Jedro

Pogodba, ki jo sklene oseba, ki nima pravne sposobnosti, pa nima pravnega učinka (1. in 2. odstavek 54. člena ZOR). Materialnopravno zmotno pa je sklicevanje prvostopenjskega sodišča na 2. odstavek 103. člena ZOR, po katerem ostane pogodba v veljavi, če je sklenitev pogodbe prepovedana samo eni stranki, razen če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega, z ugotovitvijo, da je bila v času sklenitve sporne pogodbe prepovedana le za tretjepogodbeno stranko, ki se je z ustanovitvijo tožeče stranke in izkazanim namenom slednje najkasneje 6.3.1998, da tožeča stranka prevzame pravice in obveznosti tretje pogodbene stranke iz pogodbe, spremenila in je ničnostni razlog odpadel, tožečo stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa po 103. členu ZOR zadenejo ustrezne posledice, to pa je izpodbojnost pogodbe, ki pa je tožena stranka ni uveljavljala.

Navedeno materialnopravno stališče je ob zgornjih pravno relevantnih ugotovitvah, da niti tretjepogodbena stranka, niti podpisnica v imenu tretjepogodbene stranke nikoli nista pridobili pravne sposobnosti, ker nista bili vpisani v sodni register, povsem nesprejemljivo. Že besedna zveza iz 2. odstavka 103. člena ZOR: "če je sklenitev neke pogodbe prepovedana samo eni stranki ..., stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice", predpostavlja, da sploh gre za obstoječo stranko, ki je v času sklenitve pogodbe sploh imela pravno sposobnost (ali pa jo je pridobila kasneje). Kot je bilo že omenjeno, pa tretjepogodbena stranka sploh nikdar ni pridobila pravne sposobnosti, niti družba, ki je zanjo podpisala pogodbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (3. točka in 5. točka) se spremeni tako, da glasi: "Tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 788.661.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 2.911.143,20 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila".

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti še 1.271.236,00 SIT pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano vmesno sodbo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je toženi zahtevek na plačilo 788.661.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.8.2001 dalje do plačila po podlagi utemeljen (3. točka izreka) in odločilo, da bo o stroških postopka odločalo s končno odločbo (5. točka izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je "vse pritožbene razloge" in predlagala spremembo sodbe z ugotovitvijo, da uveljavljani tožbeni zahtevek po podlagi ni utemeljen, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka zoper toženo stranko vtožuje odškodnino zaradi toženkinih kršitev pogodbenih obveznosti iz pogodbe o sofinanciranju investicije programa novih delovnih mest, ker tožena stranka tožeči stranki ni nakazala po pogodbi dogovorjena sredstva v višini

21.804.151,50 SIT. Po sporočilu tožene stranke tožeči stranki, da se mora prijaviti na nov razpis za sofinanciranje investicij programov novih delovnih mest, se je tožeča stranka prijavila na razpis. Ker na njem tožeča stranka ni bila izbrana, je vložila pritožbo na revizijsko komisijo, nazadnje pa še pritožbo na državno revizijsko komisijo. Slednja je ugotovila nepravilnosti v postopku oddaje javnega naročila in materialnopravnih določb Zakona o javnih naročilih, vendar postopka ni razveljavila, pač pa je tožečo stranko napotila na pravdo zaradi povračila škode. Z navedenimi ravnanji je tožena stranka povzročila tožeči stranki škodo v vtoževani višini.

O pogodbi o sofinanciranju investicije programa novih delovnih mest (v nadaljevanju - pogodba): V prvostopenjskem postopku se je izkazalo kot sporno, ali je bila pogodba sploh pravno veljavno sklenjena oziroma ali je tožeča stranka sploh pogodbena stranka navedene pogodbe.

Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednja odločilna, pravnorelevantna dejstva: - da je bila pogodba sklenjena dne 12.11.1997, - da so kot pogodbene stranke te pogodbe nastopale RS, Ministrstvo za gospodarsko dejavnost kot prvopogodbena stranka, tožena stranka kot drugopogodbena stranka in B d.o.o. kot tretjepogodbena stranka, - da je bil podpisnik navedene pogodbe s strani tretjetožene stranke F.K. kot zakoniti zastopnik družbe B d.d., - da niti družba B d.o.o., niti družba B d.d. nista bili nikoli vpisani v sodni register, - da je bila tožeča stranka ustanovljena decembra 1997, v sodni register pa vpisana 27.1.1998, njena ustanovitelja pa sta družbi X d.o.o. in Y d.o.o. Ljubljana, zakoniti zastopnik tožeče stranke pa M.Š.,

- da je bil določen rok za izpolnitev obveznosti iz pogodbe 1.3.1998 z možnostjo njegovega podaljšanja z dodatkom k pogodbi.

Ni torej sporno, da niti tretjepogodbena stranka B d.o.o., niti družba B d.d., ki je zanjo podpisala sporno pogodbo, nikdar nista bili vpisani v sodni register. Tako torej nikdar nista pridobili niti pravne, niti poslovne sposobnosti (1. odstavek 3. člena ZGD).

Pogodba, ki jo sklene oseba, ki nima pravne sposobnosti, pa nima pravnega učinka (1. in 2. odstavek 54. člena ZOR). Materialnopravno zmotno pa je sklicevanje prvostopenjskega sodišča na 2. odstavek 103. člena ZOR, po katerem ostane pogodba v veljavi, če je sklenitev pogodbe prepovedana samo eni stranki, razen če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega, z ugotovitvijo, da je bila v času sklenitve sporne pogodbe prepovedana le za tretjepogodbeno stranko, ki se je z ustanovitvijo tožeče stranke in izkazanim namenom slednje najkasneje 6.3.1998, da tožeča stranka prevzame pravice in obveznosti tretje pogodbene stranke iz pogodbe, spremenila in je ničnostni razlog odpadel, tožečo stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa po 103. členu ZOR zadenejo ustrezne posledice, to pa je izpodbojnost pogodbe, ki pa je tožena stranka ni uveljavljala.

Navedeno materialnopravno stališče je ob zgornjih pravno relevantnih ugotovitvah, da niti tretjepogodbena stranka, niti podpisnica v imenu tretjepogodbene stranke nikoli nista pridobili pravne sposobnosti, ker nista bili vpisani v sodni register, povsem nesprejemljivo. Že besedna zveza iz 2. odstavka 103. člena ZOR: "če je sklenitev neke pogodbe prepovedana samo eni stranki ..., stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice", predpostavlja, da sploh gre za obstoječo stranko, ki je v času sklenitve pogodbe sploh imela pravno sposobnost (ali pa jo je pridobila kasneje). Kot je bilo že omenjeno, pa tretjepogodbena stranka sploh nikdar ni pridobila pravne sposobnosti, niti družba, ki je zanjo podpisala pogodbo (B d.d.).

Prvostopenjsko sodišče tudi zmotno ocenjuje povezanost tožeče stranke s podpisnikom sporne pogodbe F.K., ki jo je slednji podpisal kot zakoniti zastopnik B d.d.. F.K. naj bi bil eden od ustanoviteljev družbe B d.d., (ki, kot rečeno, nikdar ni bila vpisana v sodni register) prav tako pa ustanovitelj družbe Y d.o.o., slednja pa ustanoviteljica tožeče stranke. Iz take povezanosti pa prvostopenjsko sodišče zmotno zaključuje, da je tožeča stranka vstopila v pogodbeno razmerje po sporni pogodbi. Po 3. odstavku 3. člena ZGD odgovarja tisti, ki pred vpisom družbe nastopa v njenem imenu, osebno z vsem svojim premoženjem; če pri takem nastopanju družbeniki pridobijo kakšne pravice, pa jih morajo po vpisu družbe v sodni register prenesti na družbo (4. odstavek 3. člena ZGD). Ob ugotovitvi, da tretjepogodbena stranka B d.o.o. nikdar ni bila vpisana v sodni register, da pa je bila vpisana v sodni register tožeča stranka, katere družbenika sta družbi X d.o.o. in Y d.o.o., je evidentno, da določil 3. in 4. odstavka 3. člena ZGD ni mogoče uporabiti za obravnavani primer, na kar pravilno opozarja pritožnik. O pravnem nasledstvu v smislu 3. in 4. odstavka 3. člena ZGD bi bilo mogoče govoriti le v primeru, če bi bila tretjepogodbena stranka kasneje vpisana v sodni register in če bi pogodbo zanjo podpisala ena od ustanoviteljic tretjepogodbene stranke. Drugačna materialnopravna interpretacija citiranih določil ZGD je napačna.

Ob zgoraj obrazloženih izhodiščih in ugotovitvi, da tretjepogodbena stranka sploh nikdar ni pridobila pravne sposobnosti, tudi ni mogla biti subjekt pravic in obveznosti iz pogodbe in jih zato tudi ne prenašati na drug pravni subjekt. Zmotno je zato sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je bil opravljen prenos pravic in obveznosti iz pogodbe o sofinanciranju z dopisom tožene stranke tožeči z dne 6.3.1998, ki potrjuje, da je bila tožeča stranka izbrana za izvajalca sofinanciranja investicije programa delovnih mest za 5 delovnih mest na seji dne 7.10.1997 in da se bodo sredstva črpala v skladu s pogodbo o sofinanciranju z dne 12.11.1997. Ker tožeča stranka v času razpisa in izbire izvajalca sploh še ni bila ustanovljena, niti v času sklepanja pogodbe, je pritrditi toženi stranki, da je zmotno menila, da sta tožeča stranka in tretjepogodbena stranka ena in ista pravna oseba.

Pogodba je, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, tripartitna. Zmotno pa je prvostopenjsko sodišče presodilo vsebino pogodbe, ko je zaključilo, da je s to pogodbo vzpostavljeno le razmerje med toženo stranko (kot drugopogodbeno stranko) in Republiko Slovenijo (kot prvopogodbeno stranko) ter razmerje med toženo stranko in tretjepogodbeno stranko in da direktnega odnosa med prvopogodbeno stranko in tožečo stranko kot tretjepogodbeno stranko pogodba ne vzpostavlja. Pritožnik namreč utemeljeno opozarja na določilo 2. odstavka 2. člena pogodbe, v katerem prvopogodbena stranka, (torej Republika Slovenija) prizna tretjepogodbeni stranki 4.360.830,30 SIT subvencije za vsako novo ustvarjeno delovno mesto, ki bo namenjeno za prezaposlitev delavcev drugopogodbene stranke. S citiranim določilom je torej prvopogodbena stranka določila znesek, ki naj bi pripadal in ga prvopogodbena stranka priznava tretjepogodbeni stranki za vsako ustvarjeno novo delovno mesto, sicer pa se je po navedeni pogodbi sredstva, ki naj bi pripadla tretjepogodbeni stranki, zavezala zagotoviti prvopogodbena stranka (prva alineja 1. odstavka 1. člena,

12. člen pogodbe). Iz povedanega torej izhaja, da je bilo za sklenitev pogodbe s tožečo stranko v enaki vsebini, kot pri sporni pogodbi, potrebno soglasje vseh treh pogodbenih strank. Že zato tudi ni mogoče na sklenitev pogodbe s tožečo stranko sklepati zgolj na podlagi dopisa tožene stranke tožeči stranki z dne 6.3.1998. Da bi tožeča stranka pridobila pravice in obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe z dne 12.11.1997, bi morala biti sklenjena pogodba med vsemi pogodbenimi strankami in ne le med tožečo in toženo stranko, na kar pravilno opozarja pritožnik. Ob odsotnosti kakršnegakoli soglasja prvopogodbene stranke zato ni mogoče sklepati, da se je tožena stranka karkoli zavezala tožeči stranki po sporni pogodbi.

O kršitvah javnega razpisa: Iz tožbene naracije izhaja, da je tožena stranka objavila dne

26.3.1999 razpis za izbiro izvajalca brez omejitev za sofinanciranje investicije programov novih delovnih mest zaposlovanja delavcev Rudnika Senovo v zapiranju v vrednosti 70.000.000,00 SIT, na katerega se je prijavila tožeča stranka, vendar je tožena stranka 9.7.1999 izdala sklep, da se investicijski program tožeče stranke ne izbere.

Po večkrat vloženih zahtevah za revizijo je tožena stranka vselej njen investicijski program zavrnila oziroma nazadnje izločila. Toženi stranki je bilo vselej naloženo, da mora v postopku ocenjevanja ponudb primerjalno ovrednotiti vse ponudbe, ki izpolnjujejo razpisne pogoje in jih ločeno ocenjevati, vključno s ponudbo tožeče stranke.

Tožena stranka je namreč pri vseh ponudnikih, razen pri tožeči stranki, uporabila pri ocenjevanju ponudb podatke iz investicijskih programov in ne iz bilanc stanja, med merili za izbiro najugodnejših ponudb pa ni merila finančne sposobnosti ponudnika. S tem je kršila določbo 6. odstavka 39. člena Zakona o javnih naročilih in ravnala protipravno. Tudi državna revizijska komisija je končno dne 2.6.2000 ugotovila, da je zahtevek tožeče stranke za revizijo utemeljen zaradi kršitve postopkovnih in materialnopravnih pravil ZJN. Zaradi navedene kršitve je tožeči stranki nastala škoda, vzročna zveza pa je razvidna iz priloženega izvedenskega mnenja izvedenke A.Č.

Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na 22. točko razpisnih pogojev, v kateri si je pridržala pravico razveljaviti postopek in zavrniti vse ponudbe brez obrazložitve o vzrokih take odločitve kadarkoli pred razglasitvijo oddaje del, ne da bi imela kakršnekoli obveznosti do ponudnikov. Navedeno določilo razpisnih pogojev, kot pravilno razloguje prvostopenjsko sodišče, ni sporno v primeru, če bi tožena stranka razveljavila postopek javnega razpisa in zavrnila vse ponudbe. Zavrnitev ponudbe brez obrazložitve enemu ponudniku pa je v nasprotju z načelom enakopravnega obravnavanja ponudnikov iz 6. člena ZJN. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, temelječih na sklepu državne revizijske komisije za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (priloga C 77 pri A 7) izhaja, da strokovna komisija tožene stranke ni enakopravno obravnavala vseh ponudnikov, saj je ponudbe drugih ponudnikov ocenjevala na podlagi podatkov iz investicijskih programov, ponudbo tožeče stranke pa na podlagi računovodskih podatkov, nepravilno pa je ovrednotila ponudbo tožeče stranke v zvezi z zaposlitvijo delavcev z zdravstvenimi omejitvami. Ni torej dvoma, da je tožena stranka pri ocenjevanju ponudb ravnala diskriminatorno, ker jih ni obravnavala enakopravno in je s tem kršila 6. člen ZJN.

Toda za sklepanje, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožeči stranki za zatrjevano in vtoževano škodo, mora tožeča stranka zatrjevati in dokazovati tudi vzročno zvezo med očitano kršitvijo postopka javnega naročila in zatrjevano nastalo škodo. Navedeno vzročno zvezo tožeča stranka utemeljuje z izvedenskim mnenjem A.Č. (v prilogi A 7). Pravilna je pri tem ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka z navedenim izvedenskim mnenjem dokazuje obstoj škode. Ne soglaša pa pritožbeno sodišče z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je s tem dokazan tudi obstoj vzročne zveze. Pravilno namreč pritožnik opozarja, da bi dejanske okoliščine za sklepanje o vzročni zvezi moralo ugotoviti prvostopenjsko sodišče, seveda ob predpostavki, da jih je zatrjevala sama tožeča stranka.

Pritožbeno sodišče meni, da zgolj zatrjevanje in dokazovanje kršitev postopka javnega razpisa in diskriminatornega obravnavanja tožeče stranke na njem še ne napotuje na zaključek, da je tožeči stranki zaradi tega nastala vtoževana škoda.

Namen postopka javnega naročila je prav izbira najugodnejšega ponudnika glede na razpisane pogoje javnega naročila. To pa omogoča le konkurenca večih oddanih ponudb. Ni dvoma, da se je na razpis prijavilo več ponudnikov, kar nenazadnje zatrjuje tudi tožeča stranka sama. Da je zaradi diskriminatornega obravnavanja tožeče stranke na javnem razpisu slednji nastala vtoževana škoda, ki je v vzročni zvezi z navedenimi, sicer dokazanimi kršitvami javnega razpisa, pa bi tožeča stranka morala zatrjevati in dokazati, da je bila njena ponudba na razpisu v konkurenci z ostalimi ponudbami, če bi se obravnavala enakopravno z drugimi ponudbami, najugodnejša in da bi torej na javnem razpisu uspela in pridobila razpisana sredstva. Ob odsotnosti navedenih trditev in dokazov zato njen tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi toženčeve kršitve javnega razpisa ni sklepčen. Materialnopravno zmoten je zato zaključek prvostopenjskega sodišča, da je odškodninski zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen.

Ker je prvostopenjsko sodišče iz ugotovljenih pravorelevantnih dejstev zmotno sklepalo na prenos pravic in obveznosti iz pogodbe o sofinanciranju na tožečo stranko, pri tem pa tudi zmotno presodilo vsebino pogodbe, pri presoji vzročne zveze med kršitvijo postopka javnega razpisa in zatrjevano škodo pa zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v tem delu utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da toženi stranki očitana kršitev sporne pogodbe ni podana nezatrjevana in nedokazana pa tudi ostaja vzročna zveza med kršitvijo postopka javnega razpisa in zatrjevano škodo, s tem pa tudi odškodninska odgovornost tožene stranke, na kateri tožeča stranka temelji svoj tožbeni zahtevek (2., 3. in 4. točka 358. člena ZPP).

Sprememba sodbe je po 2. odstavku 165. člena ZPP narekovala tudi odločitev o stroških vsega postopka. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi 1. odstavka 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP.

Ker je tožena stranka v postopku v celoti uspela, ji gredo priglašeni stroški prvostopenjskega postopka in sicer sodna taksa za odgovor na tožbo v znesku 680.000,00 SIT, nagrada pooblaščencu za sestavo odgovora na tožbo 2000 točk in za odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe 1000 točk, za pripravljalno vlogo z dne 8.11.2002 2250 točk, za pripravljalne vloge z dne 5.2.2003, 14.3.2003 in

13.5.2003, 3x po 1500 točk, za narok za glavno obravnavo dne

12.11.2002 2000 točk in za trajanje 50 točk, za narok dne 6.2.2003 1000 točk, za narok dne 11.3.2003 1000 točk, za trajanje pa 350 točk, za narok 15.5.2003 1000 točk in za trajanje 200 točk in za narok dne

22.9.2003 1000 točk in za trajanje 50 točk, za poročilo stranki 20 točk ter materialni stroški po členu 13/3 OT 482,6 točk skupaj torej

16.902,6 točk, upoštevaje vrednost točke 110,00 SIT in 20 % DDV, torej 2.231.143,20 SIT odvetniških stroškov. Toženi stranki pa gredo tudi pritožbeni stroški in sicer sodna taksa za pritožbo v znesku

760.000,00 SIT, nagrada pooblaščencu za sestavo pritožbo 3.750 točk, za poročilo stranki 20 točk in za administrativne stroške po členu 13/3 OT 103 točke, glede na vrednost točke in 20 % DDV, torej

511.236,00 SIT odvetniških stroškov. Vse navedene stroške je toženi stranki dolžna plačati tožeča stranka.