Jedro

Za izvršitev kaznivega dejanja ni pomembno, katero točno uradno dejanje je storilec preprečil oziroma poskusil preprečiti, temveč da je preprečil oziroma poskusil preprečiti uradno dejanje, ki ga je uradna oseba nameravala opraviti v okviru svojih zakonskih pravic.

Četudi je obtoženec policistu osebno znan, ta okoliščina policista ne odvezuje ugotavljanja osebnih podatkov osebe v policijskem postopku, ki so nujno potrebni za njegovo nadaljnjo izvedbo.

S pričetkom policijskega postopka je neločljivo povezana dolžnost osebe, s katero se zagotavlja nemotena izvedba postopka, in implicitno začasno omejuje gibanje osebe že z njeno zaustavitvijo s strani policije na kraju policijskega postopka, kjer mora oseba spoštovati policijske ukaze oziroma odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem, drugem in prvem odstavku 299. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen eno leto zapora. Obtoženca je po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik iz „vseh pritožbenih razlogov“ ter pritožbenemu senatu predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Okrožno državno tožilstvo v Novem mestu na pritožbo ni podalo odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik se ne strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da je obtoženec s svojim ravnanjem preprečil uradno dejanje ugotavljanje identitete, saj je B. A. policistu C. C. osebno znan iz prejšnjih postopkov, na podlagi katerih je vedel tudi, da nima vozniškega dovoljenja. Poleg tega policist o opravljeni identifikaciji ni izpolnil kartončka o identifikaciji, katerega v svojem uradnem zaznamku in izpovedbah sploh ne omenja, kar pomeni, da tega postopka policist C. C. sploh ni začel, niti ga ni nameraval. Enako pritožnik navaja za uradno dejanje omejitve gibanja, saj policist C. C. ni jasno in nedvoumno povedal oziroma konkludentno pokazal, da B. A. omejuje gibanje. Tudi zaseg vozila se po stališču pritožnika v kritičnem času še ni niti začel, zato obtoženec s svojim ravnanjem že pojmovno ni mogel začeti preprečevati tega uradnega dejanja.

6. Takšnemu pritožbenemu izvajanju ni mogoče slediti, kajti za izpolnitev zakonskega znaka "preprečitev uradnega dejanja" zadostuje že, da storilec prepreči uradno dejanje, ki ga je uradna oseba nameravala opraviti v okviru svojih pravic, torej mora biti zakonito, sicer to kaznivo dejanje ni podano. Navedeno se presoja v vsakem primeru posebej, čemur je konkretiziran opis kaznivega dejanja tudi namenjen, saj le dovolj jasen in določen opis obtožencu omogoča učinkovito obrambo. Povedano drugače, za izvršitev kaznivega dejanja ni pomembno, katero točno uradno dejanje je storilec preprečil oziroma poskusil preprečiti, temveč da je preprečil oziroma poskusil preprečiti uradno dejanje, ki ga je uradna oseba nameravala opraviti v okviru svojih zakonskih pravic.

7. Sodišče prve stopnje je izčrpno, tehtno in pravilno ugotovilo, da je policist C. C. kritičnega dne z vojakom D. D. izvajal službeni nadzor državne meje, ko je opazil poškodovano in vidno obteženo kombinirano vozilo. Zaradi povečanih nedovoljenih migracij se je odločil vozilo ustaviti, nato pa je kot voznika prepoznal B. A., ki po policistovem vedenju ni posedoval vozniškega dovoljenja. Policist C. C. je torej v kritičnem času izvajal nadzor državne meje ter v zvezi s tem sprva izvajal nalogo policije, usmerjeno v preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, nato pa zaradi prepoznanega voznika vozila tudi nalogo, usmerjeno v preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje prekrškov. Na navedeni podlagi je policist z zvočnimi in signalnimi opozorili pričel z zaustavljanjem vozila, katerih pa voznik B. A. ni upošteval in je z vožnjo nadaljeval vse do hiše na naslovu ..., kjer je vozilo ustavil. Po skladnih izpovedbah prič C. C. in D. D., je policist C. C. stekel do voznikovih vrat in jih pridržal z namenom, da voznik ne bi pobegnil. Opisano policijsko postopanje tudi po presoji pritožbenega senata nedvomno dokazuje, da je policist C. C. pričel s policijskim postopkom zoper B. A. in s tem je nastala dolžnost slednjega, da ravna po odredbah, ukazih, navodilih in zahtevah policista, ki so potrebne za zagotovitev varnosti in nemoteno izvedbo policijskega postopka. Ne glede na pritožnikovo zatrjevanje, da je obtoženec policistu C. C. osebno znan, ta okoliščina policista ne odvezuje ugotavljanja osebnih podatkov osebe v policijskem postopku, ki so nujno potrebni za njegovo nadaljnjo izvedbo.1 Pravilno in zakonito ugotavljanje identitete B. A. toliko bolj utrjuje izpovedba policista C. C., ki je povedal, da je navedenega pozval k izročitvi prometnega in vozniškega dovoljenja ter osebne izkaznice, ker je prvenstveno preverjal, če se je stanje kaj spremenilo, torej v zvezi s spremembami osebnih podatkov in posedovanjem veljavnih dovoljenj. Takšnega zaključka zato ne more omajati niti pritožbena navedba o policistovi neizpolnitvi kartončka o identifikaciji, saj ukaz policista C. C. k izročitvi dokumentov nedvomno izkazuje namero po opravi postopka identifikacije.

8. S pričetkom policijskega postopka pa je neločljivo povezana tudi dolžnost osebe, s katero se zagotavlja nemotena izvedba postopka, in ki nasprotno od stališča pritožnika, implicitno začasno omejuje gibanje osebe že z njeno zaustavitvijo s strani policije na kraju policijskega postopka, kjer mora oseba spoštovati policijske ukaze oziroma odredbe.2 V obravnavanem primeru za presojo pravilnosti in zakonitosti predmetnega uradnega dejanja niti ni odločilno, da je policist C. C. stekel do voznikovih vrat, torej tudi ne, da bi moral policist jasno in nedvoumno povedati oziroma kako drugače s konkludentnimi dejanji pokazati, da je osebi omejeno gibanje, saj se je policijski postopek pričel že z zaustavitvijo voznika B. A., za katerega je posledično nastopila dolžnost, da je v času postopka prisoten na kraju zaustavitve. Nenazadnje tudi že samo dejanje policista, ko je stekel do voznikovih vrat, obravnavani osebi nedvomno sporoča, da kraj policijskega postopka ne more zapustiti dokler policist zoper njega opravlja policijske naloge.

9. Napačno je pritožnikovo razumevanje izvajanja uradnih dejanj, ki jih policist opravlja med policijskim postopkom, saj slednjih ni mogoče obravnavati izolirano enega od drugega, temveč tvorijo celoto in se med seboj povezujejo. Namreč ravno postopek identifikacije osebe, kjer policist, ob navzočnosti obravnavane osebe, preveri osebne podatke in veljavnost oziroma obstoj prometnega in vozniškega dovoljenja, vodi v nadaljnji postopek zasega vozila, če policist ugotovi, da so zanj izpolnjeni zakonski pogoji. Obtoženec je tako z ravnanjem pod obtožbo posegel v policijski postopek zoper B. A., kateremu je omogočil skoraj neopazen odhod s kraja predmetnega postopka. Obtoženec je namreč policistovo pozornost z grožnjo, da bo s puško vse postrelil, nato pa s približevanjem policistu z dvignjeno lopato, preusmeril nase in s tem preprečil oziroma poskusil preprečiti uradna dejanja policista C. C., ki jih je v okviru svojih pravic nameraval opraviti v postopku zoper B. A. 10. Na drugačno presojo ne vpliva niti pritožnikovo zatrjevanje, da obtoženec nikakor ni preprečil postopka identifikacije in omejitve gibanja, saj je bil B. A. izdan plačilni nalog z dne 13. 9. 2019 za večje število prekrškov, ki mu je bil tudi vročen. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je obtoženec z grožnjo z uporabo orožja ter s približevanjem z dvignjeno lopato posegel v dogajanje, zaradi česar so policisti, ki so prispeli na kraj dejanja po C. C. sprožitvi tipke za pomoč, slednjega umaknili s kraja, policijski postopek z B. A. pa je bil zato prekinjen. Tudi iz same izpovedbe policista C. C. izhaja, da je bil prekrškovni postopek zoper B. A. opravljen naknadno, saj so policisti Sektorja za kriminalistično policijo prevzeli postopek zoper obtoženca, policist C. C. pa se je na kraj dejanja vrnil po podaji svoje izjave in kazenske ovadbe zoper obtoženca, saj je plačilni nalog za prekrške B. A. lahko izdal le on, ker jih je sam tudi zaznal. Slednje izhaja tudi iz plačilnega naloga, kjer je ustrezno označeno, da je izdan na podlagi osebne zaznave ter da je bil B. A. vročen po zasegu vozila. Povsem življenjsko sprejemljivo in pričakovano je, da se kršitelja za storjene prekrške sankcionira, kljub morebitni prekinitvi prvotnega postopka. Navsezadnje takšno postopanje veleva 4. člen ZNPPol, v skladu s katerim ima policist dolžnost in pravico varovati življenje, osebno varnost in premoženje ljudi ter s tem preprečuje in odvrača škodljiva ravnanja, ki ogrožajo človekovo življenje in premoženje, med njimi tudi kazniva dejanja in prekrške. Naknadna izvedba policijskega postopka tako ne sanira protipravnih ravnanj obtoženca, saj je iz kazenskopravnega vidika ključno, da je bilo očitano kaznivo dejanje dokončano, ko je v policijski postopek z grožnjami z napadom posegel obtoženec in s tem preprečil oziroma poskusil preprečiti nemoteno izvedbo uradnih dejanj.

11. Glede na navedeno se za neutemeljene izkažejo tudi pritožnikove navedbe, da iz ravnanja obtoženca ni mogoče kar tako sklepati, da je to storil z namenom preprečiti uradno dejanje policistu C. C., saj zagotovo ni mogel ugotoviti in vedeti, zakaj so policisti zasledovali B. A. Pritožbeni senat se pridružuje presoji sodišča prva stopnje, da je obtoženec sam povedal, da je zaznal, da so policisti lovili njegovega brata B. A., s čimer se je zavedal, da policist z njegovim bratom namerava opraviti policijski postopek. Takšno zavedanje potrjuje tudi izpovedba priče C. C., ki je povedal, da je obtoženec s kričanjem, jezo in grožnjo z uporabo orožja pričel, ko je od njegovega brata zahteval osebni dokument ter vozniško in prometno dovoljenje. Obtoženčevo namero, da policistu prepreči uradna dejanja, ki jih je nameraval opraviti, pa dodatno utrjuje izpovedba priče C. C., da je obtoženec stopnjeval grožnje tako, da je zagrabil lopato, jo dvignil in se pričel približevati priči, policistu C. C. S takim ravnanjem je nadaljeval tudi po policistovem pozivu „stoj, odloži lopato“, ukazu se je pokoril šele po tem, ko je policist izvlekel pištolo in glasno zavpil, da bo streljal. Vse to tudi po oceni pritožbenega senata potrjuje obtoženčevo zavedanje o protipravnosti svojih ravnanj.

12. Končno pritožbeni senat pritožniku pojasnjuje še, da obtoženec z obravnavanim dejanjem ni storil kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti (300. člen KZ-1), temveč kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 299. členu KZ-1, ki se ločita po tem, da pri kaznivem dejanju po 300. členu KZ-1 napad ni usmerjen na preprečitev uradnega dejanja oziroma na prisilitev k uradnemu dejanju, temveč gre za napad, ki je namenjen ogrozitvi uradne osebe. V obravnavanem primeru je policist C. C. B. A. z zvočnimi in signalnimi opozorili ukazal ustavitev vozila, nato pa ga pozval k izročitvi dokumentov, nakar je obtoženec izrekel grožnje z napadom, usmerjene na preprečitev policijskega postopka. Iz istih razlogov zato dejanja nikakor ni mogoče šteti za storitev prekrška zoper javni red in mir, s katerimi se sankcionira manj nevarna kazniva ravnanja, ki ogrožajo varnost, red in mir, kadar ta grozi skupnosti ali posamezniku.

13. Ob pojasnjenem ni mogoče slediti očitkom pritožbe o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in kršitvi kazenskega zakona. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva ter zbrane dokaze in zagovor obtoženca pravilno ocenilo. Posledično je pravilna in prepričljivo obrazložena odločitev, da je obtožencu očitano kaznivo dejanje dokazano ter ji pritrjuje tudi pritožbeni senat. 14. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, zato je pritožbeni senat izpodbijano sodbo preizkusil tudi v tem delu. Sodišče prve stopnje je pri izbiri kazenske sankcije pravilno upoštevalo, da je bil obtoženec že trinajstkrat pravnomočno obsojen za raznovrstna kazniva dejanja ter so mu bile izrečene tako neprostostne kot prostostne kazni, ki nanj pričakovanega učinka niso imele, zato mu je utemeljeno izreklo kazen zapora. Pritožbeno sodišče kot ustrezno ocenjuje tudi dolžino izrečene zaporne kazni, ki odraža težo kaznivega dejanja in v točkah od 49 do 53 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine.

15. Pri preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče dolžno opraviti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), niso bile zaznane kršitve, zato je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje (točka 56 obrazložitve izpodbijane sodbe) je tudi pritožbeni senat obtoženca oprostil plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1 Glej Senčar A. v: Nunič M., ur.: Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol): s komentarjem – 2. natis, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2016, str. 131, prim. Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 276/2004 z dne 15. 12. 2005. 2 Glej Žaberl M., nav. delo, str. 56 in Senčar A., nav. delo, str. 199.