Jedro

Tožnica ob vložitvi vloge za priznanje državne štipendije niti v obravnavanem predsodnem postopku ni bila opozorjena na zakonsko ureditev uveljavljanja pravic iz javnih sredstev po vrstnem redu (8. člen ZUPJS). Opustitev navedene pojasnilne dolžnosti lahko vpliva na višino štipendije oz. možnost pridobitve tudi drugih pravic iz sistema socialnega varstva, ki so po vrstnem redu uvrščene pred pravico do državne štipendije. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku na odpravo izpodbijane odločbe, toženi stranki pa je utemeljeno naložilo izdajo odločbe o višini državne štipendije in odločbo o drugih pravicah iz javnih sredstev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdita sklep (II. tč. izreka) ter izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (del I. točke izreka).

II. Tožnica krije svoje stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo z dne 3. 6. 3014 (II. točka izreka ).

S sodbo je odpravilo odločbo št. ... z dne 15. 5. 2014 in tožencu naložilo, da po pristojnem organu izda odločbo o višini državne štipendije za študijsko leto 2012/2013 in odločbo o drugih pravicah iz javnih sredstev v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (I. točka izreka ).

Toženca je hkrati zavezalo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 428,61 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sklep in zoper del sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sodne odločbe in povrnitev stroškov pritožbe.

Opozarja na pravnomočno sodbo, opr. št. III Ps 3522/2012 z dne 25. 3. 2013, v zvezi s sodbo, opr. št. VIII Ips 6/2014 z dne 24. 3. 2014, ki tožencu nalaga, da v roku 30 dni po pravnomočnosti izda odločbo o odmeri državne štipendije. Izpodbijana sodba je v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je z njo deloma odločeno o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno razsojeno.

Sodba, opr. št. III Ps 3522/2012 z dne 25. 3. 2013, je v I., II., III. in V. točki izreka postala pravnomočna dne 24. 3. 2014, ko je bila izdana sodba sodišča tretje stopnje. Datum vročitve revizijske sodbe ni pravno odločilen trenutek, ki bi vplival na nastop pravnomočnosti prvostopenjske sodbe. Pravnomočnost sodbe nastopi z dnem njene izdaje. Obveznost toženca iz III. točke izreka sodbe z dne 25. 3. 2015 je bila jasno določena in vezana na nastop pravnomočnosti in ne na vročitev sodbe. Sodba revizijskega sodišča je bila tožencu vročena 7. 4. 2014. Do 24. 4. 2014, ko je potekel rok za izpolnitev, je imel toženec dovolj časa, da bi obveznost izpolnil. Zato ga je 7. 5. 2014 v skladu s 3. odstavkom 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih opomnila na izpolnitev obveznosti in nato dne 3. 6. 2014 vložila tožbo. Ker ni obrazloženo, zakaj je šteto, da je bila sodba z dne 25. 3. 2013 pravnomočna šele dne 7. 4. 2014 in ne že 24. 3. 2014, je podana tudi bistvena kršitev iz 8. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. Za odstop od sodne prakse je potrebno navesti argumente, sicer gre za kršitev 22. člena Ustave RS.

Nepravilno je tudi stališče sodišča, da se mu ni potrebno ukvarjati z ničnostjo izpodbijanega upravnega akta. O državni štipendiji namreč odločajo centri za socialno delo. S sodbo z dne 25. 3. 2013 ni bilo odločeno, da mora odločbo izdati ministrstvo, bili pa sta odpravljeni prvo in drugostopenjska odločba.

3. Pritožba ni utemeljena

4. Izpodbijani sklep in del sodbe je pritožbeno sodišče preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede kršitev iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami) ter pravilne uporabe materialnega prava. Ugotavlja, da je sodna odločba izdana ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

K očitanim procesnim kršitvam:

5. Zmotno je stališče pritožnice, da je z delom izpodbijane sodbe, ki odreja ponovno upravno odločanje o višini državne štipendije za študijsko leto 2012/2013 in drugih pravicah iz javnih sredstev, prišlo do kršitve prepovedi ne bis in idem. O sami višini sporne štipendije, kaj šele o drugih pravicah iz javnih sredstev, ni bilo nikoli pravnomočno razsojeno.

S pravnomočno sodbo opr. št. III Ps 3522/2012 z dne 25. 3. 2013 je bila zaradi odprave zavrnilnih upravnih aktov z dne 21. 9. 2012 in z dne 15. 11. 2013 ter priznani pravici do državne štipendije, odrejena izdaja odločbe o odmeri in višini državne štipendije. V pravnomočno zaključenem sodnem postopku seveda ni šlo, niti moglo iti za presojo višine denarne dajatve, saj v tedaj obravnavanem predsodnem postopku pravica do državne štipendije sploh ni bila priznana, kaj šele odmerjena denarna dajatev.

V tem sodno socialnem sporu je tako prvič presojana pravilnost in zakonitost odmerne odločbe z dne 15. 5. 2014 o višini državne štipendije. Zatrjevana procesna kršitev iz 12. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

6. Zmotno je nadalje tožničino stališče, da naj bi bila podana kršitev iz 8. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni obrazložen odstop od sodne prakse. Torej da je sodba z dne 25. 3. 2013 pravnomočna postala šele 7. 4. 2014. Sodišče prve stopnje namreč ni štelo, da je sodba pravnomočna postala dne 7. 4. 2014, temveč je datum vročitve sodbe revizijskega sodišča kot bistveno okoliščino upoštevalo za obstoj procesne predpostavke za vsebinsko sojenje o zadevi. Iz razlogov, ki jih zatrjuje pritožba tako ne gre za kakršenkoli odstop od sodne prakse in posledično niti za zatrjevano kršitev 22. člena Ustave RS.

K pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe (II. točka izreka)

7. Sodišče prve stopnje je tožbo z dne 3. 6. 2014 kot preuranjeno zakonito zavrglo. Pravilno je zaključilo, da ni pogojev iz 3. odstavka 82. člena ZDSS-1, da bi samo odločilo o višini državne štipendije, ne da bi bilo o tem predhodno odločeno s posamičnim upravnim aktom. Dne 7. 5. 2014 vložena zahteva za izdajo odločbe v nadaljnjih sedmih dneh ni bila podana po izteku roka za izdajo odločbe o višini državne štipendije.

V skladu s 319. členom ZPP postane sodba, kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe pravnomočna, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo. Nastop pravnomočnosti seveda ni odvisen od vročitve sodne odločbe, kot pravilno poudarja pritožba. V okoliščinah konkretnega primera je prvostopenjska sodba(1) pravnomočna postala 24. 3. 2014, ko jo je po spremembi drugostopenjske sodbe(2) , potrdilo revizijsko sodišče(3). Torej z dnem, ko je sodbo izdalo revizijsko sodišče. Vendar pa to dejstvo samo po sebi za pritožbeno rešitev zadeve ni bistveno.

8. Odločilno je, da ima po 2. odstavku 230. člena ZPP sodba nasproti stranki učinek šele od dneva, ko ji je vročena. Torej lahko rok za izpolnitev obveznosti teče šele od dneva vročitve dalje, ne glede na to, ali je v sodbi tako zapisano ali ne. Na enak način je potrebno pravilno interpretirati in uporabljati tudi besedilo 2. odstavka 82. člena ZDSS-1. V nasprotnem primeru bi prihajalo do nerazumnih in nesprejemljivih položajev, ko bi glede na datum izdaje sodbe lahko izpolnitveni rok potekel, še preden bi bila stranka s sodbo sploh seznanjena.

9. Sodišče prve stopnje je zato v predmetni zadevi pravilno štelo, da je 30-dnevni rok za izdajo upravne odločbe začel teči z vročitvijo revizijske sodbe. Torej 7. 4. 2014 in se iztekel dne 7. 5. 2014. Ker je tožnica zahtevo v smislu 3. odstavka 82. člena ZDSS-1 vložila 7. 5. 2014, t.j. na dan, ki je sovpadal z zadnjim dnem iztekajočega se roka, ni bilo pogojev za meritorno sojenje glede na 2. odstavek 72. člena ZDSS-1 zaradi t.i. molka organa. Vložena tožba dne 3. 6. 2014 je zakonito zavržena in pritožba v tej smeri ne more biti uspešna.

K pritožbi zoper izpodbijani del sodbe (del I. točke izreka)

10. Ker iz pritožbe ni jasno, kateri del sodbe (I. tč. izreka) je izpodbijan, je pritožbeni preizkus opravljen v skladu s pravili iz 1. odstavka 350. člena ZPP. Torej le glede odrejenega ponovnega predsodnega upravnega odločanja, saj je z delom istega izreka, ki se nanaša na odpravo izpodbijanega upravnega akta, tožnica uspela.

11. Vendar pa pritožnica niti v tem obsegu ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost vrnitve zadeve v ponovno predsodno upravno odločanje zaradi odmere višine države štipendije in drugih pravic iz javnih sredstev.

Za izpodbijani del sodbe je odločilno, da pred izdajo odločbe z dne 15. 5. 2014 ni bilo postopano po 1. odstavku 8. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami) v zvezi s 7. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, št. 24/2006–uradno prečiščeno besedilo s spremembami). Tožnica namreč ob vložitvi vloge za priznanje državne štipendije, niti v obravnavanem predsodnem postopku, ni bila opozorjena na zakonsko ureditev uveljavljanja pravic iz javnih sredstev po vrstnem redu. Opustitev navedene pojasnilne dolžnosti seveda lahko vpliva na višino štipendije oz. možnost pridobitve tudi drugih pravic iz sistema socialnega varstva, ki so po vrstnem redu uvrščene pred pravico do državne štipendije. Bistveno pravilnih materialno pravnih razlogov in usmeritev izpodbijane sodbe za ponovno predsodno upravno odločanje pritožbeno sodišče ne navaja znova.

12. Glede zatrjevane ničnosti izpodbijanega upravnega akta je potrebno na koncu poudariti, da takšno stališče ne le da ni pravilno, temveč je zaradi odpravljenega posamičnega upravnega akta tudi popolnoma brezpredmetno. Kot predhodno že poudarjeno, je za pritožbeno rešitev zadeve bistveno le, da bi morala biti tožnica posebej opozorjena na posledice, ki bodo nastale, ker je uveljavljala le državno štipendijo, ne pa tudi pravice do denarne socialne pomoči, do katere bi morebiti lahko bila celo upravičena. O vrstnem redu pri priznavanju pravic iz sistema socialnega varstva in pomena pojasnilne dolžnosti pooblaščenih centrov pri izvajanje ZUPJS-a je namreč bilo v sodni praksi že zavzeto istovrstno stališče, kot v izpodbijani sodbi.(4)

13. Ker je odločba z dne 15. 5. 2014 odpravljena in z izpodbijanim delom sodbe zadeva zakonito vrnjena v ponovno upravno odločanje, je potrebno na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tudi v tem obsegu kot neutemeljeno zavrniti. O višini državne štipendije bo v predsodnem postopku v skladu z materialno pravno usmeritvijo in napotili prvostopenjskega sodišča odločal pristojni center za socialno delo (4. točka 1. odstavka 5. člena ZUPJS).

14. Ob takšnem pritožbenem izidu je bilo na temelju 1. odstavka 154. člena ZPP potrebno hkrati odločiti, da tožnica krije sama svoje stroške pritožbe.

(1) Opr. št. III Ps 3522/2012 z dne 25. 3. 2013

(2) Opr. št. Psp 290/2013 z dne 17.10. 2013

(3) Sodba opr. št. VIII Ips 6/2014 z dne 24. 3. 2014

(4) Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips 204/2015 z dne 10. 11. 2015.