Jedro

Za to, da bi naročnik lahko uresničil odstopno pravico po 648. členu OZ, ni treba, da bi (kot predpostavka uresničitve te pravice) obstajala kakšna posebna okoliščina oziroma razlog. Zadošča že naročnikova odločitev (volja), ne glede na razlog (vzrok) zanjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan tožniku v roku 15 dni povrniti 169,82 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 1.881,00 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska za čas od 17. 9. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). V presežku, za znesek 609,00 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska za čas od 17. 9. 2012 dalje do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 314,07 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in višjemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, s stroškovno posledico. Očita, da se sodišče ni opredelilo do s strani toženca zatrjevane odločilne okoliščine, da je bila dogovorjena cena skupaj z materialom 3.100,00 EUR, kar je ob zaslišanju na obravnavi 22. 1. 2015 potrdila tudi priča A. A., žena toženca (sodišče se do njene izjave ni opredelilo). Navedeno potrjuje tudi zapis na potrdilu z dne 29. 4. 2011, v katerem tožnik potrjuje prejem 2.000,00 EUR za „streho“. Naročnik del je laična stranka, zato je tudi sicer običajen dogovor za izvedbo celotnega naročila, to je materiala skupaj z delom, kar je tudi smisel podjemne pogodbe. Tožnik ni zatrjeval in izkazal, da je dejansko svojemu dobavitelju plačal toliko, kot je zaračunal tožencu. Ni izkazano, da bi tožniku nastal kakšen strošek v zvezi z dobavo plošč. Slednje je pravno relevantno, ker toženec podjemne pogodbe ni odpovedal zgolj zato, ker je imel s tožnikom slabe izkušnje na drugih objektih, kot to ugotavlja sodišče, pač pa tudi iz razloga, ker tožnik svojega dela niti v razumnem času ni opravil. Tožnik je bil v izpolnitveni zamudi. Zmotni so zaključki sodišča, da toženec ni ugovarjal dobavljenemu materialu, torej ga je po stališču sodišča sprejel po količini, vrsti in kvaliteti, kot mu je bilo dobavljeno. Toženec je od pogodbe odstopil iz utemeljenih razlogov. Sodišče je postopalo nepravilno, ker je s poizvedbami pri T. d. d., ugotavljalo vrednost dobavljenega materiala v obravnavanem obdobju, čeprav med strankama ni bil dogovorjen niti tak material, niti takšna vrednost materiala, pač pa celota opravljenega dela z materialom po podjemni pogodbi, nato pa se je od te vrednosti odštelo oziroma pobotalo še tožnikovo drugo terjatev do toženca, ki jo je slednji sicer priznal, vendar ne v tem poslovnem razmerju in ne v zahtevani višini, saj je bila po višini sporna, poleg tega pa je bila tudi še nezapadla in je ni mogoče kar odšteti od avansa, ki je bil vplačan za točno določen namen. Ravno tako je ni mogoče pobotati, ker ne gre za medsebojno zapadle terjatve. Toženec je pojasnil, da je naročilo za strešna okna na drugem objektu podal kot samostojni podjetnik, saj je bil sam izvajalec del na tem objektu. Toženčev ugovor manjvrednosti opravljenega dela, smiselno znižanja cene, je utemeljen. Toženec je s tem pravilno podal zahtevek za znižanje cene, ki je usmerjen k prilagoditvi cene glede na manjši obseg izpolnitve, saj je tožnik od dogovorjenega dobavil zgolj kritino, ne pa tudi drugega materiala, ravno tako pa tudi ni opravil montaže. Sodišče bi moralo v nadaljevanju postopka s pomočjo izvedenca, ki ga je toženec predlagal v ta namen, oceniti manjvrednost dogovorjenih del in nedobavljenega materiala v razmerju do polne vrednosti in že dobavljenega materiala ter sorazmerno temu izračunati koliko, če sploh še kaj, je toženec glede na plačani avans tožniku še dolžan doplačati. Sodišče kljub izrecnemu predlogu ni opravilo poizvedb pri družbi K. d. o. o., o listini, ki bi potrjevala prejem gotovine ali bančno potrdilo o plačilu, ko naj bi bil material plačan. Ravno tako ni opravilo poizvedb pri družbi T. d. d., o konkretnem kupcu naročila št. 6/2006 po proizvodnem nalogu 3028060, pri čemer so te okoliščine pomembne za odločitev o zadevi. Tožnik ni upravičen do nobenih obresti, saj je bil sam v izpolnitveni zamudi, obrestovati bi bilo kvečjemu treba vplačani avans. Toženec se pritožuje tudi glede odmerjenih stroškov postopka, saj je treba tožbeni zahtevek zavrniti in tožniku naložiti v plačilo stroške tega postopka v celoti.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo podal pravočasen odgovor in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se pravdni stranki v letu 2011 dogovorili (z ustno podjemno pogodbo), da bo tožnik tožencu dobavil strešne ploščice in prekril streho na poslopju toženčevega očeta, pri katerem je živel tudi toženec. Sprva sta se dogovorila za cenejše strešne ploščice brez posebne izolacije. Kasneje si je toženec premislil in je tožniku naročil, da mu dobavi kvalitetnejše plošče, ki bi imele tudi izolacijo, ker je toženec želel prostor pod streho urediti kot stanovanje njegovim delavcem. Sprva se nista dogovorila niti za vrsto plošč, niti za barvo, nadalje pa sta se dogovorila za dobavo daljših plošč s filcem. Tožnik je tožencu dobavil plošče 17. 9. 2012, prevzem je s svojim podpisom (in izpovedbo) potrdil B. B., takrat zaposlen pri tožencu. Z navedenimi ugotovitvami se pritožnik strinja.

6. Toženec v pritožbi vztraja na stališču, da se je s tožnikom dogovoril za ceno 3.100,00 EUR, ki zajema tako delo kot material. Višje sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, ki je sledilo tožniku, da so bile v prvotno ceno vključene zgolj strešne ploščice, delo in drug material pa bi moral toženec plačati posebej. Sodišče prve stopnje se je izčrpno opredelilo do toženčevih navedb tako glede vsebine pogodbe kot tudi glede cene, in sicer v 8. in 9. točki obrazložitve, zato pritožbena graja v tej smeri ni utemeljena. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do izjave toženčeve žene A. A., in sicer v 8. in na koncu 9. točke obrazložitve, zato ne drži pritožbeni očitek o nasprotnem.

7. Ugotovljeno je, da je tožnik zgolj dobavil strešne ploščice, strehe pa ni prekril. Toženec je namreč, po ugotovitvah sodišča prve stopnje, od podjemne pogodbe odstopil. 8. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 648. členu ureja prenehanje pogodbe po volji naročnika. Določa, da vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, lahko naročnik odstopi od pogodbe kadarkoli hoče; vendar mora v tem primeru podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti.

9. Upoštevajoč navedeno materialnopravno izhodišče je pravilna presoja, da tožnik upravičeno zahteva (zgolj) plačilo za dobavljene ploščice za streho. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve prepričljivo in življenjsko logično glede cene pojasnilo, zakaj ne verjame niti eni niti drugi verziji računa, izdanega s strani podjetja K. d. o. o. Tožnikovemu zahtevku je ugodilo do višine, kot je bila ugotovljena s poizvedbo pri podjetju T. d. d. Neutemeljeno pritožnik očita, da tožnik v postopku ni izkazal (oziroma zatrjeval), da je svojemu dobavitelju plačal toliko, kot vtožuje. Njegovo naziranje nima opore v materialnem pravu in je tudi sicer v nasprotju z inter partes učinkovanjem konkretno presojanega pogodbenega razmerja. Dikcija 648. člena OZ je v izhodišču jasna, izplačati je treba dogovorjeno plačilo. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve prepričljivo in življenjsko logično glede cene (oziroma plačila) pojasnilo, zakaj ne verjame niti eni niti drugi verziji računa, izdanega s strani podjetja K. d. o. o., ter se nato oprlo na poizvedbe pri proizvajalcu plošč (10. točka obrazložitve), kar višje sodišče sprejema. Pritožnik temu nasprotuje in vztraja pri svojem stališču, da je cena vsebovala tako material kot tudi delo, čemur pa sodišče druge stopnje ne sledi, ampak s tem v zvezi pritrjuje presoji sodišča prve stopnje (kot je to obrazloženo že v 6. točki te obrazložitve).

10. Upoštevajoč zgoraj navedeno, predvsem pa sprejeto ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile v prvotni ceni dogovorjene zgolj strešne ploščice, toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja pri svojem ugovoru manjvrednosti opravljenega dela z argumentacijo, da je tožnik dobavil zgolj kritino, ne pa tudi drugega materiala in montaže. Posledično ni nastala obveznost sodišča, da s pomočjo izvedenca „oceni manjvrednost dogovorjenih del in neizdobavljenega materiala“ (poleg tega pa je sodišče prve stopnje obrazložilo tudi, da toženec ni založil predujma za izvedbo dokaza z izvedencem). Sodišče prve stopnje je v pravno relevantnem okvirju dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno.

11. Nadalje toženec svoje naziranje, da „sploh ni izkazano, da bi tožniku nastal kakršenkoli strošek v zvezi z dobavo plošč“ dodatno utemeljuje z razlogi, zakaj je odstopil od podjemne pogodbe (pritožnik na tem mestu uporablja termin odpovedal). Naročnik pridobi odstopno pravico po 648. členu OZ neodvisno od volje podjemnika. Ta naročnikova odstopna pravica pa nima značilnosti civilne sankcije, ki bi jo naročnik lahko uresničil (samo) v primeru kršitve podjemnikove izpolnitvene obveznosti. Za to, da bi naročnik lahko uresničil odstopno pravico po 648. členu OZ, ni treba, da bi (kot predpostavka uresničitve te pravice) obstajala kakšna posebna okoliščina oziroma razlog. Zadošča že naročnikova odločitev (volja), ne glede na razlog (vzrok) zanjo,(1) kar vse je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno naziranje, „da je bil tožnik v zamudi in da je na njem dokazno breme, da zaradi kakršnihkoli ravnanj toženca svoje obveznosti ni mogel izpolniti“, ter „da tega tožnik ni dokazoval, niti ne more dokazati, saj je najmanj material lahko brez težav dostavil“, posledično, ob izpostavljenem (pravilnem) materialnopravnem izhodišču, ni na mestu. Zato tudi niso pravno relevantni dokazi v zvezi s poizvedbami pri družbi K. d. o. o., o plačilu materiala in pri T. d. d., o konkretnem kupcu naročila po proizvodnem nalogu (zavrnitev teh dokazov je sicer sodišče prve stopnje obravnavalo na 6. strani obrazložitve). Očitki o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka v tej zvezi niso utemeljeni.

12. Glede del na bloku v ... je sodišče prve stopnje ugotovilo, da terjatev do višine 560,00 EUR med strankama ni sporna (12. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), sodišče prve stopnje je v tem delu obravnavalo pobot, kar je izrecno zapisalo. Ugotoviti je, da je prvo sodišče smiselno obravnavalo tožnikove trditve v okviru ugovora izvenpravdnega pobota.(2) Glede na to, da toženec tudi v pritožbi izrecno potrjuje, da je terjatev priznal, je posledično ugotovitev sodišča prve stopnje o priznanju oziroma smiselno o tem, da sta terjatvi v posledici ugovora pobota po materialnem pravu prenehali, pritožbeno nesporna, kar je ključno, navedbe o nezapadlosti pa so v pritožbenem postopku nove, predvsem pa v svojem bistvu že subsumirane v sami ugotovitvi o prenehanju terjatev. Pritožbena navedba, da terjatev ne temelji „v tem poslovnem razmerju“, nima opore v materialnem pravu (311. člen OZ).

13. Sodišče prve stopnje je v 6. in 12. točki obrazložitve ugotovilo, da toženec ni uspel dokazati, da je nabavo materiala in prekritje strehe na bloku v ... naročil kot samostojni podjetnik pri tožniku (kot samostojnemu podjetniku). Na obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu se višje sodišče v odgovor ponovljenim pritožbenim navedbam sklicuje in ji pritrjuje.

14. Sodišče prve stopnje je zakonske zamudne obresti prisodilo od 17. 9. 2012 dalje, upoštevajoč tožbeni zahtevek. Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje v svoji trditveni podlagi glede teka zakonskih zamudnih obresti ni podal trditev oziroma ugovorov. Posplošena pritožbena navedba, da „tožnik ni upravičen do obresti, saj je bil sam v izpolnitveni zamudi, obrestovati bi bilo kvečjemu treba vplačani avans“, tako predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato je višje sodišče dodatno ni obravnavalo.

15. Iz razloga nekonkretiziranosti višje sodišče ni obravnavalo pritožnikove navedbe glede odmere stroškov pred sodiščem prve stopnje.

16. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

18. Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Vrednost spornega predmeta predstavlja pritožbeno izpodbijani znesek glavnice 1.881,00 EUR (prvi odstavek 21. člena ZOdvT v zvezi s petim odstavkom 18. člena ZST-1). Tožniku po stroškovniku v skladu s tarifno številko 3210 pripada 139,20 EUR (87,00 EUR pomnoženo s količnikom 1,6), povečano za 22 % DDV (tarifna številka 6007), skupaj torej 169,82 EUR, z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

Op. št. (1): N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, komentar k 648. členu, stran 895. Op. št. (2): Toženec je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajal predvsem, da je to naročilo naročil kot samostojni podjetnik, vendar tožnik ni nikoli izstavil računa za opravljeno storitev, nikakor pa ni bilo rečeno, da lahko tožnik avans 2.000,00 EUR kar pobota s svojo terjatvijo (list. št. 12). Na zaslišanju je izpovedal, da je tožniku dolžan 560,00 EUR na ta račun, da pa smatra, da mu je dolžan plačati šele, ko bo dobil račun (list. št. 33).