Jedro

Določba sedmega odstavka 44. člena ZDen se ne uporablja za odškodnino zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja in obveznice Republike Slovenije. Za vprašanja odškodnine določene na podlagi ZIKS se namreč le smiselno uporabljajo določbe III. poglavja ZDen, za vprašanje obrestovanja določene odškodnine pa veljata Zakon o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (Ur. l. RS, št. 49/99) in Uredba o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (Ur. l. RS, št. 84/99).

Izrek

Pritožbi predlagateljev v celoti in delno pritožbi Republike Slovenije se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje 1) v drugem odstavku izreka spremeni tako, da se glasi: "Republiki Sloveniji se naloži, da predlagajočim strankam izda obveznice v vrednosti 3.489.278,50 SIT in jim v petnajstih dneh pod izvršbo povrne stroške tega postopka v znesku 142.286,00 SIT;" 2) tretji odstavek izpodbijanega sklepa pa se razveljavi. V ostalem se pritožba Republike Slovenije zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delnim sklepom odločilo, da je po podlagi utemeljen predlog zoper nasprotno udeleženko Republiko Slovenijo za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje pok.F.Š.in sicer po zapisniku z dne 12.5.1948; zapisniku Okrajnega sodišča v Ljubljani I 1971/48-3 z dne 31.6.1948, Sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani I 1971/84-6 z dne 28.10.1948; odločbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 1971/48-10 z dne 30.11.1948; komisijskem zapisniku K I 1971/4 dne 28.6.1948 zaplenjenega blaga F.Š. v Š.; po potrdilu Komande mesta Litija z dne 13.5.1945 in potrdilu Postaje narodne milice Litija z dne 30.6.1948. Republiki Sloveniji je sodišče prve stopnje naložilo, da predlagajočim strankam izda obveznice v vrednosti 36.184,20 DEM in jim povrne stroške tega postopka v znesku 142.286,00 SIT, vse v petnajstih dneh. Za čas od pravnomočnosti sklepa sodišča prve stopnje do pričetka obrestovanja obveznic je sodišče prve stopnje sklenilo, da pripadajo predlagateljem od glavnice 36.184,20 DEM obresti, ki veljajo za vloge na vpogled, glavnica pa se revalorizira. Zoper sklep se pravočasno pritožuje nasprotna udeleženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP - 1977) in navaja, da ima sklep sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti, izrek sklepa pa nasprotuje sam sebi in razlogom sklepa. V sporni zadevi naj bi bilo premoženje zaplenjeno pokojnemu F.Š. s sodbama Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. K 520/48 z dne 25.5.1948 in Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Kž 358/48 z dne 3.7.1948, s katerima nasprotna udeleženka, pa tudi sodišče prve stopnje, nista razpolagala. V postopku zaplembe je bila na podlagi komisijskega zapisnika inventure zaplenjenega blaga pri F.Š. v Šmartnem pri Litiji št. I 1971/48-10 z dne 28.6.1948, zapisnika št. I 1971/48-3 z dne 31.8.1948 ter dopolnilnega sklepa I 1971/48-6 z dne 28.10.1948, izdana 30.11.1948 odločba št. I 1972/48/10, s katero je bilo preneseno v upravo narodne imovine v vseh navedenih dokumentih popisano in ovrednoteno premoženje F.Š., ki ga je možno v postopku vračanja vrniti in o katerem je pristojno odločati sodišče v nepravdnem postopku. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijanem sklepu vrnilo tudi premoženje, ki ni bilo predmet zaplembe, temveč je bilo pokojnemu F.Š. odvzeto še pred izrekom zaplembe, s potrdilom Komande Mesta Litija dne 13.5.1948, in pa premoženje, ki je bilo podržavljeno njegovi ženi N.Š. s potrdilom Postaje Narodne milice Litija dne 30.6.1948 in premoženje iz zapisnika, narejenega dne 12.5.1948 (pred izdajo zaplembne sodbe), iz njega pa je jasno razvidno, da gre za popis premoženja v preiskovalnem postopku, pri katerem je sodelovala bivša lastnica N.Š., ne pa da bi bilo premoženje tudi zaplenjeno. Ker gre v danih primerih za premoženje, ki ni bilo odvzeto v zaplembenem postopku in za premoženje osebe, za katero ne obstaja nobena sodna odločba o zaplembi, je z odločitvijo o vračilu tega premoženja sodišče prve stopnje napravilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, saj je odločalo o sporu, ki spada v pristojnost upravnega organa po 54. členu v povezavi s 4. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Zaradi napačne določitve zaplenjenega premoženja je bila napačno ugotovljena tudi njegova vrednost. Preuranjena je tudi odločitev sodišča prve stopnje o plačilu odškodnine v obliki obveznic v roku 15 dni od pravnomočnosti izpodbijanega sklepa glede na to, da 5. točka 145b člena ZIKS določa, da izdajo obveznic za plačilo odškodnine po tem zakonu ureja poseben zakon, ki pa še ni izdan. Zaradi navedenega nasprotna udeleženka predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zoper tretji odstavek izreka prvostopnega sklepa se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožujejo tudi predlagatelji. Predlagatelji menijo, da je do sprejetja zakona, ki bo določal obveznice, način njihovega izplačila, obresti in roke, takšna odločitev sodišča prve stopnje preuranjena in bi lahko sodišče izdalo le delni sklep o odškodnini. Odločitev o roku zapadlosti ter o vrsti in številu obveznic, ki jih bo morala nasprotna udeleženka izročiti predlagateljem, bi bilo možno sprejeti šele s končnim sklepom. Zato pritožniki predlagajo popravo izpodbijanega sklepa. Pritožba predlagateljev je v celoti, pritožba Republike Slovenije pa delno, utemeljena. Izrek izpodbijanega sklepa je razumljiv ter ne nasprotuje sam sebi ali razlogom sklepa; sklep je mogoče preizkusiti, zato v pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) ni podana. Obravnavani zahtevek v skladu z določbo 145č. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS) spada v sodno pristojnost, zato tudi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) ni podana. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene od preostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), na katere pritožbeno sodišče, v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP (1977), pazi po uradni dolžnosti. Višje sodišče v celoti sprejema zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s prvim odstavkom izreka izpodbijanega sklepa, to je, da je bilo vse premično premoženje, ki je predmet tega postopka (vključno s premoženjem, odvzetim na podlagi potrdila Komande Mesta Litija dne 13.5.1948 in pa premoženjem, ki je bilo podržavljeno N.Š. s potrdilom Postaje Narodne milice Litija dne 30.6.1948 in premoženjem iz zapisnika, narejenega dne 12.5.1948) odvzeto zaradi in v zvezi s sojenjem ter obsodbo pokojnemu F.Š.. Sodišče prve stopnje je pri tem sledilo navedbam predlagateljev, da so bile vse premičnine last F.Š., zapisniki pa so bili sestavljeni v času sojenja F.Š., ko je bil le-ta že v zaporu. Pritožbeno sodišče nima razlogov, da bi dvomilo v dokazno oceno sodišča prve stopnje o navedenih dejstvih. Pritožba nasprotne udeleženke je torej neutemeljena, kolikor graja zgoraj omenjene ugotovitve sodišča prve stopnje. Na podlagi pravilno ugotovljenega obsega zaplenjenega premožnja je sodišče prve stopnje ob upoštevanju cenitve sodnega izvedenca pravilno ugotovilo vrednost zaplenjenega premoženja. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa pa je višje sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno določilo odškodnino za zaplenjeno premoženje v DEM. Edino zakonito plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije je namreč v skladu z 2. členom Zakona o denarni enoti Republike Slovenije, tolar. Zato se vse obveznosti in pravice med podjetji, bankami, drugimi domačimi pravnimi osebami in občani ter med občani in tujimi osebami, izkazujejo v valuti Republike Slovenije in izvršujejo s plačilnimi sredstvi, ki se glasijo na valuto Republike Slovenije, če zakon ne določa drugače. Ker za primere kot je obravnavani, zakon ne določa izjem od navedenega načela (Zakon o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja - v nadaljevanju ZIOOZP celo izrecno določa, da so obveznice nominirane v tolarjih), se odškodnina v obravnavani zadevi ne more določiti v DEM, ampak le v tolarjih. Ob upoštevanju srednjih tečajev valut na dan izdaje sklepa sodišča prve stopnje (7.1.1999), ki jih je v svojem sklepu navedlo že sodišče prve stopnje (in sicer 1 DEM = 96,431 SIT) je zato pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijani sklep v drugem odstavku izreka tako, da je ob pravilni uporabi materialnega prava odškodnino, ki jo je sodišče prve stopnje napačno izrazilo v DEM, preračunalo v SIT, tako da pravilno določena odškodnina znaša 3.489.278,50 SIT. Nasprotna udeleženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, ko ji je naložilo, da predlagajočim strankam izda obveznice v petnajstih dneh. ZIKS namreč v 5. točki 145b. člena določa, da bo izdajo obveznic za plačilo odškodnine po tem zakonu uredil poseben zakon. ZIOOZP (Ur. l. RS, št. 49/99), na katerega se sklicuje citirana določba ZIKS, je začel veljati šele 23. 6.1999. Iz prvega odstavka 3. člena Uredbe o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. RS, št. 84/99), ki določa način in roke za izplačevanje glavnice in obresti od obveznic, izdanih na podlagi ZIOOZP in je začela veljati 30.10.1999 pa izhaja, da bo Republika Slovenija izdala obveznice na dan 1. februarja 2001. Že iz navedenega je razvidno, da je obveznost v paricijskem roku, ki ga je določilo sodišče prve stopnje, neizvršljiva. Zaradi navedenega je višje sodišče izpodbijani sklep v drugem odstavku izreka spremenilo tako, da se določeni paricijski rok nanašale na plačilo stroškov postopka, ne pa na izdajo obveznic. Za izdajo obveznic paricijskega roka ni potrebno določati, saj se bo izročanje obveznic izvrševalo v skladu z določbami IV. poglavja Uredbe. Utemeljene pa so tudi navedbe pritožnikov v zvezi s tretjim odstavkom izreka izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o obrestovanju obveznic in valorizaciji glavnice uporabilo določbo sedmega odstavka 44. člena ZDen, ki se uporablja za odškodnino in obveznice Slovenskega odškodninskega sklada, izdane na podlagi določb ZDen, ne uporablja pa se za odškodnino zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja in obveznice Republike Slovenije. Za vprašanja odškodnine, določene na podlagi ZIKS, se namreč le smiselno uporabljajo določbe III. poglavja ZDen, za vprašanje obrestovanja določene odškodnine pa veljata ZIOOZP ter Uredba in torej določbe sedmega odstavka 44. člena ZDen ni mogoče uporabiti. Zaradi navedenega je bilo potrebno tretji odstavek izreka izpodbijanega sklepa razveljaviti. Kot izhaja iz obrazloženega, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje v obravnavani zadevi ter o podlagi predloga odločilo pravilno, zato je bilo potrebno pritožbo nasprotne udeleženke zoper prvi odstavek izpodbijanega sklepa zavrniti. Ker pa je sodišče prve stopnje pri odločitvi v drugem in tretjem odstavku zmotno uporabilo materialno pravo, je bilo potrebno, v skladu z določbo 4. točke 373. člena ZPP (1977) v zvezi s 3. točko 380. člena ZPP (1977) in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, delno spremeniti in delno razveljaviti sklep sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz izreka ter obrazložitve tega sklepa. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/1999, z dne 15.4.1999) je bilo v postopku na drugi stopnji potrebno uporabiti določbe zveznega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ 4/77, 27/90 in Ur. l. RS 55/92).