Jedro

Pred prisojo preživnine razvezanemu zakoncu mora sodišče skrbno raziskati vse okoliščine iz 81. čl. ZZZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem ugoditvenem delu glede odločitve o preživnini (2. tč. izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo sklenili pravdni stranki dne 27.4.1984 (1. tč. izreka).

Zoper to odločitev pritožbe ni bilo in je zato že postala pravnomočna. Nadalje je odločilo, da je tožnik dolžan toženki plačevati mesečno preživnino po 10.000,00 SIT od 1.7.1999 dalje (2. tč. izreka). Višji nasprotni zahtevek toženke, v nasprotni tožbi je namreč zahtevala preživnino v znesku 40.000,00 SIT, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo (3. tč. izreka). Tudi zoper to odločitev pritožbe ni bilo in je tudi že postala pravnomočna.

Samo proti odločitvi o preživnini se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče to odločitev v celoti razveljavi in zahtevek toženke zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa predlaga, da zadevo glede ugodenega dela preživnine razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Po mnenju pritožbe prvostopno sodišče za odločitev o preživnini ni imelo zatrjevane podlage v 81. čl. Z akona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Tožnica ima sredstva za življenje in ni nesposobna za delo. Prejema redno zajamčeno plačo v višini 34.504.80 SIT, ki je izračunana kot povprečna mesečna plača. Kot invalidu III. kategorije ji gredo tudi pravice iz tega naslova, predvsem da jo delodajalec v nobenem primeru ne more proglasiti kot delavko trajnega presežka. Dokler zanjo ne najde, glede na omejitve razvidne iz invalidske odločbe, ustreznega dela, je zanj ekonomičneje, da jo drži na čakanju. Pri toženki tako niso podani pogoji za prisojeno preživnino, saj se pri tej nič ni spremenilo, še manj pa se je po razvezi poslabšal njen položaj.

Sodišče je sodbo oprlo glede napadenega dela na izpovedbo toženke, ko je navajala, da plačuje najemnino v mesečnem znesku 4.500,00 SIT, kar ne drži, saj najemnino vseskozi plačuje tožnik in se temu odteguje od njegove plače, kar je razvidno iz plačilne liste zanj za mesec julij, ki jo tožnik v originalu prilaga pritožbi, iz katere je razvidno, da je konkretno v tem mesecu bilo tožniku odtegnjeno iz tega naslova 4.602,00 SIT. Komunalne storitve naj bi toženka plačevala v višini 6.000,00 SIT mesečno, kar zopet ne drži, saj te znašajo od 11.2.1999 do 29.7.1999 skupaj le 12.265,00 SIT, kar tožnik dokazuje s kartico Komunalno stanovanjsko podjetje Brežice d.d., ki jo v originalu prilaga k tej pritožbi. Ogrevanje za zimo znaša le 5.500,00 SIT in ne, kot je toženka navedla, 300,00 DEM mesečno. Ogrevanje se vrši z drvmi, ki jih toženka kupi pri Gozdnem gospodarstvu Brežice in gre za manj kvalitetno lesno maso, kar vse je razvidno iz originalnega računa z dne 21.6.1999, ki ga tožnik tudi prilaga svoji pritožbi.

Tako se pokažejo zatrjevanja toženke za neresnična in zavajujoča, sodišče ni imelo prav nobenega materialnega dokaza, da bi toženki verjelo na besedo. Kar se dotika pomanjkanja oblačil in obutve, tožnik pripominja, da ima toženka polne omare oblek in obutve, nikoli ni živela v nobenem pomanjkanju in je z nakupi celo pretiravala.

Standard se zanjo po razvezi ni spremenil, saj sta pravdni stranki pred razvezo imeli vsaka svojo blagajno. Tožnik pa živi sedaj v nemogočih življenjskih razmerah, v baraki, brez WC, brez kopalnice, nima nobenega gospodinjskega stroja, vse mora prati ročno zunaj v bližnjem koritu, je hud sladkorni bolnik in potrebuje hrano ter je pod nenehnim nadzorstvom zdravnikov.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in navaja, da iz listinskih dokazov, ki jih je tožnik priložil svoji pritožbi, ne izhaja tisto, kar sicer zatrjuje tožnik. Dejansko ima toženka s stanovanjem takšne stroške, kot jih je navedla na sodišču prve stopnje. Tožnik šele v pritožbi navaja, da naj bi bil hud sladkorni bolnik, vendar o tem ni predložil nobenega dokazila.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje glede preživnine najmanj preuranjena. Sodišče prve stopnje je le na kratko zaslišalo obe pravdni stranki, razpolagalo je z odločbo ZPIZ z dne 17.11.1998, da se toženka razporedi v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in z odločbo delodajalca toženke, da nastopi čakanje dne 31.12.1998 in da je za čas čakanja na delo upravičena do nadomestila plače v višini 80 % osnovne plače, povečane za dodatek na delovno dobo. Sodišče prve stopnje je tudi razpolagalo s podatkom o tem, kakšno nadomestilo od razporeditve na čakanje prejema toženka, ni pa pribavilo podatkov o tožnikovi plači, ampak se je zadovoljilo le s tem, kar je tožnik o tem navedel, ko je bil zaslišan kot stranka. Pri navajanju toženke o tem, kakšne stroške ima s stanovanjem, se je sodišče prve stopnje zadovoljilo le s kratko izpovedbo toženke, katere pa ni potrdila prav z nobenim listinskim dokazom, čeprav je seveda zelo lahko predložiti sodišču potrdila o raznih plačilih, prav tako pa tudi sodišče lahko samo brez kakršnihkoli težav pride do teh podatkov. Tako je npr. izpovedala, da samo za vodo plačuje mesečno okrog 6.000 SIT, kar je pri normalni porabi vode za eno osebo vsekakor močno vprašljivo. V pravilnost dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki je služilo temu sodišču za odločitev o določitvi preživnine in njene višine, ima zato pritožbeno sodišče precejšnje pomisleke. V nadaljevanju postopka bo zato sodišče prve stopnje vsekakor moralo od pravdnih strank zahtevati, da svoje navedbe glede stroškov, ki jih imata s stanovanjem in za druge potrebe, na ustrezen način dokumentirata oziroma bo moralo sodišče samo opraviti ustrezne poizvedbe.

Pritožbeno sodišče opozarja še na izpovedbo toženke na glavni obravnavi dne 6.7.1999, da ni poprej boljše živela, kot živi sedaj in je prej enako živela kot živi sedaj. Ni si privoščila boljše hrane kot sedaj, ne more pa si sedaj privoščiti glede nakupa kakšne obleke.

Ne more si kupiti kakšnih oblačil in tudi ne obutve.

Pritožbeno sodišče še pripominja, da se sicer načelno strinja z izhodiščem sodišča prve stopnje za prisojo preživnino toženki, da ima namreč zakonec tudi po razvezi pravico do približno enakega standarda, kot ga je užival pred razvezo, vendar je to stališče, ki v zakonu sicer nima podlage, sprejela pa ga je sodna praksa, vendarle treba upoštevati v okviru določbe 81. čl. ZZZDR, ki jo sodišče prve stopnje pravilno povzema v razlogih izpodbijane sodbe. Sodišče namreč lahko določi preživnino nepreskrbljenemu zakoncu v breme drugega zakonca ustrezno njegovim možnostim. Te možnosti tožnika bo sodišče moralo skrbneje, kot je storilo v sedaj izpodbijani sodbi, raziskati v nadaljevanju postopka. Ne drži trditev tožene stranke v odgovoru na tožnikovo pritožbo, da je tožnik šele kot pritožbeno novoto navajal, da je sladkorni bolnik. Resnica je drugačna. To je tožnik zatrjeval že, ko je bil zaslišan kot pravdna stranka na glavni obravnavi dne 10.6.1999, čeprav pa je res, da ni niti zatrjeval in še manj dokazal, da bi mu v zvezi s tem nastali kakšni stroški. Tudi to okoliščino bo sodišče prve stopnje moralo v nadaljnjem postopku raziskati.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo v skladu z določbo 1. odst. 370. čl. ZPP utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter v tem obsegu vrača zadevo sodišču prve stopnje v že nakazno dopolnitev dokaznega postopka in novo odločitev. Tako je odločilo, ker se je prepričalo, da bo sodišče prve stopnje za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja moralo opraviti novo glavno obravnavo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je utemeljen v določbi 3. in 4. odst. 166. čl. ZPP. Tožeča stranka sicer v pritožbi ni zahtevala povrnitve pritožbenih stroškov, pač pa je to storila tožena stranka v odgovoru na pritožbo.