Jedro

Ker je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 18. 2. 1998, temveč je trajalo do dne 13. 10. 2002 (ker bi tedaj po veljavnih predpisih izpolnila delovno dobo 40 let za upokojitev), že pravnomočno končan, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo (2. odstavek 319. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijan del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke v delu ugotovitve glede datuma prenehanja delovnega razmerja (I. točka izreka) in ustavilo postopek zaradi umika tožbe v zvezi z izplačilom denarnega povračila (II. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka (glede zavrženja tožbe) vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep v izpodbijanem delu odpravi in o zadevi samo meritorno odloči. V celoti prereka obrazložitev sodišča prve stopnje, da je o tožbenih zahtevkih že pravnomočno razsojeno. Meni, da sodba sodišča nima zadostnih razlogov, še manj dokazov, da je bilo v predmetnih zahtevkih že v celoti s sodnimi akti odločeno. V vseh dosedanjih postopkih, kjer se je tako ali drugače odločalo o prenehanju delovnega razmerja (dokupu delovne dobe, o izplačilu premalo izplačanih osebnih dohodkov, kakor tudi o škodi, ki jo je utrpela s predčasno upokojitvijo glede višine pokojnine) se nikoli ni ugotavljalo in ne ugotovilo dejstev, ki bi dokazovala natančen pravni dogodek, to je točen datum in način prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki in na podlagi katerega akta, pristojnega organa zavoda. Neresnične so trditve sodišča, da naj bi v postopku tožeča stranka sama povedala, kdaj ji je prenehalo delovno razmerje, saj je govorila le o dejstvu, kdaj je dejansko prenehala delati v funkciji v.d. direktorja zavoda, torej pri toženi stranki, kar pa ni isto kot prenehanje delovnega razmerja. O prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki nikoli ni prejela pravno veljavnega akta o prenehanju delovnega razmerja z zavodom, ki bi ga izdal njegov pristojni kolektivni poslovodni organ - Svet .... Sodišče tudi v tej pravdi napačno razlaga nekatera dejanja, ki so nastala potem, ko je tožena stranka tožečo stranko odslovila od dela. Trditev, da tudi sprejem delne odpravnine pomeni, da se je zavedala prenehanja delovnega razmerja, ni točna. Res je, da je tožeča stranka prejela delno odpravnino, vendar izključno zaradi reševanja velike materialne stiske v družini, ko ni bilo potrebnega denarja za preživljanje in šolanje dveh otrok - študentov. V bistvu je šlo za skrajno silo. Prav tako je bila upokojitev vezana kot začasni in zasilni izhod iz finančnega stanja, ves čas pa je računala in bila prepričana, da bo Ministrstvo za delo dane obljube izpolnilo in se bodo po dokupu manjkajoče delovne dobe dokončno uredila vsa vprašanja v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Izpostavlja, da je imela dne 10. 2. 1998 status starejšega delavca (starost nad 58 let), nad 35 let delovne dobe in tehnološki višek iz operativnih razlogov je ugotovil in o tem odločil Svet ... s svojim sklepom z dne 12. 2. 1998. Meni, da sodišče doslej nikoli ni argumentirano ugotovilo pomembnih dejstev za obstoj dejanskega stanja v tej pravdi, zato nima prav, ko trdi, da je bilo o navedenih stvareh v pravdi že pravnomočno odločeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijan del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 366. členom po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba, ni storilo in je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi pravilno materialnopravno odločitev.

Tožeča stranka v I. točki zahtevka predlaga sodišču prve stopnje, da ugotovi, da ji je pri toženi stranki delovno razmerje prenehalo dne 13. 10. 2002, ker bi tedaj po veljavnih predpisih izpolnila delovno dobo (40 let) za upokojitev. Tožeči stranki je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 18. 2. 1998, ko se je upokojila in ima od 19. 2. 1998 dalje status upokojenca.

Pravilna je materialno pravna presoja sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za že pravnomočno razsojeno stvar, kar potrjujejo pravnomočno zaključene zadeve med istima strankama, ki jih je obravnavalo naslovno sodišče (Pd 30/2005 in Pd 389/2010). Sodišče prve stopnje je zato pravilno tožbo na podlagi 274. člena ZPP zavrglo.

V pravnomočni sodbi opr. št. Pd 30/2005 z dne 14. 7. 2005 v zvezi s sodbo opr. št. Pd 184/2006 in s sodbo in sklepom VIII Ips 453/2007 z dne 26. 2. 2008 je tožeča stranka vložila tožbo z zahtevkom, da se ugotovi, da ji ni prenehalo delovno razmerje dne 18. 2. 1998 in da je trajalo vse do izpolnitve pogojev za upokojitev. Ugotovljeno je bilo, da je prišlo do prenehanja delovnega razmerja tožeče stranke že v letu 1998 in da bi tožeča stranka morala glede na tedanjo zakonodajo (Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR) zahtevati varstvo svojih pravic v zato določenem roku, ki ga je prekoračila že v letu 2003, ko je vložila tožbo v navedeni zadevi.

Tudi v pravnomočni zadevi opr. št. Pd 389/2010 z dne 20. 4. 2011 v zvezi s sodbo opr. št. Pdp 663/2011 z dne 20. 11. 2011 in sodbo VIII Ips 85/2012 je bil tudi tedanji zahtevek tožeče stranke za ugotovitev ničnosti sklepa z dne 12. 2. 1998. Glede prenehanja delovnega razmerja je bilo ugotovljeno, da ob upoštevanju delovnopravne zakonodaje ne pomeni, da bi delavec lahko z navidezno drugačnim oblikovanjem zahtevka (za ugotovitev ničnosti sklepa delodajalca) dejansko obšel prekluzivne roke za sodno varstvo oziroma, da bi to varstvo lahko uveljavljal tudi po pravnomočnosti teh sklepov.

V predmetnem sporu tožeča stranka ponovno zahteva, da se ugotovi obstoj njenega delovnega razmerja od predčasne upokojitve z dne 18. 2. 1998 do izpolnitve pogojev za pokojnino. Pravnomočna sodba preprečuje vnovično odločanje o istem zahtevku med istima strankama. Po določbi drugega odstavka 319. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. Ker je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 18. 2. 1998, temveč je trajalo do dne 13. 10. 2002 (ker bi tedaj po veljavnih predpisih izpolnila delovno dobo 40 let za upokojitev), že pravnomočno končan, je moralo sodišče prve stopnje na podlagi zgoraj navedene določbe ZPP tožbo tožeče stranke zavreči. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).