Jedro

Če se po storitvi kaznivega dejanja kazenski zakon spremeni, se kasnejši zakon uporabi kot milejši le v primeru, če velja takšna presoja za zakon v celoti, to je za njegov splošni in posebni del.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki A izreka v odločbah o krivdi, kazenski sankciji, odvzemu premoženjske koristi in premoženjskopravnih zahtevkih spremeni tako, da se obtoženega A. A. spozna za krivega, da je z namenom, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist spravil drugega z lažnim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljal, da je ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj storil, z dejanjem pa je povzročil veliko premoženjsko škodo, s tem, da je julija 2008 na sestanku v ... B. B. natvezil, da za vlaganje v investicijske sklade družbe Q. d.o.o. potrebuje finančna sredstva, ki jih bo vrnil v roku enega leta in mu kvartalno izplačeval finančen donose s predvideno mesečno donosnostjo od 1 % do 4 %, zamolčal pa, da denarja dejansko ne bo vložil, s čimer je B. B. zapeljal, da je verjel, da bo dobival finančne donose, kot je obtoženi obljubil ter da bo denar dobil vrnjen pod pogojem kot je bilo dogovorjeno zaradi česar je 25. 7. 2007 na osebni TTR A. A. št. ... odprt pri ... nakazal 50.000,00 EUR obljubljenega finančnega donosa in glavnice pa ni izplačal, kljub zahtevam B. B. in mu vrnil znesek v višini 3.500,00 EUR šele, ko mu je B. B. zagrozil z ovadbo, saj je s pridobljenimi 50.000,00 EUR prikril negativno stanje na svojem računu zaradi obveznosti do banke zaradi najetega kredita v zvezi z nakupom delnic W. d.d. in si je tako na škodo B. B. prilastil 46.000,00 EUR, s tem je storil kaznivo dejanje goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ.

Obtožencu se na podlagi drugega odstavka 217. člena KZ izreče kazen 1 (eno) leto zapora.

Oškodovanca B. B. se s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Na podlagi drugega odstavka 96. člena KZ se obtožencu naloži v plačilo 46.000,00 EUR, ki predstavlja s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist. II. Zoper obtoženega A. A. se iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrne obtožba, da je z namenom, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist spravil drugega z lažnim prikazovanjem in s prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljal, da je ta v škodo svojega in tujega premoženja kaj storil, s tem, ker je a.) julija 2008 v ... ponudil C. C. vlaganje v donosen posel v zvezi z nakupom elektrike na relaciji s ..., in sicer mu je zagotovil, da gre za garantirano naložbo, pri kateri se vlaganje lahko zaključki kadarkoli, po treh mesecih pa se dobi izplačan denar z dobičkom, zamolčal pa, da denarja ne bo dejansko vložil in ga tako s prikazom ugodnega vlaganja prepričal, da je C. C. s TRR računa X., katere lastnik je bil, dne 24. 7. 2008 nakazal na TRR št. ... last A. A. odprt pri ... 40.000,00 EUR in dobička pa ni izplačal, saj tega namena ni imel, saj je s pridobljenimi 40.000,00 EUR pokril negativno stanje na svojem računu zaradi obveznosti do banke zaradi najetega kredita v zvezi z nakupom delnic W. d.d. ter si tako na škodo C. C. navedeni znesek prilastil; b.) julija 2008 na ... zaprosil D. D. za posojilo, saj potrebuje denar, da bo lahko dvignil revolving kredit v večjem znesku ter mu lažno zagotovil, da bo posojilo vrnil v roku enega ali dveh mesecev, čeprav je vedel, da denarja ne bo vrnil v dogovorjenem roku, niti kasneje, saj je denar potreboval za pokrivanje bančnega kredita, za katerega pa ni imel finančnih sredstev, zaradi prepričljivega nastopa pa mu je D. D. verjel in dne 28. 7. 2008 kot zastopnik družbe Y. d.o.o. odredil plačilo 20.000,00 EUR s TRR te družbe na TRR št. ... last A. A. odprt pri ..., denarja pa A. A. razen 5.000,00 EUR šele v letu 2010 zaradi vztrajnih zahtev D. D. ni vrnil, saj takega namena tudi ni imel, saj ga je porabil za potrebe opisanega kredita in si je na škodo družbe Y. d.o.o. 15.000,00 EUR prilastil, s čimer naj bi storil dve kaznivi dejanji goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ.

III. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanca C. C. in D. D. s premoženjskopravnima zahtevkoma napoti na pravdo.

IV. Stroški kazenskega postopka v zavrnilnem delu na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun, v kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov.

V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točki A izreka obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ ter na podlagi drugega odstavka 217. člena KZ obtožencu izreklo kazen eno leto zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženec dolžan plačati oškodovancu C. C. znesek 40.000,00 EUR, koliko predstavlja oškodovančev premoženjskopravni zahtevek, medtem ko je oškodovanca B. B. in D.D. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

2. Na podlagi drugega odstavka 96. člena KZ je obtožencu naložilo v plačilo znesek 15.000,00 EUR ter 46.000,00 EUR, ki predstavljata s kaznivim dejanjem pridobljeno protipravno premoženjsko korist. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka, ki jih je obtoženec dolžan plačati.

3. V točki B izreka pa je zoper obtoženca A. A. iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, odločilo o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca E. E. tako, da ga je napotilo na pravdo ter odločilo še o stroških kazenskega postopka.

4. Zoper sodbo je vložil pritožbo zagovornik obtoženca zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da se obtoženca obtožbe oprosti, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Pritožba je deloma utemeljena v obsegu kot je razvidno iz izreka te sodbe.

6. Pritožbeno sodišče je naprej presojalo stališče izpodbijane sodbe, ki ga je sodnica zapisala v 3. točki obrazložitve tako zaradi preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, kakor tudi v okviru pritožbenih navedb, ki jih je izpostavila obtoženčeva obramba. Iz dejstvenega opisa kaznivega dejanja kvalificirane oblike goljufije, kot je to pravno opredelilo ravnanje obtoženca sodišče prve stopnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ, je razvidno, da je obtoženi v nekaj dneh v mesecu juliju 2008 od treh oškodovancev pridobil posamične zneske, in sicer 50.000,00 EUR od B. B., 40.000,00 EUR od C. C. in 20.000,00 EUR od D. D. Obtoženec je B. B. vrnil 3.500,00 EUR. Sodišče je, ker je moralo slediti izreku obtožnice, zaključilo, da je obtoženi B. B. povzročil za 46.000,00 EUR škode, čeprav je jasno, da je bil ta znesek 46.500,00 glede na to, da je 3.500,00 EUR obtoženec B. B. vrnil. Glede D. D. pa je še navedlo, da je obtoženi na njegovo škodo pridobil za 15.000,00 EUR premoženjske koristi. Sodišče prve stopnje je seštelo posamezne škode oziroma koristi in zaključilo, da je skupno obtoženi oškodovance oškodoval za 101.000,00 EUR oziroma za toliko pridobil premoženjske koristi. Uporabilo je Kazenski zakonik, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja.

7. Temeljno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali so bila vsa ravnanja obtoženca do vseh treh oškodovancev homogena ali heterogena. V zvezi s tem se je sodišče prve stopnje pri razlagi pravne opredelitve oprlo na judiciran primer Vrhovnega sodišča RS I Ips 47032/2010 in ne da bi se posebej ukvarjalo z vprašanjem homogenosti oziroma heterogenosti ravnanja obtoženca enostavno pripisalo sentenco, jedro sodbe I Ips 47032/2010. 8. V citirani kazenski sodbi se je Vrhovno sodišče ukvarjalo z vprašanjem homogenosti in heterogenosti. Na podlagi opisov posameznih faktov je Vrhovno sodišče presodilo, da je v citirani zadevi obsojenec storil nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 234a. člena KZ, ne pa enovito kaznivo dejanje. Pri tem se je oprlo na razlago iz sodbe I Ips 444/2008 z dne 16. 4. 2009. Po tej sodbi je obsojenka z dvema ravnanjema istega oškodovanca spravila v zmoto tako, da je v kratkem časovnem zaporedju pridobila od oškodovanca korist, ki je bila v enem primeru v okviru temeljnega kaznivega dejanja goljufije, drugi ugrabek pa je zaradi višine zneska predstavljal obeležje kvalificiranega kaznivega dejanja goljufije.

9. V obravnavani zadevi je seveda obtoženi A. A. zasledoval premoženjski motiv, skratka ravnal z enotnim naklepom do vseh treh oškodovancev, glede oškodovanca E. E. pa tudi, vsaj na ravni utemeljenega suma, kot je bilo to razvidno iz izreka pravnomočne obtožnice. Vendar pa je bilo kljub temu ravnanje obtoženca, kar je razlikovalni moment po presoji pritožbenega sodišča med kriterijem homogenosti in heterogenosti, da je B. B. natvezil, da bo njegov denar vložil v investicijske sklade družbe Q., da bo sredstva potem vrnil oškodovancu v roku enega leta in mu tudi kvartalno izplačeval finančne donose z relativno visoko mesečno obrestno mero. C. C. pa je navajal, da bo njegovih 40.000,00 EUR naložil v posel v zvezi z nakupom elektrike na relaciji s ..., da je tako naložen denar garantirana naložba in da lahko vlaganje zaključi kadarkoli, po treh mesecih pa se izplača tudi dobiček. D. D. pa je natvezil, da potrebuje denar za revolving kredit in da mu bo 20.000,00 EUR vrnil v roku enega do dveh mesecev.

10. Prikazano dejansko stanje, ki je seveda povzeto iz izreka obsodilnega dela sodbe sodišča prve stopnje, tudi glede na kriterije, ki jih je Vrhovno sodišče RS zapisalo v svoji sodbi I Ips 47032/2010-105 kaže, da je obtoženi do vsakega od teh treh oškodovancev ravnal različno, na različne načine od njih pridobil denar in lažno prikazoval plasiranje denarnih sredstev, pa tudi vsakomur drugače pojasnjeval, na kakšne način mu bo denarna sredstva vrnil oziroma oplemenitil. 11. Pritožbeno sodišče je tako presodilo, da so v odločbi o krivdi izpodbijane sodbe v točki A izreka življenjsko vsa ta ravnanja posamična, glede na to, da so izpolnjeni variabilni in konstantni elementi za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, pa je lahko seveda takšno kriminalno ravnanje obtoženca potrebno opredeliti kot eno kaznivo dejanje goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ. Po ustaljeni sodni praksi, ki je veljala v času storitve kaznivega dejanja, skratka pred veljavnostjo Kazenskega zakonika (KZ-1) do 1. 11. 2008, je bilo podano kvalificirano kaznivo dejanje goljufije, če je storilec s svojim ravnanjem povzročil veliko premoženjsko škodo. Veliko premoženjsko škodo pa je predstavljal znesek, ki je presegel 50 povprečnih neto plač na zaposleno osebo (3. točka trinajstega odstavka 126. člena KZ). V juliju 2008 je bila povprečna neto plača na zaposleno osebo 890,24 EUR (Uradni list RS, št. 94/2008).

12. Vendar pa je pri nadaljevanjem kaznivem dejanju veljalo tudi pravilo, da če posamezni fakt iz sklopa nadaljevanega kaznivega dejanja zastara, da se potem takšno kaznivo dejanje izvzame iz sklopa nadaljevanega kaznivega dejanja.

13. Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 217. člena KZ je bila v zakonu zagrožena kazen zapora do treh let, za kaznivo dejanje po drugem odstavku 217. člena KZ pa kazen zapora od enega do osmih let. Kazenski pregon je po 4. točki prvega odstavka 111. člena KZ zastaral v petih letih od storitve kaznivega dejanja za katero se sme po zakonu izreči kazen zapora nad eno leto oziroma po 3. točki prvega odstavka 111. člena KZ v desetih letih od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad pet let (pravila za relativno zastaranje kazenskega pregona). Po šestem odstavku 112. člena KZ pa kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona (pravilo absolutnega zastaranja kazenskega pregona). Po tretjem odstavku 112. člena KZ zastaranje pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja.

14. V obravnavani zadevi je bilo prvo procesno dejanje za pregon obtoženega A. A. zahteva za opravo preiskave, ki jo vložila državna tožilka, in sicer 16. 10. 2015. V zahtevi za opravo preiskave je državna tožilka opredelila vsa ta ravnanja obtoženca, ki so predmet obsodilne sodbe v točki A izreka kot nadaljevano kaznivo dejanja goljufije kvalificirane oblike. V obtožnici, ki jo je državna tožilka vložila 3. 6. 2016 pa je ravnanje obtoženca glede oškodovancev B. B., C. C. in D. D. opredelila kot eno kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ.

15. Glede na to, da je pritožbeno sodišče presodilo, da dejstveni opis kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ vsebuje tri posamična kazniva dejanja, eno kvalificirane in dve temeljne oblike in ker je že v trenutku vložene zahteve za opravo preiskave nastopilo relativno zastaranje za dve kaznivi dejanji (D. D. in C. C., kar sicer za ta pritožbeni postopek ni odločilno), pa je seveda pritožbeno sodišče moralo odgovorilo na vprašanje, ali je še dopusten kazenski pregon za nadaljevano kaznivo dejanje za primer vseh treh oškodovancev. Ker je znesek 46.000,00 EUR po KZ predstavljal veliko premoženjsko škodo, kar je nenazadnje izračunal za oškodovanca B. B. tudi obtoženčev zagovornik v pritožbi na tretji strani (pomotoma je sicer vzel podatek iz avgusta 2008) je torej glede na opis kaznivega dejanja za oškodovanca B. B. obtoženi z goljufijo povzročil oškodovancu škodo, ki presega 50 povprečnih neto plač v gospodarstvu (44.512,00 EUR). Ali drugače povedano, kazenski pregon glede oškodovanega B. B. ni zastaral. 16. Sodišče druge stopnje se je ukvarjalo še z vprašanjem, ali je Kazenski zakonik, ki je začel veljati 1. 11. 2008 KZ-1 milejši za obtoženca. KZ-1 ne razmejuje absolutnega in relativnega zastaralnega roka, ampak v 4. točki prvega odstavka 90. člena določa zastaralni rok, in sicer deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Navedeno pomeni, da po KZ-1 ni nastopilo zastaranje kazenskega pregona prav za nobeno dejanje iz sklopa nadaljevanega kaznivega dejanja, skratka niti za primer B. B., D. D. in C. C. Prav tako je KZ-1 glede vprašanja velike premoženjske škode pri kaznivem dejanju goljufije postavil mejo 50.000,00 EUR (3. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1). Vendar pa, če bi se ravnanja obtoženca glede vseh treh oškodovancev opredelila kot nadaljevano kaznivo dejanje po kriteriju iz 54. člena KZ-1, pa bi moralo sodišče vsa ta ravnanja opredeliti kot kvalificirano obliko kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, in sicer zaradi pravila iz tretjega odstavka 54. člena KZ-1. 17. Navedeno problematiko je deloma obravnaval tudi zagovornik obtoženca v pritožbi v 3. točki. Vendar pa je bil pri tem nekonsistenten. Ni mogoče parcialno uporabiti za en segment kriminalne dejavnosti KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, v drugem delu pa kazenski zakonik, ki je začel veljati kasneje oziroma predpis, ki velja v času sojenja (KZ-1). Tako velja v materialnopravni teoriji (Bele Ivan, Kazenski zakonik: s komentarjem: splošni del: GV Založba 2001, str. 38 in naslednje; Kazensko pravo, splošni del Peta izdaja, Bavcon Ljubo idr., Ur. list RS, 2009, str. 19, 110) pa tudi v sodni praksi sprejeto stališče, da je treba uporabiti ali prejšnji ali novi zakon celoti (splošni in posebni del), ne pa nekaj določb iz prejšnjega, nekaj pa iz kasnejšega zakona.

18. Skratka, če bi sodišče uporabilo KZ-1 potem bi bila vsa ravnanja obtoženca opredeljena kot kvalificirana oblika kaznivega dejanja goljufije za skupni znesek premoženjske koristi 101.000,00 EUR. Evidentno je namreč, da kazenski pregon za posamezne fakte oškodovancev B. B., C. C. in D. D. ni zastaral po KZ-1. Povsem drugačna situacija pa je glede uporabe kazenskega zakonika, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, tako glede zagrožene kazni za posamična dejanja, opredelitve, kdaj temeljno kaznivo dejanje goljufije preraste v kvalificirano in pa različni zastaralni roki glede kazenskega pregona (relativni in absolutni zastaralni roki). Izhodišče za prikazano problematiko pa je seveda tista časovna točka, ko se je državna tožilka odločila za kazenski pregon zoper obtoženega A. A. in povzročila, da je v tistem trenutku prišlo do pretrganja kazenskega pregona, vendar pa samo za kaznivo dejanje na škodo B. B. (kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ). Za kaznivi dejanji na škodo C. C. in D. D. pa je od storitve kaznivega dejanja julij 2008 preteklo več kot pet let do vložitve zahteve za opravo preiskave (16. 10. 2015) in je za ti dve kaznivi dejanji kazenski pregon zastaral julija 2013. 19. Naslednje vprašanje, ki ga je izpostavila pritožba, pa se tiče zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo zakaj je zapis, da si je obtoženec na škodo B. B. prilastil 46.000,00 EUR. Zato, ker je bilo takšno izhodišče v obtožnici in če bi sodišče navedlo znesek 46.500,00 EUR, ki je edino pravilen na podlagi računske operacije, bi na ta način kršilo objektivno identiteto med obtožbo in sodbo. Seveda pa ne gre za kršitev, ki jo nakazuje obramba v pritožbeni obrazložitvi, češ da je na ta način sodišče prve stopnje kršilo 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe nasproten razlogom.

20. Obtoženčeva obramba v pritožbi analizira vse aspekte pogodbe med B. B. in obtožencem in povzame izhodiščno, da je bila prava njuna volja vlaganje sredstev v investicijske sklade družbe Q. d.o.o. oziroma potreba po finančnih sredstvih, ki jih je moral zagotoviti obtoženec. Vendar pa vse kar je obtoženčeva obramba navedla v pritožbeni obrazložitvi, je povsem brezpredmetno, to pa zato, ker se obtoženčev zagovornik ne sooča z zaključki, ki jih je zapisalo sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve. Odločilne okoliščine preslepitve oškodovanca B. B. so v zamolčanju obtoženca, da denarja ne bo vložil v investicijske sklade družbe Q., ampak, da denar potrebuje za pokritje negativnega stanja na svojem računu. Kakšno je bilo obtoženčevo finačno stanje je sodišče prve stopnje v sodbenih razlogih izčrpno in jasno navedlo. Negativno stanje na obtoženčevem računu je bilo nekaj manj kot 50.000,00 EUR, obtoženčev dolg do banke pa bil nekaj manj kot 450.000,00 EUR (7. točka obrazložitve prve sodbe). Prav tako je sodišče v 10. točki obrazložitve napravilo logičen sklep na podlagi izvedenih dokazov, da obtoženi vsem trem oškodovancem glede na drugostopenjsko sodbo je aktualen seveda samo B. B., ni povedal, da pravzaprav potrebuje denar za pokritje negativnega finančnega stanja, niti za visoke dolgove zaradi propadlega nakupa posla z delnicami W. V poslovnih odnosih mora obstajati vsaj kanček morale, ki pa jo je upoštevaje v prvostopenjski sodbi ugotovljeno dejansko stanje obtoženi A. A. docela zlorabil. Iz vsebine komunikacije med B. B. in obtožencem v letu 2009 in 2010, pa je še utemeljen logičen zaključek, da se je obtoženi tudi po storitvi kaznivega dejanja izkazal v odgovorih, ki jih je posredoval B. B. kot spreten goljuf (11. točka obrazložitve prve sodbe).

21. Pritožba še izpostavlja cesijsko pogodbo med B. B. in F. F. z dne 15. 9. 2016, da je le-ta odplačna tako, da oškodovancu B. B. ni nastala prav nobena škoda. S takšnim stališčem se pritožbeno sodišče ne strinja. Storitev kaznivega dejanja je bila v letu 2008, odplačni prenos terjatve na F. F. pa v letu 2016, ko je po več kot osmih letih B. B. poskušal reševati situacijo, vendar pa cesijska pogodba, ki jo pritožba izpostavlja, je pomembna za odnos med B. B. in F. F., ne pa na relaciji B. B. in obtoženec. Sicer pa je cesijska pogodbo zaradi pravil civilnega prava, ki se uporabljajo v adhezijskem kazenskem postopku spremenila oškodovanca (ne pa obstoja škode, kot znaka kaznivega dejanja goljufije!). V obravnavani zadevi je zaradi odstopa terjatve B. B., ki jo je imel zaradi kaznivega dejanja do obtoženca postal upravičenec uveljavljati premoženjsko pravni zahtevek F. F. Ker pa takšnega zahtevka pred sodiščem prve stopnje ni podal, je zato pravilno naziranje v izpodbijani sodbi, ko je kot subsidiarni ukrep odredilo odvzem premoženjske koristi obtožencu, vendar pa ne 50.000,00 EUR, ampak za znesek, ki je opredeljen v odločbi o krivdi (46.000,00 EUR).

22. Sklepno se je torej obtoženi zlagal B. B., zakaj potrebuje denar. Jasno je vsakomur, da če bi predstavil obtoženi finančno stanje takšno kot je bilo in ki ga je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje primeroma z zaslišanjem tudi E. E. in G. G., bi seveda vsak razumen človek odklonil kakršno koli sodelovanje z obtožencem, ki je imel dolgove v 100.000,00 EUR-ih. In prav v tem je srž kazenske zadeve glede oškodovanca B. B., ko ga je obtoženi na sofisticiran način ogoljufal. 23. Sodišče druge stopnje je tako spremenilo krivdorek in ga skrčilo na oškodovanca B. B., dejanje je opredelilo kot kaznivo dejanje goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ, za katero je v zakonu zagrožena kazen zapora od enega do osmih. Pritožbeno sodišče je tako kot prvo sodišče presodilo, da kazenska sankcija opominjevalne narave v konkretnem primeru ni upoštevna zaradi nekritičnega odnosa obtoženca. Izreklo pa mu je takšno kazen, kot jo je sodišče prve stopnje torej eno leto v okviru posebnega minimuma. Posebni minimum se lahko omili pod strogimi pogoji, če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati, če se ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni in še v primeru, če sodišče obravnava storilca kaznivih dejanja, storjenih v hudodelski združbi (člen 42 KZ). Čeprav se je skrčila kriminalna količina obtoženca od treh faktov na eno samo, pa sodišče druge stopnje ni zaznalo nobenih posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale izrek nižje kazni od enega leta. Nenazadnje pa tudi zagovornik obtoženca v pritožbi odločbo o kazenski sankciji ni problematiziral. Pritožba je ostala povsem prazna glede vprašanja, ali se pritožnik strinja z razlogi, ki jih je zapisalo sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve (utemeljitev odločbe o kazni). In ker omilitvenih okoliščin ni ugotovilo sodišče prve stopnje, zato tudi pritožbeno sodišče obtožencu ni moglo izreči nižje kazni od predpisane.

24. Zaradi jasnosti obsodilnega dela sodbe in odločb v tem delu je pritožbeno sodišče še reduciralo iz prvostopenjske sodbe odločbi o premoženjskopravnem zahtevku ter odvzemu premoženjske koristi. Obe odločbi se nanašata samo na primer oškodovanca B. B. 25. Glede na to, da je kazenski pregon zoper A. A. zaradi kaznivih dejanj po prvem odstavku 217. člena KZ na škodo C. C. in D. D. zastaral, je sodišče druge stopnje iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP v tem delu izdalo zavrnilo sodbo (točka II. izreka). Posledično temu je na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP (drugačna pravna podlaga kot v primeru obsodilne sodbe) oškodovanca C. C. in D. D. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka glede zavrnilnega dela, sklicevalo pa se je na določbo drugega odstavka 95. člena ZKP, kot je to storilo sodišče prve stopnje v svojem izreku glede zavrnilne sodbe v točki B izreka.

26. Pritožbeno sodišče je torej delno ugodilo pritožbi zagovornika obtoženca in zaradi ugotovljene kršitve kazenskega zakona prvostopenjsko sodbo v točki A spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

27. Ker je obtoženčev zagovornik s pritožbo delno uspel, sodišče druge stopnje ni določilo sodne takse kot strošek pritožbenega postopka (drugi odstavek 98. člena ZKP).