Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno ločuje med prostovoljno odselitvijo (v smislu fizične preselitve) in prostovoljno odpovedjo, opustitvijo uporabe stanovanja. Pravilno je ugotovilo (česar pritožba ne izpodbija), da sta obe stranki želeli ostati v stanovanju in sta se pravzaprav bojevali glede tega, kdo bo ostal. V tem »boju« je »zmagal« toženec – v tem smislu, da je on ostal v stanovanju, tožnica pa je odšla; pri tej njeni odločitvi je nedvomno pomembna pritožbeno izpostavljena okoliščina, da je bila tožnica tedaj noseča, zato se ni več mogla ali želela izpostavljati in izčrpavati v spopadu za stanovanje. Upoštevaje vse opisane okoliščine je povsem pravilen zaključek prvostopenjske sodbe, da tožnica s tem, ko je zapustila stanovanje, ni privolila v svoje prikrajšanje zaradi neuporabe stanovanja. Na te zaključke ne vpliva (sicer nesporno) dejstvo, da je tožnica kmalu po tem, ko se je odselila (odselila se je konec decembra 2012), z novim partnerjem kupila stanovanje in se (marca ali aprila 2013) vanj preselila. To je logična posledica dejstva, da je tožnica zapustila dotedanje skupno stanovanje (ker je »izgubila boj« s tožencem) in je pač morala nekje živeti. Tožnica se je sicer (v fizičnem smislu) prostovoljno odselila, vendar se ni prostovoljno odpovedala pravici do souporabe stanovanja in ni privolila v svoje prikrajšanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta bivša zunajzakonska partnerja. Predmet pravde je uporabnina za stanovanje v D., ki je (bilo) skupno premoženje pravdnih strank (po enakih deležih). Sodišče prve stopnje je s sklepom in delno ter vmesno sodbo z dne 9. 4. 2021 dovolilo spremembo tožbe (prvi, neoštevilčeni odstavek izreka; ni izpodbijan s pritožbo); odločilo, da je zahtevek za plačilo uporabnine od 1. 1. 2013 do 23. 4. 2019 po temelju utemeljen (I. točka izreka sodbe); zavrnilo zahtevek za plačilo uporabnine od 24. 4. 2019 dalje (II. točka izreka sodbe, ni izpodbijana s pritožbo) in odločilo, da bo o stroških odločeno s končno sodbo.

2. Zoper del odločbe, ki je po vsebini vmesna sodba (I. točka izreka sodbe) se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Med drugim navaja, da je obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju. Sodišče ugotavlja, da se je tožnica izselila zaradi nevzdržnih razmer, ki sta jih povzročila oba, iz česar sklepa, da se ni izselila prostovoljno. Tožnica ni zatrjevala okoliščin svojega prikrajšanja, ni navedla dejstev, da je skušala obdržati stanovanje. Sodba nima razlogov o prikrajšanju tožnice in o tem, kakšno korist je nastala tožencu. Tožnica je bila leta 2019 poplačana za vrednost stanovanja. Tožnica ni dokazala nasilja toženca. Sodišče nima razlogov o ugovorih toženca, da se je tožnica odselila prostovoljno k novemu partnerju, s katerim je bila noseča in da je nato z njim že marca 2013 kupila stanovanje. Oddajanje deleža nepremičnine ni mogoče brez soglasja drugega solastnika in tožnica nikoli ni predlagala, da bi želela svoj solastni del oddajati.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z vmesno sodbo (ki je edina predmet pritožbenega preizkusa) pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Tudi procesnih kršitev ni storilo.

6. Ne držijo pritožbene navedbe, da tožnica ni zadostila trditvenemu bremenu glede svojega prikrajšanja in toženčeve obogatitve. Tožnica je med drugim zatrjevala (povzetek njenih navedb je v 1. točki obrazložitve izpodbijane sodbe; pritožba ne trdi, da bi bila ta povzetek napačen), da se je bila prisiljena izseliti (v čemer sta vsebovani tudi trditvi, da je želela stanovanje uporabljati, pa ji je toženec to preprečil, in da je skušala obdržati posest stanovanja), da toženec brez pravne podlage zaseda tudi njen solastni delež stanovanja, da je prikrajšana, ker ne more uporabljati svojega solastnega deleža in da ima toženec korist z brezplačno uporabo njenega deleža. Te trditve po oceni pritožbenega sodišča povsem zadoščajo za sklepčnost. 7. Pritožba izpostavlja, da se je tožnica odselila prostovoljno, da ni dokazala nasilja toženca1 in da je bila v času odselitve noseča z drugim moškim, s katerim je kmalu nato kupila stanovanje. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do teh dejstev; obširni in pravilni razlogi o tem so v 32., 33. in 35. do 37. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.2 Sodišče prve stopnje ni spregledalo dejstva, da sta bila za razhod in nasilne izpade ter prepire »kriva« oba, tako tožnica kot toženec, in da je bil odhod tožnice prostovoljen v tem smislu, da je toženec ni fizično vrgel ali izprl iz stanovanja. Obravnavani primer se razlikuje od povprečnih, tipičnih uporabninskih pravd med bivšimi partnerji, kjer gre ponavadi za to, da se eden od solastnikov povsem prostovoljno, brez pritiska odseli (in zato ni upravičen do uporabnine), ali pa za to, da je eden od solastnikov prisiljen zaradi groženj in/ali nasilja zapustiti solastno nepremičnino (in je upravičen do uporabnine). V tem primeru ni mogoče jasno določiti »storilca« in »žrtve«, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta za nevzdržne razmere odgovorna oba.

8. Vendar sodišče prve stopnje nadalje pravilno ločuje med prostovoljno odselitvijo (v smislu fizične preselitve) in prostovoljno odpovedjo, opustitvijo uporabe stanovanja (33. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pravilno je ugotovilo (česar pritožba ne izpodbija), da sta obe stranki želeli ostati v stanovanju in sta se pravzaprav bojevali glede tega, kdo bo ostal (37. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V tem »boju« je »zmagal« toženec3 – v tem smislu, da je on ostal v stanovanju, tožnica pa je odšla; pri tej njeni odločitvi je nedvomno pomembna pritožbeno izpostavljena okoliščina, da je bila tožnica tedaj noseča, zato se ni več mogla ali želela izpostavljati in izčrpavati v spopadu za stanovanje. Upoštevaje vse opisane okoliščine je povsem pravilen zaključek prvostopenjske sodbe, da tožnica s tem, ko je zapustila stanovanje, ni privolila v svoje prikrajšanje zaradi neuporabe stanovanja. Na te zaključke ne vpliva (sicer nesporno) dejstvo, da je tožnica kmalu po tem, ko se je odselila (odselila se je konec decembra 2012), z novim partnerjem kupila stanovanje in se (marca ali aprila 2013) vanj preselila. To je logična posledica dejstva, da je tožnica zapustila dotedanje skupno stanovanje (ker je »izgubila boj« s tožencem) in je pač morala nekje živeti. Pritožba sodišču očita, da nima razlogov o tem, kako to dejstvo vpliva na vprašanje tožničinega prikrajšanja in da je ta okoliščina pomembna za ugotovitev časovnega obdobja prikrajšanja, vendar tudi pritožnik ne ponudi nobene razlage, kako naj bi ta okoliščina vplivala. Kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnica sicer (v fizičnem smislu) prostovoljno odselila, vendar se ni prostovoljno odpovedala pravici do souporabe stanovanja in ni privolila v svoje prikrajšanje. Na te zaključke nima nobenega vpliva vprašanje, kam in s kom se je tožnica odselila.4

9. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo (kar tudi ni pritožbeno izpodbijano), da se je toženec (vsaj, najpozneje) v času tožničinega odhoda zavedal, da tožnici pripada polovica skupnih nepremičnin in da jo bo moral izplačati (lahko bi bilo tudi obratno: tožnica bi izplačala toženca in postala izključna lastnica stanovanja), zato ni mogel biti dobroveren glede uporabe tožničinega solastniškega deleža (35. do 37. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Nenazadnje se prvostopenjska sodba pravilno sklicuje tudi na načelo vestnosti in poštenja; v nasprotju s slednjim bi bilo, če bi sodišče tožnici odreklo uporabnino za njen solastni delež le zato, ker je bila v »boju« za stanovanje manj vztrajna od toženca. Zato ne držijo večkrat ponovljene pritožbene navedbe, da sodba nima razlogov o prikrajšanju tožnice in okoriščenju toženca; razlogi so v že citiranih 35. do 37. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, s katerimi pa se pritožba vsebinsko ne sooči. 10. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je toženec tožnico leta 2019 v celoti izplačal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, česar pritožba ne izpodbija, da sta stranki leta 2019 sklenili poravnavo glede delitve skupnega premoženja. S to poravnavo je skupno premoženje nehalo obstajati in se preobrazilo v toženčevo izključno lastnino, zato je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo zahtevek za uporabnino od dne sklenitve poravnave naprej. Vendar delitev skupnega premoženja nima zveze z vprašanjem odmene za uporabo deleža solastnega (skupnolastnega) premoženja v času, ko je skupno premoženje še obstajalo. Pritožba ne trdi, da bi bila predmet poravnave leta 2019 tudi uporabnina.

11. Pritožbene navedbe o oddajanju solastnega deleža so neutemeljene. Res je, da tožnica tožencu ni predlagala oddajanja solastnega deleža, vendar se to po ustaljeni sodni praksi za utemeljenost obogatitvenega zahtevka ne zahteva. Zadošča, da tožnik dokaže svoje prikrajšanje ter toženčevo obogatitev in temu bremenu je, kot že pojasnjeno, tožnica na načelni ravni (za ugoditev zahtevku po temelju z vmesno sodbo) zadostila. Pritožba posplošeno zatrjuje, da je bil toženec od 1. 1. 2013 do 9. 11. 2017 dobroverni posestnik ali vsaj prekarist, pri tem pa se vsebinsko ne sooči z razlogi prvostopenjske sodbe (35. do 37. točka obrazložitve) o tem, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da ni bil dobroveren (ker se je zavedal, da tožnici pripada polovica stanovanja; ker se tožnica ni odpovedala svojim pravicam v zvezi s stanovanjem in ker je toženec vedoma uporabljal tožničin solastni delež). Plačevanje stroškov v zvezi s stanovanjem in uporaba s strani skupnih otrok ne vplivata na utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve po temelju; morda bodo ta dejstva relevantna pri odločanju o višini. Tudi se ni mogoče strinjati s pritožbo, da naj bi toženka s tem, ko ni plačevala stroškov in ker je imela ključe ter dvakrat vstopila v stanovanje, konkludentno pristala na to, da toženec uporablja njeno polovico. Pritožbeno sodišče med navedenimi okoliščinami in domnevno prostovoljno privolitvijo v prikrajšanje ne vidi nobene povezave.

12. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje (vmesna sodba, t.j. I. točka izreka izpodbijane sodbe) pravilna, pritožba pa ni utemeljena. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo vmesno sodbo (353. člen ZPP).

13. Ker bo šele s končno sodbo jasno, kolikšen je uspeh pravdnih strank, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja (ponavlja trditve s prve stopnje), da se je morala odseliti zaradi nasilja toženca, vendar sodišče druge stopnje sprejema ugotovitve prvostopenjskega, da ni dokazano, da bi toženec izvajal takšno in tako pogosto nasilje, da bi bilo vzrok za tožničino odselitev. 2 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 3 Če bi »zmagala« tožnica in bi se toženec odselil, bi lahko on terjal od tožnice uporabnino. 4 Treba se je vprašati, ali bi bili zaključki sodišča prve stopnje kaj drugačni, če bi se tožnica namesto v novo kupljeno stanovanje odselila npr. k staršem, v najemno stanovanje ali pa se zatekla v materinski dom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odgovor na to vprašanje nikalen.