Jedro

Upoštevati je treba celoto skupnega premoženja, za katerega načeloma velja enovit pristop. V tej zadevi sta se tako tožnik kot toženka strinjala, da je njun delež na skupnem premičnem premoženju iz tožbenega in tudi nasprotnega tožbenega zahtevka enak. Ustaljeno sodišče sodne prakse je, da ugodnosti privatizacijskega nakupa po prejšnjem SZ ni mogoče šteti v korist samo enega od zakoncev, pač pa obeh. Prav na teh ugodnostih pa temelji tožničina teza, da hiša ni skupno premoženje, ker je bila kupnina zanjo in tudi nizka kupnina za stanovanje pokrita s kupnino naslednjega kupca stanovanja. Tako izhodišče je zmotno, saj tudi sestava same finančne konstrukcije in njena izvedba pomeni eno od različnih oblik aktivnosti zakonca pri pridobivanju premoženja v času trajanja zakonske zveze.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da spadajo premičnine iz tožbenega zahtevka in nasprotnega tožbenega zahtevka (razen v umaknjenem delu) v skupno premoženje pravdnih strank in da je njun lastninski delež na tem premoženju enak. Ugodilo je še tožbenemu zahtevku, da spada v skupno premoženje z enakim deležem tudi stanovanjska hiša na naslovu ... s pripadajočo parcelo in zato toženki naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo proti odločitvi o nepremičnini in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge "iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP" in zmotno uporabo materialnega prava. Res je bila nepremičnina kupljena v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank, vendar je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niti tožnik niti toženka za nakup nista prispevala sredstev, ki bi jih ustvarila s svojim lastnim in skupnim delom. Zato ta za obstoj skupnega premoženja nujni pogoj iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR ni izpolnjen. Nakup je po lastni finančni konstrukciji izpeljala toženka in pri tem izkoristila svoje osebne sposobnosti in posebne ugodnosti nakupa po prejšnjem SZ. Za ta nakup pravdni stranki sploh nista potrebovali lastnih sredstev, saj sta hišo financirali s sredstvi, pridobljenimi s prodajo stanovanja, za nakup katerega pa zaradi dobljene are tudi nista prispevali lastnih sredstev. Samo prisotnost tožnika ob sklepanju obeh poslov nima nobene teže in ne more pomeniti njegove udeležbe v smislu lastnega dela. Le toženka je vpisana v zemljiški knjigi in bi zato moral tožnik dokazovati, da je bila nepremičnina kupljena kot rezultat skupnega dela v času trajanja zakonske zveze. Revizija se sklicuje na smiselno enako opredelitev v določeni revizijski odločbi.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ves čas te pravde je bilo nesporno, da sta bila tako stanovanje kot hiša pridobljena v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank, zaradi finančne konstrukcije za nakup obeh pa je bilo sporno, ali hiša sodi v skupno premoženje pravdnih strank. Dejanske ugotovitve obeh sodišč so bile, da je možnost ugodnega nakupa po določbah prejšnjega Stanovanjskega zakona (SZ) toženkin oče kot imetnik stanovanjske pravice s posebno izjavo odstopil toženki, ki je zato nastopala kot kupec stanovanja. Ugodno nizka kupnina je bila poravnana s kupnino naslednjega kupca, ki mu je toženka prodala stanovanje in ki je znašala 120.000 DEM. Kupnina za v tej pravdi sporno hišo pa je znašala le 90.000 DEM in je bila tudi (več kot) pokrita z denarjem, pridobljenim s prodajo stanovanja. Sodišči sta še ugotovili, da sta se v življenjski skupnosti pravdnih strank rodila dva otroka, da sta bila zakonca tudi v ekonomski skupnosti, saj sta z denarjem razpolagala skupno in sporazumno ter sta tudi oba skupaj prodajala tako stanovanje kot kupovala hišo (razlogi pritožbenega sodišča v drugem odstavku na četrti strani sodbe).

Povzeta dejanska podlaga je tudi po presoji revizijskega sodišča zadostovala za ugoditev tožbenemu zahtevku. Toženka preozko razlaga pojem "dela" iz drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR; Ur. l. RS, št. 69/2004-UPB1). Razlagati ga je treba v povezavi z drugim odstavkom 59. člena ZZZDR in zato upoštevati vse oblike dela in druge okoliščine, med katerimi je tudi sodelovanje pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Gre torej za pravni standard, ki ga mora sodišče napolniti v vsakem posameznem primeru. Ustaljena in na vseh zakonskih določbah o premoženjskih razmerjih med zakoncema temelječa sodna praksa je, da v besedo "delo" ne spada samo fizično delo ali z delom v službi pridobljena denarna sredstva, temveč celoten skupek različnih aktivnosti zakoncev, ki pripeljejo do pridobitve ali ohranitve skupnega premoženja. Sem spada torej poleg ostalega tudi iskanje ugodnih finančnih konstrukcij, pridobivanje posojil itd. Tako razumljena pravna podlaga je poudarjena v mnogih odločbah revizijskega sodišča, v katerih je poudarjeno tudi, da je treba upoštevati celoto skupnega premoženja, za katerega načeloma velja enovit pristop (npr. II Ips 491/99). V tej zadevi sta se tako tožnik kot toženka strinjala, da je njun delež na skupnem premičnem premoženju iz tožbenega in tudi nasprotnega tožbenega zahtevka enak. Ustaljeno sodišče sodne prakse je še, da ugodnosti privatizacijskega nakupa po prejšnjem SZ ni mogoče šteti v korist samo enega od zakoncev, pač pa obeh (npr. II Ips 390/2002). Prav na teh ugodnostih pa temelji tožničina teza, da hiša ni skupno premoženje, ker je bila kupnina zanjo in tudi nizka kupnina za stanovanje pokrita s kupnino naslednjega kupca stanovanja. Tako izhodišče je zmotno, saj tudi sestava same finančne konstrukcije in njena izvedba pomeni eno od različnih oblik aktivnosti zakonca pri pridobivanju premoženja v času trajanja zakonske zveze. Poleg tega sta pravdni stranki po prej poudarjenih dejanskih ugotovitvah živeli v ekonomski skupnosti in sta z denarjem skupno razpolagali. To okoliščino potrjujejo tudi razlogi obeh sodišč o tožnikovem sodelovanju pri prodaji stanovanja novemu kupcu in pri nakupu hiše. Zato je zmotno toženkino stališče, da gre le za njeno izvedbo tudi samo njene finančne konstrukcije.

Kakšen je pomen zemljiškoknjižnega stanja pri originarnem pridobivanju skupnega premoženja zakoncev, sta toženki pravilo odgovorili že obe sodišči. Revizijsko sodišče ne more obravnavati vsebinsko neopredeljenih procesnih kršitev. Pavšalno sklicevanje na določeno odločbo revizijskega sodišča (ki obravnava le glede nekaterih okoliščinah podobno situacijo) je neupoštevno.

Ker sta sodišči materialnopravno pravilno odločili, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženkino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.