Jedro

Kadar oporočitelj ne zna ali ne more prebrati oporoke, ki mu jo je sestavil sodnik, se sodna oporoka sestavi tako, da jo sodnik prebere oporočitelju v navzočnosti dveh prič, nato pa jo oporočitelj v navzočnosti istih prič podpiše ali napravi na njej ročno znamenje, po tem, ko izjavi, da je to njegova oporoka (prvi odstavek 66. člena ZD). Oporočiteljev podpis takšne oporoke pred dvema pričama in njegova izjava, da gre za njegovo oporoko predstavljata dve fazi sicer enotnega pravnega dejanja, ki se mora opraviti sočasno oziroma v ustreznem časovnem zaporedju (unitas actus). Ker gre v primeru podpisa tako kot v primeru izjave oporočitelja, da je to njegova oporoka, za akta soglasja oziroma ponovitve soglasja (k prebrani oporoki), ob izpolnitvi siceršnje zahteve enotnosti pravnega dejanja, zamenjava vrstnega reda med navedenima dejanjema za veljavnost sodne oporoke ne more biti odločilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tretja tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti osmi toženki 1.695,80 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sodne oporoke zapustnika J. J. s 16. 4. 2004, s katero je svojo nepremično in premično premoženje zapustil osmi toženki.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tretje tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tretja tožnica je zoper pravnomočno sodbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da sta nižji sodišči zavzeli materialnopravno stališče, da je glede vprašanja veljavnosti sporne oporoke povsem nepomembno, ali je oporočitelj sodno oporoko najprej prebral in jo šele nato podpisal, ali pa je bil vrstni red teh dejanj obrnjen, tako da je oporočitelj oporoko najprej podpisal in šele nato izjavil, da je to njegova oporoka. Po mnenju revidentke je navedeno naziranje zmotno. Sodna oporoka je kljub temu, da je enotno pravno dejanje, strogo obličen pravni posel za primer smrti, za veljavnost katerega je neizogibno potrebno, da si posamezna dejanja sledijo po natančnem vrstnem redu, kot ga določa zakon. Tako sodišče druge stopnje v 18. točki obrazložitve izraža svoje strinjanje s stališčem revidentke, da bi oporočitelj lahko čutil pritisk, če bi oporoko najprej podpisal in šele nato izjavil, da je to njegova oporoka, kar bi nedvomno vzbujalo dvom glede veljavnosti take oporoke. Kljub temu pa sodišče druge stopnje povsem nerazumljivo in v nasprotju z jasnim zapisom sporne oporoke v zadnjem odstavku v nadaljevanju svoje obrazložitve ugotovi, da do navedene zamenjave ni prišlo. Takšna ugotovitev sodišča druge stopnje je v nasprotju s pisnim zapisom oporoke, zato je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Iz pisnega zapisa sporne oporoke je namreč razvidno, da je oporočitelj oporoko najprej podpisal, po tem pa izjavil, da je to njegova oporoka, zato ni nobenega dvoma, da je o odločilnih dejstvih podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med razlogi sodišča druge stopnje. Ker pa je sodišče druge stopnje zapisalo tudi, da je nebistveno, da je oporočitelj oporoko najprej podpisal, potem pa izjavil, da je to njegova oporoka in ne obratno, kakor izhaja iz prvega odstavka 66. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), je obrazložitev izpodbijane sodbe obremenjena tudi s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeni razlogi so med seboj v očitnem nasprotju glede odločilnega dejstva, ali si morajo posamezna dejanja pri sestavi sodne oporoke slediti natančno tako, kot določa zakon. Po eni strani namreč sodišče druge stopnje izrecno ugotavlja, da vendar do takšne zamenjave posameznih dejanj ni prišlo. Istočasno pa ugotovi, da je nebistveno, ali je pokojni zapustnik oporoko najprej podpisal in šele potem izjavil, da je to njegova oporoka, ali pa je bilo obratno.

4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki. Nanjo je odgovorila le osma toženka in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko zatrjevana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Iz zapisnika o sestavi sodne oporoke zapustnika Jožefa Jurmana s 16. 4. 2004 izhaja, tako kot navajata nižji sodišči, da je sodnica oporoko v navzočnosti oporočitelja in dveh prič najprej prebrala, nato jo je oporočitelj podpisal, potem pa izjavil, da je to njegova oporoka. Neutemeljena so revizijska izvajanja glede nasprotja razlogov izpodbijane sodbe. Višje sodišče je namreč pojasnilo, da bi bila veljavnost sodne oporoke lahko vprašljiva, če bi bila ta najprej podpisana in šele nato prebrana, kar pa ne ustreza dejanski situaciji v konkretnem primeru. Ta je bila namreč najprej prebrana, nato pa je prišlo do zamenjave vrstnega reda med dejanjema oporočiteljevega podpisa in njegovo izjavo, da je to njegova oporoka.

7. Revidentka tudi ne more uspeti z grajo materialnopravnega razlogovanja pritožbenega sodišča, da zamenjava prej omenjenih dejanj ne more imeti za posledico razveljavitve sodne oporoke. Res je, da je oporoka strogo formalen pravni posel, ki je veljaven le, če je napravljen v kateri izmed oblik, določenih z zakonom (forma ad valorem; prim. 62. člen ZD). Kadar oporočitelj ne zna ali ne more prebrati oporoke, ki mu jo je sestavil sodnik, se sodna oporoka sestavi tako, da jo sodnik prebere oporočitelju v navzočnosti dveh prič, nato pa jo oporočitelj v navzočnosti istih prič podpiše ali napravi na njej ročno znamenje, po tem, ko izjavi, da je to njegova oporoka (prvi odstavek 66. člena ZD). Oporočiteljev podpis takšne oporoke pred dvema pričama in njegova izjava, da gre za njegovo oporoko predstavljata dve fazi sicer enotnega pravnega dejanja, ki se mora opraviti sočasno oziroma v ustreznem časovnem zaporedju (unitas actus).(1) Ker gre v primeru podpisa tako kot v primeru izjave oporočitelja, da je to njegova oporoka, za akta soglasja oziroma ponovitve soglasja (k prebrani oporoki), ob izpolnitvi siceršnje zahteve enotnosti pravnega dejanja, zamenjava vrstnega reda med navedenima dejanjema za veljavnost sodne oporoke ne more biti odločilna.

8. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

9. Tretja tožnica, ki z revizijo ni uspela, mora osmi toženki, ki je na revizijo odgovorila, povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, materialne izdatke v višini 20 EUR, povečano za davek na dodano vrednost in skupno znašajo 1.695,80 EUR. Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z Zakonom o Odvetniški tarifi. O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): Prim. N. Gavella, V. Belaj, Nasljedno pravo, Narodne novine d. d., Zagreb 2008, str. 146; M. Kreč, Đ. Pavić, Komentar zakona o nasleđivanju: (sa sudskom praksom), Narodne novine, Zagreb 1964, str. 206 ter odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 733/95 in II Ips 290/2009.