koristi predlagateljev obnove, zato slednjima tudi ne gre položaj stranke in tudi nista prizadeti osebi, ki jima ni bila dana možnost udeležbe v upravnem sporu. Zato tudi nista upravičeni osebi za uveljavljanje ostalih obnovitvenih razlogov, saj predlog za obnovo iz razlogov po 1., 2., 5. in 8. točki 1. odstavka 85. člena ZUS lahko vložijo le stranke.

P.K. in M.L. - A. vlagata pritožbo, saj menita, da je odločitev sodišča prve stopnje formalna, arbitrarna, brez objektivne logične obrazložitve, brez učinkovite materialne presoje zatrjevanih dejstev in ocene predloženih dokazov. Sklep je sam s seboj v nasprotju in se ne da preizkusiti. S kršitvami človekovih pravic pa se sodišče sploh ni ukvarjalo. Sodišče je bistveno prekršilo postopek s tem, ker ni po uradni dolžnosti pazilo, da tožnica ne bi smela biti stranka v postopku, ker že njen sporni pravi prednik ni smel biti stranka v postopku. V upravnem sporu je že bilo enkrat z odločbo Upravnega sodišča RS, št. U 434/96 z dne 15.11.2000, pravnomočno odločeno, da vlagatelj zahteve za denacionalizacijo ne izkazuje pravnega interesa po 15. in 60. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Če torej vlagatelj zahteve leta 2000 ni bil prava stranka v postopku, sodišče tudi tožnici 10 let po vložitvi zahteve ne more "podeliti pravnega interesa". Sodišče tudi ni pazilo po uradni dolžnosti, da sta pritožnika lahko stranki v postopku, v katerem bi lahko preprečila nezakonito odstranitev svojih stanovanj. Pritožnikoma gre status stranke že na podlagi določb 60. člena ZDen, 20. člena Zden-B in 20. ter 85. člena ZUS, poleg tega pa jima gre status brez omejitev kot človekova pravica do pravega pravnega varstva, do sodnega varstva v poštenem, nepristranskem in javnem postopku, v razumnem roku in z enakostjo orožij, do učinkovitega pravnega sredstva z materialnopravnim odločanjem, do varstva premoženja in do varstva doma, vse na podlagi Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah. Teh pravic ni mogoče omejiti zgolj s formalno pravno razlago predpisov ZUS. Pritožnika sta diskriminirani žrtvi denacionalizacije, ki se izvaja izključno v škodo njunega pravnega položaja. Z zatrjevanimi kršitvami človekovih pravic in ponujenimi dokazi se sodišče sploh ni ukvarjalo. Pritožnika ne sprejemata napačnega stališča sodišča prve stopnje, da jima ne gre status stranke, ker po ZDen sprememba lastništva ne vpliva na najemno razmerje. Potrebno je upoštevati, da pritožnika ob nastopu veljavnosti ZDen sploh nista bila najemnika, pač pa lastnika premoženja v obliki ustavne, zakonite, trajne, neovirane, nedotakljive in neodtujljive pravice uporabe stanovanja. Zato ugotovitev sodišča, da gre tožnikoma po noveli 60. člena ozko pravno varstvo samo v obsegu vlaganj, ni sprejemljivo. Določbe ZUP in ZUS ne poznajo delnega statusa strank in tudi ne delnega, ločenega upravnega postopka za delne zahtevke. O vlaganjih je treba odločiti z denacionalizacijsko odločbo. Bistveno kršitev postopka predstavlja tudi izdaja izpodbijanega sklepa v predhodnem postopku brez preverjanja upravičenih argumentov in brez izvedbe predloženih dokazov. Neoprava naroka predstavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Poledica navedenega pa je napačna uporaba materialnega prava, zaradi napačnega tolmačenja v formalnem postopku uporabljenih materialnih predpisov. Pritožnika ponovno navajata argumente, ki sta jih navajala že v predlogih v upravnem postopku in tožbi in sicer, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 86/2001-2 z dne 9.10.2003 pritožnikoma že priznalo pravni interes za vložitev tožbe in pritožbe, ki je prenehal, ker je med samim pritožbenim postopkom tožena stranka odločbo z dne 18.2.2001 odpravila in zahtevek za denacionalizacijo zavrnila, kar vse je šlo pritožnikoma v korist. Če je sedaj v predmetnem upravnem sporu ta odločba v škodo pritožnikov odpravljena, je njun pravni interes logično zopet nastopil. Pritožnika nadalje poudarjata, da v njunem upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic Upravo sodišče RS z ločenim sklepom, opr. št. U 15/2003-4 z dne 19.3.2003 zavrglo tožbo za varstvo pravic z dne 17.12.2002, ker procesna predpostavka "odsotnosti drugega sodnega varstva" ni podana, saj pritožnika to sodno varstvo že uveljavljata v predmetnem upravnem sporu. Navedeno kaže na popolno sodno farso, saj sta pritožnika neupravičeno izključena iz vseh postopkov in v državi ni institucije, ki bi ju upravičeno zaščitila in ker sodišča, namesto, da bi zaščitila nemočne žrtve kršitev človekovih pravic, sama z nehumanim sojenjem generirajo nove in nove kršitve. Pritožnika predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, pri čemer so stroški tega postopka nadaljnji stroški upravnega spora.

Tožeča stranka, tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita.

Na podlagi določbe 1. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07-sklep US), se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe tega zakona, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Procesna odločitev sodišča prve stopnje pa temelji na določbah takrat veljavnega Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/27, 65/27 in 70/00), zato je pritožbeno sodišče presojalo pravilnost izpodbijanega sklepa glede na uporabljene določbe ZUS.

V obravnavani zadevi je tako v zvezi s 1. kot tudi z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa sporno vprašanje, ali tožnikoma gre položaj stranke (oziroma stranke z interesom po določbi 20. člena ZUS). Predlog za vrnitev v prejšnje stanje (1. odstavek 22. člena ZUS) in pritožbo zoper sodbo oz. sklep (70. člen ZUS) lahko vložijo samo stranke v upravnem sporu, kar pa pritožnika v obravnavanem primeru nista bila. Glede obnove upravnega spora pa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je treba primarno presojati razlog po 9. točki 1. odstavka 85. člena ZUS, saj je od upravičenosti udeležbe pritožnikov v upravnem sporu odvisna "usoda" preostalih zatrjevanih obnovitvenih razlogov. Pritožnika v denacionalizacijskem postopku vlagatelja B.N. (oziroma sedaj njegove pravne naslednice) za vrnitev podržavljenega premoženja, ki zajema del nepremičnine parc. št. 16, vpisane v vl. št. x k.o. ..., predmestje I. del, kar v naravi predstavlja hišo na T., L., nista bila stranki v (denacionalizacijskem) postopku. Zato jima upravna organa tudi nista vročila denacionalizacijskih odločb, saj se v njih ni odločalo o njunem zahtevku za vlaganje v sporno nepremičnino. Vrnitev podržavljene nepremičnine namreč ne vpliva na obstoječa najemna razmerja, zato pritožnikoma tudi odprava akta, s katerim se ne odloča o njunem zahtevku, ni v neposredno škodo, saj se ne posega v njune pravice ali na zakon oprte neposredne koristi. Res ima položaj stranke v postopku denacionalizacije na podlagi 2. odstavka 60. člena ZDen tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve ZDen vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj. Vendar se v konkretnem primeru o pravicah in pravnih koristih pritožnikov v denacionalizacijskem postopku vlagatelja B.N. ni odločalo, saj predmet odločanja ni bil njun zahtevek za povrnitev vlaganj v stanovanje. O njunem zahtevku (za povrnitev vlaganj) bo odločeno posebej. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, ki se nanaša ne "ločen" upravni postopek za delne zahtevke, saj ZDen v 6. odstavku 25. člena izrecno predvideva dopolnilno odločbo, če se zavezanec ali najemodajalec in upravičenec ne sporazumejo glede odškodnin. Tudi ZUP pozna tako delno kot dopolnilno določbo (219. in 220. člena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je Vrhovno sodišče RS s sklepom I Up 86/2001-2 pritožnikoma že priznalo pravni interes za vložitev tožbe in pritožbe, ki pa naj bi prenehal, ker je med (sodnim) pritožbenim postopkom tožena stranka odločbo, glede katere sta pritožnika predlagala obnovo (upravnega) postopka ter nato vložila tožbo in pritožbo, odpravila, kar vse je šlo pritožnikoma v korist. Navedeni sklep vrhovnega sodišča se je nanašal na zahtevek pritožnikov za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z odločbo tožene stranke z dne 29.1.1996. Njun zahtevek za obnovo postopka je bil z odločbo tožene stranke z dne 3.12.1998, zavrnjen, sodna presoja te odločbe pa se je nanašala samo na obnovo upravnega postopka in na pravni interes pritožnikov za vložitev tožbe in pritožbe v zvezi z obnovo postopka, ne pa na njun pravni interes za udeležbo v denacionalizacijskem postopku.

Pravno nepomembni so vsi pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na kršitve in nepravilnost upravnega in sodnega postopka, ki sta tekla zaradi denacionalizacije sporne nepremičnine, saj se v tem upravnem sporu presoja zgolj vprašanje, ali imata pritožnika položaj stranke, seveda v okviru presoje zahteve za vrnitev v prejšnje stanje, pritožbe in obnove sodnega postopka.

Pritožnika sta skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, pritožbo in obnovo sodnega postopka vložila tudi tožbo zaradi posega v človekove pravice, ki jo je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani obravnavalo posebej pod opr. št. U 15/2003-4, in jo s sklepom z dne 19.3.2003 zavrglo, ker je odsotnost drugega sodnega varstva formalni pogoj za uveljavitev sodnega varstva v upravnem sporu. Navedeni sklep je pravnomočen in torej predstavlja "res iudicata". Vseeno pa pritožbeno sodišče dodaja, da naj bi do posegov v ustavne pravice in druge temeljne pravice in svoboščine pritožnikov (po njunem zatrjevanju) prišlo zaradi ravnanja in odločitev upravnih organov (v zvezi z njunim položajem v denacionalizacijskem postopku), za katera pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bila pravilna. Svoje pravice iz naslova vlaganj, pa bosta pritožnika varovala v nadaljevanju postopka, vendar samo v okviru zatrjevanih vlaganj.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (člen 76. v zvezi s členom 82. ZUS-1).