Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni bila dolžna izvesti posebnih analiz delovnih procesov, s katerimi bi dokazovala presežne delavce, saj pri toženi stranki ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev (po 98. do 107. členu ZDR-1). Tožena stranka je imela 1. 1. 2021 zaposlenih 132 delavcev, odpoved pa je dala 10 delavcem, zato ji določb ZDR-1 za odpoved večjemu številu delavcev (priprava programa presežnih delavcev) ni bilo treba upoštevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 10. 2014 z aneksi in se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavi; tožena stranka je dolžna tožnika pozvati na delo "računovodja VI", v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe; tožniku je dolžna priznati za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od 18. 3. 2021 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje) vse pravice, ki mu gredo iz delovnega razmerja; tožniku je dolžna obračunati bruto plače, odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati zapadle neto plače v višini 1.000,00 EUR mesečno, za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, tj. od 17. 3. 2021 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje, tj. od 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 15 pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku, zlasti pa zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi, stroške postopka skupaj s pritožbenimi stroški pa naloži v plačilo toženi stranki. Tožnik meni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev postopka, ker ni sledilo dokaznim predlogom tožnika in ni zaslišalo vseh predlaganih prič oziroma toženi stranki ni naložilo predložitev pogodb o zaposlitvi za A. A., B. B. in C. C. ter podatkov o zaposlitvi in delovni dobi D. D. Z izvedbo vseh predlaganih dokazov bi sodišče lahko ugotovilo, da je bila reorganizacija delovnega procesa pri toženi stranki fiktivna. Sodišče je nekritično sledilo toženi stranki, da naj bi D. D. do upokojitve manjkati še dve leti delovne dobe, zaradi česar naj bi sodila v zaščiteno kategorijo delavcev in izpovedi direktorice tožene stranke, da je tožena stranka izvedla optimizacijo dela ter posamezne delovne procese preoblikovala tako, da se aktivnosti prerazporedijo na manjše število delavcev. Tožena stranka za potrebe optimizacije organizacije dela ni izdelala nobenih analiz delovnih opravil, s katerimi bi ugotovila, da je delo tožnika postalo trajno nepotrebno. Dejstvo je, da je tožena stranka kot razlog za podano odpoved tožniku navajala COVID-19, zaradi katerega je prišlo do zmanjšanja poslovanja, posledično pa za upad potrebnih opravil. Število športnih in gostinskih objektov se zaradi COVID-19 ni zmanjšalo, res pa se je zmanjšal obseg poslovanja. Sodišče je sledilo izpovedim E. E. in F. F. ter direktorice, vendar pa so njihove izpovedbe prirejene za potrebe tega postopka. Iz pogodbe o zaposlitvi za G. G. je ugotoviti, da je navedena delavka zaščitena kategorija in ji zato tožena stranka ni mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi, drugače pa je pri delavki D. D., saj iz pogodbe izhaja, da glede na starost ne more biti zaščitena kategorija in glede na to, da ima V. stopnjo izobrazbe, objektivno ni mogla biti v delovnem razmerju pred 19. leti. Sodišče je nekritično sledilo F. F., ki je navajala, da je D. D. zaščitena kategorija. Hkrati pa je sodišče v obrazložitvi sodbe navedlo, da naj bi bil tožnik izbran za presežnega delavca na podlagi kvalitete dela. V zvezi s tem je glede na vsebino podane odpovedi ugotoviti, da tožena stranka pri ugotavljanju presežnih delavcev, tako v finančnem sektorju kot ostalih sektorjih, ni uporabila kriterija kvalitete dela in prizadevnosti pri delu. Šele v odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da bi tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi tudi zaradi kvalitete dela, in sicer mu je očitala slabo komunikacijo in zamudo pri opravljanju dela. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna tožniku ponuditi drugega delovnega mesta in da ni bila dolžna preveriti, ali bi tožnika lahko zaposlila na drugem delovnem mestu. Tožena stranka je imela potrebo po zaposlitvi novih delavcev na delovnih mestih vzdrževalec, natakar in receptor. Tožnik izpolnjuje pogoje za zasedbo delovnih mest, na katerih je tožena stranka zaposlila 13 novih delavcev, zato bi mu tožena stranka morala ponuditi zaposlitev na teh delovnih mestih. Priglaša stroške postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnika v pritožbi. Tožena stranka je obrazložila, da ne gre le za začasno zmanjšanje poslovanja, saj je začasno zmanjšanje predvidevala, ko je napotila delavce na čakanje na delo doma. Analize poslovanja, ki jih je tožena stranka tudi listinsko predložila, sodišču pa so potrdile trditve tožene stranke o bistvenem upadu prihodkov poslovanja. Nejasne so navedbe tožnika v zvezi s tem, da bi tožena stranka morala tožniku ponuditi delovno mesto vzdrževalca, saj tožnik ne izpolnjuje pogojev za delovno mesto vzdrževalca športne infrastrukture glede na to, da ima zaključeno ekonomsko fakulteto, torej ima VII. stopnjo izobrazbe, sicer pa se tožnik tudi na nobeno razpisano delovno mesto vzdrževalca ni prijavil. Sodišče je izvedlo vse relevantne dokaze ter sprejelo pravilno odločitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, kot mu to očita tožnik v pritožbi (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), s tem ko sodišče ni sledilo dokaznim predlogom tožnika po zaslišanju vseh predlaganih prič in predložitvi listinskih dokazov – pogodb o zaposlitvi za A. A., B. B. in C. C. ter podatke o zaposlitvi in delovni dobi D. D. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ni izvedlo predlaganih dokazov, ker so ti za rešitev spora nepotrebni in da tožnik ni navedel, kaj bi s podatki o njihovi zaposlitvi dokazoval, poleg tega pa gre za zaposlene v gostinskem sektorju oziroma športnih objektih in ne v računovodstvu, kjer je delal tožnik.

7. Tožena stranka je dokazala, da je morala optimizirati delovni proces zaradi racionalizacije stroškov poslovanja in zaradi manjšega obsega poslovanja. Po pregledu delovnih procesov je ugotovila, da je potrebno posamezne delovne procese preoblikovati oziroma optimizirati tako, da so se aktivnosti prerazporedile na manjše število delavcev. Tožena stranka je tekom postopka navajala, da so bili zaradi epidemije COVID-19 na državni ravni sprejeti številni ukrepi, zaradi katerih je morala zapreti športne objekte, kopališča, savne in zunanje površine oziroma so bili preklicani dogodki, koncerti, usposabljanja, izvajanja tečajev in treningov. Sprostitveni ukrepi po prvi razglašeni epidemiji niso povrnili poslovanja v enaki meri kot pred epidemijo, zato se je odločila, da bo v "Oddelku računovodstva in financ" zmanjšala število zaposlenih. Zaradi zmanjšanja obsega poslovanja ter oddaje večine gostinskih lokalov v najem, kar je vplivalo na obseg dela v "Oddelku računovodstva in financ", ni bilo več potrebe po sedmih zaposlenih. V oddelku sta bila zaposlena dva delavca na delovnem mestu računovodja VI in v okviru reorganizacije je tožena stranka zmanjšala število zaposlenih na delovnem mestu računovodja VI z dveh na enega zaposlenega.

8. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo delovnega procesa le fiktivno, ker v zvezi z izvedbo potrebne optimizacije delovnega procesa tožena stranka ni izvedla nobene analize delovnih opravil, na podlagi katerih bi bilo delo tožnika ugotovljeno kot nepotrebno. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni bila dolžna izvesti posebnih analiz delovnih procesov, s katerimi bi dokazovala presežne delavce, saj pri toženi stranki ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev (po 98. do 107. členu ZDR-1). Tožena stranka je imela 1. 1. 2021 zaposlenih 132 delavcev, odpoved pa je dala 10 delavcem, zato ji določb ZDR-1 za odpoved večjemu številu delavcev (priprava programa presežnih delavcev) ni bilo potrebno upoštevati. Kadar gre za individualne odpovedi toženi stranki noben zakon oziroma predpis ne nalaga, da je dolžna izvesti pisne analize poslovanja ali organizacijske optimizacije. Tožena stranka pa je tudi obrazložila, zakaj je kot presežnega delavca izbrala tožnika in ne delavke D. D. Navedla je, da je ohranila zaposlitev D. D., ker je sodila v kategorijo varovanih delavcev (5 let pred upokojitvijo), pa tudi, ker je delavka po oceni tožene stranke kvalitetneje opravljala delo kot tožnik.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nima formalnih pomanjkljivosti, ki bi povzročile njeno nezakonitost. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da je šlo zgolj za fiktivno reorganizacijo delovnega procesa, saj kot je izpovedala direktorica tožene stranke je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku posledica racionalizacije poslovanja. Poslovanje se je pri toženi stranki v veliki meri zmanjšalo, kot posledica epidemije, saj so bili športni in gostinski obrati tožene stranke zaprti, ni bilo več koncertov in prireditev. Tehnični kader je pri toženi stranki bil še vedno potreben, ker je bilo objekte potrebno vzdrževati tudi če so bili zaprti, pri upravi in podobnih podpornih službah pa so se zato odločili opraviti racionalizacijo poslovanja, posledica pa je bila podaja 10-tih odpovedi. Ker so na delovnem mestu računovodja VI zmanjšali število zaposlenih iz dva na enega zaposlenega je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

10. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlog na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je preverjalo, ali obstoji poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika, kot je opredeljen v njeni obrazložitvi, in sicer, da je tožena stranka zaradi epidemije COVID-19 zmanjšala število zaposlenih na delovnem mestu računovodja VI, na katerem je bil zaposlen tožnik, zaradi česar je potreba po opravljanju njegovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru podan utemeljen organizacijski poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da ima delodajalec, ki organizira delovni proces, pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta. Gre za legitimno poslovno odločitev delodajalca, katere smotrnosti sodišče ni pristojno presojati (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 110/2017 z dne 19. 9. 2017, sodba opr. št. VIII Ips 50/2017 z dne 23. 5. 2017).

12. Neutemeljene so navedbe tožnika, da poslovni razlog ni izkazan, ker je tožena stranka po podani odpovedi tožniku, zaposlovala nove delavce na delovnem mestu vzdrževalec, natakar in receptor. Direktorica tožene stranke H. H. je izpovedala, da so delo organizirali in optimizirali ne le v Oddelku računovodstva in financ, ampak tudi v drugih oddelkih uprave in podpornih službah. Po podanih odpovedih niso zaposlili novih delavcev, ampak so naloge delavcev, katerim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi prerazporedili na ostale delavce. Nove zaposlitve so bile le na področju vzdrževanja, ker mora tožena stranka objekte za šport in rekreacijo vzdrževati ne glede na to, ali so odprti ali zaprti. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ZDR-1 ne določa več obveze delodajalca, da v kolikor razpolaga s prostim delovnim mestom, da ga je dolžan predhodno ponuditi delavcu kateremu odpoveduje pogodbo o zaposlitvi in da je v nasprotnem primeru odpoved nezakonita.

13. Ker je tožena stranka po pravilni presoji sodišča prve stopnje utemeljila organizacijski poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku in ker okoliščin za zaključek, da je šlo za zlorabo instituta odpovedi ni bilo mogoče ugotoviti, je odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek zavrne, pravilna. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, niti tisti na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožena stranka kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).