Jedro

V primerih, ko zakon veže določeno pravico na delavčevo plačo v določenem časovnem obdobju, je zaradi zagotavljanja ustavnega načela enakosti delavcev pred zakonom (2. odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije), v vseh primerih treba upoštevati enako časovno obdobje. To je mogoče v obravnavanem primeru storiti le, če se upoštevajo le tisti meseci, v katerih je tožnik ves mesec opravljal delo, za katerega je prejel osebni dohodek. Zato sta sodišči pri tem, ko sta kot zadnji mesec, v katerem je tožnik prejel plačo za vse dni v mesecu, šteli februar 1997, ravnali pravilno.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna izplačati tožniku znesek 870.141,31 SIT z zamudnimi obrestmi, s tem, da je del zneska, to je 406.782,00 SIT, tožniku prisodilo na podlagi pripoznave tožene stranke. Gre za znesek, ki po ugotovitvi sodišča tožniku pripada kot razlika med odpravnino, ki mu je bila izplačana ob upokojitvi, in ki je bila nepravilno izračunana od predpisane osnove zadnjih šestih plač, ki jih je prejel delavec pred upokojitvijo. Pri izračunu je bila upoštevana neto plača namesto bruto plače. Sodišče je ugotovilo, da je v plačo, ki je osnova za odmero odpravnine, treba vštevati tudi plačilo za opravljeno nadurno delo in za pripravljenost za delo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka.

Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je kot osnovo za izračun odpravnine ob upokojitvi tožnika upoštevalo mesec februar 1995 namesto mesec marec 1995, ko je tožnik pri toženi stranki še prejel plačo in ki je zadnji mesec dela pri toženi stranki. Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo. Soglašalo je s sodiščem prve stopnje, ki je odločilo, da je v osnovo za izračun odpravnine treba šteti kot zadnji mesec tisti mesec, v katerem je delavec ves čas opravljal delo, to je v tem primeru februar 1995 ter tudi dodatke k plači, saj so dodatki njen element. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da naj revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ali da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišči ne bi smeli kot osnovo za izračun odpravnine upoštevati plače za zadnji mesec, ki je bil še v celoti pokrit z delavčevo zaposlitvijo. Zmotno je tudi stališče sodišč, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače na podlagi delovne uspešnosti in dodatkov za polni delovni čas. Tega 3. člen Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94, 36/96), na katere se sodišči sklicujeta, ne določa. Plača bi delavcu morala pripadati le za toliko časa kot je delavec delal. Le iz razlogov pravičnosti bi bilo treba vzeti bruto plačo delavca za polni delovni čas, saj nekateri imajo pravico in včasih celo morajo delati več kot poln delovni čas, drugi pa ne, glede na specifičnost situacije. Če se torej upošteva delavčeva plača za zadnji mesec, ki je v celoti pokrit z delavčevo zaposlitvijo, bi bilo treba pri tem upoštevati njegovo polno zaposlitev in plačo na podlagi polne obveznosti, ki se redno pojavlja. Osnova za izračun odpravnine je tako po revidentovem mnenju bruto plača za redno, predpisano delo.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ugotovili, da je treba za podlago za izračun odpravnine tožnika upoštevati 102. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o notranjih zadevah (Uradni list RS, št. 19/91, 58/93) po katerem ima delavec, ki se upokoji, pravico do "odpravnine v višini zadnjih šestih osebnih dohodkov". Takšna zakonska ureditev izračuna višine odpravnine zahteva, da zavezanec za plačilo odpravnine oziroma sodišče v individualnem delovnem sporu ugotovi, v katerih zadnjih šestih mesecih je oseba opravljala delo in za delo prejela plačo in kakšna je bila višina bruto plače z vsemi dodatki v posameznem od teh šestih mesecev, da bi bilo mogoče s seštevkom omenjenih zneskov ugotoviti višino odpravnine. V konkretnem primeru pa je bilo v zvezi s tem zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo zgolj višino bruto plače, ki jo je delavec prejel v februarju 1995, znesek je pomnožilo s številko šest, ta zmnožek pa opredelilo kot seštevek zadnjih plač. Tožena stranka v pritožbi niti kasneje v reviziji ni opozorila na to nezakonitost pri izračunu višine osnove za odpravnino, sodišče druge stopnje pa tega prav tako ni ugotovilo.

Tožena stranka je v pritožbi in kasneje v reviziji opozorila, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik tudi še v marcu 1995 prejel plačo, ki je v listinah spisa opredeljena kot bruto plača za manjše število ur, kot bi znašalo število ur za polni delovni čas v tem mesecu. V zvezi s tem je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da bi ne bilo pravično, če bi delavcu v osnovo šteli le plačo, ki jo je delavec prejel za manjše število opravljenih ur dela, kot je znašala normalna predvidena obveznost za marec 1995 in je zato potrdilo že omenjeno odločitev sodišča prve stopnje, s takim stališčem pa soglaša tudi revizijsko sodišče. V primerih, ko zakon veže določeno pravico na delavčevo plačo v določenem časovnem obdobju, je zaradi zagotavljanja ustavnega načela enakosti delavcev pred zakonom (2. odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije), v vseh primerih treba upoštevati enako časovno obdobje. To je mogoče v obravnavanem primeru storiti le, če se upoštevajo le tisti meseci, v katerih je tožnik ves mesec opravljal delo, za katerega je prejel osebni dohodek. Zato sta sodišči pri tem, ko sta kot zadnji mesec, v katerem je tožnik prejel plačo za vse dni v mesecu, šteli februar 1997, ravnali pravilno.

Navedbe revizije, da je v primeru, če se v osnovo za izračun odpravnine šteje osebni dohodek delavca, ki ga je ta prejel zadnji mesec, ko je prejel osebni dohodek za ves mesec, treba šteti le osebni dohodek za "polno delovno obveznost, ki se redno pojavlja", ni utemeljen. Zakon takšne omejitve ne določa. S tem, da veže osnovo za odmero odpravnine na plačo delavca, ne da bi pri tem natančneje opredelil oziroma kakorkoli zožil pojem osebnega dohodka, je treba kot osebni dohodek šteti vse elemente, ki spadajo v kategorijo osebnega dohodka. Po določilih 3. člena Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ, Uradni list RS, št. 18/94) je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Osnovna plača je odvisna od zahtevnosti dela, ki ga opravlja delavec. Del plače za delovno uspešnost je odvisen od količine in kakovosti dela delavca, do dodatkov pa je delavec upravičen zaradi posebnih pogojev dela. Dodatke ureja 19. člen ZRPJZ, ki jih našteva, pri čemer določa, da je mogoče dodatke urediti tudi z drugimi predpisi ali s kolektivno pogodbo. Iz določil 38. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 18/91) pa je razvidno, da med pravno urejene dodatke spada tudi dodatek za delo preko polnega delovnega časa (4. alinea 2. točka 38. člena) ter dodatek za čas pripravljenosti na domu (3. odstavek 2. točka 38. člena). V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo raziskano, ali je tožnik delo opravljal v posebnih pogojih dela, zaradi česar so mu bili izplačani dodatki. To okoliščino pa je treba raziskati, da bi bilo mogoče preizkusiti zakonitost načina oblikovanja osnove, od katere je treba tožniku odmeriti odpravnino.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno. Ker ne obstajajo pogoji za spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje, je evizijsko sodišče na podlagi določil 2. odstavka 395. člena ZPP sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.