Jedro

Splošni akti delodajalca morajo biti ustrezno objavljeni, da se delavci lahko z njimi seznanijo, brez tega jih ni mogoče šteti kot zakonito pravno podlago za urejanje pravic iz delovnega razmerja. Ker tožena stranka spremembe splošnega akta, s katerim je tožniku odvzela pravico do beneficirane delovne dobe na njegovem delovnem mestu, ni objavila, sprememba ne velja in ne more predstavljati pravne podlage za to, da se že uveljavljena pravica do beneficirane delovne dobe ne priznava več.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku ter naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki, razporejeni na delovno mesto načelnika odseka za logistiko v PU P., od 1.4.2000 dalje priznati pravico do zavarovalne dobe s povečanjem s stopnjo 12 mesecev delovne dobe za 16 mesecev zavarovalne dobe (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 49.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v osmih dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (2. točka izreka sodbe). Ugotovilo je, da Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest tožene stranke, na podlagi katerega je bil tožnik prerazporejen na delovno mesto, za katerega se ne šteje zavarovalna doba s povečanjem, ni bil objavljen, zato na podlagi tega pravilnika tožnik ni bil zakonito prerazporejen na drugo delovno mesto ter da je upravičen do nadaljnjega štetja zavarovalne dobe s povečanjem skladno s 4. odstavkom 430. člena ZPIZ, saj je bil ob uveljavitvi novele ZPIZ dne 1.1.2000 razporejen na delovno mesto, za katerega se šteje zavarovalna doba s povečanjem in je imel dopolnjenih 25 let pokojninske dobe.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi ugotovitve, da je bil pravilnik tožene stranke neveljaven zgolj zato, ker ni bil objavljen. Delovna razmerja delavcev v državnih organih so urejena z zakoni, ki določajo pravice in dolžnosti delavcev. Pravilnik ne ureja pravic in dolžnosti delavcev, ampak le vprašanja notranje organiziranosti. Pravna podlaga za določitev delovnih mest, za katera velja delovna doba s povečanjem, je v 8. členu Uredbe o določitvi delovnih mest, za katera se šteje zavarovalna doba s povečanjem, 2. člen te uredbe pa določa, kdaj delavci na delovnih mestih v Policiji niso upravičeni do zavarovalne dobe s povečanjem. Te uredbe sodišče ni upoštevalo. Kot odločilno je štelo le, da pravilnik ni bil objavljen. Zato na njegovi podlagi tožnik ne more biti zakonito prerazporejen na drugo delovno mesto, ki nima beneficirane delovne dobe. Obenem je na podlagi istega pravilnika tožnika razporedilo na delovno mesto načelnika odseka v PU Postojna, zato je prišlo samo s seboj v nasprotje. Tožena stranka ugovarja stvarno pristojnost sodišča, saj meni, da gre za socialni in ne za delovni spor.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in pritožbi tožene stranke ugodilo ter s sklepom opr. št. Pdp 812/2003 z dne 21.10.2005 razveljavilo izpodbijano sodbo ter tožbo zavrglo. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da spor v zvezi s priznanjem zavarovalne dobe s povečanjem ni individualni delovni spor, ampak socialni spor in da tožnik lahko svoje pravice kot zavarovanec uveljavlja po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki ureja postopek uveljavljanja in varstva pravic v 9. delu, od 249. člena dalje, če pa z odločitvijo ZPIZ ne bo zadovoljen, bo presojo dokončne odločbe zavoda zahteval v socialnem sporu. Tožba je bila zavržena tudi zato, ker je tožnik v individualnem delovnem sporu zahteval le ugotovitev, da ima tudi po novi razporeditvi na delovno mesto načelnika odseka za logistiko v PU P. pravico do beneficirane delovne dobe. Pritožbeno sodišče je v obrazložitvi navedenega sklepa tudi zapisalo, da bi šlo za delovni spor, če bi tožnik zahteval razveljavitev odločbe o razporeditvi, ki bi vsebovala tudi odločitev o pravici do beneficirane delovne dobe, zato bi bila v takšnem primeru podana pristojnost delovnega sodišča za odločanje. Poleg tega pa bi bilo v takšnem primeru pravilno stališče sodišča prve stopnje, da razporeditev delavca, opravljena na podlagi pravilnika, ki ni bil objavljen, ni zakonita.

Na predlog tožene stranke je z dopolnilnim sklepom opr. št. Pdp 812/2003 z dne 27.1.2006 odločilo o stroških postopka ter naložilo tožeči stranki, da je toženi stranki dolžna povrniti stroške postopka v znesku 21.318,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.3.2003 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo, ter da tožena stranka svoje pritožbene stroške krije sama (ker jih ni opredeljeno priglasila po višini, ampak jih je v pritožbi le pavšalno uveljavljala).

Zoper navedeni sklep VDSS o zavrženju tožbe je tožeča stranka vložila revizijo, o kateri je odločilo Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 139/2006 z dne 26.6.2007. Reviziji je ugodilo, razveljavilo sklep sodišča druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da je zavarovalno dobo s povečanjem za delavce notranjih zadev urejal Zakon o notranjih zadevah (ZNZ - Ur. l. RS, št. 28/90 s spremembami) v 90. členu, na podlagi katerega je bila izdana Uredba o določitvi delovnih mest, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem (Ur. l. RS, št. 48/98, 110/99), ki je v 7. členu določala, da se taka delovna mesta določijo v aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki so ga bili državni organi dolžni uskladiti v 30 dneh. V 8. členu navedene uredbe je določeno, da morajo biti delavcem, ki so razporejeni na delovna mesta, na katerih se zavarovalna doba ne šteje več s povečanjem, izdane nove odločbe. VS RS je nadalje ugotovilo, da je bila tožniku na podlagi Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest MNZ in Policije, ki se je uporabljal od 1.4.2000 dalje, izdana nova razporeditvena odločba dne 16.3.2000, zoper katero je tožnik pravočasno ugovarjal, ker mu na njegovem delovnem mestu načelnika odseka za logistiko ni bila priznana pravica do zavarovalne dobe s povečanjem, tožena stranka pa je 20.5.2000 njegov ugovor zavrnila; obe odločbi je sodišče prve stopnje tudi uporabilo v dokaznem postopku. Po stališču VS RS je sodišče druge stopnje zmotno zaključilo, da je potrebno tožnikovo zahtevo po priznanju pravice do zavarovalne dobe s povečanjem obravnavati kot socialni spor. Pritožbenemu sodišču je naložilo, naj se opredeli do pritožbenih navedb, zlasti do vprašanja objave Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ter njenega pomena za priznanje tožnikove pravice do zavarovalne dobe s povečanjem.

Pritožbeno sodišče je glede na sklep revizijskega sodišča ponovno odločalo o pritožbi tožene stranke zoper izpodbijano sodbo ter preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Glede na stališča VS RS v razveljavitvenem sklepu in napotke glede ponovnega sojenja v pritožbenem postopku pritožbeno sodišče ugotavlja, da revizijsko sodišče dejstvu, da tožnik v obravnavanem individualnem delovnem sporu ni izpodbijal odločb tožene stranke o razporeditvi, izdanih dne 16.3.2000 ter 30.5.2000, na podlagi katerih mu ni bila priznana pravica do zavarovalne dobe s povečanjem, ne pripisuje odločilnega pomena. Iz razlogov razveljavitvenega sklepa je mogoče povzeti, da ta okoliščina (ki jo je pritožbeno sodišče v obrazložitvi razveljavljenega sklepa o zavrženju tožbe izrecno navedlo kot drugi razlog za zavrženje tožbe, saj je štelo, da bi v tem primeru šlo za delovni spor) ni pomembna in da je dopustno odločanje o tožbenem zahtevku tako, kot je bil v tem individualnem delovnem sporu postavljen, po vsebini.

Ugovor stvarne pristojnosti, ki ga tožena stranka uveljavlja v pritožbi in utemeljuje z navedbo, da gre za socialni in ne za delovni spor, glede na že navedena stališča VS RS iz razvejitvenega sklepa, izdanega v tej zadevi, ni utemeljen.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da pravilnik, na podlagi katerega je bil tožnik z odločbo razporejen na delovno mesto, na katerem se mu od 1.4.2000 dalje ne priznava več zavarovalna doba s povečanjem, ni bil ustrezno objavljen. Stališče, da morajo biti predpisi, kamor je šteti tudi akte delodajalca, skladno s 1. odstavkom 154. člena Ustave RS objavljeni, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje ob upoštevanju sodne prakse VS RS (sodba VS RS opr. št. VIII Ips 172/2001), je pravilno. Tudi iz novejših odločb VS RS, npr. iz sklepa opr. št. VIII Ips 405/2006 z dne 26.6.2007, izhaja, da morajo biti splošni akti delodajalca ustrezno objavljeni, da se delavci lahko z njimi seznanijo, in da jih brez tega ni mogoče upoštevati kot zakonito pravno podlago za urejanje pravic iz delovnega razmerja. VS RS se je tudi v tej odločbi sklicevalo na svoje prejšnje odločbe (npr. VIII Ips št. 31/2004 z dne 15.6.2004), oz. na odločbe, v katerih je enako stališče zavzelo Ustavno sodišče RS (npr. Up - 127/05 z dne 8.9.2006). Tožena stranka v pritožbi poudarja, da pravilnik državnega organa (tudi sistemizacija delovnih mest) ne sme vsebovati splošnih pravnih pravil, s katerimi bi se urejale pravice iz delovnega razmerja na abstrakten način, ker se vse pravice in dolžnosti delavcev v državnih organih, tudi pravica do zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem, v državni upravi urejajo z zakonom, zaradi česar ni nobenega razloga, da bi moral biti pravilnik objavljen oz. da bi njegova neobjava lahko vplivala na njegovo veljavnost. Stališče tožene stranke je, glede na enotno stališče sodne prakse glede pomena objave splošnih aktov delodajalca, pravno zmotno. Zagotovo tudi pravilniki ali drugi splošni akti predstavljajo akte, s katerimi se urejajo pravice iz delovnega razmerja. Z njimi se konkretizirajo pravice, določene z zakonskimi in drugimi predpisi. Zlasti to velja za obravnavani primer, saj se z uveljavitvijo aktov o notranji organizaciji in sistemizaciji nekaterim delavcem, med njimi tudi tožniku, pravica do beneficirane delovne dobe na njegovem delovnem mestu ne priznava več.

Prav pravilnik tožene stranke o notranji organizaciji in sistemizaciji je tisti akt, ki ga je bila tožena stranka dolžna izdati na podlagi 7. člena Uredbe o določitvi delovnih mest, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem (Ur. l. RS, št. 48/98, 110/99) oz. ga uskladiti z uredbo najkasneje v 30 dneh od njene uveljavitve. Delovna mesta, na katerih se v Ministrstvu za notranje zadeve šteje zavarovalna doba s povečanjem, so le okvirno opredeljena v 2. členu navedene uredbe, v aktih o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pa je bila potrebna konkretna določitev teh delovnih mest (glede na določbo 1. odstavka 7. člena uredbe).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je bil navedeni pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji ustrezno objavljen, kar pomeni, da akt ne velja. Zato tudi določilo 82. člena pravilnika, po katerem so delovna mesta, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem, vsa delovna mesta s statusom policista, razen delovnih mest v kadrovski službi, centru za informatiko, centru za telekomunikacije, skupnih službah in odseku za logistiko ter delovnih mest projektant, projektant IS in višji projektant, ne more predstavljati pravne podlage za to, da tožena stranka tožniku že uveljavljene pravice do beneficirane delovne dobe od 1.4.2000 dalje ne priznava več. Tudi splošna opredelitev delovnih mest, na katerih se priznava oziroma ne priznava beneficirana delovna doba v 1. alinei 2. člena uredbe glede na obveznosti, ki jih delodajalcu nalaga 7. člen uredbe, ne more predstavljati pravne podlage za odvzem pravice do štetja zavarovalne dobe s povečanjem na delovnem mestu, ki ga zaseda tožnik. Zlasti ne zato, ker je tožnik na dan uveljavitve zakona (1.1.2000) izpolnjeval pogoje iz 4. odstavka 430. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji), ki določa, da imajo zavarovanci, ki na dan uveljavitve tega zakona delajo na delovnih mestih, kjer se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in imajo najmanj 25 let (moški) oz. 23 let (ženske) pokojninske dobe, še naprej pravico do štetja zavarovalne dobe s povečanjem in do znižanja starostne meje po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku ugodilo, je torej pravilna, pritožbene navedbe tožene stranke pa so v celoti neutemeljene.

Nesprejemljivo je tudi stališče tožene stranke, da je sodišče prve stopnje prišlo samo s seboj v nasprotje, ker je štelo, da tožnik na podlagi neobjavljenega pravilnika ne more biti zakonito prerazporejen na drugo delovno mesto, ki nima beneficirane delovne dobe, obenem pa je na podlagi istega pravilnika "razporedilo tožnika na delovno mesto načelnika odseka v PU Postojna." Razporejanje delavcev ni v pristojnosti sodišča, ampak delodajalca, sodišče prve stopnje pa sploh ni odločalo o razporeditvi (niti o zakonitosti odločbe o razporeditvi), ampak le o tem, ali je tožnik, ki mu je bila s 1.4.2000 pravica do beneficirane delovne dobe odvzeta, še naprej upravičen do zavarovalne dobe s povečanjem na delovnem mestu načelnika odseka v PU Postojna, ki ga zaseda.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).