Jedro

Iz kronološkega prikaza teka nepravdnega postopka je ugotoviti, da je tožnik kot nasprotni udeleženec v nepravdnem postopku uveljavljal dejstva, ki so kazala na spornost višine njegovega solastninskega deleža in s tem tudi višine deležev ostalih udeležencev nepravdnega postopka. Po določilu tretjega odstavka 118. člena ZNP pa mora sodišče, če obstoji med udeleženci spor o predmetu delitve oziroma o velikosti njihovih deležev, napotiti na pravdo prizadetega udeleženca ustrezno določbam 9. in 10. člena ZNP. Če sodišče tako ne postopa in odloči v nepravdnem postopku, pravnomočnost odločbe nepravdnega sodišča ni ovira, da se o zadevnem zahtevku ne bi mogla sprožiti pravda (tretji odstavek 10. člena ZNP). Taka procesnopravna situacija, ne da bi se še posebej poudarjalo dejstvo, da je bila tožbena podlaga v tej pravdi stvarnopravna in ne dednopravna, na kateri temelji določitev solastninskih deležev v sklepu o dedovanju (ki je bil podlaga za razdružitev solastnine v nepravdnem postopku), potrjuje pravilnost zaključka, da nepravdni sklep o razdružitvi solastnega premoženja pravdnih strank, ni mogel predstavljati procesne ovire za dopustnost tožbe v tem sporu. Drugačno procesnopravno stališče sodišča druge stopnje tako nima podlage v določbah zakona o pravdnem postopku (člen 333) ali zakona o nepravdnem postopku (tretji odstavek 10. člena ZNP) ter je zato pobijani sklep sodišča druge stopnje nezakonit.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrača temu sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek o ugotovitvi, da znaša njegov solastninski delež 3/4 nasproti tožencema na nepremičninah, vpisanih v vl. št. 785, 45 in 784 vse k.o. C., ker je bilo mnenja, da tožnik nima stvarnopravnega zahtevka zoper toženca.

Sodišče druge stopnje pa je ob reševanju tožnikove pritožbe po uradni dolžnosti razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrglo, ker je ocenilo, da je bilo s pravnomočnim nepravdnim sklepom o razdelitvi nepremičnine med pravdnimi strankami že pravnomočno razsojeno o sporu pravdnih strank.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki je uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in predlagal, da naj se sklep sodišča druge stopnje razveljavi. Po izvajanjih revizije je sklep nezakonit. Že v pritožbi zoper sklep z opr. št. N 27/89 je 24.10.1991 zatrjeval, da je vlagal v sporno kmetijo in taki pritožbi je bilo ugodeno. Toda njegova pritožba zoper nov sklep pod opr. št. N 60/92 je bila zavrnjena 29.9.1993 in v pritožbenem sklepu je bilo navedeno, da bi tožnik moral uveljavljati svoj višji solastninski delež v posebni pravdi. Tako tožbo pa je vložil že pred tem in sicer 12.3.1993, torej ko nepravdni postopek še ni bil končan pravnomočno. Sodišče napačno razlaga določilo tretjega odstavka 10. člena zakona o nepravdnem postopku in za zavrženje tožbe ni bilo pravne podlage. S spornim ravnanjem je zagrešilo bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP.

Na vročeno revizijo toženca nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Dosedanje ugotovitve sodišč nižjih stopenj kažejo, da so po smrti pokojne M. U. (umrli 29.10.1987) podedovali tožnik kot njen mož in toženca kot njena otroka pokojničino kmetijo vsak do 1/3 (sklep o dedovanju D 4/88 je bil izdan 9.3.1988), da je nato prva toženka to je D. Š. vložila 3.4.1989 predlog za razdružitev solastnine, da je sodišče prve stopnje 24.10.1991 izdalo prvi sklep o razdružitvi solastnine pravdnih strank, da je bil ta sklep razveljavljen 18.11.1992 na pritožbo sedanjega tožnika, da je pritožbeno sodišče v razlogih svoje odločitve med drugim poudarilo, da bi moral tožnik uveljavljati v posebni pravdi svoj večji delež na kmetiji, če znaša več kot 1/3, da je nato sodišče prve stopnje ponovno odločalo o razdružitvi skupne solastnine s sklepom z dne 30.12.1992, da se je tožnik zoper ta sklep ponovno pritožil in v pritožbi zatrjeval, da je zaradi njegovih vlaganj v solastno kmetijo njegov delež večji od 1/3 in da bo zaradi tega vložil tudi ustrezno tožbo, da je predmetno tožbo zaradi ugotovitve večjega solastninskega deleža vložil 15.3.1993 in da je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo zoper zadnji razdružitveni sklep zavrnilo kot neutemeljeno dne 29.9.1993, pri tem pa ponovno poudarilo, da je bil tožnik že nekajkrat opozorjen, da bi moral vložiti tožbo za ugotovitev večjega deleža, kot ga izkazuje javna listina, če ga je hotel uveljavljati.

Sodišče prve stopnje je v tej pravdi zavrnilo tožnikov stvarnopravni zahtevek zoper oba toženca, ker je ocenilo, da so bila tožnikova vlaganja v ženino kmetijo tako majhna, da ne utemeljujejo stvarnopravnega zahtevka, medtem ko obligacijskopravnega pa ni uveljavljal. Zatem pa je sodišče druge stopnje s pobijanim sklepom ob reševanju tožnikove pritožbe razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrglo, pri čemer se je postavilo na stališče, da učinki pravnomočnosti nepravdnega sklepa o razdružitvi solastnega premoženja pravdnih strank vežejo v tej pravdi nastopajoče stranke, ker so bili vsi udeleženci v nepravdnem postopku ter tožnik kasneje v pravdi ne more več uveljavljati drugačnih solastninskih deležev od tistih, ki so bili podlaga za razdelitev solastne stvari.

Po presoji revizijskega sodišča zavzeto procesnopravno stališče sodišča druge stopnje ni pravilno. S pobijanim sklepom je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena v zvezi s 333. členom ZPP ter 37. in 10. členom zakona o nepravdnem postopku (naprej ZNP), kar je terjalo razveljavitev pobijanega sklepa na podlagi določb prvega odstavka 394. člena ZPP in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

Iz kronološkega prikaza teka nepravdnega postopka je ugotoviti, da je tožnik kot nasprotni udeleženec v nepravdnem postopku uveljavljal dejstva, ki so kazala na spornost višine njegovega solastninskega deleža in s tem tudi višine deležev ostalih udeležencev nepravdnega postopka. Po določilu tretjega odstavka 118. člena ZNP pa mora sodišče, če obstoji med udeleženci spor o predmetu delitve oziroma o velikosti njihovih deležev, napotiti na pravdo prizadetega udeleženca ustrezno določbam 9. in 10. člena ZNP. Če sodišče tako ne postopa in odloči v nepravdnem postopku, pravnomočnost odločbe nepravdnega sodišča ni ovira, da se o zadevnem zahtevku ne bi mogla sprožiti pravda (tretji odstavek 10. člena ZNP). Taka procesnopravna situacija, ne da bi se še posebej poudarjalo dejstvo, da je bila tožbena podlaga v tej pravdi stvarnopravna in ne dednopravna, na kateri temelji določitev solastninskih deležev v sklepu o dedovanju (ki je bil podlaga za razdružitev solastnine v nepravdnem postopku), potrjuje pravilnost zaključka, da nepravdni sklep o razdružitvi solastnega premoženja pravdnih strank, ni mogel predstavljati procesne ovire za dopustnost tožbe v tem sporu. Drugačno procesnopravno stališče sodišča druge stopnje tako nima podlage v določbah zakona o pravdnem postopku (členu 333) ali zakona o nepravdnem postopku (tretji odstavek 10. člena ZNP) ter je zato pobijani sklep sodišča druge stopnje nezakonit. Ker zaradi zavzetega pravnega stališča sodišče druge stopnje o pritožbi tožnika ni meritorno odločalo, bo njegova naloga, da v nadaljnjem postopku obravnava tožnikovo pritožbo in po preizkusu njene utemeljenosti odloči o njej.