Jedro

Kaznivo dejanje po 145. členu KZ je dokončano, ko se oškodovanec seznani s storilčevo grožnjo oz. takrat, ko je pri njem zaradi obdolženčevega ravnanja ustvarjen občutek osebne ogroženosti.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega J. B. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Na podlagi 4. odst. 95. čl. ZKP v zvezi s 1. odst. 98. čl. ZKP se obdolženec oprosti plačila povprečnine kot stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega J. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odst. 145. čl. KZ v zvezi z 2. odst. 16. čl. KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v njej določilo kazen enega meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Obdolženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odst. 92. čl. ZKP.

Proti tej sodbi je zagovornica obdolženca vložila pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb zagovornice pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov, to je pisma z dne 2.11.2006 elektronske pošte, ki jo je obdolženec poslal oškodovancu dne 22.1.2007 in izpovedbe J. R. pravilno ugotovilo, da je vsebina pisma, za katerega obdolženec prizna, da ga je napisal, takšna, da predstavlja resno grožnjo in da je objektivno bila zmožna doseči ogroženost drugega, to je J. R. Da se je oškodovanec počutil ogroženega, pa je ugotovilo na podlagi izpovedbe oškodovanca in ugotovljenih okoliščin, v katerem je obdolženec kaznivo dejanje storil. To kaznivo dejanje je dokončano, ko se oškodovanec seznani s storilčevo grožnjo oziroma takrat, ko je pri njem ustvarjen občutek ogroženosti. Zato ni bistveno kot to meni pritožnica, da samo pismo, ki ga je prejel oškodovanec, ni bil razlog za ovadbo (čeprav je oškodovanec na glavni obravnavi izjavil, da bi bilo že pismo lahko razlog za ovadbo), temveč kasnejše ravnanje obdolženca, ki je sledilo le krajši čas po prejetem pismu, ko je zasledoval oškodovanca in njegovo partnerko in da je prav zaradi zasledovanja imel občutek, da bi obdolženec lahko grožnje (grožnje pa so bile izrečene v pismu, ne pa v medsebojnih osebnih kontaktih) udejanil oziroma, da se je zaradi vsega takšnega ravnanja obdolženca počutil ogroženega. Ta občutek ogroženosti pa ni bil le subjektiven, kot zaključuje pritožnica, temveč so bile grožnje, da se bo moral naučiti reda in poštenja in to zlepa ali zgrda, da se bo moralo nekaj zgoditi, da bo temu napravil konec, nedvomno tudi objektivno resne, pri čemer je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je obdolženec, ki je bil negativno razpoložen do oškodovanca zaradi odvzema vozila postopkov na komunalnem redarstvu dejanje, storil z direktnim naklepom torej, da se je nedvomno zavedal, da s svojim ravnanjem uresničuje znake kaznivega dejanja in da je oškodovanca tudi hotel zastrašiti.

Zato tudi ni mogoče slediti pritožbi, da je bil kršen kazenski zakon, ker opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nima vseh znakov kaznivega dejanja, ker v opisu državni tožilec obdolžencu ni očital tudi naknadnega ravnanja, to je zasledovanja in da bi zato sodišče prve stopnje moralo izdati oprostilno sodbo.

Bistvenih kršitev kazenskega postopka pritožnica v pritožbi ne konkretizira, zato pritožbe v tej smeri sploh ni mogoče preizkusiti. Preizkus po uradni dolžnosti po 1. odst. 383. čl. ZKP pa je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve zakona na škodo obdolženca, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Ker pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona obsega tudi preizkus kazenske sankcije, je pritožbeno sodišče ta preizkus opravilo na podlagi 386. čl. ZKP in ugotovilo, da je sodišče obdolžencu utemeljeno izreklo kazensko sankcijo opominjevalne narave, to je pogojno obsodbo. Pri tem se je za to kazensko sankcijo odločila, ker obdolženec doslej ni bil kaznovan in ker je kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Pri določitvi za razmeroma nizko zaporne kazni, je utemeljeno upoštevalo okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, težo kaznivega dejanja in stopnjo krivde. Primerna pa je tudi najkrajša, to je enoletna preizkusna doba. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Iz enakih razlogov kot je to storilo že sodišče prve stopnje in sicer, da obdolženec prejema socialno pomoč in da je oče dveh otrok, ki jih preživlja, pa je obdolženca oprostilo plačila povprečnine kot stroškov pritožbenega postopka, saj bi bilo s plačilom teh stroškov ogroženo preživljanje obdolženca in njegovih otrok.