Jedro

Ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca v Republiki Sloveniji, ob sicer nedokazanem preganjanju, tisti, ki je šel iz države, katere državljan je, v tretjo državo, skupaj z družino, na podlagi turistične vize in z veljavnimi potnimi listi, v tej državi ni zaprosil za zatočišče in status begunca, nato pa prišel z družino v Slovenijo, kjer je zaprosil za status begunca, in to šele takrat (in je počakal na to), da je Slovenija postala mednarodno priznana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Ministrstva za notranje zadeve z dne 31.1.1994, s katero je navedeni prvostopni organ zavrnil tožnikovo vlogo za priznanje statusa begunca. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je nesporno ugotovljeno, da tožnik ni državljan Republike Slovenije. Zato se po 1. odstavku 1. člena zakona o tujcih šteje za tujca. Tožena stranka je zato v postopku, ki ga je sicer izvajala po določbah zakona o splošnem upravnem postopku, uporabljala določbe zakona o tujcih, vključno z določbo 37. člena tega zakona in določbo 3. odstavka 21. člena istega zakona, ki predpisuje 3-dnevni rok za pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje na Vlado Republike Slovenije oziroma toženo stranko. Tožnik je bil tudi zaslišan kot stranka, s čemer je bil spoštovan 8. člen zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter s tem načelo zaslišanja stranke. Dejstvo je, da zoper tožnika v tedanji SFR Jugoslaviji ni bil voden noben uradni kazenski postopek. Iz potrdil, ki so mu bila izdana v njegovem podjetju 22.7.1991, izhaja, da je bil od 15.9.1988 redno zaposlen pri Založniški delovni organizaciji "Beograd" kot komercialist ter da mu je bil odobren, poleg rednega, tudi izredni dopust do 19.11.1991, s tem, da se mora 20.11.1991 obvezno zglasiti na delu. Tudi tožnikova soproga je bila redno zaposlena. Potrdila so mu bila izdana tudi zaradi pridobitve turističnih viz za prebivanje v Kanadi in v ZDA. Vsa družina je imela tudi veljavne potne liste, izdane v Beogradu, na podlagi katerih je 17.8.1991 odpotovala iz Srbije v Kanado k tožnikovi svakinji. Tožena stranka verjame tožniku, da je bil glede na drugačno filozofsko prepričanje v času enopartijskega režima nadzorovan in šikaniran s strani takratne službe državne varnosti. Znan je tudi negativen odnos srbske javnosti do oseb slovenske narodnosti, ki se je stopnjeval, zlasti po vojaški agresiji bivše JLA na Republiko Slovenijo v času po 27.6.1991. Vendar pa v konkretnem primeru, glede na zbrane dokaze, ne gre za okoliščine iz 34. člena zakona o tujcih, da bi bilo mogoče govoriti o neposrednem fizičnem ali kazenskem preganjanju tožnika zaradi njegovega političnega protikomunističnega prepričanja in slovenskega porekla po očetu. Sploh pa ne gre za tako obliko ravnanja proti njemu, da bi bilo zaradi tega v nevarnosti njegovo življenje, ali da bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Tudi iz dveh tožnikovih izjav, ki ju je dal 19.3.1992 na Policijski postaji Ljubljana-Šiška in na zaslišanju kot stranka 19.2.1993 v Prehodnem domu Republike Slovenije za tujce v Ljubljani, po mnenju tožene stranke izhaja, da ga uradno ni nihče preganjal ter da proti njemu nikoli ni bil voden kakšen uraden postopek, da pa se ta pritisk izraža nasploh v mobiliziranju v JLA, glede možnosti najema stanovanj in zaposlovanja. Glede zaposlovanja pa za tožnika ni mogoče trditi, da je bila proti njemu izvajana kakšna diskriminacija, nasprotno, saj mu je bila zaposlitev po prihodu iz izrednega dopusta ne le zagotovljena, ampak je bil zanjo z 20.11.1991 kar izrecno zadolžen, da jo ponovno nastopi. Za ravnanje v konkretnem primeru je pomembno tudi dejstvo, da je tožnik odšel iz Srbije v Kanado, kjer pa ni zaprosil za politični azil, kar bi očitno storil, če se je imel dejansko namen umakniti iz Beograda zaradi političnega preganjanja in ne bi čakal na mednarodno priznanje Republike Slovenije kot države, do katerega pa je sicer večinsko prišlo 15.1.1992, medtem ko je tožnik z družino prišel v Republiko Slovenijo šele 17.3.1992. Zato je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo proti prvostopni odločbi.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil kršen postopek, ki je predviden v pravilniku o načinu reševanja prošenj za priznanje statusa begunca in njihovi osnovni oskrbi. Kljub njegovi prošnji mu ni bil sporočen seznam oseb, ki bi mu lahko nudile pravno pomoč. Navedena kršitev postopka (7. člen pravilnika) je bistvena, saj mu ni bila dana možnost, da pristojne organe Republike Slovenije seznani z dejanskimi razlogi, zakaj je bil prisiljen zapustiti Beograd ter s tremi majhnimi otroki poiskati zatočišče v državi svojih prednikov. Kljub temu, da je v Sloveniji že več kot 2 leti, mu ni bila dana možnost dodatnega razgovora in od njega ni nihče zahteval dodatnih dokazov, ki bi bili pomembni za zakonito in popolno reševanje njegove vloge. S takšnim načinom dela je prvostopni organ kršil 8. člen citiranega pravilnika. V konkretni zadevi sta pristojna organa brez kakršnihkoli dokazov zatrdila, da ne obstaja nevarnost njegovega preganjanja v Srbiji, čeprav to ni res. Ob upoštevanju listin, ki so v upravnih spisih, ter pisma, ki ga je tožniku v Kanado poslala njegova sodelavka, izhaja, da je bil iz Srbije izgnan zaradi svojih političnih stališč. V pismu je navedeno tudi to, da intelektualci in nasprotniki tamkajšnjih oblastnikov prejemajo vabila za vojsko ter da je za njih bolje, da v tujini delajo karkoli, saj imajo življenje, v Srbiji pa bi jih ubili. Pismo je dokaz za to, kaj bi se v Srbiji zgodilo z njim in njegovo družino, če bi tam ostal. To pismo je izrednega pomena za nekoga, ki dejansko hoče ugotoviti, v kakšnih okoliščinah je živel v Srbiji ter kaj se bo z njim zgodilo, če bi se vrnil tja, od koder je pobegnil. To pismo je tudi dokaz, da v dosedanjem postopku ni bila spoštovana konvencija o statusu beguncev, ki je postala del notranjega slovenskega prava. Ob vsem, kar se v Sloveniji ve in piše o Srbiji, ter ob upoštevanju navedb iz obrazložitve izpodbijane odločbe (stran 4, 2. odstavek) je vsakemu povprečnemu človeku jasno, da je bil prisiljen zapustiti Srbijo in poiskati zatočišče v deželi svojega očeta. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je najbolj boleče to, da se konkretna zadeva postavlja na glavo tako, da se navaja, da mu ni bilo treba zapustiti Srbije, saj ga je tam čakalo delo. V bistvu je šlo za to, da si ni upal nikomur povedati, da ima namen pobegniti iz Srbije, saj bi v nasprotnem primeru v svojih namenih bil onemogočen in bi končal na fronti, ne pa v Republiki Sloveniji. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo. To pa zato, ker ne gre le zanj, ampak za njegovo družino, ki se upravičeno šteje za slovensko, iz katere je najstarejši otrok med najboljšimi v razredu v Ljubljani, in za katero bi prisilna odstranitev iz Slovenije pomenila pravo katastrofo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta utemeljeni odločitvi prvostopnega organa in tožene stranke.

V Republiki Sloveniji se sme priznati status begunca tujcu, ki je zapustil državo, katere državljan je, ali v kateri se je za stalno naselil kot oseba brez državljanstva, da bi se izognil preganjanju zaradi svojega političnega prepričanja, kulturnega ali znanstvenega udejstvovanja ali narodnostne, rasne oziroma verske pripadnosti (34. člen zakona o tujcih - Uradni list RS št. 1/91-I). Ta določba po presoji sodišča pomeni, da mora tujec kot državljan države,ki jo je zapustil, priti v Republiko Slovenijo neposredno iz te države in se pri uveljavljanju tega statusa sklicevati na okoliščine iz citirane določbe.

Ne samo, da tožnik v Slovenijo ni prišel iz Srbije, tudi sicer ob vložitvi vloge za priznanje statusa begunca dne 19.3.1992 ni izkazal dejanskega stanja v zvezi z njegovim preganjanjem v Srbiji. V Republiko Slovenijo je prišel iz Kanade kot varne države, v katero je legalno odpotoval z družino na podlagi turističnih viz za Kanado iz Združene države Amerike (ZDA), ki ju je dobil zaradi navedb njegovega delodajalca Založniške delovne organizacije "Beograd", da v letu 1991 koristi letni dopust v trajanju 27 dni, in to v obdobju od 19.8. do 18.9.1991, z odobritvijo koriščenja neplačanega dopusta v obdobju od 19.9. do 19.11.1991, s tem da se mora vrniti na delo k delodajalcu dne 20.11.1991 (potrdili z dne 22.7.1991, izdani Ambasadama Kanade in ZDA). Iz podatkov in listin v upravnih spisih ne izhaja, da je bil tožnik fizično ali kazensko preganjan v Srbiji zaradi političnega protikomunističnega prepričanja in slovenskega porekla po očetu, in da bi te okoliščine izkazal. Ker je z družino odpotoval v Kanado, ki je varna država, od tam pa prišel v Republiko Slovenijo, kjer je zaprosil za status begunca zaradi preganjanja v Srbiji, čeprav tega v Kanadi očitno ni uveljavljal, po presoji sodišča ni mogoče govoriti o neposredni vzročni zvezi med zatrjevanim preganjanjem v Srbiji in zaprošenim statusom begunca v Republiki Sloveniji po citirani določbi 34. člena zakona o tujcih, če tožnik tega statusa v tretji varni državi (Kanadi) sploh ni uveljavljal. Pismo tožnikove sodelavke tožniku v Kanado z dne 14.2.1992, ki ga je tožnik priložil k tožbi, ne samo, da ne dokazuje njegovega preganjanja pred odhodom iz Srbije, ampak pomeni v tem upravnem sporu novoto, saj tega pisma ni predložil v upravnem postopku, čeprav je to napovedal. Zato ga tudi ni bilo mogoče upoštevati v upravnem postopku pri izvajanju dokazov in v okviru dokazne ocene (159. do 162. člen ZUP).

Tožnik v tožbi zatrjuje tudi, da so bile kršene nekatere določbe pravilnika o načinu reševanja prošenj za priznanje statusa begunca in njihovi osnovni oskrbi (Uradni list RS, št. 25/91-I - 7. in 8. člen - Ministrstvo za notranje zadeve mora prosilca v ustni ali pisni obliki seznaniti z naslovi humanitarnih in drugih organizacij, ki bi mu lahko nudile materialno ali pravno pomoč; to ministrstvo lahko s prosilcem opravi dodatne razgovore in od prosilca zahteva morebitne dodatne dokaze, ki bi potrjevali verodostojnost njegovih predhodnih navedb). Čeprav v predloženih upravnih spisih glede tega ni podatkov, na odločitev o stvari navedeni ugovor ne more vplivati, ker je iz predloženih upravnih spisov razvidno, da v postopku ni bilo kršeno načelo upravnega postopka o pouku neuki stranki (14. člen ZUP). Tožbeni ugovor v zvezi s kršitvijo načela zaslišanja stranke iz 8. člena ZUP je pravilno zavrnila že tožena stranka in navedla pravilne razloge za zavrnitev, ki jih sodišče na tem mestu ne ponavlja.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).