Jedro

Že glede na navedbe tožnice, da je zaposlena v Nemčiji in da prihaja v Slovenijo k zakoncu mogoče dvakrat mesečno, več poleti, prvostopni organ ni imel podlage, da bi ugodil tožničini prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, saj ni izkazala dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji v času vložitve prošnje z namenom, da še daljši čas prebiva v Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča v Ljubljani, št. U 1693/99-11 z dne 16.2.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo z dne 27.9.1999, s katero je tožena stanka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote L. z dne 16.2.1999, s katero ni ugodila tožničini vlogi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da tožnica ni izkazala pogoja iz 2. odstavka 13. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97, v nadaljevanju ZTuj), ki je veljal v času odločanja, in sicer da dejansko prebiva na območju Republike Slovenije. Iz njenih navedb je namreč razvidno, da prihaja v Slovenijo k možu mogoče dvakrat na mesec, oziroma več preko poletja, ko je prosta. Glede spremenjenih razmer, ki jih uveljavlja v tožbi, pa sodišče navaja, da jih lahko uveljavlja le z novo vlogo, vloženo na podlagi novega Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99).

Tožnica v pritožbi navaja, da je decembra leta 1998 na Upravno enoto L. dala vlogo za dovoljenje za začasno ali stalno prebivanje v Sloveniji, kateri je priložila vse potrebne dokumente. Že iz vloge naj bi bilo jasno, da želi delati v Nemčiji le do rešitve vloge, potem pa priti v Slovenijo k svojemu možu in tu tudi živeti. Kljub temu da je priložila še druge dokumente, vlogi ni bilo ugodeno. Sedaj živi pri možu že drugo leto. Odločena sta, da bosta živela skupaj.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz drugega odstavka 13. člena ZTuj, ki je veljal v času odločanja, izhaja, da mora biti za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje izpolnjen tudi pogoj, da tujec dejansko prebiva v Republiki Sloveniji z namenom prebivati v njej dlje, kot mu to omogoča določba prvega odstavka 13. člena ZTuj. Tudi po presoji pritožbenega sodišča že glede na navedbe same tožnice, dane v upravnem postopku, da je zaposlena v Nemčiji in da prihaja v Slovenijo k zakoncu mogoče dvakrat mesečno, več poleti, prvostopenjski organ ni imel podlage, da bi ugodil tožničini prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, saj tožnica ni izkazala dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji v času vložitve prošnje z namenom, da še daljši čas prebiva v Sloveniji. Za obiske zakonca dovoljenje za začasno prebivanje glede na določbo prvega odstavka 13. člena ZTuj niti ni potrebno, saj sme tujec prebivati na območju Slovenije praviloma tri mesece oziroma toliko časa, kolikor mu to dovoljuje izdani vizum, če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno. Samo izražena želja živeti v Sloveniji v prihodnosti pa za izpolnitev navedenega pogoja ne zadostuje.

Glede tožničinih navedb, da so se razmere spremenile in da se je preselila v Slovenijo k zakoncu, se pritožbeno sodišče pridružuje napotilu tožene stranke in prvostopenjskega sodišča, da jih lahko uveljavlja z novo vlogo, na podlagi novega zakona.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (73. člen Zakona o upravnem sporu).